ZGODBE Z ROBA – LJUBLJANA – SKOPJE – ATENE
V Grčijo sem si želela, odkar sem slišala zanjo. Ni me toliko navduševala v turističnem smislu, kot država z eno najbolj razvejenih obal na svetu s prelepimi in raznolikimi otoki, ki jih je od tisoč dvesto do šest tisoč. Bolj me je pritegnil duh antičnega časa, v katerem so se porodile grška mitologija, drama in ljubezen do modrosti – filozofija.
Navduševala me je plejada bogov, od mogočnega Zevsa, ki je vladal z vrha Olimpa, do modre Atene, lepotca Apolona, krilatega Hermesa, drznega Aresa, veličastnega Pozejdona in Eola ter množica drugih. Ponazarjali so človeške vrline in slabosti, kot po tekočem traku so si v njihovem življenju sledile spletke, intrige in prevare – vse z namenom, da bi dosegli svoje, največkrat sebične cilje. Posledica so bili neverjetno dinamični in zapleteni odnosi med njimi in ljudmi. Spraševala sem se, kako je mogoče, da so takšni, saj naj bi bili vendar božanski, pa tudi, kdaj jih bo usoda izučila, da se tako ne dela … In vendar so nekako živeli v določeni slogi …
Prevzele so me mitološke zgodbe o nesrečnem Prometeju, strašnem Minotavru, pogumnem Tezeju in Ariadnini niti, letalcema Dedalu in Ikaru, Orfeju, ki je bogovom ukradel ogenj, Antigoni in prelepi Heleni – vsaka zgodba je dragulj zase, z bogato pripovedno in simbolično globino. Pa Homerjevi Iliada in Odiseja z zvijačnim Odisejem, ki se mu je potovanje domov po trojanski vojni zaradi ošabnega in predrznega vedenja podaljšalo za deset let in bilo polno neverjetnih dogodivščin. In Ezopove basni, ki so razkrivale pahljačo človeških značajev.
Navduševali so me Pitagora, Evklid, Arhimed in drugi Grki, ki so bili po imenu navzoči v črtah geometrijskih likov, kotih in enačbah pri urah geometrije, matematike in fizike, mnogi med njimi, na primer Pitagora, so bili tudi filozofi, mistiki in še kaj. In seveda enkratni Sokrat, Platon, Aristotel s predhodniki in nasledniki. Vsi skupaj in vsak po svoje so iskali prapočelo stvarstva in človeka, h kateremu je pozival tudi znameniti napis v antičnih Delfih: Gnothi Seauton – Človek, spoznaj samega sebe.
Pozneje sem ugotovila, da so v Grčiji začetki in temelji današnje, na Zahodu tako čislane, demokratične družbene ureditve. Grčija je dala ime celini, na kateri bivamo (Evropa), poimenovanje za največji svetovni športni dogodek (olimpijske igre) in enega najzahtevnejših športnih tekmovanj (maraton). Verjetno bi se našlo še marsikaj.
Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se mi bo ponudila priložnost za obisk. »Prava stvar ob pravem času« se je ponudila pred dvema letoma; pridružila sem se skupini, ki se je odpravila po celinski Grčiji po poteh, po katerih je potoval sveti Pavel, apostol, ki je s svojim delovanjem v tem delu Evrope zapustil sledi, ki so se prepletle z bogato kulturo antičnega sveta.
»Jugoslovanska« Makedonija
Na pot iz Slovenije smo se odpravili z avtobusom. Po postanku v Nišu, ki slovi kot eno najstarejših mest na Balkanu in rojstni kraj Konstantina Velikega, prvega krščanskega rimskega cesarja, smo se ustavili v Skopju, glavnem mestu Republike Makedonije, kakor se je nekdanja bratska republika poimenovala po razpadu Jugoslavije. Ob tem poimenovanju je Grčija ostro protestirala, saj se Makedonija imenuje tudi največja grška pokrajina na severu države. Politični spor zaradi imena je dobil tolikšne razsežnosti, da je v mednarodnih organizacijah, kot so Združeni narodi, uradno ime zdaj zanjo Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija oziroma kratica FYROM (Former Yugoslav Republic Of Macedonia).
