Prvič sem jo srečala na seminarju zdravnika in psihologa dr. Raymonda Moodyja, enega najpomembnejših raziskovalcev obsmrtnih izkušenj, ko je pred dvema letoma obiskal Ljubljano in je tolmačila njegovo predavanje. Zdelo se mi je, kot da se poznava že od prej, po nekaj besedah, ki sva jih spregovorili, pa sem vedela, da se bova še srečali. Šolana konferenčna tolmačka, mati in žena, obporodna spremljevalka (dula), ženska mnogih preizkušenj v življenju. Posebna.

Že kot deklica ste se zavedali onstranstva in imeli stik z njim.

Odrasla sem v družini, v kateri je bila vedno navzoča duhovna plat življenja. Že od malega sem vase srkala stare zgodbe in zgodovinske spomine, šege in navade, rodbinske zgodbe in modrosti, pripovedi o porodih vseh pred menoj in za menoj, pripovedi o njihovih življenjskih izkušnjah in njihovem slovesu, vse o zdravilnih rastlinah in hrani. Od malega sem imela tudi nekakšno vrsto jasnovidnosti in uvida v svet in ljudi okoli sebe. Kot da bi vedela, kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ničesar mi ni bilo treba razložiti. Preprosto, vedela sem. Vedela sem tudi, da je vse v meni. Da jaz nisem samo jaz, temveč sem vse, kar je bilo pred menoj, tako kot sem zametek tega, kar bo sledilo. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem koga prvič videla, pa vendar sem videla vso njegovo zgodbo. Velikokrat sem vnaprej videla dogodke, izkušnje. Nisem jih znala časovno umestiti, a vselej sem se zavedala, da si moram videno zapomniti. Sanje so imele vselej pomembno vlogo v mojem življenju. Veliko so mi razložile, zrcalile so mi nerazloženo, kar nekajkrat so bile celo preroške. Vedela pa sem, da tega ne smem povedati na glas. Čutila sem, da to ne bi bilo varno. Morda sem si mislila, da mi ne bi verjeli. To so mi velikokrat pokazale izkušnje, ko sem se trudila, da bi koga vnaprej opozorila na razplet dogodkov, ki se pripravljajo. Čutila sem, da je to namenjeno predvsem meni. Da bi laže razumela življenje.

Kako ste doživljali ta stik, kot breme ali podporo?

Bili so glasovi ali nekakšna navzočnost. Ko je bilo kaj nenavadnega, sem videla nekakšno svetlobo ali čutila bitja v svetlobi in slišala glasove z navodili, kako naj ravnam. Morala sem se zelo veliko ukvarjati s seboj, da sem postala močnejša, morala sem srečati ljudi, ki me v celoti sprejemajo takšno, kakršna sem, čeprav, če gledam nazaj, vidim, da sem podporo pravzaprav vedno imela. To, da vidim neke stvari in veličastne podobe je zame privilegij in čast. Hvaležna sem za to, obenem pa dogodkov ne želim prehiteti niti za milimeter, ker vem, da se nič od prihodnosti ne bo zgodilo, če ne bom zdaj tukaj, v tem trenutku. Predvsem si želim biti in polno živeti.

Ste doživeli kakšno »bližnje srečanje« s temi bitji?

Velikokrat. V življenju sem imela večkrat zdravstvene težave. Večkrat se mi je zgodilo, da sem nenapovedano zunaj sebe, a v svoji neposredni bližini slišala glas z jasnim sporočilom ali navodilom. Tako sem na primer nekega dne med prhanjem slišala glas, ki mi je sporočil resno diagnozo. Kaj je zdaj to, sem si mislila, počutila sem se zdrava, in se prhala naprej. Glas je diagnozo ponovil. Stara sem bila dvajset let. Šla sem na pregled in izkazalo se je, da je imel glas prav. V trenutku sem začutila, da moram poslušati sebe. Začela sem se zavestno vegetarijansko prehranjevati, in to mi je vedno dobro delo, a sem bila vljudna do drugih in sem nekako živela, kot je bilo v navadi. Začela sem se tudi redno postiti. Nikoli ne bi šla tako radikalno v post, če ne bi bilo bolezni, ker si telo zasluži zvrhano mero naše ljubečnosti. Lahko bi rekli, da sem imela srečo, da sta isto bolezen takrat imeli babica, ki je kmalu zaradi nje umrla − vendar je bila kljub temu živa toliko časa, dokler nisem razumela, kakšni so bili vzorci in doživljanje dogodkov, ki so do njene bolezni privedli −, in dobra prijateljica, ki mi je opisovala svoje zdravljenje in simptome. Zato sem se o svoji bolezni zelo hitro veliko poučila. Ni bilo lahko, a čutila sem, kot da bi me nekdo neviden podpiral in reševal. Preprosto vedela sem, kaj mi je storiti. Tam je bil moj začetek poti. Takrat mi je bilo zelo jasno dano vedeti, da se moram poslušati. Vedno. Ko se ne poslušam, se izdajam in sem nasilna do sebe.

Sporočila ali opozorila ste prejemali tudi pred hudo prometno nesrečo, ki ste jo doživeli.

Pred štirinajstimi leti, 29. aprila 2001 okoli sedmih zvečer, sem doživela prometno nesrečo, za katero vem, da mi je bila namenjena. Že pred njo sem imela nekaj opozorilnih dogodkov na cesti, iz katerih sem se rešila, iz omenjene pa se nisem. Pravzaprav sem se, ni pa šlo brez nesreče. Sem pa dogodek videla vnaprej.

Kaj se je zgodilo?

