Pred leti sva z nekdanjim možem počitnikovala na otoku Korčula v Južni Dalmaciji. Ko sva se pripravljala na vrnitev domov, sem se spomnila, da je »tam nekje blizu« Medžugorje, znani romarski kraj, kjer se vidcem že veliko let prikazuje devica Marija in kjer se dogajajo čudežne ozdravitve ter drugi čudeži. Pogled na zemljevid je pokazal, da je Medžugorje le kakšno uro oddaljeno od obale. Ogledu in doživetju sva žal lahko namenila le nekaj ur, vendar je bilo dovolj za prvi vtis o duhovni in energijski pretanjenosti ter karizmatičnosti kraja. Vožnja naju je vodila ob Neretvi, od njenega izliva v Jadransko morje do skalnato gričevnate hercegovske pokrajine, porasle z nizkim grmičevjem. Kmalu so lepe nove hiše dale vedeti, da sva prispela na cilj. Med glavno ulico, ki se je bleščala v zlato-rožnato-modrih barvah razsvetljenih prodajalnic z nabožnimi spominki in velikim parkiriščem, polnim avtomobilov in avtobusov od vsepovsod, je stala bela cerkev z dvema zvonikoma. Velikega urejenega prostora s klopmi, ki je za cerkvijo danes, se ne spomnim ali pa ga takrat še ni bilo. Prišla sva prav med večerno mašo, ko je bila večina ljudi v cerkvi, tisti, ki niso mogli vanjo, pa so sedeli, stali ali klečali na ploščadi pred njo in okoli nje. Iz zvočnikov je po bližnji okolici odmeval duhovnikov glas. Ozračje, ki je obdajalo cerkev in prostor okoli nje, je bilo kljub velikemu številu ljudi prežeto s spokojnim mirom in aspiracijo. Spomnila sem se, da medžugorski Materi božji pravijo tudi Kraljica miru. Takšen je torej njen mir, sem pomislila. Posebno blag, globoko pomirjujoč in povzdigujoč hkrati. Človek bi kar sedel tam na klopci in vpijal vase blagodejno ozračje. Po koncu maše, ko se je preprosta cerkev počasi začela prazniti, sem stopila v eno izmed trgovinic, da kupim nekaj za spomin. Mlado prodajalko sem povprašala po kraju, kjer se prikazuje Gòspa, kot Hrvati imenujejo Jezusovo mater. Mislila sem, da je to hrib, ki je viden iz vasi in na katerem stoji veliki križ. Večerilo se je in ker hrib ni bil prav blizu, me je skrbelo, kako bom v temi hodila navkreber. Na srečo so bili moji pomisleki odveč, saj hrib s križem, imenuje se Križevac, ni bil pravi. Prodajalka je povedala, da se je Gòspa prvič prikazala šestim otrokom – vidcem – na bližnjem hribčku Podbrdo. To je bilo leta 1981 in tam se še vedno prikazuje ob določenih dneh. »Zdi se mi, da je prikazovanje prav danes,« je rekla, »saj taksiji vozijo ljudi v tisto smer.« Bil je četrtek. Kakšna sreča, da sva prišla sem prav na dan v tednu, ko se prikazuje Gòspa, sem pomislila. Bila sem tudi vesela, da mi ne bo treba na oddaljeni hrib. Neka druga prodajalka nama je še povedala, da Gòspo vidijo samo še trije izmed šestih vidcev, Vicka, Ivan in Marija. Ivan in Marija preživita polovico leta v tujini, vendar je vsakič eden izmed vidcev navzoč ob prikazovanju, ljudje pa Gòspe navadno ne vidijo. Mogoče pa jo bom videla z notranjim očesom, sem pomislila. In že sva se z možem odpravila. Zgrešiti nisva mogla, saj se je iz vasice na Podbrdo vzpenjala karavana ljudi po zlizanem, a še vedno ostrem skalovju. Priplaval mi je spomin na partizansko pesem Bilečanka iz osnovnošolskih dni. Takšno je torej »kamenje hercegovsko«, sem pomislila. Ko smo prišli na vrh, je bilo tam že veliko ljudi, ki so za duhovnikom molili rožni venec v vseh jezikih sveta. Ura je bila že skoraj devet zvečer. Bilo je prijetno toplo, nad nami je sijala zvezdna Rimska cesta, pod nami so svetile lučke iz Medžugorja. Ljudje so še kar prihajali in sedali na skale, na koncu smo sedeli drug ob drugem in prekrivali ves vrhnji del hriba, nekateri so tudi klečali. Zaprla sem oči in se potopila v meditacijo. Molitev in nabožne pesmi množice so se kot valovi upanja in klica po pomoči dvigovali proti nebu ter klicali blagoslov božanske Matere. Različni jeziki vernikov so se stapljali v ubrano sozvočje, v misli mi je priplavala misel »pod tvojo pomoč pribežimo«. Ne vem, kako dolgo je trajalo, mogoče pol ure, lahko da tudi več. Notranje sem videla, kako se je na množico na hribu počasi spuščalo nekakšno energijsko ogrinjalo spokoja in miru. Spominjalo me je na ogrinjalo, kakršno ima znamenita devica Marija na Ptujski gori. Kot bi nas objelo nekaj varnega, materinskega. Občutek miru v srcu se je stopnjeval, dokler nisem notranje zagledala device Marije, kako lebdi nad nami z razprtima rokama, ki blagoslavljata, in se ljubeče smehlja. Za krajši čas sem zaznala tudi Jezusovo navzočnost. Naenkrat – bližala se je enajsta ura zvečer – so ljudje prenehali moliti, množica je obnemela v tišini. Ozračje miru se je še stopnjevalo in napolnjevalo okolico, zdelo se je, da se je prelivalo v srca ljudi. To je bil blagoslov Kraljice miru – za vse skupaj in vsakega posebej. Trajalo je mogoče pet, mogoče deset minut, izgubila sem občutek za čas. Nato so ljudje še na kratko zmolili in videc Ivan, ki je tisti večer vodil molitev, je podal svoje videnje in sporočilo, ki ga je prejel od Gòspe, in to so prevajali v poglavitne svetovne jezike. Mati božja naj bi se pojavila z razprtimi rokami, z mirom blagoslovila vse zbrane in posebno pozornost namenila bolnikom, ki jih je bilo v množici kar precej, kakšnega posebnega sporočila pa tisti večer ni bilo. Zelo zanimivo se mi je zdelo, kar je dodala nemška prevajalka, da je Mati božja izginila v križu iz svetlobe kot vselej. Spokojni smo se vračali po hribu navzdol in si z baterijami osvetljevali pot. Šele tedaj sem videla, koliko ljudi je bilo, rekla bi, da krepko čez tisoč. Bližala se je polnoč, prostega prenočišča v Medžugorju tisto noč ni bilo. Na vožnji proti domu sem mislila na pretanjeno energijsko vez, ki jo človeštvo prek molitve in drugih oblik prizivanja ali invokacije navezuje s predstavniki duhovne hierarhije in avatarji na planetu – z Marijo, Jezusom, Maitrejo, Sai Babo … Želijo pomagati, vabijo ljudi, da bi se zavedali njihove navzočnosti, prisluhnili njihovemu sporočilu in zaživeli v skladu z njim. V mojem srcu je bil prijeten občutek varnosti in spokoja.

Barbara Škoberne; celoten članek lahko preberete v reviji AURA, oktober 2014, št. 301