Zgodbe z roba

ATENE – SVETI PAVEL – SOKRAT – KORINT – IN ŠE KAJ

 Moj spomin na Atene je zelo lep. Turisti se ob obisku grške prestolnice pogosto pritožujejo zaradi umazanije, gneče, hrupa, slabega zraka in slabe učinkovitosti javnih storitev, sama pa sem bila očarana, kar je bila verjetno posledica tega, da sem se znašla tam brez pričakovanj in ob pravem času. Prispeli smo pozno popoldne, majsko sonce je toplo sijalo, zrak je bil dokaj čist, saj je veter prepihal ozračje, prevelike gneče ni bilo. Mogoče se je zdelo mirno tudi zato, ker je bil to čas pred veliko grško ekonomsko krizo in ni bilo veliko turistov. Ko smo odhajali, smo videli demonstrante, ki so se pripravljali na pohod po mestu. Predstavljam si, da ima grška prestolnica lahko veliko obrazov, meni je pokazala enega najlepših.

Mesto je dobilo ime po mitološki hčeri vrhovnega grškega boga Zevsa, Ateni. Bila naj bi njegova najljubša hči, ki se je rodila že povsem odrasla in oborožena s ščitom in čelado iz njegovega čela. Njeno ime pomeni božji um. Atena je grška boginja modrosti, civilizacije, tkanja, obrti in disciplinirane strani vojne (nasilje in krvoločnost sta bili področje boga vojne, Aresa).

Mitologija pravi, da naj bi za pokroviteljstvo nad mestom Atena tekmovala z bogom morja, mogočnim Pozejdonom. O zmagi naj bi odločilo ljudstvo, ki je bilo pragmatično, zato je odločilo, da bo zavetnik mesta tisti, ki bo mestu dal boljši dar. Pozejdon je na akropoli s trizobom udaril po skali, iz katere je pritekla slana voda, Atena pa je mestu dala oljko, ki je simbolično ponazarjala svetlobo in luč, pa tudi trgovanje z oljem. Vemo, kako so izbrali Atenci … Oljka je od takrat eden od Ateninih simbolov – in oljčni venec simbol zmagovalcev. Tesno pa je povezana tudi s sovo, ki Ateno pogosto spremlja. V simboliki ptice, ki vidi ponoči, lahko vidimo moč modrosti, ki vidi tudi tam in tisto, kar sicer človeške oči ne vidijo.

Razgled s strehe hotela, kjer smo prenočevali, je bil »za bogove«. Hotel je bil tik pod Akropolo in ne bi me presenetilo, če bi prav od tam nastali najlepši posnetki ene največjih stvaritev antičnega sveta, posebno zvečer, ko je osvetljena. Na strešni terasi so nam postregli s tradicionalno grško večerjo: s »pravo« grško solato, z v liste vinske trte zavitimi sarmicami in drugimi jedmi, tako da so se združili kulinarični in estetski presežki. Po večerji je večina naše popotne skupine odšla na ogled predstave v gledališče, peščica pa nas je ostala na terasi, kjer smo kramljali o bogovih ter božanskem v preteklosti in danes, ter občudovali razgled. Naslednje jutro sem se pred zajtrkom še enkrat povzpela na teraso, da bi opravila kratko meditacijo. Mogoče se mi je samo zdelo ali pa sem dejansko zaznala, kako se na ves hrib, zlasti na Partenon, ki je osrednja tempeljska zgradba, spušča velik steber svetlobe. To je verjetno tista svetloba, ki jo je Atena podarila mestu, sem pomislila, in se zavedela tudi smoga, ki se je začel dvigovati iz prebujajočih se ulic.

Akropola

Po zajtrku smo se odpravili na ogled mesta in začeli smo tam, kjer smo bili: v njegovem središču. Atenska akropola je markantna vzpetina sredi mesta, na kateri se dviga Partenon, najznamenitejše antično svetišče, posvečeno zavetnici mesta. Ker boginja Atena nikoli ni imela ljubimca – to je bilo med grškimi bogovi in boginjami zelo redko – so jo pogosto imenovali tudi Atena Partenos ali Atena devica, od tod tudi poimenovanje svetišča. Če nas zanima simbolika, si simboliko z devištvom razlagamo tako, da si modrosti ne more nihče nikoli (pri)lastiti, in je zato, čeprav jo povezujemo s poglobljenim razumevanjem, izkušnjami in zrelostjo, zmeraj znova sveža in nova.

