---

 

Ljudje pogosto natančno slutimo prihodnje dogodke – o njih sanjamo, jih »vidimo«, se telesno vznemirimo – vendar zgolj zamahnemo z roko in zanemarimo znamenja … Naučeni smo bili, da so takšne slutnje zgolj prazna domišljija, nekaj neznanstvenega, neutemeljenega. Vendar pa se zdi, da bo v prihodnosti drugače in bo tudi nadnaravna percepcija postala del vsakdanje resničnosti … Novi napredni raziskovalci so namreč v zadnjih desetletjih dokazali, da ljudje lahko vidimo v prihodnost, zlahka pa posegamo tudi v preteklost in vplivamo na posledice preteklih dogodkov in da se stvari v svetu ne pomikajo naprej in nazaj v času, saj čista energija, ki obstaja na kvantni ravni, nima ne časa ne prostora. Prostor in čas si nekako ustvarjamo sami, s svojim dojemanjem, s tem pa ustvarjamo tudi svojo ločenost. Resničnost je namreč drugačna: ves čas imamo dostop do informacij o preteklosti in prihodnosti ter smo sposobni vplivati na dogodke ali trenutke, ki niso iz sedanjosti.

 

Ameriška znanstvenika Russell Targ in Harold E. Puthoff, ki sta se ukvarjala z raziskavami o nadnaravnih sposobnostih in njihovi praktični uporabi, sta s poskusi dokazala, da ljudje lahko vidimo v prihodnost. Posebno so ju osupili izidi poskusa, ki sta ga s poskusno osebo P. Priceom izpeljala na mestnem bazenu, ki je bil osem kilometrov od raziskovalnega inštituta. Puthoff je bil na bazenu, Targ pa v laboratoriju s Pricejem. Price je zaprl oči in Targu natančno opisal in narisal prostor, kjer naj bi se bil Puthoff nahajal: veliki bazen, mali bazen, stavba in nekakšna naprava za čiščenje vode. Ker naprave za čiščenje vode ni bilo videti, sta Targ in Puthoff več let mislila, da je bilo Pricejevo videnje na daljavo nenatančno, in je zato »videl« tudi čistilno napravo, ki je v resnici ni bilo. Pozneje, ko je Targ po naključju dobil stari mestni načrt, je ugotovil, da je nekoč na območju bazena stala naprava za čiščenje vode … Spoznal je, da je imel Price prav, in dobil enega najpresenetljivejših dokazov o tem, da ljudje na daljavo lahko vidimo vse, celo objekte, ki jih že dolgo ni več.

 

Časa in prostora ni

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi znanstveniki: ljudje lahko vidimo prihodnost, kajti na temeljni ravni bivanja čas in prostor ne obstajata. Čeprav je domneva o času in prostoru v naši družbi nepriljubljena tema, pa Newtonovsko zamisel o absolutnem času in prostoru začenjajo nadomeščati pravilnejše slike. Vesolje obstaja v velikanskem »zdaj«, pri čemer »zdaj« pomeni vse točke prostora in časa v posameznem trenutku. Na ravni čiste možnosti namreč življenje poteka kot ena in vseobsegajoča sedanjost.

To so dokazali s poskusom, v katerem naj bi poskusne osebe v laboratoriju na daljavo »videle«, kje je njihov sodelavec. Sodelavec, ki je potoval, se je moral namreč nekje med potjo naključno ustaviti za deset minut, poskusne osebe v laboratoriju pa so raziskovalci zaprosili, naj vnaprej določijo, kje se bo ustavil. »Vidci« v laboratoriju so morali narisati objekte na potnikovem postajališču in sicer največ pet dni ali najmanj pol ure pred prihodom potnika na kraj, kjer se je ustavil. Izidi poskusa so bili osupljivi: izkazalo se je, da so bili vnaprejšnji opisi postajališča, ki so jih »vidci« narisali, natančni. Poskusne osebe v laboratoriju so vnaprej (takrat, ko postajališča ni poznal niti potnik!) natančno opisale zgradbe in okolico postajališča …

 

Telo napoveduje prihodnje dogodke

Veliko ljudi o prihodnosti tudi sanja. Tudi ameriški predsednik Abraham Lincoln je teden dni pred smrtjo sanjal, da bo ubit v atentatu … Zato so se znanstveniki vprašali: Kako bi lahko izmerili in nadzirali slutnje? Na Londonskem kolidžu za parapsihološke raziskave so opravili poskuse z ljudmi z zunajčutnimi in jasnovidnimi sposobnostmi in ugotovili, da lahko uspešno sanjajo o dogodkih v prihodnosti.

