Po intenzivnih prvih dneh sem pomislila, da bi mi prijalo malo upočasniti ritem. Ko sem se temeljito naspala in pomeditirala, mi je glas intuicije svetoval, naj pokličem starega znanca. Počasnejši ritem je bil, kot se je izkazalo, račun brez krčmarja.

Podoba Marije na steklu

Micka Browna sem spoznala pred leti. Je samostojni časnikar in publicist, piše članke za glavne londonske časnike, pogosto o »mejnih temah«. Za časnik Telegraph Magazine je na primer napisal reportažo o svetlobnih križih v Ameriki. Napisal je tudi nekaj knjig, med njimi zanimivo in debelo knjigo Duhovni turist − osebna odiseja skozi mejna področja verovanja, v kateri opisuje svoje izkušnje in osebne stike z duhovnimi učitelji in posamezniki iz Evrope, Indije in Tibeta. Obožuje tudi pop rock glasbo in se nanjo odlično spozna, saj se je kot časnikar pogovarjal s kar nekaj glasbenimi legendami, med drugim z Davidom Bowiejem, Rayem Charlesom, Leonardom Cohenom, Bobom Dylanom in Georgeom Harrisonom. Ko sem ga poklicala, se je ravno odpravljal v Združene države Amerike delat reportažo o glasbeniku Tomu Waitsu, tako da sva se dobila na kratko, na čaju.

Odkar se nisva videla, je bil v Lurdu, kjer je bilo po njegovih besedah »vse skupaj zelo ortodoksno, vendar vredno doživetja«. Potem se je spomnil, da je bil tudi na Floridi, kamor si je šel ogledat podobo Madone na steklu. Za ta pojav sem že slišala. Naključni mimoidoči je nekega dne opazil več kot deset metrov visoko podobo Marije na steklenem pročelju poslovne stavbe v kraju Clearwater na Floridi in pripovedoval o tem znancem. Nekdo je telefoniral lokalni radijski postaji in ljudje so začeli množično prihajati. Nekateri so pred podobo molili, drugi prižigali svečke. Lastnik stavbe je bil zaradi vedno večjega obiska v zadregi in je dal šipe umiti, a podoba Marije je ostala, kakršna je bila.

»Podoba je bila v živo skrivnostno lepa, veliko lepša kakor na fotografijah,« je povedal Mick. »Nezmotljiva oblika, glava nagnjena vstran, kot v premišljevanju, nagib ramen, pregib rokava, ki je nakazoval roke, sklenjene v molitvi. Zdrava pamet ti govori, da je to samo madež, packa na steklu ali optična prevara. Vendar je bilo najbolj podobno ravno, hm, Madoni.«

Ne glede na to, ali je šlo za igro narave, božje delo, napako v steklu ali kaj četrtega, je mali kraj z dobrimi sto tisoč prebivalci v nekaj mesecih obiskalo več sto tisoč ljudi in trata pred steklenim pročeljem je postala oltar, na katerem so puščali listke, pisma in fotografije s priprošnjami Materi božji za pomoč, rožne vence, zavite v celofan, in cvetje. Rekel je, da je bilo presenetljivo videti, kako so se ljudje ustavljali, da bi molili, nekateri so tudi pokleknili – navsezadnje je bil tisto poslovni del mesta, zraven so bile stavbe japonskih podjetij Mitsubishi in Toyota ter finančnega centra. Mick je govoril tudi z županjo Clearwaterja, ki je, čeprav je bila vzgojena kot katoličanka, menila, da bi bilo po njenem boljše, če se podoba ne bi bila pojavila, saj »ni nič prispevala mestu«. Ljudje so prihajali tudi od daleč, da bi podobo videli, pomolili, se pred njo fotografirali, potem pa se odpeljali, mestu samemu pa njihov obisk finančno ni koristil. Kaj pa če se koristi, ki jih prinaša podoba, ne da meriti v mestni blagajni, temveč kot duhovno podporo mestu, je vprašal Mick. Županja ga je nekaj trenutkov molče gledala, ko pa je videla, da sprašuje brez podtonov, je odgovorila, da je tudi to mogoče, saj je večino ljudi, ki so podobo videli, zares prevzela. In kakšna se je zdela tebi, sem vprašala. »Priznam, da nisem ostal ravnodušen,« je odgovoril Mick.

