Vprašanje: Velikokrat se mi postavlja vprašanje, kakšno razmerje naj ima duhovni iskalec do praktičnih življenjskih opravil. Opažam namreč, da se mnogi iskalci povzdignejo nad vsakdanja opravila in se zanemarijo. Ves čas preždijo ob duhovnem branju, meditiranju in poslušanju navdahnjene glasbe, svojo materialno plat pa tako zelo zapuste, da ostanejo odvisni od svojcev. Za svoj oltarček s sliko guruja, za svečke, cvetne liste in kadilo nenavadno skrbijo, meter ali dva stran pa so že nastlane prepotene cunje, smrdeče nogavice, turistične kartice, knjige in zvezki. V pomivalnem koritu ostaja nepomita posoda, pol hrane v hladilniku je pokvarjene, na mizi so še kozarci in pločevinke od raznih pijač, neredko pa tudi ugaski džointov. V nabiralniku se kopičijo opomini, denar za nujne potrebe ali za kratek dopust na morju si morajo izposojati. Ko berejo tujo literaturo, marsikaj razumejo napol ali celo narobe, ker se jim ne ljubi pogledati v slovar.

Ko pogovor nanese na red, postanejo vzvišeni nad njim, češ da tako banalni pa že niso, da bi njihov um zaposlovale nepomembne drobnarije. Natančnejše opazovanje mi je razkrilo, da tudi takrat, ko kuhajo, perejo in pospravljajo, niso ravno pri stvari in se jim zato ta opravila ne posrečijo najbolje. In ko to sprevidijo, seveda niso zadovoljni. Stik s konkretnim svetom jih obremenjuje in utruja. Zato praktična opravila ves čas odrivajo ali pa se jim skušajo celo ogniti. Menim, da tak način meče senco na duhovnost. Mnogi urejeni ljudje imajo duhovneže za odštekance, za nestvarne ljudi, ki bežijo pred svetom oziroma pred življenjem nasploh. Problematiko sem prikazala v bolj grobih potezah, v prefinjeni obliki pa velja tudi za druge duhovneže, ki žive še kolikor toliko urejeno, jih pa skrb za gmotno stran življenja samo obremenjuje.

Ali hočete napisati kaj več o tej temi? Vedno z velikim zanimanjem prebiram vaše članke. Niso samo vsebinsko dognani, ampak tudi sočno napisani. Slišala sem, da ste hudo bolni, a vseeno upam, da vam bo dano še nekaj časa, da nas boste obdarjali z novimi spoznanji. Ko jih bereš, se zdijo preprosta in nekako samoumevna. Šele če bi sam hotel napisati nekaj podobnega, se zaveš krepke razlike med močjo aktivnega spoznanja in pasivno prepoznavo, v kateri preprosto samo sprejemaš in rečeš: res je tako.

Odgovor: Najprej bi rad napisal nekaj besed o mojem pisanju za Auro. Pri tem se ne bom mogel ogniti temu, da bom precej oseben. V zadnjih letih so me k pisanju še posebno spodbujale pozitivne povratne informacije. Veliko ljudi me je poklicalo zgolj zato, da bi se mi zahvalili za moje članke. Zato se trudim izrabiti sleherno uro, ko imam toliko moči, da lahko še kaj napišem. Že dlje časa sem namreč bolan. Moje zdravstveno stanje je kritično in zdravniki so me že zdavnaj odpisali. Ta čas živim opremljen s cevkami, polivinilnimi vrečkami in morfinsko črpalko, skorajda nepremičen. Že nekaj let se zavedam, da me lahko ozdravi le čudež. Imam nekaj prijateljev, ki so izvrstni terapevti. Njihova pomoč me je spodbujala in navdihovala, podaljšala mi je življenje in velikokrat ublažila moje muke, napredovanja bolezni pa ni mogla ustaviti.

