Človeštvo se že od svojega obstoja bojuje z boleznijo. Danes so na prvem mestu bolezni srca in žilja, na drugem pa rak.  Če je še pred stotimi leti zbolela za rakom ena oseba na 30.000 ljudi, danes zboli že vsaka peta. V vseh časovnih obdobjih so znanstveniki iskali vzroke bolezni in ugotavljati, kako bi se spoprijeli z njimi.

Tako so na kalifornijski univerzi Berkeley naredili raziskavo, v kateri so podrobno sprašali približno 15 000 rakavih bolnikov in ugotovili, da imajo zelo podobno zgodovino. Skoraj vsakega od teh 15 000 bolnikov je nekoč nekdo zelo užalil ali kako drugače prizadel, in te žalitve ali prizadetosti bolnik ni zmogel odpustiti, temveč je vsak dan premišljeval o doživetem in kopal po svoji čustveni rani. Znanstveniki so si iz tega izpeljali sklep, da lahko obremenjenost z žalitvijo ali prizadetostjo sproži raka. Oglejmo si nekaj primerov.

Poslovneža je prevaril poslovni partner, podjetje je propadlo in poslovnež je izgubil vse, kar je vložil v podjetje. V njem se je nabirala jeza in zamera in nič presenetljivega ni, da se je znašel v bolnišnici. Podobno izkušnjo je imela tudi Alenka. Skupaj s partnerjem sta ustanovila podjetje, po letu dni pa jo je nepričakovano odpustil in jo celo obtožil kraje. Ker je to bila čista laž, jo je zadeva skrajno prizadela. Vsak dan je premišljevala o storjeni krivici, saj jo je izdal ne samo kot poslovni partner, temveč tudi kot mož in prijatelj. Po približno letu dni je morala v bolnišnico na operacijo raka dojke.

Ljudmila je dolgo let delala na oddelku za testiranje tkiv in v pogovoru z bolniki opazila, da so se skoraj vsi rakavi bolniki pritoževali, da jih je nekdo ali zelo užalil ali pa se jim je zgodila huda krivica. Nenehno premišljevanje o prizadeti krivici ali žalitvi privede do kronične potrtosti in fizioloških sprememb v organizmu, ki jih organizem ne more premagati in nazadnje zboli. Kakor je to slaba novica, pa je po drugi strani tudi dobra, saj nakazuje razmeroma preprost recept za ozdravitev: tam, kjer je medicina nemočna, lahko veliko stori bolnik sam, le svoj značaj mora spremeniti.

 S potiskanjem čustev do bolnega srca

Danes je v medicini že splošno znano, da določene značajske poteze vplivajo na bolezen, na primer na nastanek čira na želodcu, previsok tlak ali astmo. Duševno in telesno zdravje sta tesno povezana in od tega, kakšen je človekov temperament, način življenja, kakšne so njegove navade je odvisno tudi, ali bo zbolel. Telo je zgolj ogledalo, ki odseva človekove nevidne misli in občutke.

Kadar je človek potrt, se zožijo krvne žile, kisik in hranilne snovi ne pridejo do vseh organov, živčevja in imunskega sistema. Če imunski sistem oslabi, ne more več obvladovati bakterij, virusov ali rakastih celic in človek zboli.

Zakaj stalno potiskanje čustev pripelje do bolnega srca? Znanstveniki so razvozlali tudi to. Če živali v naravi grozi nevarnost, se ji v kri sprosti adrenalin, mišice tako dobijo sporočilo, da je treba nekaj ukreniti, se bojevati ali zbežati. V človeški družbi pa veljajo drugi zakoni. Marsikdo bi rad izrazil svoje živalske nagone, vendar jih ne more. Človeka vežejo moralne norme, etika pravilnega vedenja. Toda stalna krotitev čustev ogroža zdravje. Deluje po enakem načelu kot vse v mehaniki. Če voda vre in para nima kam, bo razneslo lonec. Enako se zgodi tudi s človekom, le da organizma ne raznese, temveč človek zboli. Če pridete domov in se jezite na šefa, tega pa mu seveda ne morete povedati, se ta negativna energija, ki sicer po širokih kanalih doteka v mišice, usmeri v vegetativno živčevje in k notranjim organom.  Izloča se adrenalin in začne vplivati na žilje, žile se krčijo in širijo. Če to traja le kratek čas, se vse v telesu kmalu pomiri, če pa traja dlje časa, pa organizem zboli. Negativna izkušnja porablja življenjsko energijo, povzroča depresijo in druge bolezni, zato se je dobro negativne energije znebiti. Lahko prižgemo  glasno glasbo in kričimo na vso moč, lahko tolčemo po blazini in si zamišljamo, da je blazina tisti, ki nas je prizadet. Tudi fitnes ali tek pomagata sprostiti nakopičeni stres in negativno energijo.

