Kolikokrat moramo videti in slišati resnico, da bi prenehali verjeti v laži?

Scenarij hollywoodskih grozljivk je preprost: dve uri gledate, kako storilec skuša ubežati, vendar ga na koncu »zalotijo pri delu« ali zberejo dovolj drugih dokazov, da je kriv, in zgodba se konča. Ugotovite, da se zločin ne splača! Domov greste potolaženi, da bo pravici prej ali slej zadoščeno in da bomo tudi v kriminalkah, ki se nam dogajajo pred očmi, prej ali slej ujeli storilce. Samo neizpodbitne dokaze je treba zbrati.

 Mogoče je takšen scenarij primeren, ko iščejo ubijalca enega človeka ali serijskega morilca; ko pa gre za tiste, ki so odgovorni za pohabljanje in ubijanje milijonov ljudi, so pravila igre popolnoma drugačna.

Osemindvajsetega februarja smo imeli v Ljubljani pomembna dogodka. V Kinu Dvor je bila premiera dokumentarnega filma Kruh naš vsakdanji, ki razkriva, kako se danes izdeluje naša hrana. Dvesto metrov zračne črte naprej, je v Centru Evropa potekal strokovni posvet o gensko spremenjenih organizmih, ki ga je priredilo Združenje za zdravo Slovenijo.

Le dva tedna pozneje je Televizija Slovenija 15. marca predvajala še en imeniten film Duh časa (Zeitgeist).

Vsak izmed omenjenih treh dogodkov si zasluži, da mu namenimo kar nekaj pozornosti. Že več dni premišljujem, kateremu naj dam prednost. Pred nekaj minutami pa me je k računalniku pripeljal preblisk, da so to le koščki iste slike, ki se med seboj dopolnjujejo.

 

Kruh naš prihodnji

Če je ogled filma Kruh naš vsakdanji krut, je prihodnost naše hrane še krutejša. Tehnologije, ki jih razvija naša znanost, nas s področja grozljivke pripeljejo na področje znanstvenofantastične srhljivke. V igri so nanotehnologija, radioaktivno obsevanje in vstop genske tehnike v vsako poro našega življenja.

O prvih dveh se še vedno govori zelo malo, čeprav je na policah vsaj 2000 izdelkov z nanodelci in neznano število izdelkov z radioaktivno obsevanimi sestavinami. Na srečo smo v Sloveniji vsaj tretjo nevarnost vzeli dokaj resno in so nevladne organizacije strnile moči, da bi ubranile, kar se ubraniti da.

Strokovni posvet o gensko spremenjenih organizmih (GSO), ki smo mu bili priča, je bil v marsičem vzorčni primer. Prvič smo imeli priložnost prisluhniti več znanstvenikom, ki se na problematiko GSO spoznajo in je ne podpirajo. To pomeni, da nam je uspelo premagati stereotip, ki ga podpirajo zagovorniki GSO, ki javnost delijo na laike nasprotnike (ker so nepoučeni in se preveč čustveno odzivajo), in stroko, ki ve, za kaj gre, in je zato »za«.

Drugi zelo pomembni dosežek je, da so nevladniki in vladniki dojeli, da so na isti ladji in da morajo – kljub različnim okoljem in vzvodom – sodelovati v dobro vseh.

Verjamem, da med tistimi, ki to berete, ne bomo našli zagovornikov GSO. Zato z naslednjimi vrsticami ne nameravam prepričevati prepričanih, temveč podati strnjen pregled dokaznega gradiva, ki ga lahko širite naprej.

Dr. Ivan Kreft z Biotehniške fakultete je predstavil problematiko izolacije ekoloških in gensko spremenjenih posevkov.