Bolezen je moj proces preobrazbe zelo pospešila, zato jo jemljem dokaj mirno in vdano. Zato ne menim niti, da je krivična, kaj šele odvečna. Lahko da gre za osebni karmični dolg, lahko tudi za skupinskega. Nimam veliko odgovorov, a se s tem ne obremenjujem. Nikoli nisem slutil, da me na koncu moje poti čaka nekaj tako hudega. Kajti skozi desetletja sem imel že več hudih stisk, tako da sem ničelno kvaliteto življenja poznal že od prej. Med zadnjo boleznijo pa se mi je duhovni svet za daljši čas skorajda povsem zaprl. Stvari, ki so se mi prej zdele jasne in izkustveno neizpodbitne, so nenadejano postale spet negotove. Bila so dolga obdobja, ko se je vsak dan pojavila še kaka nova težava in spraševal sem se, kakšen vzorec vendar imam, da me mora doleteti prav vse najhujše.

V tem hudem obdobju sem se velikokrat spomnil stavka iz ust enega od učiteljev, ki je dejal, da se večina duhovnih iskalcev ne zaveda, da gre pot v nebesa skozi pekel. Dandanes živimo v hudih, vse bolj brezdušnih okoliščinah in veliko ljudi komaj še lovi sapo. Po naravi sem sicer trd človek, ki zlepa ne pokaže šibkosti in ne razkriva svojih čustev, a moram reči, da sem dostikrat jokal tudi nad usodo drugih ljudi, ne samo nad svojo. Težko razumem, zakaj je na svetu toliko gorja in zakaj se na sočutje marsikdaj spomnimo šele, ko je prepozno, ko se zgodi že vse najhujše. Neobčutljivost do sočloveka, pogojena s slepo privrženostjo svojim ozkim okvirom, je postala že prav katastrofična. Tudi naša mati Zemlja vse bolj trpi in sem ter tja že nori od bolečine.

Mi pa se ne zavedamo, da smo njen del in da je tudi ona bolna, ko zboli kateri od nas. Če pod skrajnim pritiskom trpi toliko ljudi kot zdaj, pa je stanje več kot alarmantno. Zadnji čas je, da se nehamo sprenevedati in se iti svoje majhne igrice tako v družinah kot v širši družbi, če nočemo, da nas bodo kataklizme zmlele v prah in da se bomo pobirali še stotine inkarnacij. Jaz sem se dolgo poglabljal v zapleteno nastajanje in oblikovanje človeških usod in dano mi je bilo razumeti marsikaj. Rad imam razposajeno in prešerno energijo. Vem, da je humor ključni sestavni del zdravega odnosa do življenja. Toda tudi resnoba, obnavljanje reda in polna odgovornost za svoje bivanje na Zemlji so nepogrešljiv del življenja.

Prav vsak človek ima svoje poslanstvo, in če ga ne opravi, so posledice hude. Nekaj časa lahko njegov izostanek pri graditvi in prenavljanju sveta kompenzirajo nesebične duše, ki žive prav s tem namenom, da se trudijo in trpe namesto drugih. Večini ljudi se niti ne sanja, da taki ljudje sploh obstajajo, pa čeprav morda žive v njihovi neposredni bližini. Dandanes ti ljudje ne zmorejo več sproti prečistiti Zemljine duhovne atmosfere, ker je lahkomiselnosti in zla preprosto preveč. Nekega dne se bo sistem zasilnega ravnotežja zrušil, in to še dosti bolj, kot se je na koncu atlantidske civilizacije. Številni ljudje v svoji podzavesti še dandanes nosijo posledice, ker še po mnogih utelešenjih niso preboleli šokov s konca tedanje dobe. O tem sem pisal že pred mnogimi leti.

Nikogar ne morem prepričati, a kdor more, naj razume. V teh stavkih se prepuščam čustvom, a saj druge resničnosti niti ni. Moje pisanje sem vedno razumel kot stik duše z dušo. Vloge in poze me ne zanimajo, ker hočem biti živ in čutiti. Pa čeprav tudi boli. Včasih sem se spraševal, od kod toliko bolečine in žalosti v moji podzavesti. Včasih pa sem bil tudi presenečen nad sočutjem prijateljev pa tudi povsem neznanih ljudi in nad njihovo pripravljenostjo pomagati. V ljudeh je skrit ocean ljubezni. In to prav v vsakem. Ozavestimo že vendar dejstvo, da je vsako početje, ki ni utemeljeno v ljubezni, najmanj jalovo, večinoma pa tudi škodljivo! Kajti poglablja diabolično zasvojenost z egom, ki najprej podtalno, nato pa tudi vsem na očeh uničuje bližino, sintezo in harmonijo.

