Delo je lahko tudi v veselje. Celo tedaj, kadar tisto, kar človek dela ne sodi med najsodobnejše in najbolj priljubljeno: Ernst Künzler je dninar. V pogovoru nam bo povedal, za kaj pri delu sploh gre. In zakaj je danes kot »ubogi« dninar neprimerno srečnejši, kot je bil tedaj, ko je kot programer zaslužil na kupe denarja.

Ernst ali »Eši« Künzler, kot mu pravijo prijatelji, prebiva z ženo v kantonu Schafthausen v najsevernejšem delu Švice in ima odrasla otroka. V pogovoru se je izkazal kot samonikla švicarska grča. Kot človek, ki izžareva osebnost in naravnost pove, kar misli.

 

Gospod Künzler, dninar je dandanes prav nenavaden poklic. Kako ste to postali?

Že od nekdaj sem zelo veliko postoril sam – zgradil hišo, delal na vrtu, popravil avto in tako naprej. Pred nekaj leti sem ugotovil, da nočem več biti zaposlen v nobenem podjetju, ker želim biti neodvisen od šefa, ki naj bi mi govoril, kaj naj počnem. Prijatelj mi je svetoval, naj poskusim kot dninar. In že na prvi oglas sem prejel skoraj deset naročil. Tako je zadeva stekla. Od tedaj enkrat do dvakrat na mesec objavim takšen oglas. Vedno se mi oglasijo stranke, predvsem starejši ljudje, ki potrebujejo pomoč na vrtu, pri pleskanju in drugem.

 

Očitno vam takšno delo ugaja?

Da, zelo. Dal sem natisniti vizitke z besedilom: »Veseli me, če vam lahko pomagam.« Že dolgo je v ospredju mojega dela služenje drugim. Seveda rad tudi kaj zaslužim, toda zaslužek mi ne pomeni toliko, pomembnejša je priložnost pomagati sočloveku. Ne trpim pa za »reševalnim sindromom«, ne, tega ne počnem. Toda preprosto čutim potrebo, da sem drugim na voljo, če kdo potrebuje pomoč, tudi tako, da jim pomagam preživeti, če imajo ljudje s tem težave.

 

Od kod takšen pogled na delo?

Petindvajset let sem bil zaposlen kot programer v veliki banki v Zürichu. Ker sem sčasoma pridobil kar precej izkušenj pri svojem delu, je bilo kar veliko sodelavcev, ki so me vedno znova spraševali za nasvet, ko pri svojem delu niso vedeli, kako naprej. In veselilo me je, če sem lahko komu pomagal premagati težavo. Ko pa je nekega dne prišel k meni moj predpostavljeni in mi dejal, da nisem plačan za to, da bi pomagal drugim, saj tako podjetje preveč stanem, ampak sem zaposlen za programiranje, sem si mislil: To ne more biti res. Če ne smem vmes niti za pol ure pomagati komu, rešiti njegovo težavo in tako osrečiti sebe in druge, temveč sem tam samo za programiranje … to me je hudo zmotilo.

Nato so podjetja prešla z velikih računalniških sistemov na osebne računalnike PC. Ta prehod sem kar prespal in se nisem hotel preusmeriti, in kmalu kot programer nisem našel več drugega dela. Toda zaposlitev na tem področju me tudi ni več veselila. Presedlal sem na socialno področje, kajti moj prvi poklic je bil bolničar. Nekaj časa sem potem delal z azilanti. Ker pa rad delam z rokami, sem se pozneje zaposlil kot hišnik. Pri tem nisem skrbel samo za stavbo velikega podjetja v Winterthuru, ampak tudi za dobro počutje uslužbencev v njem. Čedalje raje sem pomagal ljudem, kot zmeraj. Kajti delo daje več zadovoljstva, če je v ospredju služenje, in ne zaslužek.

 

To pa je stališče, ki dandanes v poslovnem svetu ni prav razširjeno.