Skopje je v 16. in 17. stoletju slovelo kot najbogatejše trgovsko središče na Balkanu, starejša in srednja generacija pa se ga spomnita po rušilnem potresu leta 1963, v katerem je umrlo več kot tisoč ljudi, skoraj vse mesto pa je bilo porušeno do temeljev. Danes je sodobna prestolnica države, dvakrat večja od Ljubljane. Na obsežni marmornati ploščadi v središču mesta sredi velike fontane se dviga bronasti kip makedonskega kralja Aleksandra Velikega na konju, ki se vzpenja na zadnjih nogah. Na podstavku so vklesani prizori iz njegovega življenja. Kralj je bil eden največjih antičnih vojskovodij in najbolj zaslužen za razširjanje grške kulture po tedaj znanem svetu. Kot dečka ga je poučeval sam Aristotel, znan pa je tudi po tem, kako je »razvozlal« gordijski vozel: kratko malo ga je presekal z mečem. Tako je uresničil prerokbo, da bo tisti, ki bo razvozlal zapleteni vozel, zavladal svetu. V bližini mogočnega Aleksandrovega kipa ob reki Vardar, ki teče skozi mesto, stojijo bronasti kipi svetega Cirila in Metoda in drugih pomembnih mož iz makedonske zgodovine.
V Skopju se je 26. avgusta 1910 rodila tudi albanska deklica Gonxha Agnes Bojaxhiu, ki je postala pozneje po vsem svetu znana kot redovnica, ustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, velika dobrotnica ubogih iz Kalkute v Indiji in Nobelova nagrajenka za mir Mati Terezija. V Skopju so ji postavili spomenik − spominsko hišo, muzej.
Preden smo nadaljevali pot, smo na ulici z značilnim turškim pridihom v orientalskem delu mesta srečali mladega moškega, ki je bil videti rahlo umsko prizadet. Bil je preprosto a čisto oblečen in lepo počesan, ter je nevsiljivo poskušal navezati stik s kom iz naše skupine. Ljudje so se izmikali ali ga ignorirali, se delali, da poslušajo vodnico. Verjetno so mislili, da berači. Ko sem ga zagledala, sem v srcu začutila toplino in ganjenost, pa tudi potrebo, da bi ga objela – in da bi se objeli mi vsi, neznanci, ki nas je združilo turistično romarsko potovanje »po Pavlovih poteh«. Tega nisem naredila, saj mi je bilo nerodno, in v zadregi bi bili verjetno tudi pregovorno zadržani Slovenci, če bi jih začela objemati neznana sopotnica. Zato sem samo opazovala, kako se je moški motovilil okoli ljudi in se pri tem ves čas smehljal. Ko je vodnica povedala svoje in smo odhajali, je vse presenetil z jasnim krajšim nagovorom. Postavil se je pred skupino in rekel, da je vesel, da nas vidi in da smo se srečali. Da se opravičuje, če nas je motil in da nam želi vse lepo na naši poti. Obrazi sopotnikov, ki so bili prej obrnjeni stran in brezizrazni, so zdaj vsi gledali tega »božjega otroka«, mu vračali nasmeh in rekli hvala. Ugibam, da so občutili tudi toploto v srcu.
Solun in vonj po pomarančevcih
Presenetilo me je, ker so bili grški cariniki visoki, svetlolasi in modrooki. Vodnica je pojasnila, da so to makedonski Grki s severa države, medtem ko so Grki, ki živijo na jugu in na otokih, manjše rasti, temnejše polti in temnejših oči.
Najprej nas je pot vodila do glavnega mesta pokrajine, Soluna (Tesaloniki). Mesto je drugo največje v Grčiji in je pomembno gospodarsko, industrijsko in trgovsko središče ter pristanišče. V njem so številni spomeniki iz bizantinskega in otomanskega obdobja, v Solunu se je rodil Kemal Atatürk, ustanovitelj sodobne Turčije. Tukaj je apostol Pavel na svojih misijonskih potovanjih ustanovil prvo krščansko skupnost. Ne glede na težave in ovire pri svojem delovanju je bil s svojimi pridigami tako prepričljiv, da so ga judje iz Soluna obdolžili, da je »svet postavil na glavo«.
Sama si bom Solun najbolj zapomnila po medenem vonju cvetočih oranževcev, ki je napolnjeval zrak in se ob morju mešal s svežim vonjem morskega zraka. Nizkorasla drevesa pomarančevcev, limonovcev in mandarinovcev so namreč nasajena kot drevoredi vzdolž glavnih ulic. Prijazna prodajalka sladoleda je meni in prijateljici pojasnila, da mesto slovi po blagem podnebju, zato v zimskih mesecih prihaja tja veliko Grkov z otokov.
