U

Pogovor: Romana Zupanc

ZGLED JE NAJBOLJŠI UČITELJ

Učiteljica prvega razreda osnovne šole je tista, ki si jo zapomni večina otrok, tudi ko odrastejo. Romana ta poklic opravlja že triintrideset let, česar ji glede na mladosten videz ne bi prisodili. Obožuje svoje delo in otroke, otroci pa obožujejo njo. Pogovarjali pa se nisva samo o njih, temveč tudi o starših, vzgoji in vrednotah. Bila sem točna, a me je že čakala.

Ste vedno tako točni?

Točnost je moja vrlina. Tudi v šolo pridem vedno vsaj petnajst minut prej, preden začnem z delom. Ko pridem v razred, ga prezračim, prižgem solno lučko, v izparilnik dam nekaj kapljic eteričnega zeliščnega olja, v glasbeni predvajalnik pa plošček z glasbo. Tako pripravim razred na male nadobudneže.

To pa je slišati zelo drugače, kot je bilo tedaj, ko sem sama hodila v prvi razred.

Moje izkušnje kažejo, da je v takem prostoru veliko laže delati, otroci radi pridejo vanj, v njem se dobro počutijo in to je dober začetek za uspešno delo.

Ali tudi druge učiteljice delajo podobno, ali je to značilno samo za vas?

Nekaj učiteljic na šoli to posnema, za vse pa ne vem. Mislim, da je zelo pomembno, da si vsak človek prostor, v katerem dela, uredi po svoje. Vsako jutro se naravnam na dan, ki me čaka, in to naredim v svoji učilnici, ki je kot moj drugi dom. V njej se zelo dobro počutim in si želim, da se tako počutijo tudi otroci.

Kakšni so letošnji prvošolčki?

Čudoviti. So zelo motivirani, radovedni in vedoželjni, pa tudi izredno odprti, odzivni in hvaležni. Večkrat se z vzgojiteljico, s katero skupaj skrbiva zanje, pogovarjava, kako radi prihajava v šolo in kako lepo se imamo. Smo zelo prijetna skupina.

Predstavljam si, da se otroci zelo navežejo na vas? 

To je eden od privilegijev, ki ga imamo učiteljice prvega razreda in ena od stvari, zaradi katerih ti je toplo pri srcu, ko te otroci sprejmejo za svojo. Včasih s starši računamo, da so otroci v šoli dlje, kot so potem doma z njimi. Pogosto mi rečejo kar mama, čeprav jim je potem nerodno, ker se zmotijo. Saj so stari šele šest let, zato je še toliko pomembnejše, da dobijo in čutijo varnost, toplino in sprejetost.

Ali greste z učenci naprej v drugi in tretji razred?    

Ko smo vpeljevali devetletko, je bilo zamišljeno, da bi učiteljica potovala z otroki od prvega do tretjega razreda. To smo seveda poskusili. Potem smo poskusili tudi potovanje učiteljice od prvega v drugi razred. Po številnih pogovorih in razmišljanjih pa smo ugotovili, da je najboljše, da učiteljica ostane v prvem razredu.

Ali ni navajanje na drugo učiteljico za otroke zahtevno?

Otroci se veliko laže navadijo na novo učiteljico kakor starši. Ob koncu vsakega leta se jim zdi skoraj nesprejemljivo, da ne bom učila otrok naprej. Vedno jih potolažim, da bodo v drugem razredu spoznali novo učiteljico, ki bo imela nove odlike, drugačne značilnosti, tople in sprejemljive pa so navadno vse učiteljice na razredni stopnji, sicer se ne bi odločile za ta poklic. Mogoče je začetni mesec v drugem razredu še malo težko, potem pa se otroci navadijo. Res pa je, da kadar koli me srečajo otroci, ki sem jim bila razredničarka v prvem razredu, me pozdravijo, in v drugem in tretjem razredu še pritečejo k meni, me objamejo, se me razveselijo, tako da te vezi ostanejo.

Naklonjenost do učitelja in šole se pozneje neredko izgubi ali celo spremeni v nasprotje.

