Med posebnostmi, ki ne sodijo med paranormalne, vendar zaradi tega niso nič manj skrivnostne, imajo pomembno mesto najdbe iz davnine, za katere je zaradi njihove zapletenosti kar težko verjeti, da so nastale v času, v katerega so jih umestili raziskovalci. Ob takšnih predmetih se porajajo dvomi, ali ni bila morda tudi naša preteklost drugačna od tiste, ki jo priznava znanost.

Švicar Erich von Däniken je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel po vsem svetu s knjigami, v katerih bralce prepričuje, da so nas v davnih časih obiskovali nezemljani. Podlago za svoje trditve je našel prav v omenjenih najdbah. Žal pa so bili Dänikenu pozneje pomembnejši senzacionalizem, denar in slava kakor resnica, zato je začel v svojih knjigah vse bolj sproščati domišljijo; to je sicer škoda, kajti veliko njegovih podatkov in odkritij je pristnih in je, ne glede na poznejše dogajanje, zaslužen za to, da se je začelo govoriti o teh nenavadnih dejstvih.

Nenavadne najdbe

Profesor Luther Kersmann z ameriške univerze Oregon je v neki votlini v Nevadi odkril dvesto parov tkanih sandal, podobnih sodobnim sandalam, v kakršnih dandanes hodimo po plaži. Z metodo radiaktivnega ogljika C₁₄ so ugotovili, da so sandale stare 9 tisoč let. Toda po uradni zgodovini so se najstarejše civilizacije na zemlji pojavile šele pred 6 tisoč do 7 tisoč leti. Najnovejše raziskave so sicer to mejo pomaknile še za tisoč ali celo dva tisoč let v preteklost, zato bi te sandale morda lahko izvirale tudi iz časa najstarejših civilizacij. Po drugi strani pa bi bile lahko te sandale zgodovinsko tudi zelo mlade, saj so leta 1979 v Laetoli, v Tanzaniji, v okamnelem vulkanskem pepelu našli povsem ohranjene odtise človeških stopal, stare 3,6 milijona let! Ti odtisi so torej vsaj dva milijona let starejši od človeškega prednika Homo erectusa (pokončnega človeka), iz katerega naj bi se bil razvil Homo sapiens (razumni človek), vrsta, ki ji pripadamo.

V knjigi Michaela Cremoa in Richarda Thompsona The hiden History of the Human Race (Skrita zgodovina človeške vrste) iz leta 1994 najdemo številne opise takšnih najdb. Naj omenimo še nekatere.

Čeprav menijo, da so Severno Ameriko poselili ljudje iz Sibirije, saj sta bili deželi še pred 12 tisoč leti povezani z ozkim pasom kopnega, po nekaterih domnevah pa tudi še veliko prej, so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pri San Diegu v Kaliforniji našli kamnito orodje, staro od 80 tisoč do 90 tisoč let, v Wyomingu pa orodje, ki je bilo starejše od 150 tisoč let. Toda tudi to zadnje orodje je v bistvu mlado, če upoštevamo podobne najdbe desetletje prej blizu Mexico Cityja ali pozneje v Braziliji. Obakrat je bilo orodje staro 250 tisoč let. Orodje iz Mehike je naprednejše od orodja kromanjonca, za katerega domnevajo, da je živel pred 40 tisoč leti in je dva in polkrat starejše od podobnega orodja, najdenega v Afriki, ki velja za uradno nastarejše.

Znanstveniki menijo, da se je Homo erectus razvil v Afriki pred 1,5 milijona let, v Pakistanu pa so našli primitivno kamnito orodje, značilno za Homo erectusa in staro od 2 do 2,5 milijona let. Tudi na Kentski planoti v Angliji so našli kamnito orodje, za katero so ugotovili, da je staro je od 2 do 4 milijone let.

Čeprav znanstveniki menijo, da je prvo primitivno kamnito orodje nastalo v Afriki pred 2 milijonoma let, je indijski znanstvenik Prasad leta 1982 izkopal podobno orodje v plasteh iz miocena, geološkega obdobja, ki je trajalo od 25 do 5 milijonov let pred našim štetjem. V Ardenih pri Boncellesu (Belgija) so leta 1907 našli orodje, zelo podobno orodju današnjih Tasmancev − ležalo je v plasteh iz oligocena, ki je trajal od 38 do 25 milijonov let pred današnjim časom.

Omenjene in številne druge podobne najdbe so preverili s strogimi znanstvenimi metodami, starost orodja pa določili po starosti geoloških plasti, v katerih so ga našli – to pa velja za zelo zanesljivo metodo.

