ZNOVA SEM ZAŽIVELA – PRIČEVANJE O OZDRAVITVI IN HUJŠANJU

Katarina Erbežnik se je več kot petnajst let spopadala s hudimi telesnimi boleznimi, oslabelostjo in debelostjo, depresijo in nočnimi napadi panike. Težko je delala in se premikala, njeno veselje do življenja je ugašalo … Nič več ni razmišljala o ozdravitvi niti o kakšni ublažitvi stanja. Dotlej ji namreč ni pomagalo nobeno zdravljenje. Pred dobrim letom pa jo je poklicala prijateljica in ji predlagala ajurvedsko zdravljenje in hujšanje. In – odločila se je, da bo poskusila, čeprav ajurvedskega zdravljenja sploh ni poznala. Vsekakor pa takrat ni vedela, da bo to povsem spremenilo njeno življenje in jo iz ljubiteljice suhih salam spremenilo v zagovornico ajurvedske hrane.

Štiridesetletna Blejčanka Katarina Erbežnik je že skoraj povsem pozabila, kako se človek počuti takrat, ko je zdrav, vesel, radosten in poln energije. Čeprav je v otroštvu trenirala smučanje, je bila zadnja leta tako oslabela, bolna in debela, da se je le stežka gibala, hodila, se sprehajala. Najpogosteje je bila namreč predvsem utrujena in brezvoljna, težko je opravljala celo nekatera gospodinjska dela, saj se zaradi izčrpanosti včasih ni mogla lotiti niti pospravljanja. Njene težave se niso končale niti ponoči. Spala skorajda ni. Ponoči se je prebujala sredi napadov panike. Najožji družinski člani, mož, hči, mati – z njimi živi v hiši – so jo sprejeli takšno, kot je bila. Njene zdravstvene stiske in tegobe so delili skupaj z njo – mož jo je ponoči večkrat na teden vozil v urgentno ambulanto. Trepetali so skupaj z njo, kadar ji je začelo srce biti hitreje, pomagali so ji pri meritvah krvnega tlaka (merilnik je imela vedno s seboj) itn. »Pravzaprav se šele zdaj dobro zavedam, da so najbližji ves čas podoživljali moje trpljenje. Nenehno so bili izpostavljeni pritisku, saj jih je bilo strah, kaj se mi utegne – zaradi mojih številnih bolezni – zgoditi že prihodnji trenutek.«

Ko je že skoraj opustila vsako upanje na ozdravitev in zmanjšanje telesne teže – takrat je bila že tako bolna, da se je lahko sprehodila le še po domači ulici – jo je prijateljičin namig o ajurvedski shujševalni terapiji pripravil do tega, da je tako rekoč čez noč, povsem nenadoma, spremenila sprva hranjenje, postopno pa tudi mišljenje, čustvovanje in odnos do življenja. Domači so ji v tej spremembi prav tako kot prej zvesto stali ob strani. Najprej so bili morda malce prestrašeni, pozneje pa so se novega načina hranjenja delno privadili tudi sami. »Seveda sprva sploh nisem dojela, v kaj se podajam,« pripoveduje moja sogovornica: »Takrat ko sem privolila, da se bom zdravila z ajurvedsko terapijo, seveda sploh nisem vedela, kako bo ta potekala. Niti sanjalo se mi ni, da bom morala uživati samo vegetarijansko hrano … Večkrat sem si sicer želela postati vegetarijanka, saj so se mi živali smilile, vendar nisem tega nikoli uresničila. Nadvse rada sem imela mesno hrano, predvsem industrijsko izdelane hrenovke, čajne salame in klobase – s takšnimi dobrotami, z različnimi trdimi siri in kislimi kumaricami sem navadno začenjala dan. Seveda je bila mesna hrana na jedilniku tudi pri kosilu, velikokrat s pečenko. Vsekakor sem rada jedla tudi krompir, različne testenine, slaščice, pecivo itn. Zelenjavo imam sicer rada, vendar sem nanjo največkrat pozabila, navadno sem domačim skuhala le zelenjavno juho. Solato sem pripravljala le zaradi hčere, sama pa je nisem nikoli marala. Ker zelo rada kuham in temu opravilu namenjam vso pozornost (s kuhanjem se lahko nemoteno ukvarjam, odkar smo se iz Ljubljane preselili na Bled in sem zapustila službo), sem se vedno zelo potrudila, da sem pripravljala, tako sem namreč mislila, dobro in zdravo slovensko hrano …«