Zdaj pa k vašemu osrednjemu vprašanju, ki me je prav zares potegnilo. Tudi sam opažam, kako se nekaterim ljudem, ki kažejo precej zanimanja za duhovnost, praktične dejavnosti tako močno upirajo, da nad njimi lebde kot nekakšna mora. Služba jim je odveč, skrb za dom jih bremeni, v otrocih vidijo samo nepotreben dodaten napor. Toda enak odpor se v njih pojavi tudi, ko se je treba potruditi, da prebijejo kakšno duhovno oviro, denimo nemir med meditacijo. Ko jih begotne misli odvračajo od osredotočenosti, postanejo napeti in jezni ter brž sklenejo, da jim danes ne gre. In tako iz dneva v dan. Napredka pa ni. Iz lastne izkušnje vem, da sta potrebni velika vztrajnost in disciplina, da človek ukroti telo in spokoji nemiren um, preden sploh doseže pomembne meditacijske izkušnje.

Te so potem motiv za nadaljnje vlaganje energije. Zato duhovni učitelji poudarjajo brezpogojno vztrajnost in načrtnost dela na sebi. Že povprečno nervozen učenec mora predelati kar nekaj svojih vzorcev, preden se lahko prvič globoko sprosti. Kdor pa je v sebi ves zavozlan in poln protislovij, mora za opazen napredek vložiti še dosti več. Toda tudi njegovo zadovoljstvo, in to že ob majhnih uspehih v sproščanju in osvobajanju, bo toliko večje. Človek, katerega pot je posuta s trnjem, se mora skrajno jasno zavedati, da druge, lažje poti ni in je tudi nikoli ne bo. Eden od vzorcev, ki jih mora premagati nadobudni meditant, je ta, da je bil trud, ko se mu v meditaciji ni uspelo sprostiti, zgubljen. Ni res. Če nič drugega, je dodal košček k večji potrpežljivosti.

Vsak vrhunski športnik ve, da se je leta in leta zelo trudil, preden je postal zares dober. Trenerji pravijo, da se le redko zgodi, da šampioni postanejo tisti, ki so že v začetku obetali največ. Po navadi uspejo najvztrajnejši, ki vložijo v delo vse svoje zmožnosti in se povsem posvetijo svojim športnim ciljem. Seveda pa morajo pri tem ohraniti tisto ravnotežje dejavnosti, ki jim pomaga, da ne zanemarijo drugih, tudi življenjsko pomembnih stvari. Marsičemu se morajo odpovedati, a nekaj stvari, v katerih se sprostijo in razvesele, morajo ohraniti. Izkušen športnik ve, da mora elementarne spretnosti v svojem športu skoraj popolnoma obvladati in da tu ne sme biti nobenih kompromisov z lagodnostjo.

Še zdaleč pa se vsak meditant in bralec duhovne literature ne zaveda (kot ste zelo plastično opisali v vašem vprašanju), kakšen je pomen vsakdanjih opravil v življenju duhovnega iskalca. Če bi živeli s kakim pravim duhovnim učiteljem, bi prej ali slej opazili, kako temeljit, pozoren in predan delu je mojster, kadar se sam posveča praktičnim dejavnostim. Videli bi, da noben učenec ne kuha, ne pomiva in ne pospravlja tako zbrano kot prav učitelj. Nič mu ne uide, nikamor se mu ne mudi in delo ga povsem prevzame. Kdor zna videti globlje, bi videl, kako mojster diha s predmeti, kako jih čuti, kako orodje in materiali v njegovih rokah zažive. Ustvari popoln stik in energija steče. In kako potem hrana ne bi bila okusna? Saj je polna pozornosti, posvečena s skrbjo, pripravljena popolno.

