Vprašanje (skrajšano): Veseli me, da se vaši odgovori v zadnjem času nanašajo predvsem na problematiko odnosov. Kajti odnosi postajajo dandanes problem skoraj pri vsakem človeku. Moja težava zadeva odnos do bolne žene. Zaradi redke ginekološke bolezni že nekaj časa ne moreva imeti spolnih odnosov. Pred boleznijo sva imela kolikor toliko redne odnose, čeprav žena pogosto ni bila najbolj motivirana. Odkar pa teh odnosov ni več, mi vse bolj manjkajo. Preganja me potreba po čutni sprostitvi pa tudi po čustveni bližini, ki je povezana s telesno. Po drugi strani pa se bojim, kakšne posledice bi imel spolni stik s kako drugo žensko na moj odnos z ženo.

Močno bi jo prizadelo in ne vem, ali bi se med nama lahko ohranilo še kaj zaupanja. Najbrž bi se čutila izdano in zapuščeno v svoji stiski, mene pa bi potem razžiral občutek krivde. Nanjo sem močno navezan, čeprav je bil najin odnos ves čas precej konflikten. Marsikaj sva že prestala, vse si poveva, med nama ni skrivnosti. Oba se zavedava, da sva si nekako usojena. Nikoli pa nisva zmogla tiste predanosti, v kateri se človek zlije z drugo osebo in pozabi nase in svoje ločene interese. Najbrž se prav zato nisva poročila, ampak še vedno živiva »na koruzi«.

Nisem take vrste človek, da bi seks lahko ločeval od čustev. Zato vem, da bi vsak stik s kako drugo žensko moj odnos do žene spravil v popolno krizo. Bojim se napraviti nepopravljivo napako, ki bi močno obremenila mojo vest, po drugi strani pa sem težko tudi »živ zakopan«. Moram priznati, da mi je spolnost hočeš nočeš pomenila kar precej. Hkrati pa se zavedam, da spolnost ni vse in da so v odnosu še druge vrednote, ki so nemara celo pomembnejše. Na primer vdanost, bližina, zaupanje in razumevanje. Toda te stvari pri naju šepajo. Zato se tudi tako hitro spreva.

V bistvu bolezen odnosa med nama ni spremenila. Samo izostrila je vprašanje o najini medsebojni pripadnosti. Nisva človeka, ki bi se trapila z načeli, na primer z brezpogojno zvestobo. Pomembna so seveda čustva. Zavedava se pomanjkanja bolj celostne odzivnosti v najinem odnosu. Vidim, da so odpori in nezaupanje, ki se kažejo v najinem odnosu, iracionalni, a nekako ne moreva prek njih. No, še sploh žena. Nabita je z jezo in ves čas išče negativne stvari. Veliko energije sem vložil v ta odnos, a je še vedno poln nihanj. Včasih se zdi, da se v vseh letih ni premaknil nikamor.

Počutim se nemočnega in ujetega v neki začaran krog, ki me demoralizira. Morda celo paralizira. Ko se opazujem, vidim, da so stvari v mojem življenju obstale na mestu. Ničesar več ne premikam. Čeprav sam nisem bolan, se počutim, kot da bi bil. Nimam svobode, nimam moči, ne čutim veselja do življenja. Ne razumem, kaj se je zgodilo z menoj, da sem pristal v taki slepi ulici.

Odgovor

Zdravniki bi vas najbrž označili za depresivca in vas odpravili s tabletami. Vaš položaj bi ocenili kot tipično obremenilen, se pravi takšen, da pripomore k nastanku depresije. Tablete včasih zvečajo pretok energije, vsebine težav pa ne rešijo. Zato se bomo tokrat posvetili bolj vsebinski problematiki odnosov. Prva stvar, ki jo želim izpostaviti, je po vsej verjetnosti pretirana zaposlenost s kakovostjo partnerstva. Če imaš nevrotičnega partnerja, ki je poln negotovosti in odporov, je res nevarno, da se boš prej izčrpal in zlomil, kot pa ga boš spremenil. Iracionalne nevrotične obrambe imajo pač veliko moč in včasih partnerju ne preostane drugega, kot da se sprijazni s tem, kar je.