Po najinem pogovoru mi je sporočil, da so pozneje vandali šipo, na kateri je bila podoba device Marije, polili s kislino, a je podoba »ozdravela« in bila čez nekaj časa videti kakor prej. Lastniku stavbe, Miku Krizmanichu (slovenskega rodu?), so ponudili izjemno vsoto, če bi bil stavbo pripravljen prodati, a je ponudbo kot veren človek zavrnil in izjavil, da bo stavbo obdržal kot neke vrste svetišče. Pozneje so ob stavbi postavili velik križ in leto za tem še tovarno rožnih vencev, ki je postala med obiskovalci zelo priljubljena. Potem je neki najstnik v podobo s fračo izstrelil več kovinskih krogel in kamnov ter poškodoval šipo tam, kjer je bil obraz. Obsodili so ga na deset dni zapora in na denarno kazen tisoč dvesto dolarjev. Po dogodku so ljudje zbrali denar za zaščitno steklo, odporno proti kroglam in molili, da bi se podoba spet pojavila v celoti, vendar se ni – vidi se vsa, razen obraza. Po incidentu se je obisk zmanjšal za polovico. Pravijo, da lahko v trebuhu podobe vidiš Jezusa, kako gleda, vendar naj bi bil viden samo ponoči.

Svami Nirliptananda

Za Svamija Nirliptanando sem vedela že nekaj časa. Bil naj bi visok in skromen menih iz Gvajane v Južni Ameriki in duhovni učitelj iz templja v azijski skupnosti v Londonu, dobro seznanjen z učenjem Učitelja sveta, Maitreje. Nanj sem se spomnila vsakič, ko sem bila v Londonu, obiskala pa ga nisem. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi, da me je bilo nekako strah, da bi srečanje lahko kako spremenilo moje življenje, sama pa nisem bila prepričana, ali sem na kaj takega pripravljena. Mogoče se bo zdelo nelogično, vendar logika nima nič pri tem, saj so to instinktivne stvari.

Kako bi na primer ravnali, če bi se imeli priložnost iz oči v oči srečati z duhovnim modrecem – ali bi takoj odhiteli k njemu na obisk? Mogoče ste človek, ki komaj čaka na kaj takega: videti modro osebo od blizu, si jo temeljito ogledati od nog do glave, se dotakniti njene obleke, jo vprašati sto in eno stvar, sedeti ob njej in piti njene besede, raje prej kot pozneje. Z menoj je bilo drugače. Nekaj podobnega, kot kadar razmišljamo o obisku pri zdravniku, za katerega se nam zdi, da bi bil lahko koristen, mogoče celo potreben, a z njim odlašamo, dokler se da. Zdi se, da so lahko nekatera srečanja z duhovnim učiteljem neke vrste »zdravniški pregled« stanja našega duha. Pri tem namreč ne gre samo za to, kaj boš ob takem srečanju dobil, temveč mogoče predvsem, katero od svojih navezanosti boš ozavestil in oddal.

Kakor koli že, tisti trenutek sem se odločila, da ga bom poklicala in vprašala, ali se lahko oglasim. Vtipkam številko, telefon zvoni v prazno. Nisem vedela, ali naj bom vesela ali razočarana. Vesela zato, ker sem končno naredila prvi korak, razočarana pa zato, ker se ni nihče oglasil. Kaj pa zdaj? Drugih načrtov nisem imela, zato sem se odločila, da grem vseeno pogledat na naslov, ki sem ga pred leti dobila s telefonsko številko vred. Bom vsaj spoznala del mesta, kjer še nisem bila. Nekaj mi je reklo, da bi bilo dobro biti tam približno ob štirih.

Tako je tudi bilo: čakanje na podzemne vlake, prestopanje, nekaj za pod zob in okoli štirih sem ogovorila moškega z otrokom v vozičku pred hišo, ki ni izstopala, ali mogoče ve, kje bi lahko našla svamija Nirliptanando. »Prav tukaj,« je rekel, »ravnokar je začel obred.« − Obred? – Moški je priprl večja vrata in moje oči so potrebovale nekaj trenutkov, da so se z bleščečega sonca prilagodile mraku, v katerem se je pokazal velik, skoraj prazen prostor, in na tleh je sedela v oranžna oblačila oblečena oseba, s hrbtom obrnjena proti vratom. Svami Nirliptananda? Da, je pokimal moški. V sobi sta bili še ženski, Indijki. Svami je nekaj govoril v indijskem jeziku. »Koliko časa pa bo to trajalo?« sem vprašala moškega z otrokom. »Dve uri, mogoče malo manj.« Dve uri! Naj ostanem ali grem in pridem kdaj drugič? Pretehtalo je prvo.