Kot nekakšno »nadaljevanje skopskega srečanja« se je tukaj zgodilo dvoje: medtem ko si je naša skupina ogledovala znameniti Galerijev slavolok zmage na Vii Egnatiji, sem opazila v bližini več brezdomcev, ženska temnejše polti v vijoličnem puloverju in s kito dolgih las se je sključena približala skupini in se skoraj pomešala med nas. Bolj od daleč sem opazovala, kako je nekaj potihoma govorila in kako so se vsi spet delali, da je ne vidijo, ter čutila, kako me nekaj stiska v prsih … Drugi dogodek se je zgodil v prostorih solunske katoliške Katedrale brezmadežnega spočetja device Marije, med mašo, ki sem se je udeležila z romarji iz naše skupine. Med obredom je v prostor vstopila ženska, ki je bila nekako podobna tisti spred Galerijevega slavoloka – tudi ta je bila temnejše polti, daljših črnih las, povezanih v čop in na sebi je imela nekaj vijoličnega, le da je bila mlajša in glasna. Jezno je nekaj govorila po grško, kot bi se jezila na ljudi, ki so opravljali obred, se vedli, kakor da jih nadleguje in je niso želeli videti, ena ali dve gospe pa sta jo celo grobo in glasno podili ven. Ženska se je potem postavila ob mene in mi nekaj govorila, nisem vedela ali me prosi za denar ali kaj drugega. Prijela sem jo za roke in ji po tihem začela prigovarjati, kar v slovenščini. Skoraj takoj se je umirila in se začela smehljati, odgovarjala mi je nazaj, bil je pogovor, kakršnega nisem imela ne prej ne pozneje – čeprav nisva razumeli besed druga druge, sva se razumeli. Tudi drugi ljudje so se umirili, prišla je oskrbnica cerkve in žensko pospremila ven, nam pa opravičujoče dejala, da je z berači res velik križ …
Viseči samostani
Naslednje jutro smo se odpravili čez hribovito pokrajino do mesteca Kalambake, kjer so si pod strmimi pečinami v davnini menihi našli zavetje. »Na nebu viseči« pravoslavni samostani Meteore sodijo med najpomembnejše grške znamenitosti. Med 11. in 16. stoletjem so jih na visokih nedostopnih skalah postavili štiriindvajset in obiskovalci lahko danes občudujejo znanje in pogum takratnih graditeljev. Ohranjenih je šest samostanov, v petih pa še vedno živijo menihi in redovnice.
Samostani so prava paša za oči in fotoaparate, in ko se človek povzpne po številnih zlizanih kamnitih stopnicah do vrhnjih ploščadi, se mu odpre čudovit razgled. Samostani so za obiskovalce, ki se zgrinjajo z vseh koncev sveta, odprti šest dni v tednu, en dan pa so zaprti, da imajo redki menihi, ki še živijo tam, vsaj nekaj časa za mir ni molitev. Utrip se mi je verjetno tudi zaradi tega zdel dosti bolj turističen kakor duhoven. Predstavljam pa si, da je življenje tam zelo drugačno ponoči, pozimi ali ob slabem vremenu, ko turistov ni.
Kalambake si bom zapomnila tudi po prijaznem prodajalcu v mali trgovinici, ki je vedel za Ljubljano, saj jo je pred leti obiskal kot študent, in tudi po vrtnicah: kot v kakšnem rozariju so bile nasajene okoli našega hotela Eden (Raj), bile so različnih barv in polnile zrak s čudovitimi vonjavami. Eno sem si utrgala za spomin.
Spoznaj samega sebe
Pot nas je vodila skozi oljčne nasade mimo Termopil − tam je leta 480 pr. n. št. herojsko padel špartanski kralj Leonid − v Delfe, antično narodno grško svetišče in preročišče pod goro Parnas, ki jo omenja tudi France Prešeren v Sonetnem vencu. Delfi so imeli posebno mesto na mojem seznamu »duhovnih« krajev sveta. Napis Človek, spoznaj samega sebe, ki naj bi bil vklesan ob vstopu v preročišče, se mi je, odkar sem prvič slišala zanj, zdel kot posebna miselna uganka in več kot to. Kako naj nekdo spozna sam sebe, sem se spraševala. Kaj to pomeni – in zakaj je to tako pomembno? Besede znamenitega poziva sem sicer jezikovno razumela, šele pozneje in s pomočjo meditacije pa sem začela razumevati tudi njihov pomen.
V grški klasični dobi so Delfi veljali za središče Zemlje ali popek sveta in sloveli kot najpomembnejše antično preročišče. Kraj naj bi si za svoje domovanje izbral Apolon, bog lepote, svetlobe, moralne čistosti in umetnosti, predvsem glasbe. V helenizmu so ga počasi poistili s Soncem, v prejšnjem stoletju pa so po njem poimenovali celo ameriške raketoplane na Luno. V Delfe so se Grki zatekali po najpomembnejše nasvete iz osebnih in uradnih razlogov, z orakljem so se posvetovali tudi pred vsemi pomembnimi vojaškimi podvigi.