Veliko ljudi misli, da jim bo uspelo partnerja, ki ima težave s seboj, z veliko dobre volje spremeniti, ga nekako sprostiti in odrešiti njegovih travm. Nekaterim to uspe, drugim pa kljub velikim prizadevanjem ne. Dostikrat odpove celo strokovna pomoč. Škoda je, če svoj neuspeh glede spreminjanja partnerja jemljejo osebno in jih to demoralizira. Se je pa v partnerstvu temu težko ogniti. Kakor je nalezljivo veselje, tako je nalezljiva tudi slaba volja. Velika moč in odpornost sta potrebni, da človek ostane veder ob nervoznem, napadalnem in vedno nezadovoljnem partnerju. To mu lahko uspeva le, če se s problematično okolico ne zapleta in ne obremenjuje, ampak razume, da ima vsak pravico do svoje subjektivne resničnosti.

To ne pomeni, da z ljudmi, ki so večinoma nesrečni in zlovoljni, ne sočustvuje, pač pa da ohranja notranjo neodvisnost. Kajti če postane odvisen, začne čustveno nihati in pade v resonanco, ter je kmalu na istem, kot so njegovi nesrečni bližnjiki. V takih položajih je treba ohranjati zavestnost. Treba je videti, kaj se pravzaprav dogaja. Občutek nesreče ni pogojen samo z objektivnimi težavami, ampak tudi z interpretacijo teh težav. Nesrečen je človek zato, ker si dovoljuje negativen pristop, ker se prepušča črnoglednim monologom. Težka energija, ki se tako kopiči, pa lahko priteguje še nove in nove težave. Nesrečnost sčasoma lahko postane prevladujoče razpoloženje, ki preplavi tudi tisto, kar bi sicer bilo pozitivnega.

Če se partner, ki ima resne nevrotične težave, ne trudi biti odziven, mu ne moremo pomagati. Marsikateri nesrečen človek krepi svoj ego tako, da sabotira pozitivne poskuse okolice, ki bi ga rada razbremenila. Potrjuje se s tem, da vztraja v zlovoljnosti, iracionalni jezi in napadalnosti. Njegov ego se veliko laže potrdi v manifestiranju negativizma kakor pozitivnosti. Kajti v negativizmu je močan in izkušen ter ve, da mu nihče nič ne more, v pozitivnosti pa je šibak in negotov, ker mu te vrste izkušenj manjka. Nesrečen človek lahko napreduje le, če postane ponižen in tih ter neha obremenjevati okolico s svojimi težavami. Tako egu počasi odvzema moč.

Še najbolj mu lahko pomagamo tako, da se na njegove poskuse, da bi nas zapletel v svoje negativistične igre, ne odzivamo. Kajti če se odzivamo, nam s tem jemlje čas in energijo. Mnogi nevrotiki so mojstri kraje energije. Težijo toliko časa, dokler se naposled ne odzoveš in ne začneš razpravljati z njimi. In potem zacvetijo, ker so te potegnili v svoj ris in ti vzeli energijo. Kako pa to veš? Seveda po tem, da se na koncu počutiš praznega in šibkega, stik s pozitivnimi osebami pa te polni in krepi. Treba se je torej naučiti opažati, kako kdo uporablja bližino, ki mu jo ponujamo. Nikomur nismo dolžni biti blizu, če to zlorablja.

Znano je, da je nevrotikova vreča brez dna. Namenimo mu lahko še toliko naklonjenosti, bližine in ljubezni, pa nikoli ne bo sit in izpolnjen. To pa zato, ker v resnici ne sprejema, čeprav mi dajemo. Ne sprejema pa zato, ker se v globini ves čas oklepa svojega nezaupanja. Če bi lahko pogledali v njegovo preteklost, bi videli, da se nezaupanje ni pojavilo kar samo od sebe, ampak se je zanj odločil. Morda zaradi kakih hudih doživetij, morda zgolj zaradi egove potrebe po nadzoru nad okolico. Kajti zaupanje in nadzor ne gresta skupaj. Zaupanje se lahko druži le s predanostjo. Ego ne zna sprejemati, zato tudi ne čuti hvaležnosti.

En del vaše pobitosti torej izhaja iz prevelike odvisnosti od žene in vajinega partnerstva. Enim je dano, da imajo kolikor toliko harmonično partnerstvo, drugim pač ne. Ti drugi se morajo naučiti predvsem čustvene samostojnosti, če hočejo pridobiti več notranjega miru. V odvisnem partnerstvu, ki je po navadi vzajemno, partnerja drug drugemu pomagata predvsem tako, da ne pomagata ohranjati odvisnostnih vezi. Medsebojna pomoč v praktičnih stvareh tu ni problematična, problematično je hranjenje partnerjeve potrebe po egonadzoru in potrjevanju ter v nevrotičnost skrite dominacije. Razumne potrebe lahko upoštevamo, nerazumne in bolestne pa spregledujemo, če hočemo imeti več miru.

