»Presegli smo ločevanje in zamejitve. Vse je postajalo bolj enovito in celostno. Zvok Zemlje. Alkimija in magija zvoka preteklosti za prihodnost. Pravzaprav tudi glasbe ni mogoče deliti na našo in vašo, na nekaj tukaj in nekaj tam. Celo glasbe sveta so tkanje iste zvočne preje. Tudi časovna obdobja niso pomembna, kadar zazveni brezčasno v vsej svoji žlahtni polnosti,« je v uvodu v koncert, počastitev petintridesete obletnice delovanja ansambla za staro in meditativno glasbo ter transcendentalni zvok ljudstev sveta, Vedun, povedala idejna vodja, ustanoviteljica in osrednja osebnost ansambla, dr. Mira Omerzel – Mirit, doktorica muzikoloških znanosti, univ. dipl. etnologinja, pionirka raziskovanja in poučevanja bitnosti zvoka v Sloveniji in v svetu ter učiteljica mnogim slovenskim in tujim duhovnim terapevtom. Tudi svobodna raziskovalka, pisateljica, duhovna učiteljica, zvočna terapevtka (kirurginja) in kozmična telepatka. Pogovor z dr. Miro Omerzel – Mirit je nastal prav ob tej priložnosti.

Člani ansambla Vedun ste pevci in multiinstrumentalisti ter energozvočni terapevti. Pojete pesmi z vseh celin, vseh svetovnih tradicij in vseh časov. Na začetku vsakega nastopa predstavite od trideset do petdeset glasbil, na katera potem igrate: brenkala, tolkala, pihala, nekatera izmed njih so zelo stara. Vaši koncerti so zelo drugačni od običajnih koncertov in tudi občinstvo je drugačno.

Naša koncertna prizadevanja so poziv in klic proti osiromašeni in skomercializirani glasbeni brezdušnosti in upor proti modnemu pačenju ljudske glasbe. Nekdo mora ostati zvest sporočilom preteklosti ‒ za prihodnost. Nekdo mora biti varuh preteklosti, kustos v muzeju zvočnih podob davnih prednikov, slovenskih in planetarnih. Da ne zgrešimo poti in ne presahne tok ali reka sporočil iz davnine, ki je neštetim rodovom pred nami pomagala živeti, razumeti zakonitosti bivanja, začutiti razsežnosti zvoka, domišljije in duše ter jim ob izbranih zvokih omogočila okrepitev za boj z nepopolnim v sebi in v svetu. Zvok, pesem, napevi, glasba imajo to moč. Vendar le, če zvočne podobe ustvarjata odprti um in široko razprto srce.

Kakšna je bila vaša ustvarjalna znanstveno-umetniška in duhovna avantura, kaj vam je prinesla in kam vas pelje?

Ko sem s sodelavci vstopila v drugo polovico življenja in ustvarjanja, sem se pravzaprav zavedela, da tako moja kot naša ansambelska ustvarjalnost poteka v sedemletkah. Vsaka sedemletka je bila prežeta s svojevrstno pozornostjo in voljo, ki sta bili najprej usmerjeni v zbiranje glasbil, nato v poglabljanje tudi komaj zaznavnih ravni zvoka, misli in čustev, uma, duha ali zavesti.

Prvemu mojemu in Matijevemu (glasbenik Matija Terlep, op. p.) sedemletnemu obdobju raziskovanja slovenskih ljudskih glasbil in zvočil je sledilo obdobje odrskega predstavljanja ljudskih glasbil in pesmi, nato sedemletno obdobje raziskovanja in razvijanja glasovnih zmožnosti. V četrti sedemletki se je ansambel globoko usidral v raziskovanje najglobljih skrivnosti zvoka in izročila ter oblikotvornosti frekvenčnega univerzuma, v katerem živimo. V preteklosti so namreč zvočni misteriji naših planetarnih prednikov kot tankočuten kompas narekovali prodiranje v transcendentalno »resničnost« sluha, čutil, nadčutil in zavesti ter pogojevali zvočne danosti, obliko in uglasitve ljudskih glasbil, tematike pesmi, načine igranja in neobičajne tehnike prepevanja. Razkrivanje mističnosti in ekologije zvoka ter igra in prepevanje v tako imenovanem šamanskem transu je misija naše pete in šeste sedemletke. S petintridesetletnico ansambelskega delovanja stopamo v šesto sedemletko, jaz pa v osmo. Ni malo, je pa predvsem zelo raznovrstno in bogato.

