Paranormalni pojavi kot sta telepatija ali prekognicija (predvidevanje prihodnjih dogodkov) in ezoterični pogled na svet so od nekdaj vtkani v življenje ljudi.

Toda odkar v zahodni civilizaciji prevladuje racionalni pogled na svet, ki ga je vsilila pozitivistično usmerjena znanost, so ti pojavi manj v ospredju. Tudi podatkov o paranormalnih izkušnjah in sposobnostih ter zanimanju za ezoteriko ne najdemo v biografijah znanih osebnosti in enciklopedijah. Zato širša javnost niti ne ve, da je veliko znanih oseb iz znanosti, umetnosti in drugih področij doživelo marsikaj nenavadnega ali pa se je za ezoteriko zanimalo. Ne preseneča, da je dokumentarna oddaja britanske BBC o Isaaku Newtonu iz leta 2003, ki je razodela tudi znanstvenikovo prikrito zanimanje za nenavadno, zbudila v gledalcih presenečenje in nevero.

 

Zanimanje znanstvenikov in umetnikov za neznano

Eden od utemeljiteljev sodobne matematike, fizike in astronomije je bil v resnici prepričan ezoterik. Več kot petdeset let je proučeval Sveto pismo in skušal odkriti božje zakonitosti vesolja in datum Kristusovega drugega prihoda. Preseneča tudi podatek, da se več kot 70 odstotkov Newtonove pisne zapuščine nanaša na ezoteriko, zlasti na astrologijo in alkimijo, le 30 odstotkov pa na vede, katere utemeljitelj je bil.

Newton pa ni izjema. Prej bi lahko rekli, da so povezave med velikani znanosti in onstranskim bolj pravilo kakor izjema. Tako so se porajala celo odkritja (Aura št. 192), številne zgodovinske osebnosti so imele opraviti z nenavadnimi pojavi (Aura št. 191).

Vpliv stika z drugimi razsežnostmi se kaže tudi v umetniškem ustvarjanju. Številni umetniki so v nekakšnem transu, nezavedno, ustvarili dela velike umetniške vrednosti. Po priznanju samih avtorjev so nekatera pomembna knjižna dela nastala celo z avtomatskim, medialnim pisanjem, kot na primer precejšen del Miltonovega Izgubljenega raja ali Puškinova Bajka o ribiču in ribici. Znani angleški slikar, pesnik, vizionar in mistik William Blake je ob izidu svoje pesmi Jeruzalem zapisal: »Napisal sem jo po nareku … Nič nisem premišljeval, pogosto sem pisal celo proti svoji volji.«

Veliko takšnih zgledov najdemo tudi v glasbi. Mozart je trdil, da on ni tisti, ki sklada, ampak v glavi že sliši izoblikovane melodije; Giuseppeju Tartiniju naj bi bilo znano violinsko sonato Vragov trilček v sanjah odigralo bitje, podobno hudiču. Gustav Mahler se je zelo začudil nad eno svojih simfonij, ki se mu je porodila v nekakšnem transu in je nad partituro celo zavpil: »Zveni, kot da je prišlo iz nekega drugega sveta.«

 

Tudi Goethe in Edison sta imela posebne sposobnosti

Zanemarili bomo zglede, v katerih se pri slavnih osebnostih prepletajo navdih, paranormalni dejavniki in nagnjenost k nenavadnemu in se v tem prispevku omejili le na nenavadne pojave, pri katerih so znane osebnosti imele vidnejšo vlogo.

Življenje nemškega pesnika Johanna Wolfganga von Goetheja je bilo prežeto s paranormalnimi doživetji (Aura št.198, Aura št. 224) in ezoteriko, bil pa je tudi jasnoviden. Nekoč je prejel vizijo potresa v italijanskem mestu Messini v trenutku, ko so se tla tam res stresla, sam pa je bil tedaj na weimarskem dvoru v Nemčiji. Ko je o svoji viziji obvestil navzoče, so se mu smejali. Toda po dveh tednih so tudi tja prispela sporočila o katastrofalnem potresu na Siciliji in tako potrdila Goethejevo vizijo.