Dobro razlikovanje med obojim pomaga pri dilemah vesti. Če je partner bolan, je prav, da mu pomagamo tam, kjer je zaradi bolezni prikrajšan. Vprašanje pa je, ali mu je pametno pomagati tudi tam, kjer gre za nevrotične lagodnostne tendence. Kajti če ga čez mero hranimo s svojo energijo, postane še bolj pasiven in nima motiva za delo na sebi. Iz tega, kako ste opisali svoje partnerstvo, se da sklepati, da je vajina naloga predvsem v rasti samostojnosti v partnerstvu. Notranje sta dovolj povezana, da vajina zveza najbrž ni zares ogrožena, hkrati pa premalo zrela, da bi se v njej imela lepo. Čustvena prizadetost izhaja predvsem iz tega, ker pričakujeta izpolnitev drug od drugega.

Ta pa bi bila mogoča seveda le, če bi bila precej bolj popolna, kot trenutno sta. Opreti se morata vsak nase, razviti svoje potenciale neodvisnosti. Kadar koga opozorim na neodvisnost od partnerja, mi dostikrat odvrne: »Čemu bi ga pa potem sploh imel?« Toda pravo veselje se skriva prav v svobodnih odnosih. Partnerski odnosi so tako obremenilni prav zato, ker vanje vlagamo toliko neupravičenih pričakovanj. Seveda je problem v tem, da imamo ta pričakovanja za upravičena, za nekaj normalnega, ker nekaj podobnega pričakujejo tudi drugi. V preteklih dobah je bilo partnerstvo otovorjeno z mnogimi bremeni in prisilami. Zunanje prisile so v zadnjih sto letih odpadle, nazorov pa še nismo ustrezno transformirali.

Ostaja vprašanje, koliko je prav, da partnerjeve omejitve postanejo tudi naše omejitve. V prejšnjih časih, ko je bil vpliv religije še prevladujoč, je veljalo, da si partnerja delita vse dobro in vse slabo do smrti. Razveza je bila mogoča le izjemoma. Solidarnost s partnerjem je imela prednost pred lastnimi potrebami. Iz vidika preseganja egove sebičnosti je bila taka postavka zelo razumljiva. Religija pač predpostavlja, da je poglavitni smisel zemeljskega bivanja vzgoja za kreposti, ki bi omogočile človekovo srečo v nadzemnem, večnem življenju. Kdor gleda na življenjski proces tako, najde moč, da se odpove tistemu, česar mu življenje s konkretnim partnerjem ne omogoča.

Kdor pa življenje razume kot nabiranje užitkov, ima z odpovedjo težave. Kadar koli mu partner, bodisi hote bodisi nehote, otežuje osebno zadovoljstvo, je partnerstvo v krizi. Človek se začne spraševati, kaj mu pomeni več, odnos ali užitek. In potem pač izbere. Ali pa se odloči za skrito dvotirno življenje. Razna zadovoljstva išče na različnih koncih, težko pa ubeži konfliktom, ki pri tem nastanejo. Dandanes ni nikogar, ki bi kompetentno določil, kaj človeku pripada, čemu pa se mora odpovedati. Vsakdo premišljuje in se odloča sam. Če ne more predvideti posledic nekaterih odločitev, ga bo poučila konkretnost sama. Včasih se bo zmotil. Motiti se je človeško. Pretiran strah pred napako pa tudi ni dober.

Pri odpovedi je pomembno, da je premišljena, da vsebuje elemente odločitve. Če se to ne zgodi, se čutimo ujete. Pomembno je tudi, da iz odpovedi ne delamo nekakšne zasluge, ki bi nam jo partner moral vračati. Taka trgovina lahko odnos še poslabša. Še najboljše je, če na prikrajšanost gledamo tako, da je del naše usode, ki nam prinaša možnost večje svobode, če jo sprejmemo kot izziv, ne pa kot nesrečo. Mnogo je tega, kar mora človek preseči, da ne bi bil več ujetnik gonov. Vsak gon, ki ga presežemo, poveča našo moč in našo svobodo. Dvigne nas nad živalski svet in da več prostora temu, kar je človečno. Duhovnost je mogoča samo tam, kjer je dovolj svobode, dovolj miru zanjo.