Prositi preročišče za odgovor ni bilo preprosto. Prerokovalo se je samo na določene dni v letu in tisti, ki je želel iz ust svečenice slišati Apolonovo modrost, se je na prerokbo moral pripraviti in se zanjo potruditi. Pod tempelj je prišel po morju in se od tam najprej povzpel do Ateninega svetišča. Nato se je moral očistiti v vodah bližnjega studenca. Pred vstopom v obzidano svetišče, je moral položiti daritev najprej pri zunanjem oltarju, nato pa še pri notranjem. Po ovinkasti poti se je povzpel mimo zakladnic, kjer so posamezne grške državice puščale svoje darove delfskemu Apolonu. Šele tedaj je vstopil v notranje svetišče ali aditon. Tam je nad izviri žveplove pare sedela tempeljska svečenica Pitija in odgovarjala na zastavljeno vprašanje. Zaradi pare je bila Pitija omamljena in je kakor v transu govorila nepovezane stavke. Ker so bile njene prerokbe pogosto dvoumne, so jih prosilcem razlagali svečeniki; če se niso uresničile, so za to krivili napačno razlago sporočila.
Prav delfski orakelj naj bi Sokrata razglasil za najbolj modrega Grka, na kar naj bi Sokrat odgovoril, da verjetno zato, ker se edini zaveda lastne nevednosti. Orakelj je prenehal delovati v 3. stoletju, z oznanilom svečenika, da bogovi tam ne bodo več govorili.
Delfi danes
V Delfe smo prispeli popoldne, to je pomenilo, da smo imeli za obisk templja do njegovega zaprtja približno dve uri časa. Znamenitega napisa o spoznanju nisem videla, tudi žveplovih hlapov ni več. Ostanki nekdanjih zakladnic, svete poti, gledališča in stadiona, stebrišč so bili samo še odsev nekdanje mogočnosti svetišča. Modrosti bogov ni bilo več, ostali so samo kupi kamenja.
Ob tem sem se spomnila zgodbe o iskalcu resnice, ki mu je vodnjak modrosti povedal, kje bo našel, kar išče. Človek je sledil navodilom in našel tisti kraj, vendar tam ni bilo ničesar, razen treh neuglednih trgovin s kosi železa, lesa in žicami; o kakšni resnici ni bilo ne duha ne sluha. Človek je bil razočaran, jezen se je vrnil k vodnjaku in zahteval pojasnilo. Čez čas boš razumel, je bil edini odgovor, ki ga je dobil. Besen je odšel, opustil iskanje resnice in sčasoma skoraj pozabil nanjo. Čez nekaj let se je nekega večera sprehajal pod zvezdami, ko je zaslišal prelepe zvoke. Sledil jim je in prišel do moža, ki je pod drevesom občuteno igral na brenkalo. Zamaknjeno je poslušal glasbo in strmel v moža, ko je v nekem trenutku spoznal: glasbilo, na katerega je glasbenik igral, je bilo narejeno iz kosov železa, lesa in strun iz treh neuglednih trgovin na kraju, kamor je šel iskat odgovor o resnici življenja …
Ko sem tako stopala po peščeni poti med ostanki kamnitih zgradb svetišča ter opazovala mogočne kamnite stebre, se mi je zazdelo, da v kraju še zmeraj zveni pretanjena, skoraj neslišna vibracija tišine, in odseva v zvokih vetra, sončnih žarkih, čistosti zraka. Morda, sem pomislila, morda pa bogovi niso zares odšli, ampak samo spijo in čakajo, da se bodo znova prebudili.
V tistem nas je čuvaj tempeljskega območja že drugič opozoril, naj zapustimo prostor, saj je bilo svetišče odprto za oglede samo do osemnajste ure. Najprej smo prosili, potem pa protestirali, da nas »mečejo ven«. Nič ni pomagalo, pojavila se je še čuvajka in družno sta nas kot trop ovac izganjala iz templja. Bila sta Grka z juga, majhna, temne polti, las in oči.
Ob izhodu sem vprašala, zakaj ogled ni mogoč dlje časa – saj je bil vendar vrhunec turistične sezone, mediji pa so že nekaj časa napovedovali začetek velike grške gospodarske krize. Pravila glede tega pišejo v Atenah, je bil kratek odgovor. Kot nalašč – tja smo bili namenjeni tudi sami, v državno prestolnico, ki je dobila ime po boginji modrosti in kjer so se prekrivale stopinje velikih grških filozofov in apostola Pavla.
Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302
Na sliki: Meteora, Grčija