Ne vem, ali se izgubi, mogoče se malo skrije. Mislim, da zato, ker gre razvoj svojo pot. Ko otroci odraščajo in prihajajo v puberteto, se jim mogoče zdi, da ni kul, da pokažejo navezanost na odraslega – takrat so pač vrstniki v ospredju. Včasih tudi hočejo izpasti frajerji in mislijo, da morajo reči, da v šolo ne hodijo radi. Po drugi strani pa se je kdaj res mukotrpno učiti neke stvari. Tisto, kar ti ne gre, tega ni prijetno delati. Ampak jaz vedno rečem: to je šola za življenje, s koliko stvarmi se boš še srečal v življenju …

Znanka, zdaj že upokojena učiteljica prvega razreda, je rekla, da so se otroci zelo spremenili, da v razredu ni več discipline, kakršne je bila vajena in je zadnja leta komaj zmogla hoditi v službo.

Naš poklic je naporen in včasih človeku res zmanjkuje moči. Vendar mislim, da je pravilno delovanje tako, da energija teče od učitelja do otroka in nazaj, skratka, da ves čas kroži. Kadar je to kroženje brez motenj, takrat je najlepše. Razumem pa tudi vašo prijateljico, otroci se res spreminjajo, spreminja pa se tudi okolje, v katerem živijo. Na to vplivajo družbene razmere in seveda družina. Pa še nekaj je: vemo, da je permisivna vzgoja naredila veliko škode in zdaj prihajajo v šolo otroci staršev, ki niso imeli zgleda dobre vzgoje, ker je bila takratna vzgoja popuščanje brez meja, in jim je zdaj težko vzgajati svoje otroke. Vendar ne bi rada kritizirala, ker verjamem, da vsak starš vzgaja otroka najbolje, kot v tistem trenutku zmore in zna. Vsakega starša tudi zelo spoštujem in mislim, da je vzgoja otroka najzahtevnejši projekt, ki ga dobimo v življenju, če nam je to dano.

Kako se kažejo posledice preveč popustljive vzgoje?

Danes je več razvajenih otrok, včasih tega ni bilo toliko in so bolj izstopale učne težave. Takšni otroci v šoli težko sprejemajo pravila ali avtoriteto, težko popustijo vrstnikom in želijo, da je vse po njihovo. Navadno pravila zelo dobro poznajo in hitro opazijo, ko jih drugi ne upoštevajo, sami pa mislijo, da zanje ne veljajo. Povsod, kjer je več ljudi, potrebujemo pravila, da lahko živimo skupaj in sodelujemo, in tako je tudi v šoli.

Kako se otroci odzivajo na postavljanje meja? 

Zelo kmalu lahko ugotovimo, da imajo otroci pravila in meje radi, ker se ob njih počutijo varne. Vendar jim jih je treba predstaviti pravilno in potem pri teh pravilih in mejah vztrajati. To velja v šoli in tudi doma.

Kaj pa o tem menijo starši?

Tudi sama sem kot mama hodila po teh stopinjah in mislim, da starši pogosto ne znamo pravilno izraziti ljubezni, ki jo čutimo do svojega otroka. Ta ljubezen je močna in jo želimo razdajati, kažemo pa jo pogosto napačno: na primer tako, da otroku nekaj podarimo, kupimo ali omogočimo. Ali pa včasih otrokom dovolimo vse ali preveč, ker mislimo, da bodo samo tako razumeli, da jih imamo radi. Vendar je to zgrešeno.

Moje izkušnje kažejo, da če mi starši prisluhnejo, in če so pripravljeni slediti našim skupnim dogovorom, potem se stvari počasi premikajo na bolje. Je pa res, da naletim tudi na starše, ki ne zmorejo prisluhniti, saj so še tako zaverovani v otroka in v ljubezen do njega, da so prepričani, da delajo prav. Nekateri morda ne zmorejo, ne verjamejo, ali ne uvidijo, da bi s trdim vzgojnim delom doma lahko stvari spremenili.

Posledice takega prepričanja se verjetno pokažejo pozneje?

Pokažejo se zelo kmalu. V prvih letih šolanja je veliko možnosti za to, da se stvari popravijo, če niso dobre. Če starši v tem obdobju ne ukrepajo, se lahko zgodi, da otroku že v četrtem ali petem razredu niso več kos. Potem pridejo v šolo in prosijo za pomoč, ker jih otrok terorizira, oni pa ga ne zmorejo obvladati. Šola lahko naredi veliko, vsega pa le ne more narediti. Lahko gojimo samo tista dobra semena, ki so posajena v družini in so tam tudi vzklila.

Mnogi starši so sami v stiski in dodatnim stiskam svojih otrok niso kos.