Kdaj in kako se je začela vaša pot?

Glasbeni jezik se je kakor blisk spustil v mojo dušo pri dvanajstih letih. Prvo glasbeno izobrazbo mi je omogočilo učenje klasične kitare. Pri šestnajstih letih me je prevzel nov navdih in izziv: prvo srečanje s starimi slovenskimi glasbili, kot so male cimbale ali oprekelj, trstenke, različni tipi arhaičnih citer, mi je postalo življenjski izziv in nakazalo drugačno iskanje, saj o njih premalo vemo. Pa se je začelo ‒ navdušenje brez primere.

Pri sedemnajstih letih ste si izbrali študij muzikologije in etnologije.

Ker ta povezava tedaj še ni bila mogoča, a sem vztrajala, da hočem študirati samo to in nič drugega, so mi študij dovolili na svojo odgovornost. In tako je še danes. Vse, kar odkrivam in počnem, počnem na svojo odgovornost. S svojo zavestjo in vestjo. S svojo voljo in raziskovanjem. In s svojimi sredstvi.

Svoj prvi ansambel za oživljanje stare slovenske ljudske glasbe, ki je bil še brez imena, ste sestavili pri dvaindvajsetih letih.

Izsledke mojih etnomuzikoloških raziskav je bilo treba postaviti na oder. Tako sem čutila. Stara glasbila iz davnine so govorila s svojevrstnim zvočnim jezikom, tako drugačnim od vsega znanega. O glasbi sicer ni mogoče celostno govoriti ali jo izraziti s pisano besedo. Zveneti mora in odmevati v dušah in srcih, tako v tistih, ki glasbo igrajo, kot tudi v tistih, ki jo poslušajo.

Vaš prvi ansambel, v katerem ste predvsem oživljali slovenske ljudske pesmi in glasbila, je dobil ob desetletnici leta 1988 ime Trutamora Slovenica. Nenavadno ime.

Trutamora Slovenica (ansambel za arhivsko oživljanje slovenske ljudske glasbene dediščine) je dobil ime po trutamori – starodavnem staroslovenskem simbolu v obliki pentagrama, ki naj bi prednike našega etničnega prostora varoval pred slabim ali pred moro, tudi pred nezavedanjem ali izgubo lastne identitete. Zato je postal naš simbol in vodilo. Leta 1999 sta bila rojena še ansambel Truta (ansambel za arhivsko oživljanje slovenske in evropske stilne in ljudske glasbene dediščine preteklih dob od srednjega veka in renesanse do danes) in ansambel Vedun (ansambel za staro in meditativno glasbo ter transcendentalni zvok ljudstev sveta). Po tridesetih letih delovanja, leta 2008, smo dosežke ansambla Trutamora Slovenica združili s prizadevanji ansambla Vedun.

Tudi ime tega ansambla je nenavadno.

Beseda ve-dun izhaja iz indoevropske besede vedeti ali videti. Ime Vedun pa označuje staroslovanskega boga, ki je zdravil z besedo in zvokom. Saj v našem izročilu ni boljšega imena za naša prizadevanja, kajne?

Ansambel Vedun je »ansambel za transcendentalni zvok ljudstev sveta«. Kaj to pomeni?

Z vse zavestnejšim delom na sebi in širjenjem lastne zavesti se je širilo tudi naše dojemanje zvoka in pesemskih vsebin, pa tudi vloge posameznih glasbil, ki so bila vselej izdelana zelo premišljeno, njihove uglasitve pa so na poslušalce delovale svojstven, načrtovan način. Vsak ton ima namreč svojo moč in po svoje deluje na poslušalce. Na koncertih ansambla Vedun – zdaj delujemo le pod tem imenom – smo začeli predstavljati tudi zvočne bisere iz različnih dežel, najraje pa tiste pesmi, vse pogosteje svete, ki so učinkovale na ljudi tako, da so jim širile zavest in duha, um in srce.

Gibalo in temeljni vzrok vaših pionirskih prizadevanj je bilo sprva opozarjanje, da zaradi popačenja ljudske glasbe in vse večje površinskosti popularne glasbe Slovenci kmalu ne bomo več poznali svojih iz roda v rod podedovanih pesmi in napevov. Kaj bi želeli, da bi se glede tega spremenilo?