Med več kot tisoč iznajdbami Thomasa Alve Edisona je veliko takih, brez katerih si danes ne bi mogli zamisliti življenja: žarnica, akumulator ali mikrofon. Genialni izumitelj, ki ga navadno opisujejo kot zgled pozitivizma in racionalizma v znanosti, pa je bil velik ljubitelj onstranskega. Nekaj časa se je celo zavzeto ukvarjal s spiritizmom in kot eden od pionirjev na tem področju več let proučeval telepatijo, prekognicijo in druge parapsihološke pojave. Tudi sam je imel nenavadne sposobnosti, zlasti telepatske, in jih celo uporabljal pri svojem znanstvenem delu (Aura št. 192).

Več let se je ukvarjal z nenavadnim in malo znanim izumom, za katerega so vedeli le prijatelji. Skušal je izdelati »napravo za sporazumevanje z duhovi umrlih in netelesnimi inteligencami«, z nekakšnim »onstranskim radijem«. Ker je trdno verjel v posmrtno življenje, je dolgo in potrpežljivo izpopolnjeval napravo, s katero bi lahko to svoje verjetje tudi znanstveno dokazal. Naprave mu ni uspelo dokončati, je pa postala predmet nenavadnega dogajanja po Edisonovi smrti.

Ko je znanstvenik umrl, ni nihče mogel najti omenjene naprave in so začeli celo dvomiti, da je kdaj obstajala. In tako bi tudi ostalo, če ne bi eden od njegovih sodelavcev kar deset let po Edisonovi smrti skušal navezati stik z umrlim Edisonom s pomočjo medijke Mary Olson. Ob tej priložnosti mu je prenesla Edisonovo sporočilo iz onstranstva: »Mislim, da bi vas zanimal model naprave, s katerim sem se ukvarjal, preden sem prispel sem.« V nadaljevanju je sporočilo vsebovalo tudi imena in naslove treh oseb, pri katerih bi lahko bila ta naprava. Načrt so potem pri enem od teh treh oseb tudi našli.

 

Navodila iz onstranstva

Podobno posmrtno sporočilo je prenesel v svet živih tudi italijanski pesnik Dante Alighieri. Ne glede na to, ali verjamemo v možnost sporazumevanja z umrlimi ali ne, bi lahko bilo takšno sporazumevanje včasih koristno, saj se je že velikokrat zgodilo, da so ljudje umrli, preden so utegnili živim zaupati pomembne podatke.
Ko je Alighieri 14. septembra leta 1321 v Ravenni umrl, so začeli sorodniki in prijatelji urejati njegovo literarno zapuščino. Razočarani pa so ugotovili, da v rokopisu najpomembnejšega Dantejevega dela, Božanski komediji, manjka 13. spev. Kljub vztrajnemu iskanju v Firencah, pesnikovem rojstnem mestu, Veroni, Benetkah in končno v Ravenni, v kateri je Dante preživel zadnje dni svojega življenja, rokopisa niso našli, in že je kazalo, da bo ena najpomembnejših pesnitev v evropski književnosti ostala nepopolna.

Nekaj mesecev po pesnikovi smrti se je Dantejevemu mlajšemu sinu Jacopu v sanjah prikazal oče, mu brez besed podal roko in ga popeljal v sobo, v kateri je pogosto bival v času pred smrtjo. Tam mu je v pisalni mizi pokazal skriti predal, v katerem je presenečeni Jacopo zagledal rokopis 13. speva Božanske komedije. Prebudil se je zelo razburjen in pod močnim vtisom sanj. Takoj je poklical nekaj prijateljev in skupaj so odšli v Dantejevo sobo. Poiskali so skriti predal in tam res našli izgubljeni rokopis! Tako je po zaslugi omenjenih čudnih sanj Božanska komedija danes cela.

Dante je svoje delo dokončal še tedaj, ko je živel, angleški pisatelj Charles Dickens pa ga je dokončal dokaj nenavadno po smrti. V času, ko je pisal Skrivnost Edwina Drooda, je pisatelj 8. julija 1870 nenadoma umrl zaradi izliva krvi v možgane. Začeti roman je tako ostal nedokončan, nedokončana naj bi bila še približno polovica romana.