Res je, ljudje smo različni. Nekateri se lahko o stvareh odkrito pogovarjajo, drugi tiščijo težave v sebi, o njih ne govorijo, ali jih celo zanikajo. Zdaj se veliko govori o tem, da pošiljajo starši na šole različna pisma, se pritožujejo, prijavljajo učitelje inšpektorjem, celo z odvetniki prihajajo na šole in podobno. To so starši, ki kličejo na pomoč, pa tega ne znajo pokazati drugače kakor z močjo odvetnikov in inšpekcij. Pogosto so to tisti starši, s katerimi smo se v prvem razredu pogovarjali, naj nam prisluhnejo in kaj naredijo za to, da bi otroku skupaj pomagali pri vzgoji, pa tega niso znali, zmogli ali niso bili pripravljeni. Potem so vsako leto samo v še večji stiski. Na šoli se o tem veliko pogovarjamo, že veliko let organiziramo tudi predavanja za starše, na katera povabimo strokovnjake s tega področja, ampak žal odziv ni posebno velik. Pridejo predvsem starši uspešnih otrok, ki nimajo vzgojnih težav.

Koliko otrok je v enem razredu?

Skupine se med seboj razlikujejo po velikosti. V moji skupini jih je devetnajst, in to je optimalno, da ne rečem idealno za prvi razred, lani sem jih imela šestindvajset. Vendar ni pomembna samo velikost skupine, veliko bolj je pomembno, koliko je v njej otrok, ki potrebujejo posebno pozornost. Zdaj je moderno reči, da so to otroci s posebnimi potrebami. Sama se temu ogibam, ker menim, da otroka veliko prehitro tako označimo, saj so pogosto to samo otroci, ki potrebujejo pomoč pri nekaterih vzgojnih korakih in prijemih, potrebujejo pa jo tudi njihovi starši.

Kaj menite o devetletki?

Pred trinajstimi leti, ko smo z devetletko začeli, in ko smo se pripravljali nanjo, so nam obljubljali vse kaj drugega, kot je danes. Govorilo se je, da bo to nekakšna mala šola, ki bo olajšala prehod iz vrtca v pravo šolo. Učiteljice smo imele veliko dodatnega izobraževanja in pomoči. Na začetku je bila med poukom z menoj tudi vzgojiteljica. V programu je bilo še veliko igre, veliko časa smo imeli za učenje sporazumevanja med otroki, učenje socialnih spretnosti in za vzgojo.

Potem je prišla prva prenova, ki nam je prinesla več dela, sledila ji je druga prenova in v prvi razred vpeljala velike tiskane črke in računanje do dvajset. Zaradi te prenove sem zelo žalostna, čeprav se veliko strokovnjakov z menoj ne bo strinjalo, ker menijo, da v tujini otroci že s petimi leti hodijo v šolo in vse to zlahka zmorejo. Saj zmorejo tudi naši šestletniki in veliko otrok je navdušenih, da se to učijo. Veliko pa je tudi otrok, ki tega ne zmorejo in jim je zaradi tega težko. Časa za igro, ki je bila na začetku tako opevana, zdaj skorajda ni več. Samo od spretnosti in iznajdljivosti učiteljice in vzgojiteljice je odvisno, ali najde čas zanjo.

Ko sem se zadnjič med odmorom sprehodila po hodniku vaše šole, sem imela občutek, da se imajo otroci zelo lepo.

Seveda, saj se tudi res imamo. Vendar smo učiteljice včasih prav utrujene od bojevanja za otroke, ker se poudarja samo to, kaj jih bomo naučili, zmanjkuje pa časa za odnose z vrstniki in za vzgojo zunaj določenih okvirov in ciljev. Pravim, da je igra najboljši poligon za učenje medvrstniških odnosov in strategij sodelovanja. Otroci se lahko med igro naučijo veliko več tega kot v času, ko sta na urniku slovenščina ali matematika.

Nekateri pedagogi pravijo, da izkušnje potrjujejo, da majhni otroci veliko laže z igro vsrkajo veliko znanja, za katerega se morajo pozneje dosti bolj potruditi, da ga osvojijo. Zgled za to je učenje tujih jezikov.

Seveda, prvi razred ni samo suhoparno sedenje v klopi in učenje nekih vsebin, temveč se otroci učijo ob različnih didaktičnih igrah, zanje učiteljice pripravimo veliko didaktičnega gradiva. Ko sem prej rekla, da bi si želela več igre, sem mislila na igro, pri kateri se lahko otrok sam odloči, s kom se bo igral, kaj se bo igral in kako. V učilnici imamo še vedno igralne kotičke in najbolj mi zaigra srce, ko vidim, da se otrok ne igra vsak dan z istimi prijatelji. Za to obdobje je značilno, da si otroci izbirajo družbo glede na vsebino igre. To je tisto, kar si želimo: da navežejo stik s čim več različnimi sošolci in se učijo sporazumevati z vsemi. S strokovnimi delavci iz posameznih področij na seminarjih pogosto glede tega ne najdemo skupnega jezika.