Nisem vedela, v kaj se podajam

»Ko sem se odločila za ajurvedsko zdravljenje, ki ga pravzaprav sploh nisem poznala, sem doživela nekakšen preblisk. Prijateljici, ki me je nagovarjala k ajurvedski shujševalni dieti, sem kar takoj rekla da. Morda je k takšni nenadni odločitvi pripomoglo spoznanje, ki sem ga doživela le nekaj dni pred telefonskim pogovorom s prijateljico … Ko sva s hčerjo gledali neko televizijsko oddajo, v tej se je mati igrala z otrokom, z njim je celo tekala, me je hči vprašala, zakaj ne tečeva in skačeva še midve … Odvrnila sem ji, da se z njo ne morem tako igrati, saj sem predebela in vse preveč bolna. To spoznanje me je nekako streznilo.

In čeprav nisem vedela, kakšno bo ajurvedsko zdravljenje in niti tega, da bom morala povsem spremeniti svoje hranitvene navade, se mi je zdelo, da sem se z vsem bitjem oprijela še zadnje bilke. Ne vem, zakaj sem takrat dobila občutek, da mi bo zdravljenje pomagalo, čeprav ni dotlej zalegla še nobena dieta in tudi zdravila ne …« se danes smeje Katarina Erbežnik, ki je seveda presrečna, ker se lahko spet veseli zdravja, lahkotnejšega gibanja, veliko večje delovne zmogljivosti itn. Zdaj hodi z možem in hčerjo na daljše sprehode in tudi smuča. Spet zaznava srečna, pozitivna čustva, ne le žalosti, strahu, obupanosti in depresije. Tudi njena izjemna razdražljivost je minila, zato imajo v družini še lepše medosebne odnose.

Preden je obiskala ajurvedskega zdravnika, si je mislila, da bo, tako kot po navadi, dobila shujševalno dieto, podobno vsem prejšnjim – teh se je držala mesec dni, potem pa se je spet vrnila k nezdravim navadam in se zredila. »Že ko sem vstopila k njemu, sem začutila, da se tukaj dogaja nekaj posebnega, bilo je drugače kakor v zdravstvenih domovih. Dišalo je po neznanih indijskih vonjavah. To me je najprej malce motilo. Tudi ajurvedskemu zdravniku sprva nisem povsem zaupala. Z ajurvedsko terapijo sem zato želela seznaniti tudi svojo osebno zdravnico in ajurvedski zdravnik se je s tem strinjal. Dogovorili smo se, da bomo pred začetkom shujševalne terapije opravili krvne preiskave. Izidi teh so me zelo osupnili: izkazalo se je namreč, da je moja krvna slika izjemno slaba. Opravili smo tudi teste jeter in ti so pokazali tako slabo stanje jeter, da je moja zdravnica vprašala mojo mater, ali sem alkoholičarka (čeprav alkohol le redko pijem). Ajurvedski zdravnik se mi je zdel zelo prijeten človek. Pogovarjala sva se, in to mi je bilo všeč – bilo je povsem drugače kakor v alopatskih ambulantah, tam zdravniki nimajo nikoli časa za pogovor. Zdelo se mi je, da je indijski zdravnik globokoumen človek, čeprav sprva njegovi razlagi ajurvedskega zdravljenja sploh nisem hotela prisluhniti. Hotela sem zvedeti le za pravo shujševalno dieto in oditi. Zdravje in kakšna življenjska sprememba me nista niti najmanj zanimala.«