Da, to sem ugotovil tudi sam. Če bi si ljudje že zgodaj, na primer že med ukom, pridobili takšno stališče do dela, ki postavlja v ospredje služenje, bi opravljali zaposlitev povsem drugače, kot jo danes. In tudi naša družba bi bila drugačna. Lahko bi se posvetili karieri, ker bi bil nekdo, ki bi mu zaupali. Toda večina ljudi danes ni zadovoljna pri svojem delu. Večinoma se ukvarjajo samo s svojimi težavami in ne zdi se jim pomembno, da bi morda komu pomagali in ga osrečili. To se dogaja pogosto celo pri socialnem delu. Socialni delavci delajo seveda z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, po drugi strani pa negodujejo, če pride k njim kdo, ki jo res potrebuje! Pogosto sem jim rekel: »Tukaj ste za to, da pomagate ljudem, zakaj se torej pritožujete, če pridejo k vam!«

Človek lahko delo napolni s tistim, kar vanj vloži. Če je prijazen in pripravljen pomagati drugim med svojim delom in se pri stiku z ljudmi prizadeva, da bi šlo vsem dobro, namesto da rovari proti drugemu, ga kritizira ali ovira pri delu, kar se danes dogaja pogosto, potem lahko vsi s tem samo pridobimo. Ljudje bi bili srečni tudi zvečer, ko se vrnejo domov.

 

Ali poleg vas sploh še obstajajo dninarji?

Dninar ni več poklic, to je stanje. Dninarji so bili nekoč, to je bil na primer moj ded. Imel je trinajst otrok in poleg svojega dela je delal še kot kmet dninar za druge, to pomeni, da so ga zvečer izplačali in je šel domov. Takšnih dninarjev pravzaprav ni več. Redko mi še isti dan plačajo v gotovini. Čeprav se to delo še zmeraj plačuje z gotovino, pa je plačilni rok nekako deset dni. Dninar je zame človek, ki je pripravljen pomagati, ki pravzaprav vse opravi sam. Izraz »dninar« je star izraz, starejši ljudje se ga še spominjajo. Sprva sem svoje storitve oglaševal kot »deklica za vse«, toda ni bilo učinkovito. Kajti že izraz sam je nesmiseln: en človek preprosto ne zna vsega, in to ljudje podzavestno slutijo. »Deklice za vse« ni.

Vsaj v naši okolici so se zdaj pojavili še drugi, ki se oglašujejo kot dninarji. Jaz pa skrbim za ljudi, ki so bili moje stranke že prej ali pa so prišli k meni po propagandnem sporočilu »od ust do ust«. Delo sprejemam tako, kot prihaja. Počutim se kot dninar in sem ponosen, da se tradicija mojih dedov nadaljuje.

 

Ali je mogoče denarno preživeti kot dninar?

Da, vsekakor! Pomembno je, kako je človek usmerjen. Če zaupa in reče: Ja, želim delati in v tej okolici so ljudje, ki potrebujejo pomoč … Človek se mora samo ponuditi. Veliko ljudi je zelo veselih, če vedo, da je nekdo, ki ga lahko pokličejo, kadar nujno potrebujejo pomoč. Gre preprosto za tržno nišo. Takšno delo je dobra podlaga za zaslužek in obenem za služenje. Toda vse je odvisno od usmerjenosti. Seveda bi lahko to opravljal tudi samo zaradi denarja. Potem bi kar naprej oglaševal in dobival kar se da veliko naročil, jih po možnosti tudi vse opravil in zahteval kar se da visoko plačilo … Dobro plačilo zahtevam sicer tudi zdaj. Če želi kdo barantati in nižati ceno, se ne pogovarjam kaj dosti, saj imam ugodno ceno. In če bi delal ceneje, ne bi več mogel ponuditi enake kakovosti.

 

Torej vam res ne gre za denar?

Ne, seveda ne. Vendar je treba v naši družbi paziti, da te ne izkoriščajo. In za to imam izostren občutek. Vsako delo je vredno plačila. Toda ugotavljam, da večina ljudi ni skopa, nekateri dajo celo več, kot zahtevam, če je delo dobro opravljeno.

 

S čim ste pri svojem delu kot dninar še posebno zadovoljni?

Svoboden sem in ne vem, kakšen izziv me čaka. In to je najzanimivejše. Ne vem, kaj se bo zgodilo jutri. Hočem biti odprt do vsega, kar pride. So ljudje, ki so nekaj let hranili moj oglas, potem pa pokličejo in vprašajo: »Ali to še vedno počnete?« Presenečeni so, ko jim pritrdim. Pravzaprav bi imel veliko dela že s svojo hišo in z vrtom. Zame je uspeh, če lahko pomagam drugemu. In če česa ne znam, to tudi priznam. Ne grem tja in rečem, da bomo to nekako že naredili. Zame tudi ni dela, za katero bi rekel, da mi je pod častjo, kajti delo je toliko častno, kolikor časti mu izkažemo.