Pri samoprašnih rastlinah se umetni prah prenaša približno 50 metrov daleč. Tam, kjer oprašujejo žuželke, so ugotovili, da se prah lahko prenaša tudi na razdalje 20–22 kilometrov. »Če nas kaj skrbi, moramo upoštevati najdaljše mogoče prenašanje, ne povprečja. Če imajo rastline sorodnice, se lahko z domače rastline prah najprej prenese na sorodno, potem na naslednjo.«

Dr. Kreft je opozoril tudi na nevarno dogajanje pri snovanju šolskih programov. Na eni strani slišimo vse več o genski tehnologiji, ki naj bi nam obetala rešitve na vseh področjih življenja, na drugi pa ta snov iz šolskih programov izginja. Iz osnovnošolskega programa so črtane vse vsebine, ki so se nanašale na genetiko. Zdaj želijo črtati tudi biologijo iz vseh srednješolskih programov krajših od štirih let. Očitno je to posledica interesov globalizacije, ki tako laže manipulira nevedne množice. Toliko znanstvenikov, kolikor jih potrebujejo, bodo že sami izšolali in plačali.

Prof dr. Marjan Jošt z univerze v Zagrebu je neutrudni bojevnik proti gensko spremenjenim organizmom. Njegova knjiga Intelektualni izazov tehnologije samouništenja, se bere kot napeta kriminalka, v kateri je dokazno gradivo skrbno zbrano in krivci imenovani z imenom in priimkom, le da so še vedno na prostosti. Dr. Jošt je svoja spoznanja o genski tehnologiji strnil takole:

 

• Genska tehnologija ni trdno znanstveno utemeljena in ne izpolnjuje obljub.
• Genska tehnologija je le sredstvo maloštevilnih močnih korporacij, ki želijo nadzirati pridelavo hrane v svetu.
• To ni vprašanje znanosti in napredka. To je le strategija vladanja svetu in nadziranja ljudi. Lakota ni posledica pomanjkanja hrane, temveč socialne in politične nepravičnosti.
• V nasprotju z obljubami gensko spremenjeni posevki ne dajejo več pridelka. Na 8200 sortnih poskusih na univerzah je gensko spremenjena soja dala povprečno 5,3 odstotka manj pridelka. Pri njeni pridelavi pa se uporablja 2–5 krat več herbicidov. Kmetje z gojenjem gensko spremenjene soje ustvarijo za 12 odstotkov manjši dobiček.
• Tudi obljube o odpravljanju zdravstvenih težav, ki naj bi jih rešila gensko spremenjena hrana, so laž.

V želji, da bi pridobile naklonjenost javnosti, so korporacije obljubljale t. i. zlati riž obogaten z vitaminom A, ki naj bi odpravil pomanjkanje tega vitamina na Vzhodu in prebivalstvo zavaroval pred izgubo vida. »Pozabili« pa so navesti, da bi nosečnica morala zaužiti 18 kilogramov »zlatega« riža na dan, da bi zaužila dovolj vitamina A.

Vandana Shiva, znanstvenica, ki je življenje posvetila znanosti v službi malih in revnih ljudi, je to imenovala »slepi način reševanja slepote«. Velikokrat je že dokazala, da bi se pomanjkanje vitamina A lahko odpravilo z gojenjem nekaterih vrst zelenjave, ki zadostijo vsem potrebam po vitaminu A in jih tudi najrevnejši prebivalci lahko pridelajo na koščku zemlje pred hišo.

Profesor Marjan Jošt opozarja: v želji, da bi preprečili gensko spremenjene posevke na prostem, pogosto pozabljamo, da se je genska tehnologija vtihotapila tudi v farmacijo. Rekombinantni goveji hormon rasti uporabljajo le v ZDA. Krave ga dobijo z injekcijami. Tako kmetje dosežejo, da imajo krave več mleka. Uživanje takega mleka sedemkrat poveča število obolelih zaradi raka dojke in štirikrat več je raka prostate pri moških.

Naravni inzulin so že pred veliko leti zamenjali s »humanim« inzulinom. Naj vas ime ne zavede, v resnici so le zamenjali naravni inzulin z gensko pridobljenim. Kljub pripombam in težavam, ki jih imajo uporabniki, farmacija vztraja pri uporabi takega inzulina, ker očitno prinaša več dobička.
Podobno je z interferonom, ki je proizvod genskega inženiringa. Naravnega pridelujejo le še na Kubi.

Tudi vse več cepiva je izdelano z gensko tehnologijo. Med tem je tudi cepivo proti hepatitisu B, o katerem se tudi v Sloveniji vse več govori.

