Nenavadnih navdihujočih pojavov, ki odstopajo od naših ustaljenih predstav o resničnosti, in za katere ne znamo najti logične ali znanstvene razlage, ni malo. So množični in raznovrstni, dogajajo se po vsem svetu. Izzivajo naša ustaljena prepričanja ter sprožajo vprašanja o naravi in zakonitostih sveta, v katerem živimo. Presodite sami. Um, sprejemljiv za nova spoznanja, je nekaj izjemno dragocenega. »Tisti, ki iščejo znamenja, jih bodo našli,« je rekel modrec.

Tokrat objavljamo prispevka naših bralcev.

KRIŽ V MEDJUGORJU

Z različnih koncev sveta ljudje poročajo, da nabožne slike in kipci jočejo, da se pojavljajo posebni svetlobni križi, ali da so opazili različne druge pojave. Sprašujejo se, kaj to pomeni, zakaj ti pojavi? Preveč smo navezani na ta svet, na materialno, da bi razumeli, kaj nam Bog s tem sporoča. Boga namreč ne moremo »kar videti« z očmi, saj je čista ljubezen in svetloba, in bi mi, grešniki, oslepeli, če bi se nam prikazal. Pošilja nam znamenja, pa kljub temu le čakamo. Največje znamenje nam je že podaril: svojega Sina. Jezus je živel kot človek, ljudstvo ga je lahko videlo. Oznanjal je pot, po kateri naj hodimo. V Njem je deloval Božji duh, oznanjal je ljubezen in resnico. Ne izgubljajmo časa s čakanjem. Zaznajmo nujnost časa, v katerem smo, in stopimo korak bliže k NJEMU. Odprimo srce, Bog nas pričakuje. Je neizmerno usmiljen, ljubeč in potrpežljiv. Sprejmimo resnico in jo živimo. Obrnimo se Nanj s prošnjo, zahvalo, molitvijo … Zaupajmo Mu svoje življenje, voljo, izročimo se Mu. On je naš Oče in najbolje ve, kaj je dobro za nas. Morda, človeško gledano, se nam zdi nerazumno, a zaupajmo v Božjo voljo. Včasih nas tudi preizkuša z boleznijo, trpljenjem, praznino; ne obupajmo! Prosimo Ga za pomoč. Vse to so postanki na naši poti, iz katerih se naučimo vedno kaj novega in duhovno zorimo. Naučimo se odpreti dušo Božjemu delovanju. Svobodno voljo imamo in samo od nas je odvisno, kdaj se bomo prebudili. Za vsakega uporablja različne načine, da bi se predramili iz spanca. Smo v milostnem času, ko nam Bog pošilja Svetega Duha, ne glede na to, kdo smo. Vse nas ljubi in ne želi, da bi se kdo pogubil. Želi, da se tudi mi med seboj ljubimo kot bratje in sestre, smo usmiljeni in molimo tudi za tiste, ki delajo slabo, da bi se spreobrnili in živeli resnico.

Zato vsa ta znamenja. Bog noče, da bi se kdor koli pogubil in vsakogar čaka, da Mu odpre svojo srčno kamrico, le prostor mu moramo narediti. To, kar vidimo, je Njegova neizmerna ljubezen, da bi razumeli, da JE in nas ima rad. Čaka, da se spreobrnemo in prosimo odpuščanja.

Hudo bolni, ki čakajo na konec tuzemskega življenja velikokrat ob bolniški postelji duhovno vidijo različne ljudi, ki jih opazujejo. Čakajo. Tiho so. Čakajo dušo, ki bo prišla k njim v drugačno duhovno življenje. Bolnemu sporočajo: pripravi se, poslovi se od tuzemskega življenja, očisti se vseh zamer, spravi se s svetom, prejmi zadnji zakrament sprave in bolniškega maziljenja, da bo tvoja duša čista in bo zlahka prešla v novo življenje. Tam se bomo srečali z Njim, ne glede na to, kdo smo in kaj smo. Vsi bomo prišli pred Očeta. Zato tudi Medžugorje, kjer Marija uresničuje svoj načrt, ki ji ga je zaupal Sin. Velike množice romajo tja leto za letom. Dogajajo se čudeži, ljudje imajo različna videnja. Tudi sama sem veliko doživela. Ampak, človek se mora spremeniti, spreobrniti, moliti, da prejme milost vere, da se svet začne spreminjati na bolje, da Bog vstopi v vsako dušo in jo razsvetli. Molitev človeka odpira k Bogu, iz duše izrine vso nesnago in v njej se naseli BOŽJE.

Ko sem v Medžugorju prišla s Križevca v sobo, sem pokleknila ob postelji, da bi se Bogu zahvalila za blagoslove, ki sem jih bila deležna. Na steni je visel preprost lesen križec, zaprla sem oči in se zahvaljevala. Z zaprtimi očmi sem videla svetleč, lepo izdelan križ. Odprla sem oči in jih znova zaprla. Videnje je bilo enako. Križ je bil umetniško izdelan in svetleč. Neizmerno sem bila srečna, saj sem vedela, da je z mano On, h kateremu sem molila in se zahvaljevala. Vsem želim, da bi izkusili milost Medžugorja, da bi svoja srca odprli in se Mu predali. Potrebno pa je nekaj truda, a če Mu zaupaš in se prepustiš, ti z Njim uspe! Verjemimo, nismo sami, Bog je z nami!

Klementina

 

SVETLOBNI KRIŽ ZA ROJSTNI DAN

Podobe na fotografiji sem zagledal na eni od hiš 4. 2. 2010, ob 8.50, na svoj štirideseti rojstni dan, ko sem se odpravil v mesto. Na eni od osvetljenih podob je videti, kot bi bili trije ljudje. Radiestezist je pomeril fotografijo in rekel, da zdravilno seva. Že večkrat se mi je zgodilo kaj nerazložljivega in skrivnostnega. Vse to nam sporoča, da nismo sami.

Andrej Gajšek

 

Objavljeno v reviji AURA, maj 2015, št. 308