Danes delam kot pleskar, vrtnar, zidar in pripravljavec drv, čeprav se tega nisem učil. Toda vem, kako se to dela, kajti svojo hišo sem sezidal sam. Te reči poznam, zato jih tudi delam in pri tem sem srečen.

In če sem srečen, se to prenaša tudi na mojo okolico. Počutim se bogatega, ne gmotno, ampak zato, ker lahko porabljam čas po svoje. In si ne belim glave s tem, ali mi bo denarno uspelo, ali bom imel zmeraj dovolj denarja. Preprosto zaupam, da bo za moje resnične potrebe zmeraj poskrbljeno … Kajti uresničiti skušam tisto, kar je Jezus učil pred dva tisoč leti: da moramo živeti tukaj in zdaj in ne skrbeti za jutrišnji dan. Ves eksistenčni pritisk si ustvarjamo sami. In če s tem kdo drug pritiska na nas, se moramo sami odločiti, ali se mu bomo uklonili ali ne. Če se takšnemu pritisku uklonimo, se odločimo za Mamona in proti Bogu. Toda izpostavljanje takšnemu eksistenčnemu pritisku in s tem Mamonu je kratkoročno razmišljanje. Ne vemo, kako dolgo nas bo bog Mamon ohranjal. Morda nam bo naklonil bogastvo, vendar je vprašanje, ali mu bomo lahko kar naprej stregli. Toda ker Mamon ni božji, mu ni mogoče neprenehoma streči.

 

Kaj pravzaprav razumete pod pojmom mamon?

Mamon je čista materialnost. Pri Bogu pa gre za notranje vrednote. V slovarju najdemo tole definicijo: Mamon, bog bogastva, denarja, poosebljeno razkošje, iz aram. mamona premoženje posest, bogastvo, denar; pohlep po denarju; oblast zlega duha, pohlepnost, lakomnost. Mamonizem: čaščenje Mamona, pohlep po bogastvu, oboževanje denarja in bogastva. Kdor služi mamonu, služi denarju. Pojem mamon izvira iz aramejščine (Jezusove govorice) in dobesedno pomeni ‘položiti, deponirati’.

Namesto da na prvo mesto v svojem življenju postavljamo Boga, pa vse svoje življenje, družino, prosti čas, poklic in tako naprej namenjamo Mamonu. Na prvo mesto mora priti Bog, nato družina, delo in nazadnje mi. Današnje stanje izvira iz množičnega egoizma: zdi se nam, da moramo poskrbeti zase in pozabljamo, da Bog natančno ve, kaj potrebujemo. Bog skrbi za nas. Mi pa temu ne zaupamo in mislimo, da moramo vse nadzorovati sami. Povprečen kristjan danes sicer verjame v Boga, celo bere Sveto pismo in gre občasno v cerkev, toda vse to ne deluje, če človek svoje delo opravlja samo zaradi denarja. Ne moremo sicer pričakovati, da bo kdo drug prevzel naš križ, nositi ga moramo kar sami. In ko to tudi storiš – kot jaz – potem si posebnež, ko da si na napačnem planetu. Človek se mora odločiti, komu bo služil, Bogu ali Mamonu. In ko se odločiš, da boš služil Bogu, potem vse to sodi zraven. To pomeni, da služim Bogu v družini, Bogu na delovnem mestu in Bogu, ko gre za mene samega.

 

Kaj za vas pomeni služiti Bogu na delovnem mestu?

Gre za to, da se delo opravlja kar se da dobro. Odločilno je, da se dela z ljubeznijo. Prioritete morajo biti pravilno postavljene, biti moraš odprt, ko začutiš, da te Bog potrebuje. Lahko se izobraziš, se naučiš, kako delati z Bogom in Zanj, Boga postaviti na prvo mesto v vsakdanjem življenju. In potem človek lahko dela v katerem koli poklicu – in to nima nič opraviti z Mamonom. Katero koli delo mora biti opravljeno kar se da dobro.

Toda danes se komaj kdo vpraša: Bog, kaj je Tvoja volja, kaj si Ti želiš, da delam? Ne, na prvo mesto postavljamo človekovo voljo. Ta pa je čisti egoizem, in to je treba za zmeraj opustiti. To nam v vsakdanjem življenju ne pomaga. Ego ali človekova volja nam lahko za krajši čas zagotovi celo bogastvo. Toda pri tem gre za kratkoročno, ozko gledanje. In zato imamo na trgu dela takšno bedo. Ljudje niso zadovoljni z delom, ki ga opravljajo.