 

Položaj na Hrvaškem

Pričevanje dr. Jošta je pomembno tudi zato, ker smo lahko zvedeli, kako delujejo korporacije, na primer na Hrvaškem. Hrvaška je bila, kar zadeva poučevanje o nevarnosti GSO, daleč pred Slovenijo, saj je hrvaški sabor že leta 1998 sprejel sklep o prepovedi GSO. Do leta 2001 so dosegli soglasje na petih ministrstvih in tako smo lahko to leto ob avtocestah gledali plakate z napisom: »Dobrodošli na Hrvaškem brez GSO«. Potem je »imperij vrnil udarec« in na pritiske ZDA so morali te plakate umakniti. Sledilo je nekaj let lobiranja in v tem času so zagovorniki GSO iz komisij in drugih organov načrtno izrinili vse, ki so nasprotovali ali pa so delovanje tovrstnih organov preprečevali tako, da jih sploh niso sklicevali. Vmes je posegel tudi promocijski denar in tako je revija Narava v številki 8–9/2003 objavila dodatek o prednostih gensko spremenjene hrane. Ko so iskali navedene vire, so ugotovili, da gre za inštitut, ki ga financirajo korporacije Du Pont, Singenta in Dow Chemical Corp.

Gre za institucijo, ki obstaja le na videz kot svobodna ustanova, v resnici pa deluje kot promotorka omenjenih korporacij. Enake »neodvisne prispevke« z enakimi fotografijami in celo naslovnicami so objavili v številnih državah.

Trenutno na Hrvaškem velja zakon o GSO, vendar se v praksi ne spoštuje. Za setev gensko spremenjenih rastlin se lahko dobi dovoljenje v šestih mesecih. V trgovinah ne boste našli izdelkov, ki bi bili označeni, da vsebujejo GSO. To ne pomeni, da jih ni.

Republiški zavod za javno zdravje trdi, da je pregledal 3000 izdelkov in da v nobenem o njih ni bilo gensko spremenjenih organizmov.

Profesor Jošt pa nas je spomnil, da so pred tremi leti v Osiješki enoti tega zavoda pregledali 30 vzorcev, primesi gensko spremenjenih organizmov pa so našli v štirinajstih. Edini odziv je bil ta, da so preveč prizadevnega uslužbenca odpustili. Od takrat so pregledani vzorci čisti.

Nevladne organizacije se zdaj bojujejo proti GSO na ravni občin (županij). Od dvajsetih občin se jih je doslej 15 razglasilo za območja brez GSO. Zdaj se skušajo med seboj povezovati in delovati bolj uglašeno.

 

In kako je v Avstriji

 Kako je pri naših severnih sosedih, nam je povedal Štefan Merkač, predstavnik avstrijske organizacije Bio Ernte.

Avstrija je država, ki najbolj enotno in neomajno nasprotuje gensko spremenjenim poljščinam.

Ostati želijo čisti in si za to zelo prizadevajo. Na Koroškem so mobilizirali 33 nevladnih organizacij, od planinskih zvez, čebelarjev do zvez potrošnikov, ekoloških združenj … Na njihovi strani je tudi cerkev, kar je zanimivo, ker v poročanju naših cerkvenih medijev, čeprav gensko spremenjeni organizmi nimajo nič skupnega s Stvarnikovimi načrti, nismo zasledili nasprotovanja tej tehnologiji. V Avstriji so uspehe pri ohranjanju čistosti pridelkov dosegli s trdim delom. Hodili so od občine do občine in prirejali predavanja. Na povabilo županov in občinskih svetov so imeli nastope v več kot polovici vseh občin.

Štefan Merkač najbolj svari pred veliko luknjo v sistemu, to jo uvoz krme za živali, pridobljene iz gensko spremenjene soje in koruze. Čeprav je večina živali krmljena s takšno krmo, to porabnik nima pravice vedeti, ker mleko, meso, jajca in siri niso označeni. Neodvisni strokovnjaki so že ugotovili, da so tudi ti izdelki okuženi, vendar o tem nihče še noče slišati.