Cremoa in Thompson naštevata še nekatere druge najdbe, za katere priznavata, da jih ni bilo mogoče povsem znanstveno potrditi, ker izvirajo iz 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, saj je bilo tedaj manj možnosti za njihovo znanstveno potrditev, ali zato, ker so bile te najdbe pozneje uničene ali izgubljene. Naj omenim le nekaj primerov.

Kovanci, verižice in odtisi iz daljne preteklosti

Menijo, da so prve kovance izdelovali v 8. stoletju pred našim štetjem, toda v ameriški zvezni državi Illinois so leta 1871 našli kovanec, star od 200 do 400 tisoč let; to so ugotovili po zemeljski plasti, v kateri so ga našli. Dvajset let pozneje so v isti državi v skladu premoga, starega od 260 do 320 milijonov let, našli tudi zlato verižico, dolgo 25 centimetrov. V Idahu so leta 1889 odkopali glineno podobico človeka, staro »samo« 2 milijona let, v Nevadi pa leta 1922 našli odtis čevlja, starega 5 milijonov let.

V Franciji, pri mestu Saint Jean de Liver, so leta 1968 izkopali iz plasti krede, ki je bila stara 65 milijonov let, ovalne, pravilno obdelane kovinske cevi. V rudniku premoga v Teksasu, so rudarji leta 1928 v plasti, stari 280 milijonov let, naleteli na zid iz pravilnih in fino obdelanih kamnitih blokov, istega leta pa so v plasti premoga, stari 300 milijonov let, našli še kovinski vrč. Te najdbe so bile tudi znanstveno potrjene.

Michael Cremo je v zadnjih letih najbolj zavzet glasnik svojih odkritij in bojevnik zoper predsodke in zlorabe. Vendar ni bil prvi in tudi ni edini.

Že sredi preteklega stoletja je francoski profesor Denis Sorat v reliefu starega koledarja v kamnitem mestu Tiahuanako v Andih našel upodobljeno glavo toksodonta, izumrlega južnoameriškega kopitarja sesalca, ki je živel pred 2 ali 3 milijoni let. Že samo mesto Tiahuanako je skrivnost, ker menijo, da je staro 10 tisoč let, vendar je velika uganka, kako se je v reliefu znašla glava živali, ki je živela, še preden se je pojavil človek?

Enako vprašanje, vendar še ostreje, se postavlja za risbe tiranozavra in stegozavra, dinozavrov, ki so jih našli v votlinah v Arizoni in Oregonu, ker znanost trdi, da so te živali izumrle že pred 65 milijoni let. In še o dinozavrih: v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je Carlos Ameghino iz Naravnoslovnega muzeja v Buenos Airesu odkopal v Argentini skelet dinozavra, s kamnitim vrhom puščice, zabodene v njegovo stegnenico.

V palentološkem muzeju v Moskvi hranijo lobanjo predzgodovinskega bizona, našli so jo v Jakutiji, staro nekaj sto tisoč let. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi imela na čelnem delu lobanje luknjo. Proučevanje te luknje je pokazalo, da jo je naredila krogla iz strelnega orožja. Odkrili so tudi, da je starost luknje enaka starosti lobanje, torej so izključili možnost, da bi lahko nastala pozneje.

Da pa žrtve pradavnega strelnega orožja niso bile samo živali, priča tudi človeška lobanja, ki so jo našli v Rodeziji in jo hrani naravnoslovni muzej v Londonu. Na njeni levi strani je pravilna luknja, desna stran pa je zdrobljena. To je značilen videz lobanje ustreljenega človeka. Vendar je ta človek moral živeti pred več kot 40 tisoč leti!

Stare civilizacije so bile tehnološko dobro usposobljene

Znani ameriški arheolog John Alden Mason je na Andski planoti v Ekvadorju, odkril platinaste okrasne predmete iz predkolumbijske dobe. Če vemo, da je temperatura topljenja te plemenite kovine okoli 1800 ºC, se zastavlja vprašanje, kako so davni Indijanci dosegali to temperaturo. Toda glede na številne podatke so v Uradu za standarde ZDA ugotovili, da so bili prvotni prebivalci Amerike, o katerih znanost skoraj nič ne ve, sposobni ustvariti temperaturo tudi do 9000 ºC, in to skoraj pred 7 tisoč leti.

Podobna uganka se zastavlja tudi ob kovinskem pasu kitajskega generala Čou Čua (265−316 pr. n. š.). Spektroskopska analiza je pokazala, da je narejen iz 10 odstotkov bakra, 5 odstotkov mangana in 85 odstotkov čistega aluminija! Znanstveniki pa trdijo, da je čisti aluminij prvi pridobil danski fizik in kemik Hans Christian Oersted − šele leta 1825!

