Civilizacija ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Z njo so povezane tudi bolezni, ki so večinoma posledica nezadostnega uživanja živil, bogatih z rudninskimi snovmi, jodom in drugimi hranilnimi sestavinami, nezadostne telesne dejavnosti, pretiranega uživanja hranil živalskega izvora in tudi uživanja tako imenovane hitre in industrijsko prej pripravljene hrane. Telo ni samo iz vode, zato je nujno, da ga vsak dan oskrbimo z vsem potrebnim.

Lahko bi domnevali, da si človek z razumno uporabo zemeljskih darov pridobi dovolj potrebnih snovi. Vendar narava ni predvidela, da bo človek s svojim uničevalnim delovanjem povzročil v njej tolikšne spremembe, da bodo te naravne sile uničevale prst ter hranilne in rudninske snovi iz nje odnašale v morja in oceane, po drugi strani pa bo s svojimi posegi v kmetijstvu uničeval sama tla.

Izkazalo se je, da morajo ljudje poiskati še druge vire prehranjevanja in si tako priskrbeti dovolj snovi potrebnih za življenje. Zelo uporaben dopolnilni vir takšnih snovi so morske alge.

 

Morske alge kot vir hranilnih snovi

Večina ljudstev uživa iz morja predvsem ribe in školjke, nekateri obmorski narodi, kot so Japonci in Kitajci, pa že več kot štiri tisoč jedo tudi morske alge. Zdaj je Japonska po izvozu alg vodilna država v svetu. V Evropi jih uživajo tudi Irci, Škoti in v novejšem času tudi drugi obmorski narodi. Alge iz nam najbližjega Jadranskega morja pa se ne uporabljajo za prehrano, temveč predvsem v kozmetiki.

Pri ljudstvih, ki morske alge uživajo tradicionalno, so redke tudi bolezni, ki se razvijejo zaradi pomanjkanja nekaterih prvin. Z morskimi algami se hranijo tudi prebivalci južnoameriških Andov; uživajo jih sušene, saj že za pot od morja do svojih prebivališč potrebujejo mesec dni.

Morske alge so fotosintezne rastline, ki živijo v vodi. Nekatere so tako drobne, da jih je mogoče videti le z mikroskopom in plavajo kot plankton. Druge so podobne travi in jih celo imenujemo morska trava. Največje sodijo v rod Laminaria.

V morju in oceanih, kjer je dno kamnito in so ustrezne naravne razmere, se razmnožijo različne morske alge. Med njimi je najbolj znana velika morska alga (Macrocystis pyrifera). Nima klasične korenine, temveč se oprijema sten z vezmi, podobnim vrvem. Hrani se samo z morsko vodo in je ena največjih rastlin na svetu. Pogosto je daljša od 200 metrov, v enem letu pa lahko zraste tudi do 15 metrov. Ta morska alga je zelo bogata s hranilnimi prvinami, ki jih človeški organizem nujno potrebuje, rudninske snovi, ki jih absorbira iz morske vode, pa so v njej raztopljene kot koloidi.

Danes uporabljajo za človeško prehrano približno 21 vrst morskih alg, ki so prava zakladnica hranilnih snovi. V njih so beljakovine, več jih je v rdečih kakor v rjavih algah, maščobe, ogljikovi hidrati, rudninske snovi, vseh 77 oligoelementov, kolikor jih je v morski vodi, bogate so z vitamini A, B₁, B₆, B₁₂, C, E, D, glicidi, klorofilom in drugimi snovmi. So tudi najpomembnejši vir joda, vsebujejo celo majhne količine maščobnih kislin omega 3 in posebno vrsto rastlinskih vlaken, ki so hrana in zdravilo.

 

Zdravilne lastnosti alg

Morske alge je treba uporabljati v majhnih količinah v uravnoteženi vsakdanji prehrani, in sicer kot dopolnilo redni. Pripravljajo se lahko različno, najbolj zdrave so sveže. Lahko jih kuhamo, pražimo na olju, pečemo v pečici ali pa, če so zmlete, dodajamo jedem kot začimbo. Veliko jih uporabljajo v makrobiotični in vegetarijanski prehrani.

Morske alge se po barvi delijo na rjave, zelene in rdeče. Krepijo ledvice, črevesje, prebavila, reproduktivne organe, raztapljajo maščobe in holesterol. Morske alge spodbujajo izločanje hormonov in so pomemben vir joda, brez katerega ni mogoča menjava snovi in energije v človeškem organizmu. Trditve, da alge krepijo imunski sistem, razstrupljajo telo, povečujejo energijo in podaljšujejo življenje, niso dokazane.

Začetnikom priporočajo predvsem alge arame in kombu, ker so nevtralnega okusa. Alge wakame, kombu in hidžiki se uporabljajo v majhnih količinah, večinoma se dodajajo juham z glavnato in listnato zelenjavo. Dolgo kuhanje algam spreminja barvo, vonj in tudi okus, toda z daljšim kuhanjem postajajo mehkejše in laže prebavljive.

Alge so priporočljive za slabokrvne osebe, diabetike, ljudi s slabšim krvnim obtokom, z revmatičnimi težavami. Izboljšujejo prebavo in vsrkavanje snovi, krepijo srce, ledvice in živčevje, delujejo protibakterijsko in antirevmatično, pomagajo odstranjevati strupene snovi iz telesa, pomagajo pri vnetju sklepov, uravnavanju tlaka, zdravljenju hemoroidov, razširjenih krvnih žilah in drugih venskih obolenjih in tudi tumorjih.