Ocen v prvem razredu ni?

Ne in zelo hvaležna sem, da jih ni, ker se mi zdi, da je to pravično do šestletnih otrok. Staršem že na prvem srečanju povem, da prvi razred še zdaleč ni samo učenje, ampak da prav toliko časa namenimo vzgoji in razvoju socialnih spretnosti. Zame je to dvoje v prvem razredu celo pomembnejše od poučevanja, še posebno zato, ker se zavedam, da so učni načrti z vsakim šolskim letom bolj natrpani, da zmanjkuje časa za vzgojo, in to je škoda – da ne bom rekla, da ni prav.

Kako otroke učite ustreznih odnosov?

Če povem zgled: pogoj za to, da se bo otrok počutil dobro, je varno okolje in prepričana sem, da se otrok v prvem razredu počuti varno – ima svojo učiteljico, svojo vzgojiteljico, rad pride v šolo. Potem pa se zgodi, da ga v tem varnem okolju zavrne drug otrok, ki pravi, da se ne bo igral z njim, ker bo igral šah. Otroku je težko, ker je zavrnjen, zlasti če se mu prej doma to še ni zgodilo, ker se starši takoj odzovejo na vsako njegovo željo.

Ob zavrnitvi se otroci odzovejo različno. Nekateri se potegnejo vase, drugi se včasih odzovejo malo bolj agresivno. To je priložnost, da se pogovorimo in razrešimo stvari. Z vzgojiteljico vedno učiva otroke, naj se poskusijo najprej pogovoriti med sabo. Če tega ne zmorejo, naj šele pridejo po najino pomoč. Na začetku je te pomoči veliko, čez nekaj mesecev pa vidim, da se znajo otroci sami igrati. Eno najlepših daril za učiteljico in vzgojiteljico je, ko opazuješ sadove svojega dela in slišiš, da otrok razloži vrstniku: »Zdaj ne bom s teboj risal, ker me je povabil Tine, da se igram z njim šah. Zdaj bom igral z njim šah, popoldne bom pa risal s tabo.« Da, šestletni otroci so tega sposobni, le ustrezno jih je treba usmerjati.

Se to potem ohrani ali pozabijo na to?

Odvisno je, ali se neguje naprej. Kot sem že omenila, semena posadiš, vzklijejo zagotovo, potem je pa odvisno, kako skrbiš za njih, kako jih zalivaš. Ne smemo pozabiti, da je prav, da se skrb za vrednote začne v družini. To je temeljna celica in najbolj varno okolje za otroka, kjer je lahko takšen, kakršen želi biti. Če bi se starši zavedali, kako pomembno je vse, kar se otrok nauči v družini in vse izkušnje, ki jih tam pridobi, bi se verjetno še bolj trudili, kot se potrudijo. Če otrok spoznava vrednote spoštovanja, sprejemanja drugačnosti, ljubezni in miru že v družini, mu je to veliko laže, kot da potem te vrednote spoznava pozneje zunaj družinskega okolja. Dosti lažje je, na primer, če ti nekaj o pravilnem delovanju in postavljanju meja povesta mama ali oče, kot pa da te pozneje, ko odrasteš, na to opozorijo učitelji ali tvoji nadrejeni v službi.

Delate po vseh teh letih z enakim žarom kot na začetku?

Že od malih nog sem menda govorila, da bom učiteljica. To sem res postala in sem presrečna, da sem učiteljica, ker to sem jaz. Nekateri rečejo, da ni prav, da ne ločiš zasebnega življenja od službenega, ampak biti učiteljica zame ni samo poklic, temveč način življenja in konjiček, uživam v tem. V vseh teh letih so bila seveda tudi nihanja. Kadar imaš zahteven razred, si velikokrat izčrpan in utrujen, toda z leti pridobiš tudi modrost, ki mi, skupaj z izkušnjami, zelo pomaga.

Ko vas poslušam, bi rekla, da ste velika pozitivka.