Pozornost zbuja tudi železni steber nedaleč od Qutb minara, največjega minareta iz opeke na svetu, v Delhiju. Steber, ki ga je leta 402 postavil kralj Chandragupta II Vikramaditya pred hramom boga Višnuja, tehta več kot 6 ton, visok pa je 7,21 metra. To ne bi bil kakšen poseben čudež, če steber ne bi bil iz nerjavečega železa in kljub več kot tisočletni izpostavljenosti monsunskemu dežju ne rjavi. Postavitev takšnega stebra bi bila velik izziv celo za današnjo tehnologijo.

O davni tehnologiji priča še en nenavaden predmet in sicer tako imenovana bagdadska baterija. Izkopali so jo leta 1936 v naselju Partov, ljudstva, ki je na tem območju živelo od 3. stoletja pr. n. š. do 3. stoletja n. š.; hranijo jo v Narodnem muzeju v Bagdadu.

To je bakrena tuba, utrjena z asfaltom, shranjena v posodi, podobni vazi iz svetlorumene gline z odsekanim grlom. V cilindrični bakreni tubi je bila oksidirana jeklena palica, zamašena s čepom iz asfalta; njen vrh je segal približno centimeter nad čep, prekrit pa je bil s kovinsko oblogo, podobno svincu. Spodnji del železne palice se ni dotikal dna cilindra, na katerem je bila plast asfalta, debela približno tri centimetre. Vsi so se strinjali, da gre za električni element, dodati bi mu bilo treba le kislino ali bazo, in bi začel delovati.

To je preverilo več znanstvenikov. Arheolog in egiptolog Arne Eggebrecht je naredil natančen posnetek izvirnih delov bagdadske baterije; v bakreni cilinder je nalil grozdni sok, in baterija je začela delovati. Volmeter je pokazal napetost pol volta. Enak poskus je s kopijo bagdadske baterije uspešno opravil tudi Willard Gray, znanstvenik ameriškega podjetja General Electric. Tudi njegova baterija je brezhibno delovala.

Bagdadska baterija pa je morda rešitev neke druge uganke in sicer starih zlatih predmetov, kajti lahko se je uporabljala prav za pozlato. Tudi to domnevo je Eggebrecht preveril. Mali srebrni kip je potopil v raztopino zlata in cianida in vanjo spustil tok iz kopije bagdadske baterije. V manj kot dveh urah se je kip prevlekel s fino plastjo pozlate. Morda pa veliko starih zlatih predmetov niti ni iz zlata, ampak so pravzaprav pozlačeni s takšno baterijo?

Naslednji tehnološki čudež iz antike je znani mehanizem iz Antikitere, ki ga hranijo v grškem Narodnem arheološkem muzeju v Atenah. To je del kovinske naprave, obdane z nakopičenim apnencem, ki so jo že leta 1900 našli v razbitinah starogrške ladje blizu otoka Antikitera. Nekateri znanstveniki so domnevali, da so to ostanki astrolaba, mehanične naprave za merjenje višine nebesnih teles, drugi pa temu nasprotovali. Strinjali so se le, da naprava izvira iz prvega stoletja pred našim štetjem, o čemer priča tudi napis na njej – “leto 82”.

Derek de Solla Price (1922–1983), angleški fizik, informatik in zgodovinar, strokovnjak za zgodovino znanstvenih pripomočkov, je leta 1951 natančno proučil ta predmet in bil sam presenečen nad svojim odkritjem. Odkril je, da je mehanizem z Antikitere pravzaprav natančni mehanični računalnik z astronomskim koledarjem in sodi med največje mehanske najdbe vseh časov. Napravo je proučeval več let, leta 1971 pa so jo tudi rentgensko posneli in odkrili diferencialno kolesje. Ohranjenih je 30 koles, domnevajo, da jih je moralo biti sprva 37. Ob teh je še majhen planetarij, ki je ponazarjal gibanje planetov okoli Sonca ter s kazalci kazal položaj Sonca in Lune na izbrani datum. Astronomski računalnik s planetarijem so izdelali v prvem stoletju pred našim štetjem torej pred več kot 2000 leti. O podobni napravi je pisal že Cicero; že v njegovem času je veljala za staro in ne edino te vrste.

