Dobrih novic, ki se vsak dan zgodijo med nami, ni malo, čeprav jih pogosto spregledamo. Zato nadaljujemo z objavljanjem nevsakdanjih fotografij in zgodb iz Slovenije pa tudi od drugje. Posredovali so jih posamezniki, ki se takrat, ko se je dogodek zgodil, največkrat niso zavedali, da bi se dogajalo kaj »posebnega«. Tudi na fotografiji pogosto sprva niso opazili nič nenavadnega ali pa so bili prepričani, da se je zgodila tehnična napaka. Šele ko so slišali za navdihujoče pojave ali pa jih je na to opozoril kdo, ki je vedel zanje, so postali pozorni.

Nekateri jasnovidci in ezoteriki, ki so te pojave videli, so potrdili, da so svetlobne črte, stebri, vrtinci in druge svetlobne oblike ali podobe, znamenje blagoslova višje sile. Zanimivo je, da se podobna znamenja ponavljajo na posnetkih z vsega sveta, in da jih je, čeprav se o tem ne sliši pogosto, neverjetno veliko. Morda je kakšno tudi na vaših fotografijah.

Ob tem je treba povedati, da ni znano, zakaj ali kako se takšni pojavi pojavijo. Nekaj morda lahko razberemo iz okoliščin, v katerih je posamezna fotografija nastala, čeprav to vedno ni mogoče. Ob drugih posnetkih lahko samo ugibamo, ali je svetlobni blagoslov nagrada, tolažba ali pa morda spodbuda, da bi človek laže prestal kakšno življenjsko preskušnjo ali presegel kakšno svojo slabost. Presodite sami. Um, sprejemljiv za nova spoznanja, je nekaj izredno dragocenega. Najlaže je dobro novico zavreči, češ, da je izmišljotina. Kaj pa, če ni?

Krompir v ljubezni

L. iz Ljubljane je poslala  fotografijo, skupaj z zgodbico, ki sodi zraven. Njena prijateljica Mateja P. se je poročila, zelo srečno. Mesec dni po poroki je lupila krompir in premišljevala o sreči v zakonu. Ob tem se ji je v krompirju razkril srček. Spoznala je, da ima res »krompir« (beri: srečo) v ljubezni.

Križ v krompirju

Metka J. iz Ljubljane je nekoč intenzivno razmišljala o Bogu in duhovnih učiteljih ter o tem, zakaj ne živijo javno med ljudmi, saj bi njihovo vodstvo še kako potrebovali. V tistem času je, ko je pripravljala krompirjevo juho in prerezala krompir na pol, v njem zagledala razpoko v tako očitni obliki križa, da jo je fotografirala. Razlaga si jo kot odgovor na svoja vprašanja, da je Bog dosti bližje, kot si mislimo. Pravzaprav je skrit povsod, včasih pa se celo izkaže, da ga držimo v svojih rokah!

Varstvo

Pred približno dvajsetimi leti smo doživeli precej nevarno prometno nesrečo, ki se je na srečo za vse udeležence končala brez večjih poškodb, kar je bilo prav neverjetno, da ne rečem čudežno. Kmalu za tem je tast v zaboju med jabolki, ki jih je sam skrbno obral na svojem vrtu, našel jabolko z odtisom križa. Vsi smo bili še pod vtisom nesreče, zato sem jabolko fotografirala. Jeseni tistega leta sem se zaposlila na šoli za osebno in duhovno rast.

Mateja M. K.

Divji tulipani za strto srce

Pred nekaj leti sem se odpravila na popotovanje po Turčiji, ki je že samo po sebi lepo in skrivnostno, ne glede na to, v katero smer se odpraviš in v katerem letnem času. Bili smo skupina Avstrijcev, Nemcev in Slovencev različnih poklicev in starosti, čas: pozni april. Tistega dne je bil naš cilj Nemrut Dagi, ki mu pravijo tudi gora kraljev, saj se vzpenja 2159 metrov visoko. Na gori si turisti in pustolovci z vsega sveta želijo dočakati sončni vzhod ali zahod, mi smo se tja odpravili popoldne.