Takole pravi: »Evropska komisija in EFSA (Evropska agencija za javno hrano) zastopata stališče pravice do izbire, v praksi pa nas v resnici prinašajo okrog. Če izdelki niso označeni, potem ne moremo izbirati. Če krmo sploh označijo, so te oznake tako majhne, da jih kmetje komaj preberejo.«

Zato si v Avstriji zelo prizadevajo, da bi proizvajalci izdelkov brez GSO svoje izdelke prostovoljno testirali in potem označili, da so 100-odstotno BREZ GSO (GMO FREE).

Iščejo načine, da bi denarno spodbujali tiste, ki se prostovoljno odpovedo izdelkom živali krmljenih z gensko spremenjeno krmo. Tako so se nekatere mlekarne odločile, da imajo le ekološko linijo in linijo konvencionalnega mleka živali, ki niso krmljene z gensko spremenjeno krmo, sicer ne bi mogli zagotavljati, da ne bo kontaminacije. Za dodatne stroške, ki jih imajo s tem, da preverjajo surovine in izobražujejo kmete na terenu, jim koroški zakoni omogočajo denarno pomoč.

 

Smo v Sloveniji že zamudili

 Zanimivo je bilo tudi mnenje profesorja Jožeta Osterca z Biotehniške fakultete.

Kot je povedal, zavzemajo zdaj ekološke kmetije v Sloveniji 4,4 odstotka kmetijskih površin. Akcijski načrt, ki ga je sprejela vlada, pa predvideva, da bomo dosegli 15 odstotkov takšnih površin. Če upoštevamo le trenutno število ekoloških kmetij in tistih, ki so ekološko nadzirane – teh pa je okrog 2000 – je vprašanje, ali v Sloveniji sploh lahko zagotovimo soobstoj ekološko in gensko spremenjenih posevkov.

»Ne ostane mi drugega, kot da se pridružim nobelovcu Ilji Prigožinu, ki je dejal, da znanstveniki bistveno premalo mislijo na prihodnost. Prepričanje, na katero se zanašajo, je le pobožna želja, da bi naš svet tako omejili, da bi se zdelo, da ga obvladujejo. To je tisto, kar si želijo korporacije.

Le etika je odgovor na težave današnjega sveta. Korporacije, ki jih obvladuje kapital, te etike nimajo,« meni profesor Jože Osterc.

Anamarija Slabe, direktorica Inštituta za trajnostni razvoj je opozorila še na eno pogosto spregledano past soobstoja: »Navadni smrtniki si predstavljamo soobstoj kot svojo pravico, da izbiramo med neonesnaženimi posevki in gensko tehnologijo. V resnici pa so se multinacionalke že potrudile, da je ta definicija že na začetku spremenjena.

Soobstoj naj bi veljal pod pogojem, da že sprejmemo delež kontaminacije kot dejstvo. S tem potrjujejo, da v praksi gensko spremenjenih organizmov ni mogoče izključiti. To pomeni, da je naša pravica do 100-odstotno čistega živila že uradno preklicana!
Evropska komisija je sprejela 0,9 odstotka kot zgornjo mejo dovoljenega tehnično neogibnega onesnaževanja. Ko pa je bila meja (ki je bila politični kompromis) enkrat postavljena, so jo zagovorniki gensko spremenjenih organizmov začeli izrabljati kot licenco za onesnaževanje. Tako že predlagajo varnostne razdalje, ki v bistvu predvidevajo 0,9-odstotno onesnaženje. To pa v praksi pomeni, da bo vsaka stoprva rastlina na vašem zemljišču lahko gensko spremenjena.

Pri koruzi to pomeni, da bi 50 metrov varnostne razdalje zadostovalo, da onesnažimo 0,9 odstotka drugih površin. Če naj bi dosegli 0,1 odstotka onesnaženosti, bi potrebovali 300 metrov varnostne razdalje. Kaj pa naša pravica, da nočemo onesnaževati kmetijskih površin in vrtov? Te pravice ni več!

Kako je s pravicami uporabnikov je najnazorneje opisala ga. Marjana Peterman, strokovnjakinja za prehrano iz Zveze potrošnikov Slovenije.