Vse življenje sem trmasta. Po zodiakalnem znamenju sem bik in ta prirojena trma mi je v življenju zelo pomagala. Vedno sem si dopustila zdrsniti navzdol samo do neke točke, potem pa sem rekla, da je dovolj in se nehala smiliti sama sebi. Stvari sem vzela v roke in se potegnila korak za korakom spet navzgor.

Ali imate pri delu kakšno vodilo?

Večkrat povem, tudi študentkam s pedagoške fakultete, ki hodijo k nam na hospitacije in izpitne ure, da imam tri čarobne paličice, s katerimi si pomagam v poklicu. Prva je ljubezen, ki ni nikoli pogojena s tem, da bi moral biti otrok zelo priden, ubogljiv ali da upošteva vsa pravila. Otroke imam brezpogojno rada ne glede na to, kakšni so in kaj delajo. Besedo ljubezen pišem z veliko začetnico, ker je zame to tista prvinska sila, ki je temeljna vrlina človeštva.

Moja druga vrednota je pravičnost. Pravičnost je zelo pomembna in tukaj smo učitelji lahko tudi dober zgled otrokom, da čutijo, da imaš vse enako rad. Pravičnost je povezana tudi z mejami, ki jih postavimo s pravili. Meje so moja tretja vrednota, saj otrokom omogočijo prostor, v katerem se počutijo varne. Ljubezen, pravičnost in meje so moja tri vodila, s katerimi že leta in leta uspešno vodim otroke in svojo pot skozi svoj poklic.

Očitno vam vrednote zelo veliko pomenijo.

Da, in to ne samo kot učiteljici, temveč tudi kot človeku. Mislim, da so največja dota, ki jo lahko damo otroku za življenje, prav vrednote. Otroci se vrednot najlažje učijo z zgledom, nenehno nas opazujejo in posnemajo, česar se vse premalo zavedamo: starši, učitelji, vsi odrasli.

In vendar se verjetno kdaj zgodi, da otroci pravil, ki jih postavite, ne upoštevajo?

Skušam delovati tako, da otrokom jasno povem, kakšna so pravila v našem razredu in natančno vedo, kaj se zgodi, če jih upoštevajo in kaj se zgodi, če jih ne. Navajam jih na to, da se naučijo, da vsako njihovo dejanje nosi posledico, in da vnaprej vedo, kaj se bo zgodilo, če nekega pravila ne bodo upoštevali. Problemov ne rešujemo s kaznijo, temveč tako, da se pogovorimo. Otroku, ki je prekršil pravilo, navadno rečem: »Glej, danes ti ni uspelo. Vem, da je to težko. Držim pesti in ti želim, da ti bo jutri uspelo in da se boš raje pogovoril kot udaril.« Verjamem, da bi vsak človek rad ravnal prav in se odzval tako, kot je prav. Toda življenje je povsem nekaj drugega. Tudi nam odraslim se zgodi, da naredimo napako, da koga prizadenemo, kaj naredimo narobe in podobno.

Ko vas poslušam, se mi zdi, da bi tudi odraslim včasih koristilo, če bi šli za kratek čas k vam v prvi razred. (Smeh.)

Verjetno mislite na to, da so zdaj tudi v širši družbi človeške vrednote kar velika težava, pogosto so poteptane, premalo smo jih gojili in razvijali. Ljudje se med seboj razlikujemo, mislim pa, da ni otroka – ali odraslega človeka –, ki ne bi bil rad pohvaljen in bil uspešen. Če pa kdo začuti, da z dobrimi deli ne more uspeti, skuša dobiti pozornost tako, da nekaj ušpiči. To znajo že zelo majhni otroci. Na šoli se o tem veliko pogovarjamo in že leta organiziramo tudi predavanja za starše, na katera povabimo strokovnjake, toda žal odziv ni posebno velik.

Ali so tudi slabi učitelji?

Verjamem v to, da vsak človek opravlja svoje delo najbolje, kakor ga zmore in zna. Težko rečem, da so tudi slabi učitelji, so pa lahko nekateri bolj predani svojemu delu kakor drugi, tako kot pri vseh poklicih.

In dobri učitelji?  

Mislim, da je najboljši učitelj zgled in da to velja pri vsaki stvari. Ti si, kar si, igrati ne moreš prav dolgo, prej ali slej se pokažeta tvoj pravi obraz in značaj. Prepričana sem, da je za učitelja najpomembnejše, da ima rad otroke, da jih sprejema, ne smejo mu iti na živce. Potem pridejo na vrsto temeljne človeške vrednote in da rad učiš, da rad delaš z ljudmi. Včasih nam očitajo, da smo učitelji individualisti, ker nas morajo drugi poslušati in ubogati. Mislim, da ni povsem tako, in da je delo v razredu izmenjava energije med učiteljico in otroki. Sicer pa mislim, da dobrega učitelja naredi skupek nekih lastnosti, značilnosti, odlik in znanja, seveda pa moraš delati s srcem.