Svoboda v resnici nastaja z odmiranjem čutnim privrženostim. Nižja narava v nas v resnici odmira in neredko je to povezano z določenim trpljenjem. Vsako trganje vezi je boleče. Izgubljanje in odmiranje sta temeljni življenjski dejstvi. Vse stvari so minljive in nekega dne odidejo iz našega življenja. Če bi bilo poslavljanje odvisno od nas, bi se mu najbrž kar ognili. Toda zanj poskrbi naravni tok dogodkov. Včeraj je nekaj še bilo, danes ni več. Ko izgubo prebolimo, vidimo, da je prav tako. Umikanje prejšnjega naredi prostor novemu. Vsi vemo, da bomo nekega dne morali zapustiti vse. Umiranje je zelo težko za tistega, ki se ni vsak dan vdano poslavljal od tistega, kar je odhajalo.

Manj ko je tega, česar se oklepamo, več prostora je za odnos. Odnos je tako rekoč v nenehni krizi, če je utemeljen na mnogih pričakovanjih. Kajti ko ugotavljamo, da so bila pričakovanja iluzorna, smo razočarani. Težko razumemo, da nas ni izdal partner, ampak naše iluzije. Partner ne more izpolniti vloge, ki smo mu jo dodelili v svojih projekcijah, tudi če bi hotel. Čuti, kot pač čuti, in ne more iz svoje kože. Ima svoje težave, spričo katerih se včasih čuti čisto nemočnega. Včasih pa nam ne pride nasproti zaradi zamere, ker je bil tudi sam velikokrat razočaran. Če človek nima, ne more dajati. Če partnerju prisluhnemo, potem je zamer manj in manj, ker vse bolj razumemo njegovo omejenost.

Brezup, v katerem ste se znašli, je sicer mučen, ni pa samo slab. Človeku pomaga, da se odpove temu, česar ne more imeti. Vsako partnerstvo niha. Ko se z nekim porazom sprijaznimo, nam odleže in naš pritisk na partnerja se sprosti. Zato lahko spet zadiha in postane bolj inspirativen. V razmerju se pojavijo svetlejši toni in dobimo občutek, da še ni vse izgubljeno. In tako do naslednje zakrčenosti, se pravi do trenutka, ko nas um znova prepriča, da tako pa ne bi smelo biti. Čim začnemo pritiskati in izsiljevati, se partner potegne vase in ni več stika. Odbojnost pa bo tem manjša, čim bolj bo razumel, da se v pritisku in agresiji ne kaže naša moč, ampak nemoč.

Veliko težav si prihranimo, če nehamo večno izbirati. Večno zbirati pomeni, da tudi potem, ko smo stvar že kupili, še kar naprej premišljujemo, ali ne bi lahko izbrali bolje. Če stvar prenesemo na partnerstvo to pomeni, da partnerja kar naprej ocenjujemo in stalno premišljujemo, ali je pravi za nas. Moder človek pušča stvari za sabo. Ko se enkrat odloči, si reče, tako naj bo, in pika. Dejstva sprejme kot dokončna in se ne vrača vsak čas na začetek. Kar ne velja, skuša sproti popraviti, če pa ne gre, se pač sprijazni z relativnostjo. Star kmečki pregovor pravi, da kdor samo na veter gleda, nikdar ne seje. Človekova največja zrelost je prav v tem, da se lahko sprijazni z nepopolnostjo ter da bolj in bolj razume, da je popolnost mogoča samo zunaj sveta razlik.

Vsaka človeška duša potrebuje ljubezen. Išče pa jo pogosto tam, kjer je je premalo. Še sploh je težko, če jo venomer išče predvsem zunaj sebe. Včasih se mu potem zazdi, da jo je našel, in nato si jo skuša prilastiti. Toda ljubezni si nihče ne more lastiti. Ljubezen je svobodna ptica in leta, kjer hoče. Dom pa si splete tam, kjer je sprejeta in spoštovana. Dandanes bi se ljudje radi skrili v neka majhna, čim bolj zavarovana razmerja, kjer bi gojili in izmenjevali svoje naklonjenosti. Toda ljubezen je take sorte stvar, da je za vse ljudi in za vse stvari. Edino univerzalna ljubezen opravlja resnično poslanstvo, ker prinaša v duše mir, v svet stvari pa primerno občutljivost.

 

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 229, september 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com