Za vsak tip značilna bolezen

Ruski psihiater Peter Borisovič Ganuškin je že v začetku prejšnjega stoletja opazil, da ljudje duševno zbolevajo glede na prevladujoči značaj in telesne značilnosti.  Naredil je klasifikacijo prevladujočih značajskih potez in jih povezal z duševnimi težavami in tako dobil devet skupin ljudi: cikloidni (depresivne, razdražljive osebe spremenljivega razpoloženja, čustveno labilne), asteniki, shizoidni, paranoični, epileptoidni (izjemno razdražljive, antisocialne osebe z velikim tveganjem za samomor), histerični, nestabilni psihopati, antisocialni psihopati in otopeli (podrobnejšo klasifikacijo lahko v angleščini najdete na Wikipediji, op. p.).  Njegovo klasifikacijo so nato začeli uporabljati tudi pri predvidevanju bolezni pri zdravih ljudeh.

V sodobnem civiliziranem svetu je veliko deloholikov, in nenehno delo je za človeka velik telesni, čustveni in miselni napor.  Trajen stres in kronično utrujen organizem pripeljeta do hormonskega neravnotežja, ki povzroči spazem (krčenje) žil, to pa obremenjuje srce in poveča arterijski tlak – razvije se hipertenzija.  Deloholiki pogosto trpijo tudi zaradi nespečnosti, živčnosti, obolelega želodca in prebavil, saj ko imunska odpornost pade, pride tudi do neravnotežja med tako imenovani dobrimi in slabimi bakterijami v črevesju, zato se pojavijo čir na želodcu, gastritis in  podobne prebavne težave.

Poleg deloholika je danes razširjen tudi tip ljudi, ki ljubijo dobro hrano in pijačo, veselo družbo, se lahkomiselno spuščajo v partnerske zveze, zato ob takšnih duševnih značilnosti ni presenetljivo, da je veliko takšnih oseb debelih, ima težave z alkoholom, številni pa spolne bolezni.

Histerične osebe odlikuje povečana občutljivost in čustvenost. Takšne osebe se pogosto odločajo za igralski poklic. Rade so v  središču pozornosti, ker pa ne morejo nadzorovati čustev, lahko doživijo živčni zlom, postanejo depresivne ali se pri njih razvijejo celo resnejše duševne težave.  Navadno pretiravajo tudi pri opisovanju stopnje svoje bolečine. Če histerično osebo malo boli glava, si jo že obveže, da bi vsem pokazala, kako zelo jo boli. Pogosto je trpljenje takšne osebnosti le igra, s katero priteguje pozornost nase. Po navadi se takšne osebe tudi ne prehranjujejo uravnoteženo, jedo večinoma priložnostno in suho hrano. Pri njih je pogost gastritis in tudi alkoholizem, saj se v družbi rade opijajo.

Svoje srce najbolj ogrožajo ljudje četrtega tipa – epileptoidi. Ti so zapeti do grla, skrivajo svoja čustva in občutke. V njih divjajo čustva, navzven pa so spokojni. Nazadnje prav zaradi tega zbolijo. Vendar se vsi histeriki ne spremenijo v alkoholike niti imajo vsi epileptoidi prizadeto srce. Človek je veliko bolj zapleteno bitje.

