»Kaj bi delali, če bi izvedeli, da boste umrli že jutri?« nas je vprašal Adrian Predrag Kezele, znani hrvaški pisatelj in duhovni učitelj. Decembra je bil gost dr. Mance Košir v kavarni Union v Ljubljani – povedal nam je, da je smrt povezana z življenjem in kakšno je zavedno umiranje: »Smrt nas namreč vedno spomni na to, kaj je življenje v resnici. Ne moremo živeti tako, kot je treba, če se ne zavedamo, da je prav ta trenutek morda tudi naš zadnji …« Dodal je, da dandanes umira tudi dozdajšnja človeška paradigma, in povedal, kako naj razvijamo svojo zavest in duhovno živimo v novem svetu: »Zdajšnja družba temelji na medsebojni hierarhiji, nova pa bo zasnovana na samooskrbovanih skupnostih, ki si bodo neodvisno pridelovale hrano, energijo itn. in se na tem temelju sporazumevale.«

Adrian Predrag Kezele, ki je napisal več kot trideset knjig z duhovno vsebino in ustanovil Center za neokulturo, skuša bralcem praktično in razumljivo podati duhovno znanje in napotke. Njegove knjige so prevedene v številne jezike, nekaj jih je tudi v slovenščini. Dr. Manca Košir se je z njim najprej pogovarjala o vsebini njegove knjige Življenje – smrt – življenje, pozneje pa še o njegovem delu Prije nego odemo predaleko (Preden gremo predaleč).

 

Živimo, kakor bi živeli svoj zadnji dan

»Moje zanimanje za smrt je predvsem naravno nadaljevanje zanimanja za duhovnost,« je najprej dejal pisatelj. »Kadar govorimo o duhovnosti, navadno govorimo o razvoju zavesti in človekovi zrelosti. Vendar pa dokler smrti ne integriramo v svoje življenje, ne moremo res duhovno dozoreti. Ni namreč duhovno zrelega človeka, ki ne bi vsaj enkrat ‘umrl’ – pri tem mislim na resnično osebno srečanje s svojo smrtjo. Smrt nas namreč vedno spomni, kaj je življenje v resnici. Ne moremo živeti tako, kot je treba, če se ne zavedamo, da je prav ta trenutek morda tudi naš zadnji … Sicer pa v resnici tega ne vemo … Dokler ne začnemo živeti tako, kakor bi živeli svoj zadnji dan, v resnici sploh ne živimo. Vedno namreč živimo v preteklosti ali prihodnosti in izpuščamo tisto, kar je bistveno – ta trenutek. Prav zato je smrt velika učiteljica.«

Povedal je tudi, da ga je za pisanje knjige Življenje – smrt – življenje navdihnila predvsem osebna izkušnja s smrtjo, nanjo je bil že nekako pripravljen, saj je ob raziskovanju svoje astrološke karte s pomočjo džjotiša, ki je več kot zgolj indijska vedska astrologija, spoznal, da se mu bliža trenutek, ki lahko postane tudi njegov zadnji. »Ta trenutek sem želel predvsem dobro izrabiti, saj za džjotiš v modroslovju velja, da se nam z odprtjem vrat smrti odprejo tudi vrata na drugačne ravni zavesti, v drugačno razmišljanje in svet. Smrt je namreč vedno prehod v novo. Zato sem se na ta trenutek dobro duhovno pripravil – in ga preživel kakor neko močno izkušnjo – in ta je potekala ves dan. To doživetje je natančno potrdilo tisto, kar je o smrti zapisano v Katha Upanišadah.«

Smrt je lahko radostna

Spoznal je, da je pri vprašanju smrti najpomembnejše to, ali se lahko s smrtjo pravilno soočimo. Dr. Koširjeva je povedala, da je A. P. Kezele v svoji knjigi velikokrat zapisal, da je mogoče radostno umreti in da se je za to, da smrt radostno doživimo, vredno pripravljati. Kezeleju so številni ljudje povedali, da so se potem, ko so prebrali njegovo knjigo o smrti in življenju, znebili marsikaterih strahov. »Pri soočanju s smrtjo si lahko pomagamo s prebiranjem in razmišljanjem o smrti. S smrtjo se laže soočamo, če imamo o njej dovolj pravih informacij. Nečesa se namreč bojimo zato, ker s tem nismo seznanjeni. Zato so zelo dragocene izkušnje ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje in podobno, saj nam to zmanjšuje strah. Bistveno je namreč, da se ljudje sprijaznimo s tem, da bomo umrli. Ko spoznate, da boste umrli, ste naredili že prvi korak. Šele potem se lahko naučimo zavestnega potovanja skozi smrt.«

Smrt je le nekaj, kar se zgodi med dvema življenjema. Ni konec, saj se življenje, ki je večno, ne more končati. »Mi, takšni, kakršni smo, pa bomo v resnici prenehali bivati, Adrian, kakršen je, bo odšel, vendar to v resnici ničesar spremeni, saj se tisto, kar je resnično, ne bo nikoli spremenilo … Ko zmoremo začutiti to resnico in postane ta del nas – kakor zrak, ki ga dihamo – postane smrt naša prijateljica. Potem se zavemo, da se naše življenje nadaljuje, zato smo ob smrti radostni. Radostna smrt je tudi zavedna smrt. Zavedanje je ena bistvenih stvari pri umiranju. In če želimo smrt doživeti zavedno, jo moramo objeti že med življenjem.«