Pred nedavnim so v Zvezi potrošnikov Slovenije opravili raziskavo, s katero so želeli ugotoviti, kaj menijo slovenski uporabniki o GSO. Od 1097 oseb, kolikor jih je bilo zajetih v raziskavo, jih je 68 odstotkov zaskrbljenih, 84 odstotkov jih skrbi slaba obveščenost, 76 odstotkov pa ne bi kupilo gensko spremenjenih živil. Skoraj prav toliko jih ne bi kupilo živila iz gensko spremenjene pridelave, četudi bi bila za 30 odstotkov cenejša. Župani pozor! Večina ljudi želi živeti v občinah, ki ne bodo gojile gensko spremenjenih rastlin!

Raziskava so pokazale tudi to, da so porabniki pogosto zmedeni, saj ne vedo, katere rastline so danes gensko spremenjene in v katerih živilih se lahko pojavijo takšni organizmi.

Zveza potrošnikov opozarja, da poleg skritih derivatov, ki pogosto niso označeni (fruktoza, glukoza, lecitin, rastlinske maščobe …), obstaja še več oblik GSO, ki jih po zakonu sploh ni treba označevati. To pomeni, da uporabniki ne moremo odločati, kaj kupujemo.

Aditivov v prehrani (t. i. E-jev), četudi jih je danes vse več pridelanih z uporabo genske tehnologije, ni treba označevati. To v praksi pomeni, da se pod enako številko lahko skriva aditiv, ki ga pridelajo naravno, aditiv, ki ga sintetizirajo, ter aditiv, ki je nastal z gensko tehnologijo.

Še večja težava so encimi, ki jih uporabljajo v pekovski industriji in pri predelavi mleka. Mislimo na bakterije za jogurte in encime za sire. Encimi so beljakovine, te pa so lahko tudi alergeni. Pekovske encime naj bi začeli označevati z letom 2009, druge z letom 2010. Kaj pa bo z našo pravico do izbire dotlej?

Potrošniške organizacije zahtevajo označevanje vsega, kar vsebuje GSO, četudi so količine manjše od politično dosežene meje 0,9 odstotka. Menijo, da soobstoj ni mogoč in da prednosti uporabe gensko spremenjenih živil za porabnika niso dokazane.

Mitja Fajdiga nam je predstavil dolg seznam dokazov o škodljivosti gensko spremenjenih poljščin, o katerih poročajo neodvisni znanstveniki in prizadeti kmetje z vseh celin. Neutrudno prevaja gradivo, ki ga lahko preberete na spletni strani www.ajda-vrzdenec.si.

Meta Vrhunc pa je povzela nagovor evropske poslanke, ki svari pred nerazumljivim delovanjem evropske komisije in še spornejšim ravnanjem evropske agencije za varno hrano. Obe de facto delujeta v korist multinacionalk, ki zagovarjajo gensko tehnologijo.

 

Ali bo vse, kar smo slišali, zadostovalo, da se bo kaj spremenilo?

Vrnimo se na začetek prispevka in se vprašajmo, zakaj to, da smo resnico slišali ali celo na svoje oči videli, pogosto ne zadostuje, da bi začeli ravnati drugače? Vprašati se moramo, kdo je slišal in videl resnico. Če jo je slišal razum, potem še ni rečeno, da se bo prebila tudi do zavesti. Tudi listek s sporočilom, ki ga daste na mizo tajnici, ne pride zmeraj do direktorja. Če si je razum prilastil oblast in podredil zavest, potem resnica ne bo dosegla namena. Spremembe lahko nastanejo le tedaj, če resnica, ki je razum ni cenzuriral in zmaličil, pride do naše zavesti, sedeža vse moči.