Dr. Dean Radin, raziskovalec na Inštitutu IONS in kalifornijski univerzi v Sonomi, se je domislil posebnega načina za preverjanje slutenj … Potem ko je proučil izide raziskav o sanjah in slutnjah, se je vprašal: Ali imajo lahko ljudje tudi v budnem stanju enako natančne slutnje? To svojo domnevo je preverjal tako, da je opazoval, ali se človekovo telo odziva na prihodnje dogodke. V laboratoriju je namestil računalniški program za naključno izbiranje fotografij, ki naj bi poskusne osebe pomirile, vznemirile, razburile ali razjezile. Njegove poskusne osebe so bile z žicami povezani z monitorji, ki so prikazovali spremembe v njihovi kožni prevodnosti, srčnem utripu in krvnem tlaku, medtem ko so na računalnikih opazovale različne prizore.

Kot je pričakoval Radin, se je telo ljudi pri opazovanju prijetnih slik umirilo, pri erotičnih in drugih vznemirljivih prizorih pa vznemirilo. Poskusne osebe so tudi vnaprej zaznale, kaj bodo videle, saj so se najmočneje odzivale tik preden so videle prizore. Raziskava pa je pokazala še nekaj: živčevje se ne odziva samo na prihodnji pretres, temveč iz njega izpelje tudi čustveni pomen. Radin se je zavedel, da ima v rokah enega prvih laboratorijskih dokazov za to, da telo natančno predvideva in doživlja prihodnje čutne odzive.

Nizozemski psiholog Dick Bierman je skušal odkriti, ali ljudje slutijo dobre ali slabe vesti … Spoznal je marsikaj: pri ljudeh, ki so sodelovali v raziskavi, so se na primer naglo spemenili elektrodermalni odzivi tik preden so jim v kvartopirski igri razdelili karte. Še več – njihovi zabeleženi telesni odzivi so se skladali s tem, kakšne karte so dobili. Tisti, ki so dobili slabe karte, so bili namreč telesno vznemirjeni in so pokazali fiziološke značilnosti pripravljenosti na boj ali beg. Torej je res, da ljudje na podzavestni ravni vsekakor slutimo, ali bomo prejeli slabo sporočilo ali pa se nam bo pripetilo nekaj dobrega. A zakaj zanemarjamo svoje telesne odzive, ki nam sporočajo resnico?

 

Ali lahko spreminjamo preteklost?

Dr. Helmut Schmidt direktor Inštituta za parapsihologijo na kolidžu v Durhamu, je razmišljal o tem, ali bi bilo mogoče čas zavrteti nazaj. Spraševal se je: Ali človek lahko vpliva na začetni učinek njegovega elektronskega generatorja za naključne dogodke – stroja REG tudi potem, ko ta že deluje? Pri tej raziskavi je dobil izide, ki so bili v nasprotju z zdravim razumom. Njegova poskusna oseba je s svojim vplivanjem na daljavo spremenila začetni učinek stroja REG povsem enako, kot da bi bila navzoča ob stroju že v začetnem trenutku preskusa. Dr. Schmidt je ugotovil, da je poskusna oseba pravzaprav posegla v preteklost in vplivala na naključnost stroja v trenutku njegovega začetnega delovanja.

Dr. H. Puthoff je zaradi izidov teh poskusov spoznal, da se stvari v svetu v času ne pomikajo naprej in nazaj. Te raziskave so pokazale tri možnosti … Prvič: Da se ljudje v tem, določenem svetu, s pomočjo slutenj povezujemo z informacijami, ki so nam dostopne na neki drugi ravni resničnosti. Drugič: Mogoče je, da takrat, kadar imamo slutnje, na kvantni ravni odpošiljamo valove, ki se srečajo z našo prihodnostjo. Tretjič: Vsa naša prihodnost – na najbolj temeljni ravni – že obstaja v območju čistih možnosti. Z gledanjem v prihodnost ali preteklost pa pripomoremo k oblikovanju in ustvarjanju svoje prihodnosti. Prenašanje informacij prek subatomskih valov je namreč vedno navzoče. Preteklost in sedanjost sta v življenju »tukaj in zdaj« zamegljeni, naši možgani pa medtem lovijo signale in slike iz preteklosti in prihodnosti. Naša prihodnost torej v neki nejasni obliki že obstaja, zato jo lahko začnemo ustvarjati v sedanjosti.

 

Zdravje je odvisno od naše odločitve

Dr. Ervin Laszlo je podal zanimivo razlago o časovnem zamiku … Menil je, da je polje ničelne točke (čiste kozmične energije) sestavljeno iz elektromagnetnih valov, ki imajo svojo podstrukturo. Pri gibanju subatomskih delcev v interakciji s poljem ničelne točke pa nastajajo skalarni valovi, ki lahko potujejo hitreje kakor svetloba. Predvideval je, da skalarni valovi v prostoru in času kodirajo ali zapisujejo informacije v brezčasni in brezprostorski kvantni stenogram interferenčnih vzorcev. Ta, najbolj temeljna raven polja ničelne točke, je matično polje vseh polj, in končni holografski načrt za vse čase (preteklost in prihodnost). Kadar gledamo v preteklost ali prihodnost, se v resnici pvezujemo s tem holografskim načrtom.