Nekaj več kot dve leti pozneje je Thomas P. James, obrtnik iz Brattleboroa v ameriški zvezni državi Vermont, zaupal svoji gospodinji, sicer spiritistki, da se mu pri avtomatskem pisanju oglaša »duh« Charlesa Dickensa in izraža željo, da bi dokončal roman Skrivnost Edwina Drooda. Od božiča leta 1872 naprej je James presenečen z avtomatskim zapisom začel redno prejemati »Dickensove nareke«. Priče so potrdile, da je James vsak dan zapadal v dolgotrajni trans in hitro pisal. Nekako po pol leta, julija 1873, je bil roman končan, že oktobra istega leta pa so knjigo že prodajali.

Seveda bi lahko vse to pripisali tudi ambicijam nekega pisuna, ki si je izmislil zgodbo o Charlesu Dickensu in njegovem nareku, da bi tako laže prodal svoje delo. Tudi Jamesa so obtožili prevare. Toda knjigo so proučili strokovnjaki in večina se je strinjala, da je to res Dickensovo delo. Ne gre samo za mojstrsko zaokroženo zgodbo, temveč tudi za svojevrsten in prepoznaven Dickensov slog pisanja in njegov značilni pravopis.

Med drugim je Jamesove zapise proučil tudi Arthur Conan Doyle, človek, ki je napisal zgodbe o Sherlocku Holmesu. Ne samo da je dognal izredno podobnost z Dickensovim delom, ampak je tudi ugotovil, da James nima pisateljskega daru, ki bi mu omogočil, da bi lahko tako popolno posnemal Dickensa, in zato nikakor sam ne bi mogel končati Dickensovega romana.

Dickens je kazal paranormalne sposobnosti tudi, ko je bil še živ. Takšen dogodek je opisan v znani zbirki ameriškega Društva za psihične raziskave, ki je ob istoimenskem angleškem društvu imelo pomembno vlogo v začetku proučevanja paranormalnih pojavov ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Preberimo opis tega dogodka.

Dickens je neke noči sanjal o mladi gospodični, zaviti v rdeč šal. V sanjah mu je glasno rekla: »Sem gospodična Naper.« Ko se je pisatelj prebudil, se je zelo jasno spominjal sanj, vendar ni poznal nobene osebe s tem priimkom. Še bolj pa ga je popoldan presenetil nepričakovan obisk neznanih dam. V tisti, ki je bila ogrnjena z rdečim šalom, je pisatelj prepoznal osebo iz sanj. Ko se mu je predstavila, je spregovorila prav besede, ki jih je slišal v sanjah: »Sem gospodična Naper.«

 

Slutnje

Tudi ameriški pisatelj Samuel Langhorne Clemens, ki je zaslovel pod psevdonimom Mark Twain, knjižni oče Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, je imel več jasnovidnih doživetij. Ko je bil nekega večera na obisku v Washingtonu, je vstopil v neko prodajalno. Vedel je, da se v mestu mudi tudi njegov prijatelj, gospod X. Želel ga je obiskati, ni pa vedel, kje se je nastanil. Medtem ko se je pogovarjal s prodajalcem, se mu je močno zazdelo, da bo srečal prijatelja. Zato je prodajalcu rekel: »Zdaj bom zapustil prodajalno, se obrnil na levo, se spustil čez deset stopnic in srečal gospoda X.« Ko je odšel iz prodajalne in se spuščal po stopnicah, je v temi zagledal moškega z dežnikom pred obrazom. Ker se je ta pogovarjal s človekom ob sebi, je po glasu ugotovil, da je to iskani prijatelj. Pozneje je ta dogodek tudi zapisal.