Mojstri v svojih govorih velikokrat rečejo, da izobrazba, načitanost in posvetne spretnosti niso pomembne. Morda zato, ker se rade družijo s prevzetnostjo. Toda jaz sem srečal kar nekaj resničnih mojstrov in nihče med njimi ni bil zgolj povprečen opazovalec, povprečno prodoren mislec ali povprečno dosleden delavec. Nasprotno, v oči je bodlo, da prav vse, kar počno, počno s ciljem, da bodo to naredili kar se da dobro, seveda kolikor je mogoče. Zaradi detajlov seveda ne bodo zanemarili celote. In prav ta lastnost, da dajo od sebe prav vse, kar se da, jih je naredila tako izjemno prodorne tudi na njihovi duhovni poti. Iz dneva v dan se bolj zavedajo, da dveh svetov sploh ni, da je dvojnost zgolj izmišljotina uma.

Materialni svet je božanski svet, a seveda samo če ga tako vzameš. Če pomivaš posodo in stepaš preproge prav tako posvečeno kakor meditiraš in govoriš na satsangu (prenosu duhovnih izkušenj), potem lahko govoriš o meditaciji skozi delo. Ta del duhovne prakse, ki ne rabi samo sebi, ampak tudi okolici, so od nekdaj imenovali služba (ang. service). Aspiranti so se morali včasih leta in leta izpopolnjevati v služenju, preden so bili iniciirani v meditacijo in pripuščeni k posvetovanju z učiteljem. Toda ta čas ni bil zgubljen, kajti prav s služenjem so razvili neposreden stik, zmožnost čutenja stvari. Kdor ne čuti krompirja, fižola, čebule, moke in kuhalnice, pa mila, pomivalne krpe, metle, razparanih hlač in blatnih čevljev, ko nekaj z njimi počne, ne zna zares začutiti knjige, niti zares slišati učitelja.

Zelo znane so postale zenovske zgodbe, ki pripovedujejo, kako se je kateri izmed učencev razsvetlil in postal celo mojstrov naslednik, ne da bi sploh kdaj bil pripuščen v notranji krog iniciatov. Popolne pozornosti in predanosti se je v celoti naučil pri nabiranju kurjave in nošenju vode iz oddaljenega potoka. Kajti bistvo duhovnega napredka je eno samo, in sicer zmanjševanje, tanjšanje ega. Zato človek najhitreje napreduje prav pri praktičnih nalogah, saj je tam učinek v napredovanju najočitnejši. Če ves čas tičiš v knjigah, kaj kmalu lahko dobiš občutek, da ti je skoraj vse jasno. Nič koliko ljudi mi je na posvetih reklo: »Veste, v teoriji je meni vse jasno, samo v praksi nekako ne gre«. Moj odgovor je bil tak, da se hudo motijo, ker sem videl, da jim tudi v teoriji ni nič jasno, ker so površni in se zadovoljijo z malim.

Srbski psiholog Slavinski je neštetokrat ponovil stavek: »Boljši je gram prakse kakor tona teorije«. Srednjeveški mojstri pa so rekli: »Milost predpostavlja naravo«. S tem so hoteli poudariti, da moraš najprej dozoreti v vsakdanjem, da bi se lahko spoprijel z misterioznim. Če ti je »banalno« vsakdanje delo mrzko, tvoja duhovnost ne bo nič drugega kot beg v imaginarni, domišljijski svet. In tega ni težko videti. Zaradi svetobežnih duhovnežev je novodobno gibanje (New Age), ki ima v sebi neizmerno veliko duhovnega bogastva, postalo skorajda sinonim za plehkost, cenenost in neobveznost do česar koli. Jezus je svoje učence vprašal: ‘Vi ste sol zemlje, vi ste kvas tega planeta. Če se vi spridite, kdo bo potlej oplemenitil ta planet? In s čim bo vzhajal kruh, duhovna hrana za te množice, ki se morajo rešiti ?’