Etana in Kitajec v vesolju

V Babilonskem epu o Etani, starem več kot 4 500 let, v pesmi Etanin let je prav nenavaden opis. Med drugim je zapisano: »’Odpeljal te bom do Anuovega[1] prestola,’ je rekel orel. Leteli so skoraj uro in orel je rekel: ‘Poglej dol, kaj se je zgodilo z Zemljo!’ Etana je pogledal navzdol in videl, da je Zemlja postala kot hrib, morje pa kot vodnjak. In tako so leteli še eno uro in Etana je spet pogledal navzdol. Zdaj je bila Zemlja podobna mlinskemu kamnu, morje pa posodi. Po tretji uri leta je bila Zemlja samo še drobec prahu, morja pa ni bilo več videti.« Ta opis ustreza tistemu, kar danes opazijo astronavti, ko zapustijo Zemljo. Zastavlja se vprašanje, kako so to lahko vedeli ljudje pred več kot 4000 leti pr. n. š., ki naj ne bi bili leteli?

Lukian, grški pisatelj iz 2. stoletja, je poleg drugih del napisal tudi roman Resnična zgodba, v katerem opisuje potovanje na Luno. Nekje pravi: »Ko smo tako sedem dni in sedem noči potovali skozi vesolje, smo osmi dan odkrili nekakšno zemljo v zraku, podobno velikemu okroglemu otoku, ki je okoli sebe širila zelo bleščečo svetlobo.«

Še bolj preseneča astronomsko znanje starih Kitajcev. V starih kitajskih zapisih omenjajo inženirja Hu Jiha, ki naj bi se bil leta 2309 pr. n. š., torej pred več kot 43 stoletji, odločil poleteti na Luno na nebeški ptici. Omenjajo, da je nebeška ptica dajala podatke o natančnem vzhodu in zahodu Sonca. V zapisih je tudi omenjeno, da je Hu Jih odletel v vesolje tako, da se je povzpel na snop bleščečega zraka, to pa je dober opis raketnega pogona. Posebno pomembna je opomba, da Hu Jih iz vesolja ni mogel videti kroženja Sonca. To opažanje je pravilno, ker se kaj takega vidi samo z Zemlje, iz vesolja pa ne. In kako je to lahko vedel zapisovalec pradavnega besedila? Besedilo tudi pravi, da je Hu Jih prispel na Luno in tam videl zaledenelo obzorje, njegova žena, Čang Ngo, ki je potovala z njim, pa je izjavila, da je Luna velika svetla kroga, ki se blešči kakor steklo in je zelo mrzla, ter dodala, da se Lunina svetloba poraja na Soncu! Danes vemo, da so te trditve povsem pravilne. Kako so to Kitajci vedeli skoraj štiri tisoč let pred zgodovinskim poletom Apolla 11?

 Indijski epi

Podatke o pradavni astronavtiki lahko razberemo tudi iz indijskih besedil, ki govorijo o daljni preteklosti, ko so ljudje leteli v vesolje s svojimi letali, nebesna bitja pa so obiskovala Zemljo.

Indijski znanstvenik Harijapa, profesor na univerzi v Misori, poudarja, da v indijski tradiciji ne dvomijo, da so ljudje nekdaj res potovali v vesolje in da so se med tako imenovano zlato dobo na zemlji sporazumevali z bitji z drugih svetov. Stara sanskrtska besedila pogosto govorijo o Nagasih, bogovih kačah, letečih bitjih, ki so se podajala na dolga vesoljska potovanja, na Zemlji pa so živela v podzemnih, močno osvetljenih palačah nekje v Himalaji.

Izročilo o Nagasih v Indiji se je ohranilo do danes. Knjiga Jasno spoznanje Pagba-lame, tibetanskega raziskovalca iz 13. stoletja, govori o davni indijski kozmologiji. Tedaj naj bi bili bogovi ustvarili prve ljudi, ki so bili sposobni leteti v vesolje tako kot njihovi stvarniki, toda sčasoma se je védenje o tem izgubilo.

V sodobnem poročilu Mednarodne akademije za proučevanje sanskrta je zapisano: »Stara sanskrtska besedila opisujejo različne vrste vimanov – letečih ladij. Lahko so plule po kopnem, vodi in zraku. Lahko so tudi lebdele na nebu in postale celo nevidne.«

Vesoljske ladje, ki plujejo po nebu in lahko večkrat obletijo Zemljo, omenjata tudi slavna indijska epa Ramajana in Mahabharata, zapisana v prvih stoletjih našega štetja; pred tem se je njuna vsebina stoletja prenašala ustno. V njiju piše, da je vesoljske ladje poganjala etrska sila, ki je ob poletu ladje močno »udarjala ob zemljo«.