Želim si, da bi dobila veljavo tudi skrbno varovana glasbena dediščina. Zdelo bi se nam nadvse primerno, da bi se končno znova uveljavilo tudi predstavljanje ljudske glasbe v kolikor se da neokrnjeni obliki, saj prenaša tudi v naš čas tisočletna sporočila. Tako je bilo vsaj še do zadnjih desetletij dvajsetega stoletja. Popularna in tako imenovana narodno-zabavna glasba, ki se celo samooklicano vse pogosteje imenuje »ljudska glasba slovenskega prostora«, je zadala ljudski glasbi uničujoč udarec. Zaradi tega in tovrstnih novodobnih »prizadevanj« čez desetletje ali dve nihče več ne bo poznal lastnih zvočnih korenin. Ljudska glasba je skozi stoletja pomagala živeti in preživeti ‒ toda ne popačeno. Nikoli tudi ni rabila zgolj zabavi kakor danes, temveč je prinašala izbrane besede in zvoke v razmislek, spomin in opomin.

Po dobrih dveh desetletjih koncertiranja ste se za več kot desetletje skoraj povsem umaknili z odrov. Zakaj?

Samo poustvarjanje nam nikoli ni bilo dovolj. Hotela sem in hoteli smo vedeti in občutiti vse več in vse širše. V tišini se je začelo odkrivanje duhovnih parametrov lastne biti in zvoka: prakticiranje transcendentalne meditacije, sama pa sem tedaj dobrih dvanajst let izkušala še jogijsko levitacijo, študirala vedski djotiš in ajurvedsko medicino, karuna reiki in dosegla mojstrstvo tibetanskega men-ho, ki sem ga razvila v tehniko kozmične resonance. Nato se mi je odprl svet kozmičnih iniciacij; opravila sem tudi mednarodni tečaj za bioenergoterapevtko, se učila havajske hule in hune ter slovenskih in balkanskih plesov. In še bi lahko naštevala. A to so bila začetna iskanja, ki so me vodila na svojo pot.

Potovanje po osi zavesti je šlo vse širše ali vse više in vse globlje in globlje – besede za opisovanje te avanture so nezadostne, prerevne. Zvok pa se je pri tem neustavljivo spreminjal, prav tako naše interpretacije in občutenje.

V ansamblu so se menjavali pevci, občasno ste sodelovali z različnimi instrumentalisti pa tudi z ljudskimi godci na starih glasbilih. Zadnja leta je zasedba ansambla enaka.

Res je. A leta 2000 je ansambel zadihal povsem drugače. Po mutaciji se je vanj vrnil sin Tine ‒ kot dozorel glasbenik, čeprav je po izobrazbi univerzitetni diplomirani in evropski inženir strojništva. V ušesih je imel nešteto ljudskih melodij, ki jih je poslušal vse otroštvo, ko sva jih prepevala z njegovim očetom. Skoraj desetletje se je učil igrati trobento, celo Romi so ga učili bobnati. Tolkala so njegova posebnost in seveda grleno petje, kakršnega so ga učili sibirski šamani. Ima drugi najdaljši staž v ansamblu, saj v njem s kratkimi premori poje in igra osemindvajset let.

Mojka (Žagar op. p.) je začela svojo glasbeno pot že v predšolski dobi, v ansamblu pa je skoraj šestindvajset let. Po izobrazbi je učiteljica matematike, poleg tega pa pianistka in pevka, več let je službovala v ljubljanski Operi, najprej kot pevka, nato kot šepetalka. Kot prva pri nas je ustanovila svojo šolo za nego glasu in naravno petje.

Če se še malo vrneva k vódenem zvoku, transcendentalni zavesti ali šamanskem transu, v katerem igrate in pojete. Ali lahko poveste kaj več o tem?