Zavedal se je, da so elite odgovorne za ljudi in za planet, za telesno in duhovno blaginjo slehernika. Preprosti ljudje, ki življenja ne razumejo dovolj, ne morejo nositi te odgovornosti. Lahko le sledijo, usmerjati pa ne morejo. Dandanes pa smo priče, da se elite sprenevedajo in nočejo biti odgovorne za nič. Še več, manipulirajo s preprostim človekom in ga nesramno izkoriščajo. Velikokrat se mi je postavilo vprašanje: Če moram toliko pretrpeti jaz, ki sem se od otroških let zavedal nekega poslanstva pri lajšanju človeških stisk in pri preobrazbi sveta ter sem temu posvetil velik del svojih energij, kaj šele čaka tiste, ki bi tudi lahko kaj pripomogli, pa ostajajo brezbrižni? Odgovora seveda ne vem, mislim si pa, da pri tem spraševanju ne gre zgolj za moje iluzije.

Lahko rečem le, da sem na svoji poti dobil veliko več polen pod noge kakor pomoči. Recimo, da s svojo kritičnostjo in zahtevnostjo nisem ravno najbolj posrečen značaj za pridobivanje podpore, a vedno, ko so nastali spori, sem se trudil, včasih skoraj do nezavesti, da bi izpričal svoje altruistične namene in prosil, naj se mi vendarle da nekaj več prostora pod soncem. Čeprav sem do kraja zaljubljen v čudovito naravo našega enkratnega planeta in sem na raznih področjih doživel marsikaj lepega, sem po bridkih izkušnjah z ljudmi, ki so vsake toliko časa uničile moje zdravje, večkrat sam sebi dejal: Nikdar več na ta planet človeške brezčutnosti!

Ne vem, ali bom pri tem ostal, ker sem se namenil vse hudo preboleti, zares sprejeti in za vedno pustiti za seboj. Kljub mnogim grenkim izkušnjam, ki so me potegnile najprej v depresijo, nato pa v jedkost, podtalno napadalnost in pretirano kritičnost, sem ohranil vedrino, sončnost in smisel za humor, ki so tudi del mojega značaja. Veliko let sem bil hudo pobit in prav z neutrudnim sedenjem v meditaciji sem to težko vibracijo v sebi skuril. Svojemu osebnemu zdravniku sem v pismu pred kratkim zapisal, da kljub nesluteni kalvariji, ki jo preživljam zadnja štiri leta, v bistvu niti za trenutek nisem bil depresiven. Predpisal mi je bil namreč cel kup antidepresivov.

Deset let sem še kar uspešno delal v psihiatriji in seveda vem, kaj je depresija. Pozneje, ko sem šel v samostojen poklicni status, mi je uspelo iz depresije potegniti nekaj bolnikov, ki so bili potopljeni v kronično obliko te bolezni. Dopuščam, da mi je moj zdravnik antidepresive predpisal zato, ker stopnjujejo učinek analgetikov. Mislim si pa, da predvsem zato, ker je predvideval, da me bo zvilo, ko bom končno dojel, da je moj konec pred vrati. Ker sem dopuščal, da se lahko zgodi tudi čudež in nisem sprejel ne obsevanja ne kemoterapije, je presodil, da sem fantast in si delam iluzije. Res je, da me je bilo medicine strah in da sem se je ogibal, kar se je dalo dolgo. Strah pa me je bilo zato, ker sem poznal neobčutljivost in doktrinarno ozkost večine zdravnikov, seveda pa tudi težo medicinskih posegov.