Ves tisti dan je bil čuden. Avto je bil malo pred tem na servisu, pa vendar sem začutila potrebo, da preizkusim, ali vse deluje brezhibno, česar še nikoli nisem naredila. S sestro sva se vračali z neke konference v Zadru. Kakšno uro pred nesrečo se mi je trikrat prikazal prizor, videla sem se z okrvavljenim čelom, mrtvo za volanom. Znova sem preverila, ali res vse deluje, kot je treba. Začela sem tudi peti različne duhovne pesmi, bile so kot mantra. Približno trideset kilometrov pred domom staršev v Novi Gorici sva s sestro sporočili domov, da sva blizu in da naj pristavijo juho. Po tistem se je zgodila nesreča.

Ste se vi zaleteli v drugega ali se je drugi v vas?

Odvisno kako gledate na zadevo. Tehnično sem se morda jaz zaletela v drugo osebo, toda ta oseba je bila na napačni strani ceste. Privozila je iz nepreglednega ovinka in ne da bi prilagodila hitrost, presekala magistralno cesto. Preden je prišlo do trka, sem močno zavrla – brez omenjenih prebliskov verjetno niti tega ne bi storila, ker nisem imela dovolj odzivnega časa, tako pa sem takoj vedela, kaj se dogaja. Eden zadnjih spominov, preden sem izgubila zavest je bil, da poka ob trku sploh nisem slišala.

Pravzaprav je neverjetno, da ste preživeli.

Malo je manjkalo, da bi si zlomila vrat. Imela sem zelo premaknjen vratni disk, hudo poškodovano hrbtenjačo in več glavnih živcev ter nalomljeno vratno os, držala se je le še za 1,2 milimetra. Vse je kazalo, da me čaka operacija. Zdravljenje je potekalo nadvse počasi, ker sem imela hud pretres možganov. Po eni strani sem v sebi trdno vedela, da bo vse prav, vedela sem, kaj moram početi. Po drugi strani pa so pregledi sporočali, da je stanje zelo resno. Spet sem imela neverjetno srečo, še posebno zaradi nevrologov, ki so se zelo zavzeli zame. Osebna nevrologinja je omogočila poskus manualne terapije. Vsi, zdravniki in jaz, smo čakali, kaj se bo zgodilo – in je delovalo.

Ste takrat doživeli obsmrtno izkušnjo?

Da, takrat. Bila sem nezavestna, vendar v tistem času je bilo … (začne govoriti počasneje, zamišljeno) tako lepo … tako lepo sem hodila … Bila sem izredno lahkotna, vedela sem, da grem domov. Povsem neobremenjeno sem stopala, jaz kot jaz, šla sem domov. Tega je bilo konec, ko sem v nekem trenutku zaslišala glas, da se moram obrniti in pogledati, kaj puščam za seboj. Sprva tega nikakor nisem hotela narediti. Ko sem se le obrnila, sem videla veliko silhuet, in jasno mi je bilo, da so to osebe, s katerimi je bilo povezano moje življenje. Vedela sem, da bo moj morebitni odhod prizadel njihovo življenje.

Osebe, ki so doživele obsmrtno izkušnjo, pogosto pravijo, da so se vrnile zaradi najbližjih. Kakšni občutki so vas prevevali ob tem?

Tam se vse dogaja hkrati. Tostran doživljamo čas kot linearen, tam pa je vse sočasno: podoživela sem svojo smrt in kako bi to sprejelo več oseb ter se odločila, da ne želim povzročiti videnih posledic. Zato sem se odločila vrniti.

Da ste preživeli in potem tako dobro ozdravili, spominja že kar na čudež …

Meni je bilo sicer jasno, da bom vse uredila. Samo trajalo je. Najprej leto dni intenzivnih travmatoloških terapij, nevrološko pa je bilo tudi potrebno še kar nekaj časa. Je bilo pa to krasno obdobje. Čas se mi je ustavil in lahko sem stvari »resetirala« v sebi, obnovila izhodiščno ravnotežje – kolikor se je pač dalo.

Fizično sem najbolj pogrešala jogo, pred nesrečo sem bila namreč kar malo obsedena z njo. Moje prvo vprašanje nevrologinji je bilo, kdaj bom lahko spet delala stojo na glavi. Po letu terapij so mi dovolili, da delam preproste jogijske prvine. Nevrologinja mi je ob koncu zdravljenja povedala, da se je spomnila tistega mojega vprašanja in si je tedaj mislila, da bom lahko vesela, če bom sploh še hodila. A ker je začutila, kako neomajna je moja vera, ni rekla ničesar. Upala je, da bo vera naredila svoje.

Se je vaše življenje zaradi nesreče kako spremenilo?

Moje vrednote pred nesrečo in po njej so ostale enake. Sprememba je bila v tem, da sem pred nesrečo doživljala življenje kot to, kar se dogaja, in sem čakala, da bo minilo. Od nesreče dalje pa ga zavestno živim. Za to sem se zavestno odločila. Tako kot sem se pred več kot štiridesetimi leti zavestno odločila, da se bom prvič rodila, a sem na tisto odločitev pozabila, kot nas pozabi večina, sem se zavestno odločila tudi, ko sem bila na oni strani: v trenutku, ko sem se odločila, da vsem tistim ljudem, ki sem jih videla kot silhuete okoli sebe, tega ne morem narediti, se je zgodilo – bilo je prav filmsko –, da me je nekaj vrnilo v telo. Tokrat sem se odločila iz enakih razlogov kot prvič. Le da sem na to odločitev ohranila zavestni spomin, in to je veliko darilo.

Avtorica članka: Barbara Škoberne

Celoten pogovor lahko preberete v majski številki revije AURA (št. 308)