Končno moramo spoznati, kam nas pelje čisti egoizem. Naš planet ni bil še nikoli v tako slabem stanju kot je dandanes, in sicer zato, ker smo se usmerili na napačnega boga. Naša velika poguba je, da častimo zlato tele. To je bilo usodno že za izraelite in tudi za nas bo. Če tega ne bomo spremenili – vsak zase – potem se na tem planetu ne bo nič izboljšalo. Odgovorni smo za to, da to storimo. Vse lahko spremenimo, in sicer vsak trenutek. Le hoteti moramo. In tudi bomo spremenili, ko nam več ne bo všeč, kar počnemo.

 

Zakaj nam danes primanjkuje delovne morale?

Razlog je preprost. Današnji svet je svet Mamona, torej denarja, gmotnih dobrin. Ko se človek zaveže Mamonu, pa začnejo zadeve potekati po njegovi dinamiki, njegovih zakonitostih. Jezus nam je dejal, da lahko služimo samo enemu gospodarju, ali Bogu ali Mamonu. To pomeni, da ne velja, če rečemo, da Bogu sicer služim, toda nekaj malega moram tudi Mamonu, sicer ne bom imel nič. Ne, ali eno ali drugo. To je zapisano že dva tisoč let.

Večina ljudi se je danes zavezala Mamonu, ker skrbijo predvsem za to, kako bodo poslovno preživeli. V ozadju tega pa je sistem, ki nas praktično prisili, da Mamona postavimo pred Boga. In ta sistem dobro deluje, ker nam vsem gre za to, da bi imeli veliko denarja, lep avto, po možnosti svojo hišo, da lahko gremo sedemkrat na leto na počitnice, skratka, da si lahko vse privoščimo. In če prihodki tega ne omogočajo, potem gre delat še žena, ki bi sicer morala skrbeti predvsem za otroke. Z dvema prihodkoma pa si potem prizadevata to življenjsko raven ohranjati in zviševati.

Tako torej služijo Mamonu – in s tem samodejno nič več Bogu. Ker pa ima bog Mamon svojo zakonodajo, se iz tega ne razvije položaj zmaga – zmaga, ampak je ob zmagovalcu zmeraj poraženec. Ta »mamonska« zakonodaja nas ne bo nikoli osrečila, kajti ljudje nismo Mamonovi otroci – za Mamona lahko uporabimo tudi izraz hudič – temveč božji otroci.

Očitno meja trpljenja še ni dosežena. Delo nam je sicer zoprno, toda mislimo si: dokler je plačilo primerno, bomo še naprej tako delali. Pri tem bi bilo veliko pomembnejše, če bi poskrbeli za to, da bi bili srečni. In to ne šele pri šestdesetih. Vesel bi bil, če bi to spoznal že prej. Kot dninar sem veliko srečnejši, kot sem bil kdaj prej. Nazaj v prejšnji poklic si ne želim več, čeprav je bilo morda tedaj denarno preprosteje.

 

Kako lahko vsak od nas preneha nositi ta križ?

Lahko začnemo zaupati, da bomo dovolj zaslužili tudi tedaj, če bomo delali za Boga, in ne samo, če bomo delali za denar. Jezus ni rekel zaman: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6, 33–34)

Ne vem, ali bo denar, ki ga zaslužim vsak mesec, zadostoval za plačilo vseh računov. Povsem knjigovodsko moram priznati: ne zadostuje. In kljub temu se zmeraj izide. In pri tem mi še nikoli ni šlo tako dobro kakor zdaj. Kot programer sem imel nadvse dobro plačano zaposlitev. Vsak mesec sem prinesel domov 12 000 švicarskih frankov – in to še pred dvajsetimi leti. Bilo je odlično! Toda nisem bil tako srečen, kot sem danes.

Ko Boga v svojem življenju postaviš na prvo mesto, potem si v Njegovih rokah. Nič se ti ne more zgoditi! Če pa se izročiš Mamonu, pa se ne smeš čuditi ničemur, kajti nisi več v božjih rokah. Bog tudi ni tisti, ki te kaznuje, ampak Mamon, ki si si ga izbral.