Človek si sam ustvarja zdravje ali bolezen

Da so duševni odzivi in zdravje povezani, so že pred tisočletji ugotovili tudi Kitajci in te ugotovitve upošteva tradicionalna kitajska medicina (TKM). Po teoriji TKM poteka skozi človeško telo 12 poglavitnih energijskih meridijanov. Vsak od njih je povezan z nekim notranjim organom. Negativna čustva in stres lahko te energijske kanale zožijo ali celo zaprejo in tako povzročijo, da organi, kamor ti kanali dovajajo energijo, zaradi pomanjkanja energije zbolijo.  Na primer jeza neposredno vpliva na srce. Najprej pospeši delovanje srca, ker to začne okrepljeno utripati, pošilja več krvi v žile in posledica je povečan arterijski krvni tlak. Ta sčasoma poškoduje žilje, lahko pa povzroči tudi možgansko kap.

Energijski kanal, v katerem so negativna čustva prekinila pretok, je mogoče očisti z akupunkturo, toda uspeh zdravljenja je odvisen predvsem od bolnika. Če človek ni bil dolgo jezen, zloben, zavisten ali depresiven je to mogoče, če pa je to njegovo prevladujoče stanje tedaj se energijski meridiani stisnejo in zaprejo za dolgo časa in z akupunkturo ni mogoče več pomagati. Tako takšni ljudje sami porušijo delovanje sistemov v svojem telesu, posledica pa je bolezen in nazadnje celo smrt.

Zdravniki so že zdavnaj opazili, da je želodec tesno povezan s čustvi. Če človek ima težave, če doživlja močan stres, to pogosto najprej prizadene prebavila. Pri bojazljivih ljudeh so prizadeta ledvica in mehur. Če se človek boji vsakega šuma in se boji za telo, to že v otroštvu lahko pripelje do močenja postelje. Pri ljudeh z žolčnim, ciničnim značajem so prizadeti ledvice in mehur.  Če je človek hudoben, prezira ali sovraži nazadnje tudi zboli. Takšen značaj najbolj prizadene jetra in želodec. Ob takšnih čustvih se pospešeno izločajo hormoni in tudi žolč, ki v pomanjkanju druge hrane, začne prebavljati kar lasten organizem.

Prvič je izraz psihosomatske bolezni uporabil nemški psihiater Johann Heinroth leta 1818. Psiha grško pomeni duša in soma telo. To so bolezni, katerih povzročitelji niso okužbe in mikrobi, temveč človekove psihične težave. Diabetes, bronhialna astma, ishemična bolezen srca, hipertenzija, čir na želodcu, alergija je le nekaj bolezni na dolgem seznamu psihosomatskih bolezni. Vendar bolnik ne simulira, res je bolan, toda bolezen je posledica duševnih pretresov v njegovem življenju, žalosti, tragedije, stalnega stresa.

Do zdaj strokovnjakom še ni uspelo razvozlati, zakaj pri nekom negativna čustva povzročijo diabetes, pri drugem pa na primer čir. Eden prvih, ki je skušal to dognati, je bil psihoanalitik Sigmund Freud. Po njegovi teoriji duševna bolečina prizadene organ, s katerim so ta čustva povezana. Če človek na primer nenadoma oslepi, pomeni, da podzavestno ne želi gledati tega sveta. Znani zdravnik Franz Alexander pa je psihosomatske bolezni razlagal drugače. Trdil je, da povsem zdravih ljudi ni. Pri nekom je prizadeto srce, pri drugem pljuča, pri tretjem želodec in tako naprej, in da bo zbolel tisti organ, ki je najšibkejši, pač po principu najšibkejšega člena v verigi. Na primer, nekoga je hudo prestrašil pes in od tedaj ima težave z zadrževanjem urina, drugega je prav tako prestrašil pes in je začel jecljati, tretji je zaradi tega dobil diabetes in podobno.