Poskusi so pokazali, da čista energija, ki obstaja na kvantni ravni, nima ne časa in ne prostora. Prostor in čas si nekako ustvarjamo sami, saj s svojim dojemanjem pripeljemo energijo na zavedno raven in ustvarjamo predmete, ki obstajajo v prostoru merljive celote. Z ustvarjanjem časa in prostora ustvarjamo tudi svojo ločenost. Čeprav temeljna fizikalna spoznanja pravijo, da je čas primarna, neodvisna spremenljivka, pa so sodobni fiziki že spoznali, da je čas, prav tako kakor prostor, v resnici sekundaren in izvira iz večdimenzionalne osnove. Če naša zavest deluje na kvantni frekvenčni ravni, je povsem naravno, da obstaja zunaj prostora in časa – in to pomeni, da imamo pristop do informacij o preteklosti in prihodnosti.

Vplivanje na kvantne dogodke pomeni sposobnost vplivanja na dogodke ali trenutke, ki niso iz sedanjosti. Strokovnjaki menijo, da bi lahko – če bi ta načela uporabili na področju zdravljenja – delovali na preteklost in spremenili najbolj odločilne trenutke. Tako bi spremenili začetne težave, ki so se pozneje razvile v bolezen. Dr. Karl Pribram, profesor nevropsihologije in psihiatrije pravi, da bi naš namen lahko vplival na to, ali bodo v telesu začeli potekati kemični in hormonski procesi, ki bodo pripeljali do bolezni ali ne. Če je misel kvantni proces, je povsem mogoče, da nas do bolezni, smrti ali zdravja pripelje naša odločitev. Na prihodnji razvoj bolezni pa lahko vpliva tudi diagnoza.

 

Čudeži so dokazljivi

Znanstveniki so se vprašali še nekaj: Ali lahko moč vesoljnega polja koristimo za nadzor svojega zdravja in zdravljenje drugih? Ali lahko z vesoljno energijo zdravimo raka? Ali je spontane ozdravitve nekaterih bolnikov sprožil njihov izražen namen? Ali lahko svoj namen koristimo kot ozdravitveno moč? Zdelo se je namreč, da s svojim namenom lahko izzovemo naključne fluktuacije v vesoljnem polju in jih uporabimo za vzpostavitev boljšega reda v drugi osebi.

Pri raziskavah o zdravljenju so se znanstveniki spoprijemali s stvarmi, ki si jih niso mogli znanstveno razložiti: z vplivom molitve ali paranormalnim delovanjem. Vendar jim je s poskusi uspelo dokazati tudi čudežne dogodke. Izkazalo se je namreč, da lahko ljudje vplivajo na vse vrste življenjskih procesov pa tudi na rastline in živali. Na druga bitja med drugim lahko prenašamo tudi svoje dobre ali slabe misli. Biolog, dr. Bernard Grad iz univerze v Montrealu, je raziskoval, ali zdravilci na bolnika res prenašajo energijo. Prosil jih je, naj energijsko vplivajo na vodo in spoznal, da se je molekularna struktura vode, na katero je deloval zdravilec, blago spremenila, bile pa so še druge spremembe. Tudi drugi znanstveniki so s svojimi raziskavami potrdili, da ljudje lahko učinkujemo na kvasovke, glivice in celo na izolirane rakave celice. Biologinja dr. Caroll Nash iz Philadelphije je spoznala, da lahko zgolj s svojo voljo vplivamo na hitrost razmnoževanja bakterij. Dr. Gerald Solfvin pa je odkril, da k boljšemu zdravju drugih bitij pripomorejo tudi naše dobre želje.

 

Izreden vpliv molitve znanstveno preverjen

Zdravnik Randolph Byrd je preverjal vpliv molitve na srčne bolnike. V poskusih, ki so potekali deset mesecev, je sodelovalo štiristo bolnikov. Za polovico teh bolnikov je – ne da bi bolniki to vedeli – zunaj bolnišnice molila krščanska molitvena skupina. Pred molitvijo so bili vsi bolniki pregledani in v njihovem zdravstvenem stanju ni bilo statističnih razlik. Izkazalo se je, da se je pri bolnikih, za katere so molili krščanski molilci, zdravstveno stanje izboljšalo: simptomi so se ublažili, manj je bilo pljučnih vnetij, redkeje so potrebovali antibiotike in napravo za dihanje.