Tiho sem vstopila in zaprla vrata za sabo. Prostor je bil velik, skromno opremljen. Na glavni steni so bili pisani kipi hindujskih božanstev, druge tri stene so bile skoraj prazne, bilo je le nekaj polic in na velike liste papirja nalepljenih fotografij, vse skupaj zelo preprosto. Tiho sem stopala okoli in si ogledovala fotografije: Svami in dalajlama, Svami in člani britanske kraljevske družine, Svami in papež Janez Pavel II, Svami v OZN … Nasprotje med pomembnimi, znanimi osebami na fotografijah in različnimi kraji po svetu, kjer je bil in predaval, ter malim človekom v oranžnem oblačilu v prazni dvorani je bilo precejšnje.

Svami je prepeval molitve, ženski sta jih ponavljali za njim. Ena mi je namignila, naj sedem. Sledilo je branje iz Bhagavadgite, hindujskega svetega pisma. Svami je besedilo komentiral v angleščini, bila je neke vrste pridiga, in zazdelo se mi je, kot da so izbrani odlomki prav tisto, kar sem morala tisti trenutek slišati. Sledila je pudža, obred daritve bogovom. Ženska mi je spet namignila, tokrat, naj pridem bliže k oltarju in pomagam. V roke mi je dala veliko pahljačo iz nekakšnih peres in pokazala, kako naj z njo pahljam gor in dol, medtem ko je Svami opravljal daritve. Po eni strani sem se počutila počaščeno, po drugi pa se mi je zdel položaj tako nenavaden in po svoje tudi zabaven, da mi je šlo skoraj na smeh: bila sem duhovnica v hindujskem templju! Si predstavljate, da bi se kaj tako spontanega zgodilo pri katoliški maši – da bi naključno navzočo obiskovalko prosili za pomoč pri obredu?

Po končanem obredu me je Svami z gibom roke povabil, naj sedem k njemu na tla. »Kaj vas je prineslo?« je prijazno vprašal. Nekaj sem zajecljala o tem, da sem si že dolgo želela srečati z njim. Potem je začel toplo, mehko govoriti, jaz pa sem poslušala, tu in tam kaj malega vprašala in čutila, kako se mi začenja počasi topiti srce. Govoril je o prijateljstvu in prijaznosti, o tem, kako smo vsi ljudje v srcu bratje, o bogu, in o tem, da je še upanje za ta svet, zaradi duše (atmana) v ljudeh; o tem, da je vzrok vseh težav v materiji (šakti), ki jo je treba kultivirati z disciplino; o tem, da so si ljudje zgradili velike lepe hiše, z veliko vrati, okni in ključavnicami – ki niso pravzaprav nič drugega kot čudoviti zapori, v katere so ujeti dan za dnem. Vendar so še večji zapor človekov razum, miselne predstave in vzorci, na podlagi katerih iz dneva v dan mislimo in delujemo enako, čeprav bi bil čas, da se stvari spremenijo. Govoril je o nenavezanosti, ki pomeni osvoboditev iz tega zapora, in še in še. Sedela sva na tleh, sama, v tisti veliki dvorani, govoril je več kot uro, vse je bilo tako razumljivo, jasno in resnično. V srcu sem prepoznavala modrost njegovih preprostih a globokih besed in ne vem, kdaj so mi začele teči solze. Začetek modrosti je, se je nagajivo nasmehnil Svami, da se zaveš, da nič ne veš. Ob odhodu mi je podaril velik mango. Res ne vem, zakaj sem se tega srečanja tako bala, razšla sva se kot stara dobra znanca.

»Največji čudež se je že zgodil«

Moje bivanje v Londonu se je bližalo koncu. Tihi glas, ki me je vodil vse dni, mi je rekel, naj se posvetim še tako imenovanim muslimanskim čudežem. Upodobitve boga ali svetih oseb so v islamu prepovedane, zato so navdihujoči pojavi v islamu nekako »ustrezno prilagojeni«, saj so to napisi, ki izpisujejo navedke iz korana, temeljne knjige muslimanske vere, in ki se pojavljajo na sadju, zelenjavi, pa tudi drugje. Leta 2009 so sveti navedek na primer opazili kot neke vrste tetovažo na novorojenčkovi nogici v muslimanskem južnem delu Rusije. Berljive črke rožnate barve, visoke nekaj centimetrov, so v arabskih pismenkah izpisale verz iz korana: »Bodite hvaležni in častite Alaha (boga),« ter prinesle novo upanje stotinam ljudi, od babic in dedkov do šolarjev, ki so dan za dnem prihajali od blizu in daleč, da bi videli fantka. Ko je otroček rasel, je napis bledel in pri njegovih devetih mesecih izginil.