 Izrabljanje bolezni

Če je sprožilec psihosomatske bolezni stres, lahko preide v kronično obliko tudi zaradi koristi, ki si jo bolnik obeta od bolezni. Čeprav človek zavestno ne želi biti bolan, pa si lahko podzavestno želi, da bolezen vztraja. Najpogosteje se v bolezen zatekajo ljudje s šibkim značajem, šibko voljo. Zanje postane bolezen ščit, ki jih varujejo pred drugimi življenjskimi težavami in neprijetnostmi. Na primer upokojenci pogosto trpijo zaradi osamljenosti. Človek z močnim, neodvisnim značajem to zna premagati, najde si družbo, v katero se vključi, začne se zanimati za šport, gledališče ali glasbo, ljudje s šibko voljo in šibkim značajem pa se si raje nakopljejo bolezen in obiskujejo zdravnike. Pogosto človeku bolezen koristi tudi materialno, ko želi pridobiti invalidnost ali pokojnino.

Slaba stran psihosomatskih bolezni je, da počasi postanejo skoraj človekova značajska poteza. Zrastejo se s človekom, in se jih bolnik pozneje znebi le z velikim trudom in trdno voljo. Psihosomatske bolezni se zelo težko zdravijo, znane metode praviloma niso učinkovite. Da bi razumeli vzroke takšnih bolezni, je potrebno razumeti, kaj se dogaja v človekovi duši. Spoznati njegove skrivne želje in misli, saj brez tega ni pomoči. Človek mora ugotoviti, zakaj neko bolezen potrebuje. Morda tudi zato, da dobi pozornost matere, zakonca, ali ljudi okoli sebe.  Če človek hodi iz ordinacije v ordinacijo in mu nikjer ne ugotovijo kakšne resnejše bolezni, je to že podlaga za sum na psihosomatsko bolezen in v takšnem primeru tablete ne bodo učinkovite. Kajti če se ne odpravi vzrok, se bo tudi po najbolj intenzivnem zdravljenju bolezen vrnila. Toda ni treba vreči puške v koruzo. Če je bolezen posledica človekovega značaja, potem je tudi rešitev blizu – sprememba značaja.

 Neustrašni se ne vdajo

Ko je bil ruski oficir Maksim star 40 let, so mu rekli, da je pred njim še največ  šest mesecev življenja, saj je bilo njegovo telo hudo zastrupljeno. Stanje se mu je vsak dan slabšalo, lahko je razmišljal le del dneva, nato se ga je lotil neznosen glavobol. Boleli so ga hrbtenica in vsi organi. Ni mogel hoditi, niti se premikati.

Profesorica in danes pisateljica Darja, je bila stara 47 let, ko je izvedela, da ima raka. Novica jo je najprej pretresla in je postala depresivna, saj se ji je zdelo, da se z boleznijo nima smisla bojevati, temveč le pripraviti na smrt. Toda niti Maksim niti Darja se nista hotela kar vdati.

Darja: »Če sem iskrena, mi sprva res ni bilo prijetno. Zelo sem jokala, ko sem zvedela za diagnozo. Potem sem v bolnišnici, kjer sem ležala, začela opazovati bolnice. V mojo sobo je prišla tudi bolnica, ki je samo sedela na postelji in govorila: ‘Pomembno je, da sem spravila sina na noge, ima že petnajst let, zdaj lahko kar umrem.’ Imela je le majhno zatrdlino v dojki, veliko kot bradavica. Izrezali so jo kar v lokalni anesteziji, ne da bi veliko posegli v dojko, toda umrla je že po dveh dneh. Bile smo pretresene, zdravnik pa je njeno smrt takole komentiral: ‘Bolnik sam sebe spravi v grob in sam se iz groba potegne.’  Spoznala sem, da če se vdam in bom samo vzdihovala, o Bog, kakšna tragedija, raka imam, potem bom tudi umrla. Odločila sem se, da bom delala naprej, kot da mi nič ni.  Kot profesorica nemškega jezika sem se po kemoterapiji ogibala stiku z učenci, potem pa sem se povsem predala delu in celo začela pisati knjigo. Čutila sem, da me bo predanost delu potegnila iz najhujšega. Imam dve roke, dve noge, in eno glavo. Fizično se ne razlikujem od drugih žensk. Ozdravela sem, vprašanje pa je, kaj drugim ženskam preprečuje, da bi tudi one ozdravele. Torej zadeva ni povezana s telesom, temveč z glavo.«

Ko človek nekaj intenzivno počne, ne premišljuje o bolezni, temveč se z mislimi usmeri na tisto, kar dela, zato je med slikarji, pisatelji ali glasbeniki na splošno malo hudih bolnikov, saj so povsem zatopljeni v besedilo, slikanje ali komponiranje in ne mislijo na nič drugega.