Spominjam se davnega koncerta nekje v letih 1979/80 v Bonnu. Občinstvo je bilo izredno sprejemljivo in nadvse zvedavo. Dobesedno srkalo je iz nas informacije o naši deželi, ki jih je prenašal zvok. Nenadoma sem na haloške trstenke začela igrati melodije, ki jih sploh nisem poznala. In tudi nikoli prej igrala! Trstenke so sicer v prazgodovinskih različicah upodobljene na naših situlah, pa tudi na znameniti situli iz Vač. Simbolne upodobitve nakazujejo, da so nanje igrali starokeltski in ilirski svečeniki. Kaj se je zgodilo tistega dne v Bonnu, v nabito polni dvorani? Ne samo da so se skozme kot slap začele zlivati neznane melodije, tudi igranje nanje se je spontano spremenilo. Bilo je drugačno. Zvočna igra je postala docela drugačna, igrala sem v poltransu, prvič! Ko sem se vrnila v običajno stanje zavesti, sem se zazrla v svoja sodelavca – glasbenika in občutila na sebi začudene poglede češ, »kaj pa je to bilo?«. Ja, kaj pa je to bilo? Nekaj večnega. Nekaj težko doumljivega, neopisljivega in še teže razložljivega. Zvok, ki je višedimenzionalno orodje, je odprl vrata v neslutene ravni zakladnice duha, ki pomni in pozna, česar se človekov um navadno ne zaveda. Ali še ne. Nov izziv je bil iniciiran.

Pravite, da je bil tisto pravzaprav šele začetek.

Nova izkušnja ni potonila v pozabo, razvijala se je v nenavadno zvočno prejo spontanih in harmonizirajočih zvokov, ki je bistvo našega muziciranja. Od leta 1981 me je življenje začelo obdarjati z izjemnimi izkušnjami ‒ z občutenjem komaj zaznavnih tokov življenjske energije, ki se pretakajo skozi vsa živa bitja. Vse, kar vibrira, je tudi zvok. Vse je frekvenčno valovanje, slišne in neslišne frekvence/toni vesolja in Zemlje ter živih bitij, ki žive v polju med njima, v razponu od snovnih svetov Zemlje do najvišjih ravni zavesti in simfonije frekvenc vesolja ter vira življenja. Frekvenčno valovanje, ki je tudi zvok, ton, zven, ritem …, je gibalo vsake glasbe, še posebno ljudske. Naši davni predniki so se zavestno povezovali z Zemljo in vesoljem, z lastno bitjo ali dušo. In veliko zavestneje kakor mi danes so razumeli učinkovanje zvoka pa tudi misli in občutkov ter dimenzije resničnosti.

V uvodu v koncert ste napovedali, da bomo poslušalci deležni zvočno-energijske kirurgije: skalpela, noža ali šivanke, mehke dlani ali božajoče roke ‒ vsak tistega, kar potrebuje.

V šamanskem transu ali stanju zavesti theta, v katerem ni nič predvidljivega, poteka pravcata zvočno-energijska kirurgija. Pa tudi na koncertih izvajalci ne vemo, kakšen zvok bo sledil ali stekel skozi nas. Ustvarjanje postane, podobno kakor v preteklosti, nehotno: vse teče samo po sebi; zgodi se, ko se mora in kar se mora; odpojemo ali zaigramo takšne zvočne slike, kakršne so potrebne za trenutnost in navzoče. Skozi nas se tedaj pretaka urejajoči zdravilni zvok, ki harmonizira valovanje zvočno-energijske reke vesolja in Zemlje skozi ljudi, čas in prostor. Ta zvok širi zavest in zavedanje poslušalcev. Tako so z zvoki urejali svet tudi davni šamani-svečeniki-zdravilci. Obujamo to starodavno celostnost.

Svoja spoznanja in vedenje podajate naprej tudi v šoli ali na katedri Veduna, katere vodja ste.

Moja »slovansko-pitagorejska katedra za razvoj zavesti in harmoniziranje z zvokom« deluje kot veliko združenje. V njej na intenzivih, tečajih kozmične resonance in kozmičnih iniciacijah tečajnike učim in ozaveščam predvsem o zakonitostih bivanja in moči zvoka. Še zlasti po letu 2000 smo imeli tudi številna brezplačna predavanja in koncerte, in sicer z željo, da bi ljudem pomagali širiti zavest in zavedanje ter jim pomagali pri (samo)urejanju in (samo)zdravljenju življenja, duha in telesa, ter dajali tistim, ki nimajo ‒ zlasti živalim. Namen šole je obuditi starodavno modrost različnih kultur, z zvočno-energijsko kirurgijo pomagati ljudem pri odpravljanju težav in pri duhovni rasti, obnoviti slovansko duhovno znanje ter jih povezati z vsemi ravnmi resničnosti.