V časopisnih arhivih Britanske knjižnice sem našla nekaj krajših prispevkov o tovrstnih pojavih, ki so se zgodili v Veliki Britaniji, saj živi tam velika muslimanska skupnost, in si izpisala podatke. Potem sem poklicala uredništva časnikov, ki so objavila omenjene članke, da bi govorila s časnikarji. Izkazalo se je, da sta bila dva dopisnika, eden iz Irske in drugi iz Škotske, tretji pa je bil svobodni časnikar, za katerim so izgubili vsako sled. Zato sem se odločila, da grem povprašat v osrednjo londonsko mošejo, kaj vedo o tem in kakšno je njihovo stališče.

Da ne bi zbujala pozornosti, sem oblekla ohlapno srajco, daljše krilo in si pokrila lase z veliko ruto, kot je pri njih v navadi. V mošeji sem bila pred leti v Sarajevu, a tam je bilo vse, čeprav drugačno, hkrati tudi nekako domače. Tokrat sem, ko sem stopala čez veliko dvorišče, ki pelje do vhodnih vrat največje mošeje v tem velikem mestu, čutila posebno spoštovanje: s približno dvema milijardama vernikov je islam druga največja religija na svetu, tesno za krščanstvom.

Ko sem vstopila, je bila tišina, ki sem jo kljub mestnemu hrupu čutila že na dvorišču, še večja. Preddverje se je nadaljevalo v velikansko okroglo kupolasto molilno dvorano, v kateri je na tleh sedelo nekaj moških. Dvorana – molilnica – ne bi mogla biti preprostejša: rdeča preproga z označenim prostorom za vernike je prekrivala tla, stene so bile bele, samo tista, ki je gledala proti vzhodu, je imela zlato obrobo. Ob robu kupole so bili napisi v arabski kaligrafiji, s sredine pa je visel mogočen kristalni lestenec – najopaznejši predmet v prostoru.

Po premisleku sem se odločila in vstopila v skoraj prazno večjo knjigarno v preddverju. Prodajalca sta bila dva, resnejši starejši in mlajši, ki se mi je zdel »primernejši« za moja nevsakdanja vprašanja. Izkazalo se je, da je mlajši prodajalec že slišal za omenjene pojave. A najprej me je, kot se mi je dogajalo tudi drugje, temeljito izprašal, kdo sem, od kod prihajam in zakaj me te stvari zanimajo. Razčistila sva, da tega ne sprašujem zato, ker bi rada prestopila v islam, ampak ker se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da se zelo podobne stvari dogajajo v različnih – če ne celo vseh – svetovnih religijah, vsaki pač njej prilagojeno. Potem sva se pogovarjala o navedkih iz korana na bučki, jajcu, o navedku oblikovanem iz lis na trupu skotenega telička, in iz pečk v prerezani meloni. »Znanec mi je povedal za ribo, ki so jo ribiči ujeli ob obali Senegala in je imela na luskah izpisano Alahovo ime,« je rekel. »Napis je videlo na stotine ljudi. Tudi jaz prihajam iz Senegala,« je dodal in se prvič malo nasmehnil. Povedal je še, da je pred dvema tednoma v mošejo prišel moški s prerezanim paradižnikom, katerega semena so očitno izpisovala ime Alah. V splošnem navduše­nju, ko je kazal nenavadni pojav okoli, se nihče ni spomnil na fotoaparat. Samo strmela sem: saj sem vedela, da so ti pojavi razširjeni, a da jih je toliko, me je močno presenetilo. Vprašala sem ga, kaj meni, da ti pojavi pomenijo? »Ne vem, skušal bom najti koga, da vam bo pomagal,« je rekel.

Takrat se je začela molitev, ena izmed petih, ki jih muslimani molijo vsak dan, in prodajalca sta šla, da bi se pridružila, ter zaklenila knjigarno. V mošejo je prihajalo čedalje več ljudi, večinoma moških, saj ženske navadno molijo doma. Umaknila sem se za steber v preddverju. Vrata so zaradi vročine ostala široko odprta in lahko sem videla hrbte nekaj sto moških, kako so v vrstah stali drug ob drugem, z duhovnikom vred obrnjeni proti vzhodu, kjer je njihova sveta dežela Meka. »Alah akbar« je zazvenelo iz zvočnikov. Bog je velik. Stotine grl je to ponovilo in glave so se sklonile: »Alah akbar.« Možje so pokleknili in se s čelom dotaknili tal. »Alah akbar.« Vstali so. In tako naprej. Nič drugega kot: »Bog je velik,« petnajst minut. Bila sem malo v zadregi, saj se mi ni nikoli zdelo preveč spoštljivo opazovati druge pri molitvi, in vendar je bilo v ritmičnem premikanju in ponavljanju istih besed nekaj magnetičnega. S kotom očesa sem opazila žensko, oblečeno v dolgo temno modro obleko z ruto enake barve. Naglo je šla mimo in me z gibom in pogledom povabila, naj grem z njo v žensko molilnico v prvem nadstropju. Prijazno sem jo zavrnila, češ, rada bi gledala. Občutek je bil, kot da je vse obstalo in da je – bog velik.