Raziskovalci so potem zbrali pisano skupino štiridesetih verskih in duhovnih zdravilcev iz vseh Združenih držav Amerike, ki so sodili med najbolj spoštovane in sposobne zdravilce. Le nekateri izmed njih – nekaj katoličanov, evangeličanov, budistov in židovski kabalistični zdravilec – so bili tradicionalno verni in so zdravili z molitvijo rožnega venca ali drugimi molitvami. Največ zdravilcev pa je bilo usposobljenih v različnih neverskih zdravilskih šolah, na primer v šoli Barbare Brennan. Med njimi so bili tudi takšni, ki so zdravili z vizualizacijo, usklajevali čakre, indijanski šaman, kitajski mojster či gonga, kristaloterapevti ter vibracijski in zvočni zdravilci. Vsi so imeli približno sedemnajstletne praktične zdravilske izkušnje in so pogosto uspešno zdravili tudi na daljavo.

Pri poskusu je sodelovalo štirideset bolnikov z aidsom, ki so jih razdelili v dve skupini. Obe skupini bolnikov sta prejemali klasično medicinsko terapijo, samo ena skupina pa še energijsko zdravljenje na daljavo. Poskus je potekal deset tednov. Medtem je vsak zdravilec šest dni na teden, po eno uro na dan, na daljavo zdravil različne bolnike iz te skupine. Zdravilci so vsak teden zdravili novega bolnika. Na koncu poskusa so bolnike pregledali in ugotovili, da je energijsko zdravljenje vsekakor delovalo. Izidi so bili tako osupljivi, da so jim raziskovalci komaj verjeli – zdravljenje je namreč močno vplivalo na bolnike. Strokovnjaki so spoznali, da zdravljenje na daljavo lahko upočasni razvoj aidsa. Predvidevali so, da ne bo umrl niti eden bolnik iz skupine, ki je prejemala energijsko zdravljenje. Potem ko so poskus nadaljevali še šest mesecev, pa se je izkazalo, da se je zdravje bolnikov izboljšalo v vseh pogledih.

V drugem tovrstnem poskusu so znanstveniki prosili, naj za bolnike v bolnišnici na daljavo molijo navadni ljudje, ki niso bili zdravilci, temveč so zgolj verovali v Boga. Med njimi so bili rimokatoličani, protestanti in versko neopredeljeni ljudje. Tudi pri tej raziskavi se je izkazalo, da je molitev na daljavo bila dobrodejna: bolniki so se počutili veliko bolje, imeli so manj zdravstvenih zapletov, pa tudi njihovo bivanje v bolnišnici se je skrajšalo.

 

Dober namen je zdravilen sam po sebi

Glede na opravljene raziskave in dobljene izide znanstveniki menijo, da je zdravljenje z namenom dostopno tudi navadnim ljudem, in ne zgolj zdravilcem. Strinjajo se, da je mogoče, da je zdravilen že zgolj človekov dober namen sam po sebi. Če k zdravju ali ustvarjanju boljšega reda v bolniku pripomore že namen, potem lahko domnevamo, da je bolezen motnja v kvantnem nihanju posameznika, zdravljenje pa pripomore, da prejmemo informacije, ki našemu sistemu omogočijo, da se znova povrne v stabilni položaj.

V nekih drugih poskusih so odkrili, da se virus aidsa hrani s strahom – s takšnim namreč, ki ga najbrž izkusi vsakdo, ki ga skupnost izloči tako, kot je številne homoseksualce. Izkazalo se je tudi, da je bolezen lahko posledica pomanjkanja povezanosti s kolektivnim zdravjem, zato je mogoče, da k uspehu zdravljenja pripomore tudi kolektivna zdravilna moč … Proučevanje srčnih bolnikov je odkrilo, da je osamitev – bodisi od sebe samega, od skupnosti ali pa od svoje duhovnosti – eden najpomembnejših dejavnikov, ki pripomore k nastanku bolezni. Pri proučevanju dolgoživosti pa so spoznali, da imajo ljudje, ki živijo najdlje, po navadi močan občutek pripadnosti skupnosti, poleg tega pa tudi verujejo v neko višje duhovno bitje.

Sodobni raziskovalci so odkrili, da človekova individualna zavest ne umre. Eden prvih tovrstnih poskusov, ki so ga opravili na univerzi v Arizoni, je namreč potrdil domnevo, da človekova zavest obstaja tudi po smrti. Ali kot je izjavil prof. dr. Fritz Albert Popp: »Takrat, ko umremo, doživljamo ločevanje naše frekvence od materije naših celic. Smrt naj bi bila le vrnitev domov ali, še bolj natančno povedano, vrnitev v vseobsegajoče vesoljno polje.«

 

Alja Ovsenšek, članek je bil objavljen v reviji AURA, september 2014, št. 300