V naši bližini so nekatere živali ves čas, toda zanje navadno niti ne vemo. Njihovo življenje poteka v temi podzemnih skrivališč, v zatohlih luknjah in kotanjah, kamor dnevna svetloba ne prodre. Na plano jih privabi šele trdna noč. Kljub temu, da večina ljudi takšne živali le malo pozna ali celo nič, pa so zelo pomembne prebivalke vrtov in polj, gozdov in rečnih nabrežij. Če jih ne bi bilo, bi nas preplavile žuželke, ki bi uničile pridelek na polju in rastlinje v gozdu, pomagali pa bi jim še polži. Morda bi kdo mislil, da je takšno razmišljanje pretirano, vendar ni. Spoznajmo se s skrivnostnimi pomembneži, ki jim ni mar za slavo, temveč imajo raje mir in predvsem to, da se nihče ne meni zanje …

V svetu majhnih

V svetu sesalcev so razlike v velikosti največje. Na zgornji meji velikosti je sinji kit, katerega teža lahko presega 160 ton, etruščanska rovka, ki živi tudi pri nas, pa tehta le 2 grama ali celo manj. Od nje je za spoznanje manjši le še Kittijev pritlikavi netopir, poimenovan po tajskem biologu Kitti Thonglonyaju, tajska vrsta netopirja, katerega telo ni dosti večje od čmrlja.

Telesna masa rovke (Soricidae), ki jih je v Sloveniji osem vrst, je po telesni velikosti na spodnji meji ohranjanja temperature, ki jo lahko živali s stalno telesno temperaturo še vzdržujejo. Rovke so ob ježu in krtu pravi žužkojedi. Nenehno iščejo hrano, pri čemer jih spremlja nemir, vohljanje z dolgim smrčkom in tipanje s čutnimi dlačicami. Če jim ne uspe pridobiti dovolj hrane, poginejo že v nekaj urah. Zaužita hrana zapusti njihova prebavila že po treh urah, tako intenzivna je njihova presnova. Količina hrane, ki jo zaužijejo v enem dnevu, lahko preseže dve tretjini njihove telesne teže, doječe samice pojedo celo več. Njihova poglavitna hrana so deževniki, ogrci in druge talne ličinke, žuželke, pajkovci in polži.

V cevasto past z loputicami, ki ulovi živ plen in sem jo nastavil voluharju, sta se hkrati ulovili poljska voluharica in poljska rovka. Rovka je voluharico ubila in jo do takrat, ko sem preveril ulov v pasti, že polovico požrla. V hudi zimi se nekatere vrste rovk lotijo tudi mrhovine. Pastir mi je povedal, da ovco, ki pogine v hudi zimi in jo odloži v lopo do prihoda veterinarske higienske službe, ki poskrbi za odvoz živali, vedno oblega nekaj rovk, ki se rade skrivajo v topli volni in se varno skrite v njej hranijo s truplom. Rovke ne poznajo zimskega mirovanja, zato stikajo za žuželkami tudi v tem neprijaznem in velikokrat surovem delu leta. Za tako majhno žival, ki je iz minute v minuto odvisna od hrane, je zima največja preskušnja.

Rovka in vrt

Ta sesalska skupina je na vrtu izredno pomembna. Rovke obiskujejo podzemne rove glodavcev in tam plenijo njihove mladiče. V množici žuželk, ki živijo v tleh in so plen rovk, je velika večina na vrtnih gredah nezaželena. Na domačem vrtu sem ulovil in po opravljenem fotografiranju takoj izpustil poljsko rovko, ki spada, kot že njeno latinsko vrstno ime pove, med belozobe rovke, ki ob rdečezobih naseljujejo naše kraje. V enournem ujetništvu je živalica ne oziraje se na ujetništvo pospravila deževnika, gosenico in hrošča ter kocko surove govedine. Previden sem moral biti, da ne bi ugriznila še mene, saj se njen nemirni gobček ne bi obotavljal, če bi ji ponudil prst.

Za rovke je značilno, da se rodijo s stalnimi zobmi. Za nekatere vrste rovk, tudi za poljsko rovko, velja, da samica kot v karavani odpelje svoje mladiče, če jim grozi nevarnost. Prvi mladič se z zobmi zagrize v dlako ob repu samice, naslednji mladič v prvega in tako vse do zadnjega. Pri tem oblikujejo tako trdno vez, da lahko dvignemo vse hkrati, če primemo prvega ali zadnjega v tej karavani.

Rovke ne živijo dolgo. Navadno preživijo le eno zimo, vendar v času življenja živijo izredno intenzivno. Njihovo življenje je podrejeno lovu in prehranjevanju, kratkim počitkom in nato spet lovu … Pri lovu uporabljajo vonj, tip in sluh, medtem ko z majhnimi, v gosto dlako skritimi očmi ne vidijo posebno dobro.

Nekatere vrste rovk je težko razlikovati. Včasih to povzroča težave celo izkušenim strokovnjakom, ki jih razlikujejo predvsem po zobovju. Nekatere vrste so se prilagodile življenju v vodnem okolju; na rečnih obrežjih kopljejo rove, iz njih se odpravljajo na lov pod vodo. Takšna je povodna rovka, ki jo uvrščamo med rdečezobe vrste. Rep in okončine so poraščene s togimi plavalnimi ščetinami. S strupenim ugrizom ohromi ribe in dvoživke, ki jih nato poje. V primerjavi z drugimi vrstami rovk z dobro razvitim vohom in tipom, povodni rovki dobro rabi le tip, medtem ko se na nos ne more kaj prida zanesti. Povodna rovka je naša največja rovka, saj je dolga skoraj 10 centimetrov.

Naravni sovražniki

Bočne žleze rovk, ki izločajo smrdeč izloček, jih varujejo pred štirinožnimi plenilci, ne pa pred sovami in dnevnimi ujedami, ki uplenijo največ teh živali. Domača mačka požre glodavca, ne pa tudi rovke. Lovski nagon jo sicer pripravi, da rovko upleni, vendar je plen zanjo neužiten in ga pusti. Rovke so tiste živali, ki jih najdemo na hišnem pragu, kamor jih pogosto odlagajo domače mačke. V ljudskem jeziku jih ponekod imenujejo špicmaus, tudi špičmoh ali špičmar, kar je pravzaprav izpeljanka iz nemškega jezika (spitzmaus).

Pritlikavi, v žametne kožuške oblečeni požeruhi so naši zavezniki, kajti njihov tek nam dela veliko uslugo.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302