Po molitvi me je knjigarnar vprašal, ali bi me zanimalo govoriti z imamom, glavnim duhovnikom mošeje. Z veseljem, sem rekla. Tedaj je prišla mimo v temno modro oblečena ženska in se nama nevsiljivo pridružila. Čeprav je še nisem srečala, se mi je zdela nekako znana. Povedala sem ji, zakaj sem tam, in začeli sva se pogovarjati, kot bi se že poznali. Izkazalo se je, da je učiteljica korana in da skrbi za duhovno oskrbo muslimank v dveh britanskih zaporih. Prosila sem jo, ali bi me pospremila k imamu, in privolila je.

Imam je bil mogočen mlajši bradat moški, z majhnim turbanom na glavi in velikim rjavim ogrinjalom okoli ramen, njegova vzravnana pojava je sporočala, da se zaveda svojega položaja. Povabil naju je v svojo pisarno in se najprej predstavil: dolgemu osebnemu imenu in nazivom je dodal, kje vse se je šolal. Imena velikih svetovnih univerz iz Azije in Afrike so bila slišati zelo imenitno. Potem je rekel: »Jaz sem se predstavil, prosim, predstavite se zdaj še vi!« Moja predstavitev je bila neprimerno skromnejša. Povedala sem ime, priimek, dodala, da sem duhovna učiteljica in da prihajam iz Slovenije. Po občutku sem pristavila: »iz Evrope«, kot da bi omemba cele celine kaj povečala moj »pomen«. Tudi Dalal, tako je bilo ime moji novi znanki, se je na kratko predstavila.

Z imamom sva začela pogovor o muslimanskih čudežih. Po enem stavku, ko sem povedala, kaj me zanima in koliko zanimivih stvari se glede tega dogaja v islamu, me je ustavil in gromko rekel: »Največji čudež se je že zgodil!« V trenutku sem postala zelo pozorna. »Največji čudež je koran!« je rekel imam z glasom, ki ni dovoljeval pomisle­kov ali oporekanja. Potem je zanosno govoril naprej o tem, kako je koran nastal (po nadangelu Gabrijelu naj bi ga bog Alah razodeval preroku Mohamedu) in kaj pomeni v islamu. Vljudno sem omenila, da so sveti navedki iz korana, ki se pojavljajo v naravi in drugje, iz korana in da so pritegnili pozornost številnih muslimanov, in ne samo njih. Morda ljudem ti pojavi kaj pomenijo, saj so morda eden od znakov boga, da je »velik in blizu«. »To je za tiste, ki nimajo prave vere,« je bil neomajen imam in nadaljeval hvalospeve koranu. Ugotovila sem, da se z njim ni mogoče pogovarjati. V podobnih položajih sem se znašla tudi, ko sem se pogovarjala z uradnimi zastopniki krščanstva. »Navadni« verniki so bili večinoma precej bolj sprejemljivi za nevsakdanje navdihujoče religijske pojave kakor zastopniki institucij.

Ko je imam končal govor, sva se poslovila. Čeprav je Dalal izobražena muslimanka – izkazalo se je, da je iz Sudana – in sva se šele spoznali, sem ji povedala, kaj menim o imamu in obisku. Presenetilo me je, da se je strinjala, da imajo ob koranu tudi »sveti napisi na zelenjavi« svoj namen in pomen za ljudi. Kot v bran imamu je dodala, da je za »bolj odprto« mišljenje potrebno veliko časa. Sama sem menila, da je morda še pomembnejša kakor čas večja odprtost srca. Navsezadnje je veliko čudežev preprostih in jih z okostenelimi predstavami ne moremo razumeti ali sprejeti. Morda se zato toliko čudežev zgodi otrokom in preprostim ljudem – ali ljudem, kadar so v stiski. Kot da bi se razum takrat malo umaknil in ustvaril prostor za bolj pretanjene občutke srca. Veliko snovi za razmišljanje …

Na sliki: Podoba Marije na steklu poslovne stavbe na Floridi.

Barbara Škoberne; članek je bil objavljen v reviji AURA, maj 2014, št. 296