Dr. Michael Newton je tradicionalni terapevt, ki se sprva ni ukvarjal z regresijo v prejšnja življenja, temveč večinoma le z neprilagojenimi ljudmi in takšnimi, ki so imeli težave s spanjem, depresijo in podobnim. V svoji akademski usmerjenosti je bil zelo tradicionalen, dokler se ni pri njem oglasil moški s kroničnimi bolečinami. Kako se je začelo, da se je začel ukvarjati z regresijo v pretekla življenja, pa bomo izvedeli v pogovoru, ki sta ga z dr. Michaelom Newtnom opravila Claudio Lai in Terry Marmorstein.

Kako se je vse začelo?

Nekega dne je v mojo ordinacijo prišel človek s hudimi bolečinami. Obiskal je že veliko zdravnikov, opravil številna slikanja in rekli so mu, da je bolečina zgolj psihosomatska, saj ni bilo videti nikakršnih notranjih poškodb. Toda moški je bolečino čutil nenehno, težko je tudi spal. Zanimalo ga je, ali ni morda njegova bolečina posledica kakšnega dogodka iz otroštva, zato me je prosil, naj ga s hipnozo povrnem v tisto obdobje. To sem tudi naredil, v hipnozi sva preletela njegovo otroštvo, možnosti, da bi kdaj padel na oster predmet, toda ničesar ni bilo, kar bi bilo povezano z noži ali drugimi ostrimi predmeti. Tudi sam sem bil zbegan, saj nisem mogel najti ničesar, še zlasti, ker je bil bolnik za hipnozo zelo primeren, saj se je takoj pogreznil vanjo. Potem pa sem mu dal navodilo, naj se povrne do izvira svoje bolečine in mi pove, kdaj je prvič začutil hudo bolečino. In nenadoma se je znašel na bojišču v Franciji, v prvi svetovni vojni, v bitki na Sommi in bil je pripadnik britanske divizije. V tej bitki je tudi padel. Ker sem po naravi dvomljivec, sem ga je prosil, naj mi navede divizijsko oznako, ki so jo vojaki nosili na rokavu. Spraševal sem ga o bitki, o kraju, kjer je trenutno bil, s kom se bojuje in podobno. Ker se tudi sam amatersko ukvarjam z zgodovino, sem iz njegovih opisov razbral, da je njegova zgodba resnična. Tedaj sem tudi spoznal, da je bil ta človek moj prvi primer posega v pretekla življenja in da je to nekaj resničnega. Toda še naprej sem dvomil o vsem, nadaljeval sem z delom z ljudmi in minilo je veliko časa, preden se je skoraj naključno zgodil naslednji primer.

K meni je prišla gospa, ki se je počutila osamljeno, imela je občutek, da ni s tega sveta. Bila je tako dezorientirana glede sveta, v katerem je živela, in ljudi, ki so jo obdajali, da je celo premišljevala o samomoru. Vpeljal sem jo v hipnozo in veliko sva govorila o njenih težavah v otroštvu, vendar nisva nič napredovala. Potem pa sem ji, tako kot že prej omenjenemu pacientu, rekel, naj se povrne do trenutka, ko se je prvič počutila osamljeno. Rekla je, da pred seboj vidi vse svoje tovariše. Nisem vedel, na katere tovariše misli, zato sem jo vprašal, kdo so. Z značilnim raztresenim pogledom hipnotizirane osebe je zrla v steno ordinacije in rekla, da so to njene sorodne duše v onstranstvu. Bilo naj bi jih osem in jih je tudi opisala. Začutil sem mravljince po telesu, saj sem presenečen ugotovil, da pravkar govorim z nekom, ki mi opisuje svoje življenje še pred utelešenjem. To pa je bilo področje, s katerim nisem imel nobenih izkušenj, celo nobene knjige nisem prebral o tem.

Claudio Lai in TerryMarmorstein; celoten članek lahko preberete v reviji AURA, oktober 2014, št. 301