Ajurvedski zdravnik ji je pri prvem pregledu opravil pulzno diagnozo, ji pregledal oči, nohte, jezik, kožo itn., pogledal pa tudi vse njene zdravniške izvide. »Takoj je ugotovil, da imam hude zdravstvene težave. Povedal je, da se shujševalne diete ne moreva lotiti, dokler ne ozdraviva želodca. Dejal je, da me mora toliko ozdraviti, da bom sploh sposobna prenesti hujšanje. To mi je bilo všeč. Ni mi rekel, da se moram držati stroge diete in pozabiti na želodčne težave … Želel je, da se najprej telesno in duševno okrepim, potem pa lotim shujševalne diete. Najhujše je seveda sledilo, ko mi je našteval, kakšno hrano sploh smem jesti … Prepovedal mi je ne le meso, temveč tudi sir in mleko ter nekatere vrste zelenjave in sadja. Jedla sem lahko le riž in nekaj kuhane zelenjave, svežega sadja in malo opečenca. S terapijo sem začela petnajstega junija 2011.  Na začetku sem res hudo trpela, vendar sem si želela zdržati. To mi je tudi uspelo, predvsem zato, ker sem več tednov vsak dan prejemala ajurvedske masaže in hodila v ajurvedsko savno (v tej savni je glava zunaj savne, telo pa izpostavljeno zeliščni savni) in uživala ajurvedske pripravke.«

Bolezni so izginile

Domači so jo podprli. Mož ji je nakupil raznovrstno hrano, ki ji jo je bil predpisal ajurvedski zdravnik. Očim je skupaj z njo užival vegetarijanske obroke. Tudi mati jo je spodbujala. Nekateri znanci pa so bili prestrašeni – rekli so ji, da bo umrla, če bo jedla le vegetarijansko. Za zajtrk je smela pojesti jabolko, breskev ali nektarino in opečence. Za malico je lahko jedla sveže sadje. Za kosilo – morala bi ga jesti ob dvanajstih – je jedla riž s kurkumo in kuhano zelenjavo. Za večerjo si je pripravila zelenjavno juho. »Morala sem uživati začimbe in čaje, ki jih nisem poznala: kurkumo, ingver, koriander, kardamom (brez njih zdaj ne znam več kuhati). Pripravljala sem si tople pijače: iz peteršilja, ingverja itn. Med dieto nisem bila pretirano lačna, morda le malce na začetku. Sprva sem se počutila precej nestabilno. Zdravje se je najprej zelo hitro izboljšalo, nato pa poslabšalo. Stanje je precej nihalo, ker se je telo počasi čistilo in slabega počutja je bilo vedno manj. Počasi sem zmanjševala dnevni odmerek predpisanih alopatskih tablet in bila vse bolje razpoložena. Kilogrami so vidno izginjali.«

Diete se je strogo držala pol leta, do petnajstega decembra 2011. Izidi zdravljenja so bili izjemni. Izgubila je enaintrideset kilogramov ter se znebila številnih bolezni in čustvenih težav. Po dieti še vedno ohranja pridobljeno telesno težo, čeprav zdaj uživa že različno vegetarijansko hrano (čapati, mladi sir ali panir, oreške, žita, kruh itn.) Mesa se še ni dotaknila in si ga niti ne želi jesti. Njena zdravnica je bila presenečena, kako zelo se ji je po šestmesečni dieti izboljšala krvna slika. Opustila je uživanje večine alopatskih zdravil, poleg tega pa spremenila tudi svoje razmišljanje in življenje. Izboljšalo se ji je počutje, znižal krvni tlak, skoraj povsem se je znebila napadov panike, pridobila miren spanec, glavoboli so postali blažji in redkejši, menstruacija rednejša, njena krvna slika pa je odlična. Še vedno bo vztrajala pri dieti, saj bi rada izgubila še dodatne odvečne kilograme, se povsem znebila bolezni in tablet. Želi si še izpopolniti gibljivost, povečati kondicijo in postati še bolj vesela.