Naslednja pisateljeva prerokba pa ni bila preveč razveseljiva. Rodil se je v letu, ko se je pojavil Halleyev komet, leta 1835. Leto dni pred smrtjo je svojemu biografu zaupal: »Rodil sem se v letu Halleyevega kometa. Naslednje leto se bo komet spet pojavil in upam, da bom z njim odšel tudi jaz.« In res, pisatelj je umrl leta 1910, ko se je komet znova pojavil.

Tudi veliki srbski pesnik Vojislav Ilić (1860–1894) je napovedal svojo smrt, vendar se mu je to napovedovalo še bolj nenavadno, v več jasnovidnih sanjah. Ponavljanje sanj je dajalo vtis, da se bodo dogodki, o katerih je sanjal, tudi res zgodili.

Spomladi leta 1889 se je v tistem času mlademu in zdravemu pesniku neke noči sanjalo, da teče proti beograjskem Novemu pokopališču. Sproti je naletel še na neko klet, vanjo se je spustil po petih marmornatih stopnicah in se znašel pred nagrobnikom. Ime pokojnika na spomeniku je bilo zamazano z blatom, zato je začel z žepnim nožkom čistiti črke, da bi prebral napis. Toda prebudil se je, ne da bi mu bilo to uspelo. Naslednje leto so se mu približno ob istem času sanje ponovile, toda zdaj so do spomenika peljale le še štiri stopnice. Tudi tokrat se je prebudil, še preden je zmogel prebrati napis. V naslednjih letih so se sanje znova vsako spomlad ponovile, vsakič je bila stopnica manj in vsakič se je zbudil, preden mu je uspelo prebrati napis. Peto leto so se mu sanje spet pojavile spomladi in še enkrat jeseni, tedaj pa je pesnik hudo zbolel. V zadnjih, šestih sanjah stopnic ni bilo več, nesrečnemu pesniku pa je prvič uspelo prebrati na spomeniku – svoje ime! Kmalu po teh zadnjih sanjah je umrl.

 

Očetova smrt v sanjah

Mihail Vasiljevič Lomonosov (1711–1765), je bil utemeljitelj sodobne ruske znanosti, eden največjih enciklopedistov v času razsvetljenstva ter vrhunski fizik in kemik ter pesnik in jezikoslovec. Prvi je pojasnil proces zgorevanja in podal zakon o ohranjanju snovi, enega od temeljnih zakonov fizike. Ustanovil je moskovsko univerzo, ta še danes nosi njegovo ime, in napisal prvo slovnico ruskega jezika.

Neke noči, ko je potoval po Nemčiji, je Lomonosov sanjal o svojem očetu, ribiču, ki je na ladjici na razburkanem morju. Na svojo grozo je v sanjah videl, kako valovi potiskajo ladjico k skalnatemu, nenaseljenemu otoku v Baltskem morju in da se brodolomu ni mogoče ogniti. Zbudil se je pretresen in prepričan, da mu oče v sanjah sporoča, da je v smrtni nevarnosti. Takoj se je vrnil domov v Sankt Peterburg, in tedaj mu je brat povedal, da že dolgo nimajo nobenih novic o očetovi barčici. Lomonosov je začutil, da je za rešitev prepozno, toda želel je, da bi bil oče vsaj dostojno pokopan. Skupino ribičev je prepričal, naj odplujejo na otok, ki ga je videl v sanjah. Ribiči so tam res našli ostanke ladjice in posmrtne ostanke očeta Lomonosova.

 

Skoraj ob življenje

Slavni francoski dramatik ruskega rodu Eugène Ionesco (1912–1994) je imel veliko paranormalnih doživetij. V svojih avtobiografskih spisih je zapustil vrsto pričevanj o, kot se je sam izrazil, »nerazložljivih dogodkih, ki so se mi zgodili ali so me prisilili k razmišljanju« in pričajo, kako nenavadna osebnost je bil Ionesco.