Preprečujejo dekalcinacijo in ustavljajo arterosklerotične procese, saj so zelo bogate s kalcijem. Nekatere od morskih alg imajo sestavine s pozitivnimi lastnostmi, povečujejo prenos in izkoristek hranilnih sestavin, spreminjajo anorganske rudninske snovi v organske, te pa se spajajo z aminokislinami. Angilinska kislina, ki je v algah kombi in wakame morda celo spreminja težke kovine v črevesju v neškodljive soli in te se izločijo iz telesa.

Delujejo preventivno, pripomorejo k telesnemu zdravju in tudi zdravemu videzu.

xxx

Morske alge sodijo po načelu makrobiotike v skrajno jin hrano; to pomeni da jih je treba uživati le v zelo majhni količini, nekako tako kakor gobe. Na splošno so koristne zaradi obilja rudninskih snovi, vendar je njihovo nenadzorovano obilno uživanje škodljivo.

ALGE NORI

Po gojenju te znane alge so v svetu najbolj znani Japonci, imenujejo jo nori. Menijo, da je to najbolj hranilna vrsta alg in še zelo lahko jo je gojiti. Njene spore, prenesene na školjke, tam poženejo in počasi rastejo. Ko so alge čez približno dva meseca dovolj velike, jih narežejo in posušijo na soncu.

Alge nori so zlasti bogate z beljakovinami (35 odstotkov) in imajo veliko vitamina B₁₂. Vsebujejo precej kalcija, železa, kalija in vitamina A. Veliko jih uporabljajo za pripravo sušija ter ovijanje žit, riža in rib pa tudi v omakah.

ALGE KOMBU ALI KELP

To vrsto rjavih alg prav tako najbolj množično gojijo na Japonskem in sicer v hladnem morju južnega dela otoka Hokaido. Prodajajo jih posušene v trakovih ali prahu. Ni jih treba dolgo kuhati, v prahu pa jih dodajajo juham in različnim omakam, zlasti jedem iz stročnic.

Bogate so z rudninskimi snovmi (22 odstotkov), s kalcijem, železom, vitaminom A in skupino vitaminov B. Uživajo jih pri zdravljenju skleroze, artritisa, povišanega ali znižanega tlaka, pri motnjah delovanja ščitnice. Učinkovito preprečujejo degenerativne bolezni.

ALGE WAKAME

Ta vrsta zelenih alg sladkastega okusa je bogata z rudninskimi snovmi, vsebuje 1300 miligramov kalcija na 100 gramov in jih je poleg alg hidžiki najbolje uživati pri pomanjkanju kalcija. Krepijo lase in nohte. Izsledki raziskave, opravljene na miših (na univerzi Hokkaido) so pokazali, da ta vrsta alg vsebuje snov fukoksantin, ki pomaga pri izgorevanju maščobe.

Navadno jih uporabljajo pri pripravi juhe miso in tudi v solati.

ALGE ARAME

Ta vrsta temno rjavih alg krepi prožnost srca in ožilja. Lahko se uživajo kuhane ali v kombinaciji z zelenjavo. Odlično se ujemajo z žiti; vsi recepti, ki veljajo za alge hidžiki, veljajo tudi za alge arame.

ALGE HIDŽIKI

Od vseh alg, ki jih uporablja makrobiotika, je ta vrsta alg najbolj jang. Ta temnih alg, po videzu zelo podobna algam arame, je bogata z rudninskimi snovmi, vsebuje do 34 odstotkov rudninskih snovi in ima štirinajstkrat več kalcija kakor mleko. Alga hidžiki bolj kakor druge alge pomaga obnavljati organizem in pospešuje tudi znižanje holesterola v telesu. Vsebuje zelo veliko železa, zato naj jo uživajo osebe, ki so zelo jin. Preprečuje zobno gnilobo in sivenje las. Pravijo, da imajo Japonci tako zelo močne lase prav zato, ker redno uživajo alge hidžiki. V kulinariki se ta alga uporablja v kombinaciji z žiti ali v solati.

Leta 2001 je kanadska Agencija za pregled hrane (Canadian Food Inspection Agency) opozorila na previdnost pri uživanju alg hidžiki, leta 2004 se ji je pri tem opozorilu pridružila tudi britanska Agencija za standarde v prehrani. Razlog za opozorilo je bila povečana količina neorganskega arzena v takšnih algah. To je še okrepila študija, opravljena leta 2007 (Rose M. in sodelavci: Arsenic in Seaweed- Forms, Concentration and Dietary Exposure, Food and Chemical Toxicology 45 (2007) 1263−1267). Z uživanjem enega odmerka alg hidžiki (25 gramov) dobi človek količino arzena, ki ustreza običajnemu vnosu v dveh mesecih. Ugledno podjetje Clearspring, ki je poglavitni distributer makrobiotične hrane v Veliki Britaniji, pa je takšnim ugotovitvam nasprotovalo s pojasnilom, da to vrsto alge uživajo Japonci in Kitajci že stoletja in je del njihove tradicionalne prehrane. Odzvalo se je tudi japonsko ministrstvo za zdravje. V posebni izjavi so zapisali, da se na Japonskem doslej zaradi te vrste alg ni še nihče zastrupil z arzenom − to je pozneje potrdila tudi kanadska vlada −, ampak je uživanje teh alg samo koristno. Če človek zaužije do 10 gramov te alge na teden, ni težav. Po mnenju Ministrstva za zdravje Japonske bi lahko šele dolgotrajno uživanje teh alg, in sicer več kot 4,7 grama na dan, povzročilo povečano kopičenje arzena v telesu. Podjetje Clearspring je na ovojnini alg hidžiki natisnilo opozorilo, da je največja dovoljena količina uživanja za odrasle 10 gramov suhih alg hidžiki na teden.

Gjorgij Nedelkovski; objavljeno v revije AURA, april 2012, št. 272

Fotografija: Bigstockphoto.com