Pod goro je naša skupina presedla v dva minibusa, in se po poti, ki jo je dala tlakovati hvaležna Američanka, mimo zaselka na približno tisoč petsto metrih odpeljala skoraj pod vrh. Po nekaj sto metrih, ki jih prehodiš v tišini, se srečaš z mogočnimi kipi pred grobnico komagenskega kralja Entiohija I, ki počiva v družbi Herakleja, Zeusa, Apolona in drugih mitoloških bitij. Mogočna gora sredi drugih očakov, čudovit razgled in poslavljajoče se sonce – onemeli smo od veličastja in lepote. Vodnik nas je priganjal, naj se vrnemo do avtomobilov, preden se stemni.

Še vedno smo bili pod vtisom naravnih in človeških umetnin, ko smo sredi skalovja zagledali dekleti. Pomahali sta nam in šofer je ustavil. Spraševali smo se, kaj počneta sredi teh skal na skoraj dva tisoč metrih in tik pred temo. Mlajša je držala lep šop divjih tulipanov. Sopotnice so mislile, da jih morda želita prodati in so planile z minibusa, starejše dekle pa je pomignilo eni izmed njih, naj stopi bliže. Izročila ji je tulipane in ji pokazala, naj jih izroči moškemu, ki je ostal v vozilu, sedel je povsem zadaj. Bil je nemški sopotnik, ki si je s potovanjem celil izgubo partnerke.

Dekleti smo povabili, naj se z nami odpeljeta v dolino, pa sta se samo nasmehnili in odmahnili z roko. Nismo se nehali čuditi, od kod sta se prikazali in kam sta bili namenjeni, tudi oblečeni sta bili nenavadno za tiste kraje. Še bolj sem se čudila, ko sem dala razviti film. Vsi posnetki so bili čudoviti kot lepe razglednice, le dva posnetka, na katerih sta srčni dekleti, sta takšna, kakor da bi bil film poškodovan. Šele pozneje sem videla, da so »poškodba« pravzaprav žarki svetlobe, ki od zgoraj sveti na dekleti s šopkom.

Zdaj že dolgo vem in tudi znova in znova čutim, da mi je to srečanje prineslo nekaj, kar lahko imenujemo tudi stik z bogom.

Ana K., Maribor

Žarek svetlobe z neba

Fotografijo nam je posredovala Ljudmila G. iz Ljubljane, ki že vrsto let zbira posnetke takšnih in podobnih nenavadnih pojavov. Dobila jo je leta 1998 od nekdanjega oskrbnika planinske koče v Julijcih, ki je rad obiskoval mlajše kolege. Nekega dne so mu povedali, da je nekdo v visoko v gorah našel pozabljeni fotoaparat. Po letu dni, ko se lastnik ni oglasil, so film razvili, v upanju, da ga bodo tako morda le izsledili. Ko je pregledoval fotografije, je ena pritegnila njegovo pozornost. Verjetno je bila narejena na Jalovcu, na njej pa je nenavaden dodatek – jasen žarek svetlobe, ki sveti na pohodnike. Avtor posnetka ni znan.

Dve fotografiji od iste bralke: Blagoslovljeni plebiscit

Če ne bi brala o nenavadnih pojavih na fotografijah v vaši reviji, ne bi postala pozorna na rožnato svetlobo na fotografiji, ki jo pošiljam. Našla sem jo pred dvema tednoma, ko sem pregledovala fotografije tete iz Novega mesta, ki je umrla pred nedavnim. Na hrbtni strani je teta napisala PLEBISCIT. Posnetek je torej nastal 23. decembra 1990, na dan plebiscita za samostojnost Slovenije. Nisem vedela, da je takrat teta pomagala pri štetju glasov. Poleg te fotografije je bila še ena z istega dogodka, na kateri pa ni videti nič nenavadnega.

 Intimni trenutek ljubezni

Tole očarljivo fotografijo mi je pred nekaj leti poslala teta iz Kanade skupaj s čestitko za rojstni dan. Na njej je s svojima vnukoma: najstarejšo vnukinjo, ki ljubeče hrani s stekleničko svojega bratca. Takoj sem opazila značilni beli pas svetlobe, za katerega sem brala, da pomeni blagoslov »z neba«. Zanimivo, da ga teta sploh ni opazila. Šele ko sem fotografijo skenirala in ji jo poslala, je razumela, o čem ji govorim.

Maja S., Ljubljana

 Zbrala: Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 305, februar 2015