Poglejmo, kako je opisal enega takšnih nenavadnih dogodkov: »Novembra leta 1941 sem se v Bukarešti sredi noči naglo zbudil. Zavpil sem: ‘Potres!’ Tudi žena je vstala, vendar so bile vse stvari na svojem mestu, nobenega potresa ni bilo. Žena mi je rekla: ‘Spet ena tvojih neumnosti.’ Komaj je dokončala stavek, že so se tla močno zatresla. Res je bil potres, in sicer eden najhujših, kar se jih je zgodilo v Romuniji. Iz časopisov smo pozneje izvedeli, da so tudi krave mukale prejšnjo noč. Pozneje so se norčevali iz mene: samo ti in krave ste slutili potres.«

Med paranormalne pojave sodijo tudi slutnje, ki človeku omogočijo, da se ogne nevarnosti in smrti. Občutljivi ljudje nezavedno zaznajo nevarnost in se ji podzavestno tudi ognejo. Opisal bom dva takšna zgleda.

Hči nekega mojega znanca, ki živi v Beogradu, je delala v Svetovnem trgovinskem centru v New Yorku. Lahko si mislite, kako se je počutil znanec, ko je 11. septembra 2001 na televiziji opazoval posnetke rušenja slavnih dvojčkov. Približno dve uri pozneje mu je hči telefonirala in povedala, da je tistega jutra zamudila v službo, čeprav to sicer ni bilo v njeni navadi. Prav v trenutku napada je hitela k dvojčkoma in tako še pravočasno iz varne razdalje zagledala njun konec.

Podobno se je ognil tragični smrti slavni slovenski košarkar Ivo Daneu. Bil je namreč na seznamu potnikov letala, ki je pozneje strmoglavilo v Ajaccu na Korziki. Umrlo je vseh 173 potnikov in 7 članov posadke. Daneu je tisti dan, še sam ne ve zakaj, zamudil letalo.

Parapsihologi pravijo, da se v takšnih primerih sproži neka vrsta nezavedne prekognicije. Povedano natančneje, gre za premonicijo ali slutnjo, ki se včasih delno zaznava tudi zavedno, najpogosteje pa se kaže kot neprijeten občutek slutnje nečesa.

Zanimivo je, da je med Ionescovimi opisi »nerazložljivih dogodkov« tudi več takšnih slutenj. Oglejmo si, kako je pisatelj sam opisal dve izmed njih.

»V mestnem parku, v katerem sem se sprehajal, ko sem šprical pouk v gimnaziji, sta drug ob drugem rasli dve veliki drevesi. Ko sem se tako spet nekoč potepal po parku, sem nenadoma zaslišal trušč padajočega drevesa, ki je padlo tik za mojimi nogami in so me veje celo opraskale po hrbtu. Če bi zamudil le sekundo, bi bilo po meni.

Nekaj let pozneje sva se po isti poti sprehajala s prihodnjo soprogo. Nenadoma je tik pred najine noge zgrmelo še drugo drevo. Spet je le za las manjkalo, da naju ni zmečkalo.

Nekaj let pozneje sva z ženo v majhnem hotelu v nekem mestecu v notranjosti Romunije najela sobo. Stopil sem do balkonskih vrat in jih odprl. Pred menoj je bil star lesen balkon, stopil sem nanj in opazoval okolico. Nato sem se obrnil in stopil nazaj v sobo. Komaj sem položil nogo na tla sobe, že se je z velikim truščem zrušil balkon. Na srečo ni bilo spodaj na pločniku nikogar, tako da se je vse dobro končalo.«

Tudi naslednje Ionescovo doživetje kaže na podzavestno slutnjo, hkrati pa še za simbolno napoved prihodnjega dogodka.

Ob koncu avgusta leta 1944, po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, je Ionesco bival v francoskem mestu Marseju, v katerega okolici so potekali hudi boji med Nemci in zavezniki. Angleži in Američani so noč in dan s topovi obstreljevali mesto, da bi uničili močno nemško obrambo. Pisatelj je stanoval pri prijatelju, pesniku Léonu Gabrielu Grosu. Nekega večera sta sedela in kramljala ob kozarčku ter prisluškovala kanonadi zavezniških topov in čakala, da bo prijateljeva žena pripravila večerjo. Ko ju je poklicala k večerji v kuhinjo, sta oba naglo vstala in šla k vratom. Nista še dobro stopila čez prag, ko je za njima strahovito počilo. Obrnila sta se in videla, da ni več oken, na naslanjaču, kjer je še pred sekundo sedel Ionesco, pa je ležal velik kos granate. Jasno je bilo, da se je pisatelj za las ognil smrti, morda tudi njegov prijatelj. Ko sta se ozrla po sobi, sta opazila, da je bil med drugim poškodovan tudi portret njunega skupnega prijatelja, pariškega pesnika Veroneja. Okvir slike je bil zlomljen, čez pesnikov obraz pa se je od senc do brade širila razpoka. Ionesco se je živo spomnil tega dogodka, ko se je nekaj mesecev pozneje Veronej ubil v Parizu.