V knjigi Življenje – smrt – življenje so zapisana tudi besedila, ki jih prebiramo umirajočim, saj imajo na primer Tibetanci celo poklicne spremljevalce umirajočih. Pisatelj nam je nanizal navodila za zavesten prehod. »Kaj naj naredimo, da bo naša smrt v resnici radostna? Vsak trenutek morajo biti navzoči v našem življenju t. i. trije Načiketovi ognji – ogenj atmana, karme in dharme.« Stvar je torej preprosta. Kezele je razložil, da ogenj atmana pomeni, da umiramo zase. Zato je predlagal, naj bi se čim večkrat povezali s tistim delom sebe, ki je zunaj osebnosti. Naše številne težave namreč nastajajo zato, ker se vse preveč vežemo s svojo osebnostjo. Izkušati pa bi morali nenehno stanje čistega zavedanja – v njem ni več naših misli, konceptov itn. – to pomeni, da smo umrli, čeprav še vedno živimo. »Ogenj karme pomeni, da umremo svojim delom in to pomeni, da se – čeprav se pri delu vedno potrudimo – ne vežemo na dosežke svojega delovanja. To pa lahko dosežemo le tako, da se zavedamo, da nismo tisti, ki dela, temveč da življenje deluje skozi nas. Delovati moramo torej iz nespremenljive zavesti, in ne iz osebnosti – potem bodo naša dela prosta karme. Človek naj bi bil pri delu zgolj delovalec, sredstvo delovanja, zato plodovi delovanja ne pripadajo njemu.« Kezele govori o tem tudi na svojih delavnicah. »Ogenj dharme – življenjske naloge pa pomeni, da kot sredstvo opravljamo samo svojo nalogo in ne izgubljamo časa za nepotrebne, površne stvari. Navadno je naša naloga povezana s stvarmi, ki jih delamo z veseljem. Kaj bi delali, če bi izvedeli, da boste umrli že jutri?«

 

Bomo kmalu zaživeli v samooskrbovanih skupnostih?

Dr. Koširjeva je povzela, da se končuje leto, v katerem umira tudi naša dozdajšnja življenjska paradigma – rojeva se »nov svet«. Kakšno je to umiranje in novo rojevanje? Kezele je povedal, da je to precej pomembna stvar in le kot posamezniki lahko poskrbimo, da se bomo prilagodili novemu svetu: »Res smo v obdobju, v katerem se stvari značilno spreminjajo. Smo v procesu, v katerem se naša višedimenzionalna resničnost ločuje. V resnici se dogaja ločevanje svetov (še vedno pa imamo možnost, da se svetova ne bosta ločila) – tisti, ki bodo ostali v stari paradigmi, bodo odšli na eno stran, drugi – ki bodo šli v novo paradigmo – pa bodo na drugi strani. Ko bo ta proces začel potekati v našem svetu, bomo to vedeli, in sicer zato, ker se bo začelo spreminjati ‘tkivo naše resničnosti’. Več bo nenavadnega dogajanja pa tudi bolj se bomo povezali z vzporednimi svetovi in svojimi dvojniki v vzporednih svetovih. Še vedno imamo priložnost, da povedemo svetovno paradigmo v pozitivno smer – torej pozitivno spremenimo svojo in splošno resničnost (to je pisatelj opisal v knjigi Prije nego odemo predaleko).«

Adrian P. Kezele je potem odgovarjal tudi na vprašanja iz občinstva in natančneje povedal, kakšen bo svet, v katerem se bo paradigma spremenila: »Najprej moramo začeti z delovanjem, ki poteka od znotraj navzven, in se zavedati, da zunanji svet izvira iz naše notranjosti. To nam bo pomagalo, da bomo lahko v življenju zelo napredovali in tako pripomogli h konkretnim svetovnim spremembam – na primer k vzpostavljanju znanosti in tehnologije, ki sta utemeljeni na zavesti. »V knjigi opisujem takšno, t. i. formativno tehnologijo. Če kdo misli, da se bo paradigma spremenila le v naših mislih, se moti – kajti misli se bodo pretvorile v resničnost.«

Spoznati moramo tudi, da je življenje eno – človeka več ne postavljajmo na prvo mesto in se začnimo zavedno razmnoževati (kajti preveč nas je, in to ogroža drugo življenje na planetu). Spremenimo tudi politično paradigmo. »Zdaj se v politiki ukvarjamo samo z menjavanjem vlad, sistemov, čeprav vemo, da noben predsednik ni boljši od drugega … Ponavlja se namreč ista zgodba. Zdajšnja družba temelji na medsebojni hierarhiji, nova pa bo zasnovana na samooskrbovanih skupnostih, ki si bodo neodvisno pridelovale hrano, energijo itn. in se na tem temelju sporazumevale.«

Sprememba paradigme bo torej zajela korenine naše družbe. Vendar – ali bomo kot človeštvo spremenili paradigmo ali ne? Ali jo bomo poslabšali ali izboljšali? »Upam, da bomo spremenili paradigmo … Kajti imamo možnost, da je ne spremenimo,« je dejal Kezele, »ne vemo pa, kaj bo … In to, da ne vemo, kaj se bo v resnici zgodilo, se mi zdi zanimivo. Seveda pa bi bil bolj vesel, če bi nam uspela pozitivna sprememba.«

Kako bo videti, če se bodo nekateri ljudje odločili za novo paradigmo, drugi pa ne? »Vsi ljudje smo v istem loncu. Ločevali se bodo svetovi, ne pa ljudje. In ko se bodo začeli svetovi ločevati, bomo priče spremembam – po svetu se bodo dogajale nenavadne stvari, o tem bomo slišali na primer pri poročilih. Na prihajajoče spremembe se lahko pripravimo tudi z enakimi postopki, kakršni nas pripravljajo na smrt in življenje.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, januar 2013, št. 281

Fotografija: Bigstockphoto.com