Joyce Darlene Barker iz Kanade, pedagoginja in avtorica devetih knjig ter  slikanic o gojenju dobrih človeških vrednot in čustev, pravi: »Že dvajset let proučujem sebe. Raziskujem svoj notranji jaz. Pri tem, dolgoletnem proučevanju sem opazila, da sta naše čutenje in zdravje povezana. Razumevanje naših čustev nam torej pomaga, da se začnemo počutiti bolje. Če čustvom in občutjem ne namenimo pozornosti, zbolimo. Če se trenutno počutite slabo, lahko naredite nekaj, da se boste počutili bolje. Lahko se spremenite!  Nikakor ni potrebno, da ostanete takšni, kot ste.«

Enainosemdesetletna Joyce D. Barker razlaga: »Kadar koli sem zbolela, se mi je to zgodilo zato, ker se nisem vsak dan posvetila temu, kar sem v resnici čutila, občutila. Zato je za nas izjemno pomembno, da se neprenehoma opazujemo – zaznavamo tisto, kar občutimo.« Moja sogovornica pravi, da moramo najprej ugotoviti, kako se počutimo in kaj občutimo. Potem občutke, ki jih zaznamo, tudi poimenujemo. Rečemo si na primer: Jezen sem! Ali: Strah me je. Bojim se. Nekdo si morda pravi: Nevoščljiv sem! Ljubosumen in zavisten sem. Ali pa: Nisem dovolj dober! Kdo drug pa bo v sebi morda odkril pohlep, žalost itn.

Žalost je na primer zelo pogosto čustvo, največkrat jo občutimo takrat, ko izgubimo svoje najdražje. »Prav je, da smo zaradi tega nekaj časa žalostni, da jokamo. Ni pa dobro, če žalostni ostanemo. Žalost težko prikrijemo, saj jo ljudje takoj zaznajo. Če se z žalostjo in tudi vsemi drugimi občutji ne spoprimemo  takoj, če jih zatremo, zadušimo in potlačimo – vplivajo na nas nasprotno – v našem  telesu povzročijo težave, torej bolezni. Nekoč sem spoznala žensko, ki je izgubila moža – bila je neznansko obupana, žalostna in nesrečna. Kmalu je hudo zbolela. Na koncu je postala tako šibka, da je težko prehodila že majhno razdaljo. Razmišljala sem, kako zelo bi ji koristilo, če bi glede smrti in žalosti vedela tisto, kar sem se naučila jaz …«

Joyce je spoznala, kako pomembno je, da si za prijatelje, za ljudi, ki so koga izgubili, vzamemo čas. »Potrudite se, naj vam spregovorijo o človeku, ki so ga izgubili. Naj vam o njem govorijo le čudovite reči. Poslušajte jih, in ničesar ne govorite. Ko bodo končali, se bodo počutili tako, kot da so odložili neznansko breme. Zakaj? Zato ker ste se pogovarjali o dobrih lastnostih umrlega.«

Lahko se spremenimo!

Razumevanje naših čustev nam torej pomaga, da se začnemo počutiti bolje. Če se s čustvi in občutji ne soočamo, lahko zbolimo. »Če se trenutno počutite slabo, lahko naredite nekaj, da se boste počutili bolje. Lahko se spremenite! Ni potrebno, da ostanete takšni, kot ste. Če si niste všeč, se spremenite! Z božjo pomočjo lahko postanete, kar koli želite.«

O tem, kako se lahko popolnoma spremenimo, pripoveduje pisateljičina  najnovejša knjiga z naslovom Spremenil se bom. Opisuje subtilne, skoraj nevidne spremembe, ki se začno pojavljati v človeku, ki proučuje pet človeških vrednot (resnica, pravilno delovanje, mir, ljubezen in nenasilje) in se ukvarja z razumevanjem sočloveka. »Pomembno je, da namenjamo pozornost tudi drugim ljudem in njihovim občutkom – naj čutijo, da so njihovi občutki nekaj vrednega, zato jih nikar ne sodite, presojajte po svoje. Vedno bodite pozitivni. Odpuščajte in se ne maščujte. Tudi sebi odpustite vse, kar ste napačnega storili.«

Ljubezen, sočutje, odpuščanje in mir spreminjajo naša občutja. Ozrite se vase in pomislite, kolikokrat se je svet okoli vas že spremenil le zato, ker ste se spremenili vi. Vzemimo jezo. Pride tako hitro, da nismo sposobni niti razmišljati! Joyce D. Barker razlaga, zakaj postanemo jezni: »Saj se z jezo še niste ukvarjali, v sebi se z njo še niste soočili. Zato vas ta potisne v toliko težavnih položajev. Tudi sama sem se v preteklosti soočala s tem občutkom – moj oče je bil človek hitre jeze, bil je zelo temperamenten. In tudi moj sin se lahko hitro razburi. Če sem jezna, ne morem zaspati, Bog mi ne dovoli zaspati, dokler ne ugotovim, kako naj opravim z jezo.«

Opustimo slaba čustva!