Atenska akropola je bila zgrajena približno v letih od 800 do 500 pr. n. št., dvajset let potem pa so jo na osvajalskem pohodu porušili Perzijci. Šele dobrih trideset let pozneje je znameniti vojskovodja Periklej Atence prepričal, da so se lotili graditve primernega prizorišča za obrede državnih kultov. Dela so trajala štirideset let, vodil jih je kipar Fidija. Danes lahko občudujemo ostanke propileje, vhoda v svetišče, in bolj ali manj ohranjene ruševine številnih svetišč in manjših templjev ter seveda Partenon, ki kraljuje nad vsemi. Čeprav akropolo nenehno restavrirajo, lahko kljub zidarskim delom skoraj na vsakem koraku še vedno doživimo nekdanjo veličino in lepoto celotnega kompleksa, ter si predstavljamo, kako veličastna je bila šele ob svojem nastanku. Je izjemen arhitektonski dosežek, mogočna stebrišča Partenona so iz čistega marmorja. Oblike stavbe, ki izhaja iz preprostega pravokotnika, se uravnoteženo ponavljajo, razmerja sledijo načelom zlatega reza, v vsem se zrcali neverjetni antični občutek za lepoto.

Grčija in sveti Pavel

Razlog za moje potovanje po Grčiji je bil, kot sem omenila v prejšnjih številkah revije v isti rubriki, povezan z verjetno najodmevnejšim krščanskim apostolom, svetim Pavlom, zato je prav, da se mu malo bolj posvetimo. Apostol Pavel (6 – 67 n. št.) se je rodil kot Jud Savel v danes jugovzhodni Turčiji. Bil je farizej – farizeji so bili judovska verska politična ločina, ki je delovala v starem Izraelu od 2. stoletja pr. n. št. do konca 1. stoletja n. št. – in med najbolj gorečimi in nasilnimi preganjalci zgodnjih kristjanov.

Na poti v Damask − danes je glavno mesto Sirije in eno najstarejših mest na svetu − je doživel nekaj, kar je povsem spremenilo njegovo življenjsko pot. Legenda pravi, da je na tej poti zagledal tako slepečo svetlobo, da je padel s konja, in zaslišal (Jezusov) glas, ki ga je vprašal: »Zakaj me preganjaš?« Zaradi svetlobe je oslepel, pozneje pa se mu je vid povrnil. Po tem dogodku se je zanj začelo obdobje notranjega boja med lastnimi prepričanji in nalogami, ki so mu bile zaupane. Za več let se je umaknil v samoto arabske puščave, da bi premislil, kaj se je tistega dne pred Damaskom zares zgodilo. Doživel je spoznanje, da ga je Bog izbral za apostola – razlagalca evangelija. Spreobrnil se je v kristjana, se preimenoval v Pavla, in začel govoriti o Jezusu. Svojo preobrazbo je opisal v pismih, ki so del Nove zaveze.

Judje so v njem videli odpadnika in so ga preganjali, grozili so mu tudi s smrtjo, kristjani pa so se ga še zmeraj bali, saj mu niso zaupali in ga niso sprejeli medse. Krščanstvo je bilo takrat v povojih in ljudem večinoma neznano. Pavel je nato večino življenja prebil na poti in oznanjal evangelij. Pogosto je bežal pred sovražnimi zasledovalci, večkrat je bil tudi zaprt.

V štirih potovanjih je prepotoval celotno Malo Azijo, današnjo Grčijo, Ciper, Malto, Sicilijo, Apeninski polotok in domnevno celo Španijo. Bil je prvi izmed Jezusovih učencev, ki je ponesel v svet Jezusovo zamisel o univerzalni veri za vse narode, ne samo za Jude. Pred koncem življenja so ga v Jeruzalemu zaprli in ga poslali v Rim, kjer je več kot dve leti preživel v hišnem priporu. Kot krivoverca naj bi ga pozneje obsodili na smrt z obglavljenjem. Legenda pravi, da je njegova glava trikrat odskočila od tal, na vsakem od teh treh mest pa je na dan privrel studenec. Prav zato se kraj njegove smrti še danes imenuje Tre fontane (Trojni studenec).

Pavel je po dogodku v Damasku postal poglavitna osebnost, ki je širila krščanstvo proti Zahodu. V svojih pismih raznim krščanskim skupnostim, je opisoval svoja potovanja in nevarnosti, na katere je naletel. Če izvzamemo štiri evangelije, je večina Nove zaveze sestavljena iz Pavlovih pisem raznim zgodnjekrščanskim cerkvam. V pismih jim daje nauke in jih poučuje. Za časa življenja je ustanovil več cerkvenih skupnosti v Mali Aziji in Evropi ter velja za najpomembnejšo osebnost apostolske dobe.