»Zdaj čutim, kaj mi sporoča telo. Jem le hrano, ki prija telesu. Če kdaj pojem hrano, ki mi škoduje, takoj opazim, da se telo odzove z bolečino. Med terapijo sem se udeležila tudi ajurvedske delavnice in presenečena spoznala, da je ajurveda način življenja – to zdaj vse bolj spoznavam. Ajurvedski način kuhanja mi je v posebno veselje. Včasih dodajam indijske začimbe tudi v jedi, ki jih kuham domačim, saj bi rada videla, da bi jedli bolj zdravo, še posebno hči. Domači sicer najraje jedo domače (mesne) jedi, vendar vse večkrat pokusijo tudi mojo vegetarijansko hrano. Z novim načinom hranjenja želim seznanjati tudi druge, saj sem spoznala, da so pogosto bolni zaradi napačnega hranjenja. Zavedam se, da bi se z ajurvedsko terapijo lahko marsikdo, ki se spopada z enakimi boleznimi, kot sem se jaz, teh bolezni znebil, spet zaživel, postal vesel in zadovoljen,« je prepričana moja sogovornica.

xxx

Moja sogovornica je bila v otroštvu dejavna športnica, vadila je smučanje. Takrat je bila zdrava in vitka. Težave z debelostjo so se začele šele v najstniških letih. Čeprav takrat še ni imela pretirano velike telesne teže, ji je marsikdo rekel, da je debela, zato je velikokrat preskušala različne shujševalne diete, te pa se niso obnesle. Na hrano ni kaj posebno pazila, jedla je zelo nezdravo. Tudi s previsokim krvnim tlakom se je spopadala že v mladosti, uravnavala ga je z uživanjem tinkture bele omele, vendar zdravljenju ni namenjala posebne pozornosti. Zato se ji je krvni tlak postopno povečeval, začela je uživati tablete za zniževanje krvnega tlaka, tem pa je kmalu dodala še tablete za umiritev srčnega utripa. Prve napade panike je doživela nekaj let po hčerinem rojstvu, imela je približno triintrideset let. Ko se je sredi noči prebudila s hudimi bolečinami srca in povečanim srčnim utripom, je najprej mislila, da ima srčni infarkt (tudi njen oče je umrl zaradi tega). Dežurni zdravnik ji je povedal, da je imela le napad panike, to mu je težko verjela, saj je ob vsakem napadu mislila, da bo umrla.

Včasih so se takšni napadi pojavljali zelo pogosto – mož jo je vsako noč odpeljal v blejsko urgentno ambulanto. »To je bil začaran krog. Nenehno sem si merila tlak, zelo sem bila prestrašena. Zdravniki so spoznali, da sem depresivna, zato so mi predpisali še antidepresive. Nekaj časa sem jih jemala, nato sem jih opustila. Potem sem imela dva epileptična napada, zato sem začela uživati tablete za preprečitev takih napadov. Zaradi teh težav sem bila zelo utrujena in žalostna. Rada bi več delala, vendar nisem mogla, bila sem potrta, tolažila sem se s hrano. Ko sem prenehala kaditi, sem se v nekaj tednih zredila za trideset kilogramov. Zaradi prevelike telesne teže, tehtala sem 114 kilogramov, sem imela tudi težave s hrbtenico, neredne menstruacije, slabo kri, težave z želodcem (gastritis), glavobole, težke noge itn.«

Kadar ji je bilo zelo hudo, je pomislila tudi na to, da bi se zdravila alternativno. Ko pa se je spet počutila bolje, je na svoje dobre sklepe pozabila in spet zaživela po starem. Vsak dan je zaužila približno petnajst različnih tablet za »lajšanje« zdravstvenih težav. »Bila sem otopela, nesrečna. Ničesar nisem zmogla. Rada bi se več posvečala hčerki, smučala, hodila na sprehode itn. Bila sem brez življenjskih ciljev, izjemno razdražljiva in čustveno labilna. Preden sem zbolela, sem bila zelo družabna, potem pa sem v družbi le še molčala in gledala na uro. Moje že tako slabo telesno in duševno stanje so prav gotovo poslabšala še številna zdravila – čeprav so mi olajšala neke vrste bolečine, so pospeševale razvijanje drugih bolezni in slabega čustvenega stanja.«

Lara Vode; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Iz osebnega arhiva – Katarina po hujšanju.

 

Več ...