Ali ste v teh letih kot učiteljica prišli do kakšnega dragocenega spoznanja?

Takih spoznanj je bilo kar nekaj in še zmeraj prihajajo. Prelomnico pri delu učitelja pa sem doživela pred leti, ko nas je supervizorka (mentorica in višja pedagoška svetovalka op. p.) naučila nekaj zelo pomembnega. To je, da moraš kot učitelj čim prej razčistiti sam pri sebi, da lahko vplivaš na otroka samo do neke meje, nad to mejo pa ne. Nad to mejo ne samo da nimaš možnosti, pravzaprav nimaš pravice stopiti, od tam naprej so odgovorni otrok in njegovi starši. Za to sem tej supervizorki zelo hvaležna, saj sem si marsikdaj pozneje, ko sem imela kakšne težje vodljive otroke, s tem zelo pomagala. Prej sem od sebe vedno pričakovala nemogoče in sem se zmeraj spraševala, zakaj nečesa ne zmorem in ali sem dobra učiteljica ali ne.

Drugo moje večje spoznanje zadeva otroke z vedenjskočustvenimi motnjami, ki so glede vzgoje zahtevnejši. Zgodi se, da se zaradi njih včasih pritožijo starši drugih otrok. Tudi jaz sem na začetku podobno razmišljala in bila jezna, če je takšen učenec motil potek učne ure. Z leti prakse pa sem ugotovila − to bo zdaj slišati nenavadno −, da je takšen otrok darilo drugim otrokom. Kajti v življenju bodo spoznali ljudi, ki bodo prijazni, pa tudi take, ki bodo neprijazni ali celo zahrbtni. Morali se bodo navaditi postaviti zase, in to je začetek učenja za življenje. Ugotovila sem, da otroci v takih razredih veliko več pridobijo za svoj razvoj, se veliko več naučijo kot otroci v pridnem razredu. Veliko več se naučim tudi sama. Seveda pa kar prav pride, da imaš na vsake toliko kakšen »priden« razred, v katerem si nekoliko oddahneš in nabereš novih moči.

Kaj menite o različnih zasebnih osnovnih šolah, ki so se ustanovile v minulih letih?

O omenjenih šolah sem nekaj prebrala v člankih, nisem pa še imela priložnosti, da bi hospitirala v taki šoli in njihovega programa ne poznam. Verjamem pa, da so tudi te šole ustrezne. Prav se mi zdi, da so šole različne, da imajo starši možnost glede na svoje vrednote in na svoj način življenja ter razmišljanja otroka vpisati v šolo, za katero se jim zdi, da bo zanj najbolj primerna.

Kaj pa menite o šolanju otrok na domu?

Mislim, da otrok potrebuje družbo vrstnikov, da v njej odrašča, pa tudi v skupini je dinamika dela drugačna kot pri individualnem pouku. V skupini nisi vedno edini, nisi vedno prvi, včasih je treba počakati, včasih se je treba čemu prilagoditi, včasih ne prideš na vrsto in to so vse izkušnje, ki ti v življenju pridejo prav. Bilo bi pa dobro, če bi imela šola več predmetov s praktičnim znanjem, ki bi otrokom prišlo prav za življenje, ne samo, da bi bila nekakšen leksikon.

Bi za konec želeli še kaj dodati?

Kljub temu, da veljam za dokaj strogo učiteljico, me imajo otroci radi. Še leta tekajo za mano, me kličejo, se pridejo k meni stisnit, se pogovarjajo z menoj. Dolgo sem premišljevala, zakaj je tako, ko pa jim vendar toliko »težim« s pravili in mejami. Potem sem ugotovila, da čutijo, da jih imam rada. Vendar nič ne naredim za to – to je del mene. Zame poklic učitelja ni samo poklic, biti učitelj je poslanstvo. Do tega sem sama prišla dokaj pozno. To je zelo lepo poslanstvo in biti učitelj je lepo.

Res je darilo, da lahko tako gledate na svoje delo.

Da, in tudi hvaležna sem zanj.

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 315, december 215

Fotografija: Barbara Škoberne