Pavel v Atenah

Na svoji evangelijski poti po Grčiji je Pavlu hitro uspelo prepričati ljudi v Filipih, v Tesaloniki je za to potreboval tri tedne, v Atenah pa je bila zgodba drugačna. Ljudje so se bili pripravljeni pogovarjati in razpravljati z njim, vendar njegovega sporočila niso jemali resno in so ga imenovali »kvasač«. Kljub temu so ga vzeli s sabo na Areopag, kamniti grič poleg akropole. Tam so se od nekdaj sestajali Atenci in filozofi, da bi razpravljali, in vsak Grk ali tujec je lahko tam predstavil svoje mnenje ali imel govor. Za izobražene Grke je bila to največja zabava in dogodek v mestu. Na Areopagu je imel tudi Pavel svoj znameniti nagovor Atencem, objavljamo del njegovega nagovora:

»Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, On, ki je gospodar neba in Zemlje, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. Ne potrebuje strežbe človeške roke, temveč vsem daje življenje, dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil celotno obličje Zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do Njega dotipali in Ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. Kajti v Njem živimo, se gibljemo in smo. Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki so jih izoblikovali človeška umetelnost in domiselnost. Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti, zdaj pa naroča, naj se vsi spreobrnejo vsepovsod. Kajti določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral, in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.«

Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri norčevali, drugi pa so rekli, da bi o tem raje poslušali kdaj drugič. Pavel bi odšel iz Aten praznih rok, če ne bi bil med poslušalci tudi atenski sodnik Dionizij, ki je kot eden redkih takrat sprejel krščansko vero in postal prvi atenski škof. Da ni mogoče glede na odziv prehitro sklepati na končni učinek govori to, da se je po Dioniziju krščanstvo razširilo in se ohranilo na atenskih tleh vse do danes.

Sokrat

V domišljiji sem si predstavljala svetega Pavla in druge velikane grške filozofske misli, kako so v preteklosti stali na tistih kamnih in razpravljali. Zlasti Sokrata. Verjetno zato, ker je bil Atenec in ker je bil njegov vpliv tako izreden, da se še danes celotna grška filozofija deli na filozofijo pred Sokratom in po njem.

Sokrat je živel v 4. stoletju pr. n. št., ko se je v Ateni zaradi v vojnah nakopičenega bogastva in pohlepa življenje zelo spridilo. Sokrat, ki se je že zgodaj odločil živeti v revščini in poučevati, si je zadal za cilj, da bo oplemenitil Atence. Pogovarjal se je z vsemi, od preprostega kovača do umetnika, od filozofa do prostitutke ter postal znan kot mojster dialoga. Pravili so, da vidi ljudem v dušo in da srečanje z njim vsakogar spremeni. Vendar ni bil prevzeten, znan je njegov rek: Vem, da nič ne vem. Prepričan je bil, da velja za modrejšega od drugih, ker se zaveda svoje nevednosti, medtem ko se je drugi ne.

Sokrat se je pogosto pogovarjal tudi sam s sabo, s svojim notranjim glasom, ki ga je imenoval deimon. Trdil je, da ima vsak človek v sebi ta glas in da se ga mora naučiti poslušati. Njegov glavni moto je bil skladen s pozivom v Delfih, da mora vsak človek spoznati samega sebe, svoje bistvo. Trdil je, da vse izvira iz enega najvišjega dobrega, ki se v človeku, družbi ali državi izraža v vrlinah. Temelj njegove filozofije pa je bila etika – ne kot teorija ali množica pravil, temveč kot način življenja. Zapustil ni nobenega pisnega dela, vsi njegovi dialogi so povzeti po zapiskih njegovih učencev, predvsem Platona, Ksenofona in Aristotela, ki je bil tudi Platonov učenec.

Ko se je v Atenah zamenjala oblast, so ostarelega Sokrata obdolžili brezboštva in zavajanja atenske mladine. Obsodili so ga na smrt z zastrupitvijo. Kot piše Platon v svojem delu Apologija (Sokratov zagovor) je Sokrat sodbo stoično sprejel, s pripombo, da nihče razen bogov ne ve, kaj se zgodi po smrti, ter da bi se bilo nespametno bati nečesa, česar ne poznamo. Sodnike, ki so glasovali proti njemu in ga obtožili, pa je opozoril, da so s tem, ko so ga utišali, bolj škodovali sebi kakor njemu. Mirno je izpil čašo strupa iz trobelike in umrl med pogovorom s svojimi učenci.