Kadar smo jezni, navadno hitro zbolimo. Kakšne težave povzroči v našem telesu občutek jeze? Bolečine v prsnem košu, stiskanje pri srcu, težave s prebavo,   zvišanje krvnega tlaka. Če se tedaj, ko smo jezni, pogledamo v ogledalo, vidimo, kako nenadno se nam  spremeni obraz – videti smo strašni – obraz se nam povsem popači! »Če se torej jeze dolgo oklepamo, lahko zbolimo! Zato se nikoli ne odpravljajte jezni v posteljo! Opustite jezo preden zaspite!« poudarja moja sogovornica.

Kaj pa se zgodi, če jezo potlačimo in se skušamo vesti, kot da nismo jezni, ter se z jezo ne spoprimemo, se ne ukvarjamo z njenimi vzroki? »Postopno zbolimo, naš imunski sistem oslabi (a ne le zaradi jeze, marveč zaradi katerega koli močnega slabega čustva) – zato se takrat hitro prehladimo, dobimo gripo. Lahko dobimo tudi kakšno kožno obolenje. Koža nas namreč varuje pred zunanjimi vplivi, in če ne znamo doumeti svojega notranjega sveta, lahko dobimo različne vrste kožnih bolezni, izpuščajev itn.«

Tudi strah oslabi in ustavi prebavljanje, saj iz telesa posrka tako rekoč vso tekočino. Moški se s tem čustvom morda teže sprijaznijo, saj so vzgojeni tako, da ne smejo pokazati strahu. Joyce razlaga, da nekatere ljudi pesti tolikšen strah, da niso sposobni opravljati niti svojega dela in vsakdanjih dolžnosti. »Vidite,  prav zato je nadvse pomembno, da se s čustvi, občutji ukvarjamo. Ljudje, ki  jim je uspelo strahove premagati, spoznajo, da lahko delajo več in so učinkovitejši. Kaj se zgodi, če se v nas razbohoti velikanski strah? Ohromi nas, telesno in umsko, izgubimo pa tudi sposobnost razmišljanja. In končno – postanemo pravi strahopetci – strah nas je vsega. Ne upamo si spregovoriti, ne upamo si molčati. Ne upamo se postaviti zase, saj si mislimo: Morda pa to ni preveč dobra zamisel … Potem bo morda kdo o meni kaj slabega mislil ali rekel. Kadar smo prestrašeni, prebledimo, saj naša kri steče bodisi v roke ali v noge – tako imamo le dve izbiri: lahko zbežimo ali se bojujemo.«

Ljubosumje je čustvo, ki je teže ozdravljivo kakor rak. Zato ga imenujemo »zmaj z zelenimi očmi«. Kako se počutimo, ko smo ljubosumni, zavistni? »Skrči se nam srce. Le kako naj takrat občutimo ljubezen?!« Tudi sovraštvo – mešanica jeze, strahu in ljubosumja – je težaven občutek – zdi se nam, da smo manjvredni  (mislimo si na primer – vsi so lepši kot jaz, drugi vedo več kot jaz). »To pomeni, da ne zaupamo svojemu notranjemu jazu, svoji vesti, ki je Bog. Sprašujemo se: Zakaj pa ne jaz? Zakaj so bili na primer čudežno ozdravljeni vsi, razen mene?!« razlaga pisateljica. »Kaj pa razočaranje? Če nikoli ničesar ne pričakujemo,  nismo razočarani. To je preprosto. Zapomnite si: četudi si morda mislite, da se vam dogaja nekaj zelo slabega, vedite, da je vse v vaše dobro.«

Pohlep je še eno težavno čustvo. »Ko sem bila še otrok – takrat sem spoznala Jezusa – sem drugim vedno dajala največji kos torte, jim prepuščala najboljši sedež, vedno sem jim dajala prednost itn. Potem pa sem prišla v hudo življenjsko stisko … Počutila sem se zelo prizadeto, bila sem notranje ranjena … Zato sem se odločila: odslej bom največji kos torte pojedla sama, zasedla bom najboljši sedež, vse najboljše bom dajala sebi. Bila sem namreč jezna, razočarana, prizadeta. Moj zakon je razpadal, zato sem se neznansko smilila sebi, jezila sem se celo na Boga. To je trajalo kar nekaj časa. Potem pa sem spoznala Sai Babo. In znova sem se zavedela, zakaj je prav, da vse najboljše reči vedno najprej ponudimo drugim … Tako sem se spet povrnila k svoji prvinski ljubezni do Boga, tisti, ki sem jo gojila v otroštvu. To pa je pripomoglo, da so se moja slaba občutja povsem preobrazila, izginila so.«