Žal se resnice vse preveč razbijajo ob čeri našega zakrnelega razuma. Ta jih obrača, prireja, predalčka, presoja, ali je vanje vredno verjeti in ali mu bodo povzročale nevšečnosti. To zelo dobro vedo tudi tisti, ki zavajajo množice in jih izbruhi resnice v tem ali onem mediju ne skrbijo preveč. Četudi je polovica Slovenije lahko na televizijskih zaslonih v filmu Duh časa na svoje oči videla, kako cerkve manipulirajo z nami ali kako je bil celotni dogodek 11. septembra v ZDA potegavščina in kako je vojna proti terorizmu le dobičkonosni scenarij korporacij, ki rade služijo z vojno, to ne bo spremenilo njihovega življenja. Trikrat jim bodo ponovili kakšno laž in že bo razum tehtal: Enkrat ena informacija in trikrat druga. Verjetno je druga resničnejša, ker so jo večkrat ponovili.

Kljub moči vsega dokaznega gradiva, ki nam je bilo predstavljeno te dni, ostaja merilo sprememb le naša osebna pripravljenost na resnico. Zato se vsaka sprememba sveta začne od znotraj. Drugače sploh biti ne more.

 

Kruh naš vsakdanji

Film Kruh naš vsakdanji režiserja Nikolausa Geyrhalterja nam brez komentarja prikaže dejstva, ki jih mnogi ne želijo slišati in videti. Vidimo paradižnike, zeljnate glave, piščance, jajca, pujske, ribe, žita, beluše …, ki nastajajo dobesedno na tekočem traku, po postopkih, o katerih se vam niti ne sanja.

Odsotni in otopeli ljudje, ki se od strojev razlikujejo le po tem, da so njihovi prsti ali oči pri nekaterih operacijah natančnejši od strojev, opravljajo svoj del operacij v verigi nasilja nad rastlinami in živalmi in te boste kmalu pojedli, skupaj z zapisom »mizernega« življenja, ki so ga doživeli. Zaposleni, oblečeni v zaščitne obleke, ki jih vidite le v filmih o izbruhih ebole, škropijo vaše paradižnike in paprike le nekaj dni pred obiranjem. Stroji, podobni znanstvenofantastičnim »robocapom«, stresajo plodove z oljk na površinah, ki so večje od površine Slovenije. Niti sledu ljubezni, spoštljivosti do narave in zahvale Stvarniku za kruh, ki nam ga daje vsak dan.

Ko sem si ogledala film, sem za trenutek naivno pomislila, da bo zdaj naša znanost končno spoznala, kam nas je pripeljala. Pogovor z režiserjem Nikolausom Geyrhalterjem me je hitro streznil. Ko sem ga vprašala, kako so se velika podjetja odzvala na to, kar je posnel, mi je odgovoril, da so ljudje večinoma gledali, kakšno tehnologijo imajo drugje, in premišljevali, ali bi tudi oni potrebovali še ta ali oni kos opreme, ki so ga videli v filmu.

 

• Kako so se počutili delavci, ki ste jih posneli v filmu?

»Različno. Nekateri svojega dela ne opravljajo z veseljem, ga pa sprejemajo, ker drugega v njihovem kraju ni. Delajo le tisto, kar hočejo kupovati drugi. Večina teh obratov se namenoma gradi na območjih, kjer je veliko nezaposlenih in delavcev ni težko dobiti. Nekateri so bili celo počaščeni, da bomo njihovo delovno mesto posneli in da je komu mar za tisto, kar počnejo.«

Moje tretje vprašanje se je nanašalo na odziv gledalcev na film. V Nemčiji in Avstriji so si ga ogledali že pred letom dni.

• Ali je čutiti, da je film vplival na ljudi?

»Večina ljudi, ki so si film ogledali, ga je sprejela kot dejstvo. Resnico o današnjem času. Težko rečem, ali je ta resnica spremenila njihovo ravnanje. Ko greste v trgovine, vas tam čaka hrana, ki je praviloma pridelana tako, kot vidimo v filmu. Le zelo redki pa so pripravljeni na dodaten trud in stroške, ki jih zahteva iskanje ekološko pridelane hrane. Celo tisti, ki imajo denar, se nimajo časa s tem ukvarjati.«

Če bi igrala odvetnico v kateri hollywoodski grozljivki, bi »zasliševanje priče« sklenila z besedami: »Nimam več vprašanj.«

 

Sanja Lončar, objavljeno v reviji AURA št. 225, maj 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com