Kot psiholog se spoznam na statistične verjetnosti in mi je bilo od diagnoze naprej jasno, da je čudež velika izjema. Ga je pa pričakovala moja okolica. Razen prijateljev zdravnikov – ki vsak dan gledajo smrti v oči in so me v mislih skorajda takoj pokopali, ko so zvedeli za diagnozo – so vsi drugi rekli: »Viktorju, ki toliko ve, bo pa ja uspelo pozdraviti se.« Soočenje s fatalno boleznijo mi je pokazalo, da mi v izjemnih okoliščinah tudi perfekcionizem ne bo nič pomagal. Ker ne vidiš, kaj se dogaja v telesu, ukvarjanje z boleznijo kaj hitro postane samo breme. Videl sem, da nekatere oblike pomoči izmed neštetih ponujenih lahko sprejmem, da pa niti približno ne morem vedeti, kakšen bo njihov učinek. Zgodilo se je, da se je rak eksplozivno bohotil prav tedaj, ko sem bil pod vplivom močnih (pa tudi zelo dragih) naravnih imunostimulatorjev.

O tem pišem zato, da bi prikazal še drugo plat, ki kaže, da tudi temeljitost včasih povsem odpove. Tedaj človeku ne preostane nič drugega več, kot da se preda in si reče: bo, kar bo. Da bi se z boleznijo bojeval kakor s sovražnikom, pa mi še na misel ni prišlo, ker razkola oziroma vojne v sebi zagotovo nisem hotel še zaostrovati. Če bom po naključju preživel, zato ne bom rekel, no vidiš, pa je Viktor naposled le zmagal, kot nakazuje njegovo ime. Dejal bom kvečjemu, da je v meni zmagalo življenje. Večkrat mi je bilo dano videti, da niti moji porazi niti uspehi niso moja zasluga, ampak so le izkušnja procesov, ki tečejo skozi mojo zavest. Nekatera stanja so me zakrčila do otrplosti, spet druga so mi pokazala, da se pot nekako najde tudi v brezpotju.

Zelo sem vesel, da sem vzljubil delo. Hočem reči, da se mi je posrečilo preproste stvari začutiti do tiste mere, ko mi govore, kako se jih vsakič da uporabiti bolje. Tako je tudi s pisanjem. Pred petnajstimi leti sem moral ves teden kopičiti energijo, da sem lahko sedel za računalnik in začel pisati. Pa je bil moj stil vseeno težaven za branje. Po dolgoletnem »treningu« pa se je zgodilo, da sem se sprostil in poenostavil in sedaj mi stavki kar lijejo na papir. In moji bralci so teh preprostih zapisov veseli bolj, kot so bili nekoč znanosti. Zavedam se, da je bil zame velik blagoslov, da sem lahko delal z ljudmi, kajti moja človeškost je bila v nekaterih vidikih slabo izražena. Hvaležen sem bil ljudem, ki so prihajali k meni in z menoj delili svoje stiske. S svojim zaupanjem so mi namreč pomagali, da sem se odprl in da sem se učil prave bližine.

Nisem se samo pogovarjal, temveč sem misli podlagal z energijo. Pri nekaterih sem komaj kaj govoril, ampak sem z energijo rahljal njihove blokade. Šele ko so začutili neopredeljiv občutek zaupanja, so začeli slediti tudi besedam, če sploh. Občutki so v terapiji pa tudi povsod drugje dosti pomembnejši od besed. Zato sem pri pisanju in predavanjih vedno pazil, da besede res nekaj nosijo. Če zadaj ni doživetja pa tudi volje, da res nekaj sporočiš, besede ne bodo prepričljive. Že vsebinsko dognanost je zelo težko doseči. Resnica pa je le v doživetju. Resnica nikoli ni poceni, zato je tudi nikoli nisem skušal vrednotiti. Vesel sem bi že tega, da se me je dotaknila. Pa čeprav samo narahlo. Nekateri znanci, ki so videli moj žar pri delu, so rekli: »Ah kaj, Viktor se je pri delu z ljudmi skuril, zato je zbolel. Saj že poznamo take primere«.

Zvestim bralcem mojih člankov v Auri se zahvaljujem, ker so mi omogočili, da sem sploh lahko ostal živ toliko let v tem rahlo preveč zatohlem slovenskem prostoru. Brez možnosti izražanja in hkrati dela z ljudmi bi me že zdavnaj ne bilo več. Enaka zahvala velja urednici.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com