Toda tukaj smo, da bi se naučili izbrati pravo stran. In to ni Mamon. In ni dovolj pet minut pred smrtjo reči: »Da, Bog mi je najpomembnejši …« Na srečo nam je dana priložnost, da se znova rodimo in stvari popravimo. Kakor ravnamo danes, določi naše prihodnje življenje. Reinkarnacija je dejstvo. Zaupaj Mamonu in v naslednjem življenju ne boš imel ničesar. In ko se tega, kar naj bi se v tem življenju naučili, ne naučimo, ne smemo domnevati, da se bomo tega v naslednjem življenju laže naučili. Če nič ne delamo ali ravnamo napačno, nam v prihodnjem življenju ne bo šlo bolje. Tukaj, v Švici, nam gre res dobro. Imamo družino, večina je zaposlena. Samo še pod pravo streho moramo to spraviti, in to je Bog. Ugotoviti, kje je Bog, pa mora ugotoviti vsak sam. Samo hoteti Ga je treba spoznati.

 

Očitno ste vi Boga iskali in tudi našli?

V resnici Boga nisem iskal, iskal sem bolj smisel življenja. In ob tem naletel na Boga. Če je za nekoga smisel življenja to, da vsak dan dela od osmih zjutraj do šestih zvečer, da prinese domov denar, je še malo z družino in potem utrujen še polovico noči presedi pred televizijo, preden se vse zjutraj znova ponovi … Če je kdo s tem zadovoljen, potem ga ne želim spravljati iz njegove letargije. Toda kdor resno išče smisel življenja, pa nekoč nehote trči ob Boga. To ne pomeni, da se oklene kakšne dogme in govori: Ta tukaj je zdaj Bog, samo tako in toliko moram moliti in delati dobra dela in to čim več … To ne zadostuje. Življenje mora biti eno samo dobro delo. Pika. Do tega sklepa pride človek. Če sem osebno to dosegel, ne vem. Preprosto, srečen sem.

Začne se s tem, da je človek zadovoljen s tem, kar ima. Ta občutek nam podeli Bog, Mamon pa nas naredi nenasitne.

Bog nam ne da kar tako tistega, kar si želimo, če samo posedamo in govorimo: »Bog, daj mi zdaj tisto, kar si želim!« Zganiti se moramo. Bog nas bo že prav usmeril, k tistemu, kar naj bi delali. Spravil nas bo v stik s pravimi ljudmi in nam dal vse možnosti, da bomo lahko uresničili vse, kar moramo uresničiti. Toda to zahteva pripravljenost, da prisluhnemo notranjemu glasu, ki nas vodi. Pravimo mu tudi vest. Kot majhni otroci smo ga še poznali. Kot otroci smo takoj zaznali, kdaj smo ga polomili. Potem nismo šli domov, ker nas je bilo strah, da bomo tepeni. Temu notranjemu glasu danes še komaj prisluhnemo, čedalje bolj smo ga potiskali. Raje smo poslušali poročila in brali časnike, kaj se dogaja in kaj je prav, in verjeli, da nam bo na ta način povedano. Morda se tu in tam odpravimo v cerkev. Toda sami moramo začeti ugotavljati, kaj je prav in kaj narobe.

Vse imam, kar potrebujem. In če bi nekega dne iz ne vem kakšnega razloga potreboval milijon, bi ga tudi dobil. Toda pozor! Včasih to, za kar smo prepričani, da potrebujemo, ni to, kar v resnici rabimo. Nikjer ni zapisano, da nam Bog da tisto, kar hočemo, temveč: »Tvoj Oče v nebesih natančno ve, kaj potrebuješ.« Kar moraš nujno imeti. In mi večinoma hočemo veliko več, kot pa je nujno.

 

Govorite o Bogu. Kaj vam pomeni?

Bog je vse. Človek pa ne bi smel poskušati personalizirati Boga. V krščanstvu smo Jezusa naredili za Boga, to je napačno. »Ne smeš si delati podob,« je zapisano v Mojzesu, v desetih zapovedih. Menim, da je to napačno prevedeno, kajti moralo bi pisati: »Ne zmoreš delati podob.« Kajti vsi mi smo del Boga in z vsakim vdihom Ga vdihavamo. Z vsakim požirkom vode, ki jo popijemo, spijemo Boga … celo z vsakim požirkom vina! Vsak cvet, vsak kamen je Bog! Boga sploh ne moremo izločiti, ne moremo se oddaljiti iz božjega telesa. Seveda pa Boga ne moremo videti. In potem skušamo Boga narediti po svoje, ustvarimo nekega Boga v Bogu in temu sledimo … na primer Mamonu, materializmu. Bog pa nas ne more izvleči iz tega, ker imamo svobodno voljo. Vse, kar se nam zgodi, bolezen, nesreča, neprijetnosti, ki jih doživimo v življenju, to je vse posledica tega, da smo Boga izločili iz svojega življenja.