Slavni ruski avtor Aleksandar Gorbovski je na podlagi navedb v teh starih besedilih izdelal natančen tehnični opis vimane. Pravi: »Sredi ladje je bil kovinski zaboj, vir pogonske energije. Iz njega se je energija iztekala v veliki cevi, speljani do krme in premca ladje, in še v osem manjših cevi, usmerjenih navzdol. Ko se je polet začel, so se obračali pokrovi cevi, obrnjenih navzdol, zgornji pokrovi pa so se zaprli. Energijski snop je z vso silo izbijal in udarjal navzdol in tako dvigal ladjo. Ko je ta prispela na ustrezno višino, so se delno zaprle cevi obrnjene navzdol, večji del energije pa se je usmeril v cev krme in potiskal ladjo naprej.«

V starih indijskih spisih lahko najdemo tudi zapise o izginotju starih civilizacij v atomskih vojnah. Tako neko besedilo opisuje grom, gigantskega glasnika smrti, ki je upepelil armade in povzročil, da so preživelim začeli izpadati lasje in nohti. Glineno posodje je pokalo in se pobelilo, živila so bila zastrupljena. Preživeli prebivalci Hirošime in Nagasakija bi lahko potrdili, da se je to zgodilo tudi njim.

V epu Mahabharata beremo: »Grozljiva vročina tega orožja je skoraj spražila svet. Reke so vrele. Živali so se krčile in poginjale. Sovražne armade so bile uničene takoj, ko jih je dosegel val uničenja. Gozdovi so izginjali kot prižgana slama. Na tisoče konj in bojnih voz se je vnelo in spremenilo v pepel …«.

Poleg zapisov naj navedemo še dokaz; v Indiji so izkopali staro okostje, katerega radioaktivnost je bila petdesetkrat večja od normalne. Celo več: nekateri deli puščave Gobi so prekriti s steklastim peskom, ki je posledica sodobnih kitajskih jedrskih poskusov. Toda v isti puščavi so tudi območja, kjer je prav takšen steklasti pesek že na tisoče let! Zdi se, da jedrska vojna ni samo grožnja prihodnosti, temveč tudi temna senca davne preteklosti.

Očitno je, da najdbe iz preteklosti in pisni viri nasprotujejo našim predstavam o preteklosti. Človek se je na zemlji verjetno pojavil veliko veliko prej, kot uradno domnevajo. Po drugi strani pa so tudi najstarejše znane civilizacije podedovale še veliko starejše znanje. Pozornost zbuja to, da so se velike civilizacije starega sveta kar nenadoma pojavile iz teme neznane preteklosti. Ni sledi postopnega razvoja, ampak so na prizorišče zgodovine stopile že kar na vrhuncu svojega razvoja. Na primer, velike egipčanske piramide so zgradili v obdobju starega cesarstva, v začetku zgodovine starega Egipta, v obdobju srednjega cesarstva pa so takšno graditev opustili. Vse to je nekatere raziskovalce napeljalo k domnevi o stiku z nezemeljskimi bitji. Ta naj bi ljudem prenesla svoje bogato znanje, nekateri pa pravijo, da so se celo krvno pomešala z zemljani. So pa tudi drugačne razlage: da je v davnih časih na zemlji živela zelo razvita človeška civilizacija in da je bilo celo več takšnih civilizacij v različnih obdobjih. Morda jih je uničila naravna kataklizma, kot je ledena doba, ali pa jih je ugonobila jedrska vojna.

Avstralski pisec Andrew Tomas meni, da gre za ciklično izmenjavo civilizacij. Človeštvo se je v preteklosti skušalo enkrat ali celo večkrat povzpeti do visoke, trajne kulture, vendar se mu to ni posrečilo. Tudi številne ezoterične tradicije učijo o ciklični menjavi civilizacij. Lahko pa sta pravilni obe domnevi: o vplivu nezemeljskih civilizacij in ciklični menjavi civilizacij.

Vsekakor pa se vsiljuje sklep, da številne sledi, pisni viri in tudi drugi otipljivi dokazi pričajo o preteklosti človeškega rodu, ki je bila ne samo neprimerno starejša, ampak tudi neprimerno bogatejša od predstav, ki jih imamo danes o človeški zgodovini. Nič slabega ni v tem, da se odpravljamo k zvezdam, toda dobro bi bilo, če bi se poglobili tudi v svojo preteklost.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v revije AURA, september 2010, št. 253

Fotografija: Mehanizem iz Antikitere, www.thingiverse.com

 

[1] Anu − vrhovni babilonski bog.