Slovo od Aten in Korint

Po ogledu mestnih znamenitosti in obvezne menjave straže, z značilno uniformo in čevlji z velikimi cofi, pred grškim parlamentom in grobnico neznanega vojaka, smo na kratko začutili utrip ulic pristanišča Pirej. Ste vedeli, da je beseda kaos izvirno grška? Zdaj vem, zakaj. Atene smo zapuščali med petjem zimzelene pesmi Bele rože iz Aten, ki jo v izvirniku poje svetovno znana grška pevka Nana Mouskouri, v slovenskem prevodu pa jo je pela Ivanka Kraševec.

Glasba je bila tudi tista, ki nas je pričakala nekaj deset kilometrov stran ob Korintskem prekopu: v močnem vetru so se glasno razlegali zvoki sirtakija, priljubljenega grškega plesa. Korintski prekop med celinsko Grčijo in polotokom Peloponez velja za enega velikih gradbenih dosežkov s konca 19. stoletja. Vsekan je v živo skalo in čeprav je dolg samo dobrih šest kilometrov, je vsek nekaj izjemnega, nekateri ga imenujejo celo eno od čudes sveta. Manjšim ladjam prihrani štiristo kilometrov dolgo pot okrog Peloponeza, za sodobne tovorne ladje pa je preozek in preplitev. Močno doživetje. Blizu so ostanki staroveškega Korinta, mesta, ki je bilo pomemben postanek na misijonarskih potovanjih apostola Pavla in v takratnem svetu znano po blaginji, razkošju in razvratnem življenju.

Pavel in mi v Korintu

Mesto je bilo za tiste čase veliko, v njem so živeli Grki, Rimljani, Sirci, Egipčani in Judje, vanj so nenehno prihajali popotniki. Prebivalci, v nenehnem stiku z novimi zamislimi, so bili bolj sprejemljivi za drugačne poglede kakor ljudje v drugih grških mestih, hkrati pa se je tam srečevalo in stapljalo marsikaj drugega – izraz »živeti po korintsko« je bil sinonim za izprijeno in nemoralno življenje.

Sveti Pavel je preživel v Korintu leto in pol. Poiskal si je delo kot izdelovalec šotorov in medtem pridigal. Ko se je bližala zima in po morju ni bilo mogoče pluti, sta bili obe mestni pristanišči polni ladij, ki so tam prezimovale. Pavel je strogo obsodil pohlep, izsiljevanje in moralno nečistost, zaradi njegovih pridig pa se je v krščanstvo spreobrnilo veliko ljudi.

V oljčnem gaju starodavnega Korinta, s pogledom na ruševine Apolonovega templja, smo tudi mi imeli prvinsko mašo. Duhovnik je na skalo postavil priložnostni oltar, namesto zvončka je zacingljal s šopom ključev, namesto zlatega keliha pa uporabil plastičen kozarček … in vendar ni bilo nič »narobe«, nasprotno – bila je pristna in globoka izkušnja in tudi po tej plati smo se vživeli v Pavlovo delovanje.

Po svojem odhodu je Pavel Korinčanom napisal dve pismi. Iz njegovega prvega pisma Korinčanom so verjetno ene najlepših besed, kadar koli napisane o ljubezni:

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, bi bil le brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in poznal vse skrivnosti ter imel vso vednost in vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, ne bi bil nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ne bi pa imel ljubezni, mi ne bi nič koristilo. … Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem dal slovo vsemu, kar je otroškega. … Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.«

Slovo

Na poti do Patrasa, pristanišča na severnem delu polotoka Peloponeza, smo se ustavili še v Epidavru in Mikenah. Znamenito gledališče v Epidavru, ki so ga zgradili v 4. st. pr. n. št., velja za najlepše ohranjeno gledališče v Grčiji. Sprejme več kot deset tisoč gledalcev. Akustika je odlična, v to smo se prepričali, ko je nekdo sredi odra vrgel v zrak nekaj kovancev, razločen zvok ob njihovem padcu pa se je slišal do zadnje, petinpetdesete vrste. Nekateri so tudi zapeli. Ruševine Agamemnonove palače s kiklopskim obzidjem in Levjih vrat v starodavnih Mikenah, ki so bile eno poglavitnih središč grške civilizacije v drugem tisočletju pred našim štetjem, pa pripovedujejo še eno zgodbo davno minulih časov.

Pred nami je bila nočna plovba. Grška razglednica bi bila skoraj preveč kičasta, če ne bi ob čakanju na vkrcanje na ladjo, v temi zagledala Afričana, kako je tekel za velikim tovornjakom in se poskušal povzpeti nanj. Šoferja avtobusa sta povedala, da je to tam pogost prizor. Begunci, skriti med tovor, tvegajo življenje za pot v boljše življenje. Veliko »hrane« za premišljevanje med noč in dan dolgo plovbo od Patrasa do Benetk …

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 303