 

Duh prestavi predmete

Naj končam z nekoliko vedrejšim dogodkom. William Crookes (1832–1919), slavni angleški fizik, je bil nekaj časa predsednik Kraljevega znanstvenega društva v Londonu, pravzaprav britanske akademije znanosti in med drugim tudi Edisonov prijatelj. Crookes je bil kot fizik in kemik zelo ugleden član uradne znanosti. Napisal je pomembna znanstvena dela o elektriki in radioaktivnosti, posebno pa je zaslovel po odkritju elementa talij in izumu razelektrilne cevi za pridobivanje in dokaz katodnih žarkov, ki se še danes imenuje Crookesova cev. Hkrati je bil tudi eden od pionirjev parapsihološkega proučevanja. Med prvimi je začel sistematično proučevati paranormalne pojave in se ob koncu 19. stoletja proslavil s poskusi z znanima medijema Danielom Dunglasom Homeom in Florence Cook. Njegovo delo pomeni temelje sodobne znanstvene parapsihologije, s svojo veliko znanstveno avtoriteto pa je pripomogel k zmanjšanju odpora znanstvenih krogov proti proučevanju nenavadnih pojavov.

Pred približno dvajsetimi leti se je v Crookesovi hiši v Londonu, kjer je tedaj živel njegov pravnuk s soprogo in dvema otrokoma, zgodilo nekaj nenavadnega. Dnevna soba Crookesovih je bila polna raznih okrasnih predmetov, med njimi je bilo tudi precej reči, ki so nekoč pripadale Williamu Crookesu ali pa so spominjale nanj. Med drugim je tam stalo tudi veliko Crookesovo poprsje iz brona. Nekega večera sta zakonca Crookes gledala na televiziji neki sodobni film z dokaj svobodnimi prizori. Ker jima je bil dobro znan okus njihovega pradedka in njegovi strogi moralni nazori, je Crookesov vnuk pripomnil, da Crookesu takšen film zanesljivo ne bi bil všeč in da bi se, če bi bil navzoč, nanj burno odzval.

Naslednjega jutra je njun starejši sin prvi vstopil v dnevno sobo. Presenečen je obstal in začel klicati mamo. Pritekla je vsa prestrašena, ker je mislila, da se je morda kaj zgodilo, in pri vratih dnevne sobe onemela od presenečenja. Veliko in težko bronasto poprsje Williama Crookesa, ki je sicer stalo na posebnem podstavku ob zidu, je zdaj kraljevalo na preprogi sredi sobe, kar nekaj metrov stran od prejšnjega kraja. Okoli njega so bili v pravilnem krogu razvrščeni medeninasti svečniki, ki so sicer stali na veliki komodi, prav tako oddaljeni od sredine sobe. Še bolj nenavadno pa je bilo, da je bila slika stare gospe Crookes, Williamove soproge, ki je prej visela na zidu, blizu kipa, prislonjena ob poprsje. Poleg tega sta gospa Crookes in njen sin razločno začutila, da se je temperatura v sobi močno znižala, to pa je znamenje za navzočnost duhov.

Članom družine je bilo jasno, da se je zgodilo nekaj nenavadnega in so trdno prepričani, da je pokojni William Crookes tako želel pokazati, da ni zadovoljen s filmom, ki so ga pred tem gledali po televiziji.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 227, julij 2008

Fotografija: Na sliki Charles Dickens, wikipedia