Sejmo le dobra semena

K izjemnemu izboljšanju našega splošnega zdravja pripomore tudi gojenje človeških vrednot. Ena od teh je resnica. »Na svojih najglobljih ravneh namreč natančno zaznavamo, ali nekdo govori resnico ali ne. Otroci zaznavajo to še natančneje, saj vedo, kdaj govorimo neresnico. Če si želite, da so otroci z vami odkriti, da vam bodo govorili resnico, jih morate naučiti, da vam bodo zaupali – zato jim tudi vi ne smete lagati. Če vas vsak dan slišijo, da se nekajkrat zlažete, od njih nikakor ne morete pričakovati, da vam bodo zaupali. Z otroki bi morali ravnati tako kot z Bogom. Resnica je ena od najpomembnejših stvari  – predvsem resnica, odkritost do sebe. Ne slepimo se, da je nekaj res, ko vendarle vidimo, da v resnici ni tako. Kaj pomeni ‘biti iskren do sebe’? Če si na primer mislimo tole: Nikoli ne obsojam drugih. Toda v resnici se zelo pogosto izkaže, kako zelo sodimo vse ljudi okoli sebe, saj razmišljamo takole: Le kako so oblečeni! S čim se le hranijo! Le zakaj so nam to rekli! A zapomnimo si – če smo sami brez napak, teh navadno tudi pri drugih ne najdemo!«

Ena od pomembnih človeških vrednot, še posebno pri vzgoji otrok in mladih, je tudi pravilno delovanje. Joyce D. Barker razlaga: »Predstavljajte si, kako je, če doma zazvoni telefon – žena dvigne slušalko in pomigne možu, češ, nekdo te  kliče. Mož ji z gibi razlaga, naj reče, da ga ni doma. Kaj se zgodi, če otrok odrašča v takšnem ozračju? Kako lahko od njega pričakujete, da bo, potem ko bo odrasel, deloval pravilno?! Vprašajte se, kakšni bodo otroci, ki opazujejo dejanja takšnih staršev.«

V nas je treba torej že v otroštvu posejati dobra semena, in ne slabih: »Če prebiramo pravo duhovno literaturo – četudi si pri tem mislimo, da je ne razumemo in da zanjo sploh še nismo zreli – je prav, da jo prebiramo naprej. Zakaj? Nekega dne bo iz teh ‘semen’, ki jih je posejala v nas, ‘zraslo’ nekaj dobrega. Zato se bomo duhovno dobro razvijali – saj z branjem duhovne literature sejemo vase le dobro ‘seme’. Naša snovnost je namreč le upočasnjeni duh. Duh pa je pospešena oblika materije – hitreje ko se premika, više lahko poseže. Povedano preprosteje: zelo močni smo. Pravzaprav se ne bojimo svoje šibkosti, marveč moči. Sposobni smo ozdravljati sebe in druge. Sposobni smo spremeniti prav vse – kar si želimo. Ko postajamo vse bolj poduhovljeni, se hitreje osebnostno razvijamo. Če smo na ‘drugih ravneh’ – to je takrat, ko molimo, meditiramo, ponavljamo ‘božje ime’, nesebično služimo – se z nami ‘nekaj dogaja’, in to na povsem znanstveno dokazljivi ravni – nekaj se dogaja z našimi atomi. In takšno dogajanje nas povzdiguje na ‘višjo’ raven.«

xxx

Zakaj je pomembno, da vsa sodobna  družba goji dobre človeške vrednote?

Če jim ne sledimo, sčasoma zbolimo.

Torej lahko spremenimo svet …?

Seveda, če spremenimo sebe. In prav zato se svet že spreminja.

Kako naj učenje o človeških vrednotah uvrstimo v izobraževalne sisteme?

To se počasi že dogaja. Pri nas, v Kanadi, smo odšli v urade, kjer se ukvarjajo z izobraževalnim sistemom in pristojnim predstavili vsebino petih človeških vrednot. Pristojne ljudi na teh uradih smo začeli o teh vrednotah tudi poučevati.

Torej se pojavlja resnična možnost za to, da bi omenjene vrednote poučevali tudi v sodobnih šolah? 

Tako je. Sicer pa jih v nekaterih šolah v Kanadi, v Združenih državah Amerike in še kje drugje po svetu, že poučujejo.

Ali menite, da se bo tovrstno izobraževanje širilo po vsem svetu?

Da. Širilo se bo sicer počasi, a zanesljivo.

Ali pri širjenju človeških vrednot sodelujete tudi s pripadniki drugih duhovnih gibanj, religij in Cerkva? 

Seveda. Obiskali smo številne cerkve in v njih so me povabili, naj jim spregovorim – predstavim človeške vrednote. Sodelujemo tudi na številnih medreligijskih konferencah, ki potekajo po vsem svetu. Takšno delo me zelo osrečuje.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 255, november 2010

Na fotografiji: Joyce Darlene Barker, posnela Elena Danel