Bog je energija, vseobsegajoča življenjska energija, ki jo prejemamo vsako minuto, vsako sekundo. Na voljo je v takšnem obilju, da nobenemu človeku ni mogoče, da bi jo povrnil v enaki meri. Življenju ali soljudem ne moremo nikoli dati več, kot nam Bog vsak dan daje. Živimo v univerzumu energije in ta energija je Bog. Tudi denar je energija in tako Bog. Toda mi se odločamo, kako bomo to energijo, ki jo prejemamo od Boga, vrednotili. In če jo napačno ovrednotimo, moramo to prej ali slej popraviti, ali v tem ali prihodnjem življenju. Denar je dober zgled. Ko denar (energijo), ki ga dobimo od Boga, napačno uporabimo, potem se bomo prej ali slej soočili s posledicami. In če nam bo morda denar vzet, se bomo morali naučiti dobro gospodariti s tistim malo, kar nam je ostalo. Tako se učimo znova obračati na Boga, od katerega je navsezadnje odvisno naše življenje. Čeprav večinoma ne spoznamo, da imajo težave, v katerih smo, opraviti samo z nami. Zakaj se to dogaja prav meni? Nekaj takega kot božja kazen ne obstaja, vse si naprtimo sami.

 

Ali pravite, da denar prihaja od Boga?

Da, seveda lahko rečemo: Bog mi ne da denarja, zato grem v službo in ga dobim od svojega delodajalca. In spet smo v pasti. Če delodajalce vidimo kot vir svojega denarja, potem smo izločili Boga, iz katerega navsezadnje izvirajo vse energije – tudi menjalnega sredstva, denarja. Ko pa nam ne gre več dobro, ko denar ne priteka, se glede tega ne smemo pritoževati Bogu, temveč Mamonu, ki mu služimo. Če s svojim delom služimo Bogu, potem tudi čutimo, da je delodajalec le posrednik energije denarja, ne pa njen ustvarjalec. In potem bo Bog tudi za nas poskrbel, ko bomo izgubili to službo.

 

Katera najpomembnejša spoznanja ste si pridobili v svetu dela?

Po možnosti živeti tukaj in zdaj. Kajti samo v tem primeru smo deležni božjega vodstva. Ne posedati ves dan na številnih sestankih. Če človek želi resnično živeti božje življenje – v najpristnejšem pomenu besede – potem se do sveta dela vede drugače. Ko se drugače usmerimo, se spremeni tudi svet okoli nas. Celota je individualna zadeva, ne kolektivna, Bog nima nič opraviti s cerkvijo, temveč z vsakim posameznikom. Kajti vsak od nas je povezan z Bogom in se lahko vsak trenutek odloči, ali bo stvari počel z Bogom ali ne. In če se odločim, da bom živel brez Boga, se ne smem čuditi, da postane življenje težavno in naporno, prava grča. Lahko pa se vsak trenutek odločimo drugače.

 

Ali ste svoje življenjske cilje že dosegli?

Ne verjamem, da sem dosegel največ, kar bi lahko, kar zadeva znanje in kakovost življenja. Čeprav ne vem, kako naj bi to, kar sem dosegel, še presegel. Še zmeraj sem odprt in se pripravljen učiti. Seveda imam tudi jaz svoje boje. Preprosto si prizadevam, da se ne bi več dal ujeti tistemu, kar v tem svetu počne Mamon. Kajti nevarnost še obstaja: na primer, ko te začnejo trpinčiti eksistenčni strahovi ali prideš v časovno stisko. Potem si rečem: He, poznam te, Mamon si, o tebi ne želim nič več vedeti. In tako živeti je učinkovito. In če deluje pri meni, mora delovati tudi pri vseh drugih. In ko človek spozna tako pomembne stvari, potem jih mora povedati tudi drugim. Sicer se pri tem zaduši. In prav to se dogaja z božjimi energijami: če jih hoče človek obdržati zase, jih kopičiti, se pritok ustavi. Zato sem pripravljen svoja spoznanja deliti z vsakim, ki mi pride na pot. Težava pa je, da tega ljudje večinoma nočejo slišati. Toda, kakor je zapisano: »Govorite, kadar ste vprašani. Živite pa tako, da vas bodo spraševali.«

 

Gospod Künzler, prisrčna hvala za ta zanimiv pogovor.

Spraševala: Sandra Walter Wyss, ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com