V letih svojega delovanja ste Sloveniji podarili šestnajst plošč in zgoščenk z arhivsko slovensko ljudsko glasbo s priloženimi strokovnimi dvojezičnimi komentarji, sedem knjig in več kot trideset televizijskih oddaj, da o velikem številu koncertov, predavanj in posameznih študij ne govorimo. Ste dobitniki številnih umetniških, pedagoških in znanstvenih nagrad. Ves čas tudi veliko pišete.

Ker sem silno zvedava in želim − prav tako kot številni moji poslušalci − tudi razumeti, kako dimenzije resničnosti in zvok delujejo na ljudi, živali in okolje, sem izsledke svojih raziskovanj in svoja duhovna spoznanja in doživetja opisala v obsežni knjižni seriji Kozmična telepatija ali modrost onkraj misli in slišnega zvoka preteklosti za prihodnost. Tri knjige od devetih so že izšle. Naj omenim še duhovna sporočila v verzih ‒ knjigo z naslovom Zvočne podobe prebujene ljubezni, ki jo podarjam tako glasbenikom kot tudi duhovnim iskalcem ‒ pogumnim bojevnikom v polju življenja, pa meditativne zgoščenke Štirje letni časi in knjigo z dvema zgoščenkama Vilinska nit zvočne preje ‒ naš največji restavratorski in duhovni dosežek. Tako vračamo glasbi nekdanjo svetost. V minulih kulturah so morali biti glasbeniki in celo vladarji tudi svečeniki in zdravilci, pa tudi duhovni učitelji. Že več let delujemo in muziciramo v tej vlogi, ter v zvočno prejo tkemo tudi pesmi z vsega sveta. Vsa dela prinašajo brezčasna sporočila o duhovni rasti in prebujanju ter so kot kompas na poti iskanja skozi labirinte življenja.

Visoki jubilej delovanja ansambla Trutamora Slovenica / Vedun ste počastili še z izdajo prav posebne knjižice.

Res je. Zadnja leta sem svojo znanstveno strogost in umetniško poglobljenost prevesila še v domišljijski svet zgodb in pravljic. Tako sem zastavila novo knjižno serijo z naslovom Preja večnosti duhovnih zgodb in pravljic, ki se prav tako kot vse moje druge knjige spogleduje z dediščino naših planetarnih prednikov in različnimi civilizacijami. Zelo sem vesela, da je prva knjižica iz te zbirke – pravljica o življenjskem iskanju in prebujanju z naslovom Potovanje na vrh Svete gore, ki zajema iz staroslovenske in slovanske duhovne modrosti – izšla prav na dan koncerta.

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade in priznanja na področju znanosti in umetnosti, pedagogike ter duhovnih iskanj in prizadevanj. Kaj občutite, ko se ozrete na prehojeno pot?

Vsaka zvočna minuta, ki smo jo podelili poslušalcem na koncertnih odrih, je zahtevala najprej leta raziskovanja, terenskega in arhivskega študija, nato zvočnega in ansambelskega iskanja. Nismo restavrirali samo glasbil, temveč tudi zvočne podobe ljudske glasbe. Življenje me je doslej vodilo tudi skozi neštete osebne revolucije, pa trideset pionirskih podvigov in evolucij: ene sem napravila na področju znanosti, druge skupaj s sodelavci glasbeniki v umetnosti in pedagogiki; nekatere sem morala izpeljati na področju duhovnih iskanj in raziskovanja zavesti. Najzahtevnejše v tem je prav trajno življenje, od leta 2000, brez običajne hrane. Prvo tovrstno doživetje sem skusila sicer že leta 1994. Ta zmožnost mi je očistila telo in um ter mi podarila sposobnost medija ali kozmične telepatke ali prevodnika univerzalnih življenjskih vibracij, in te zdaj lahko delim tistim, ki jih potrebujejo, pa tudi v obliki v svetu še vedno redkih kozmičnih iniciacij. Človekova zavest ali duša je zasidrana na kozmičnih ravneh, v Univerzalni inteligenci življenja. Svoj cilj doseže, ko poveže vse ravni bitja, duha in materije – to občuti kot tišino uma, vsepolno praznino, sozvočje in blagozvočje.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, december 2015, št. 292

Na fotografiji: Dr. Mira Omerzel – Mirit, ki igra veliko glasbil iz različnih kultur od brenkal, tolkal do pihal, njeno najljubše pa je grška tambura – buzuki. Verjetno je tudi prva ženska, ki ne samo, da igra na »moški« buzuki, temveč celo koncertira z njim.