Ko je Maksim prvič izsekal led na reki, da bi sredi zime redno plaval, so bili prijatelji sprva pretreseni. Bolan, niti na nogah ne more stati,  pa kar v mrzlo vodo. Toda Maksim je bil prepričan, da mu lahko pomaga le utrjevanje telesa, joga in post. In tudi uspelo mu je. Danes, mu pri 75 letih zavidajo celo mladeniči, saj ima telo tridesetletnika, bolezen pa je izginila.

Maksim: »Nizka temperatura nas zdravi, vendar jo je treba uporabljati pametno. Nekoč sem zaradi nekega eksperimenta ostal v mrzli vodi celo pol ure, januarja pa sem v Irkutsku pri minus 45 stopinj Celzija trikrat zaplaval v mrzli vodi. Pred več desetletji so mi zdravniki dejali, da bom živel le 6 mesecev, danes pa mi na krepkem telesu in zdravju zavidajo tridesetletniki. Vsako leto si zadam neko zahtevnejšo nalogo. Odpravim se na kavkaške gore in se prek glavnega Kavkaškega pogorja peš spustim do Črnega morja. Ob sedemdesetletnici in petinsedemdesetletnici sem se odpravil v Himalajo, in tja bom šel tudi ob osemdesetletnici. Toda brez spremembe miselnosti v glavi, se ne bi zgodilo nič, niti tedaj, če bi samo ležal na kavču in stokal. Vse je odvisno od značaja, če si vztrajen, lahko vse narediš.  Ko sem prvič zaplaval v mrzli vodi, mi je bilo hudo, organizem se je temu upiral, toda vztrajal sem. V vseh ozirih sem se tako spremenil, da se mi je spremenil celo rokopis. In če se mi je spremenil rokopis, pomeni, da sem spremenil tudi značaj. Ko ima človek v življenju trden cilj in živi zaradi nečesa, preživi vsemu navkljub.«

Negativna čustva, ne glede na vrsto, ki se kopičijo v človeku in se ne morejo sprostiti, ogrožajo organizem. Danes zdravniki po svetu že vedo, da je trden, močan značaj učinkovito orožje v boju z boleznijo. Z močjo voljo človek lahko premaga tudi na videz neozdravljivo bolezen, šibka volja pa se izkaže za usodno celo ob lahki bolezni. Treba je spremeniti značaj, premagati lenobnost, apatijo, verjeti vase, dojeti, da življenje zahteva spremembo ustaljenih navad. Včasih je ta sprememba tudi edina možnost v boju z boleznijo.

Navadili smo se, da se z boleznijo spoprijemamo s strahom. Kot z nečim neprijetnim in nevarnim, in nihče niti ne dvomi, da je bolezen res takšna. Zmeraj je boleča, je trpljenje, toda tisti, ki so verni vedo, da bolezen ne dobi človek kar tako, je tudi razlog, da naj se bolnik zamisli nad življenjem, in morda v njem kaj spremeni. Če odstranjujemo simptome zgolj z zdravili, ostajajo pa nespremenjene značajske poteze in miselnost ter enak način življenja, bolezen spet dobi moč. Če človek ne spremeni svojega življenja, sistema vrednot, ne spremeni osebnosti, bolezen ne izgine. Najpravilnejši način življenja je ljubiti sebe, toda tudi ljudi in okolje, ki človeka obdaja. In po možnosti delati ljudem dobro. To je recept za zdravje. Bolezen omogoča, da človek spremeni sebe, svoj značaj, da postane boljši, močnejši. Kdo ve, morda pa je v tem tudi njen pravi namen.

Po ruskem dokumentarcu Bolezni in značaj priredila Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA št. 301, september 2014

Fotografija: 123RF