Vprašanje: Imam težavo. Čeprav imam zgledno urejeno življenje in mi prav nič ne manjka, se vse življenje zaljubljam, zdaj v tega, zdaj v onega moškega. To me spravlja v mučne dileme. Romantičnih čustev nočem zatreti, ker se mi zdijo lepa, slediti pa jim tudi ne morem, ker nočem ogroziti tega, kar sem v partnerstvu zgradila. Ne vem, zakaj se mi to dogaja, niti kaj naj storim, da bi se umirila.

Odgovor: Vprašanje zadeva kar precej širok problemski prostor. Se pravi, da kaže odgovor iskati v več smereh. Vsekakor pa velja, da če se ženska pogosto zaljublja v druge moške, ji že nekaj manjka. Zlata kletka lepo urejenega in z mnogimi dobrinami ozaljšanega življenja še ne pomeni, da ima duša vse, kar potrebuje, da bi bila zadovoljna. Še posebno verjetno je, da kakovost partnerskega stika ni taka, da bi dušo hranila z vsebinami, ki so potrebne za čustveno zorenje in za poglabljanje razumevanja. Mnogim, ki imajo »lepo urejeno življenje«, se namreč zgodi, da zapadejo v neke miselne in vedenjske stereotipe, v katerih sicer lagodno žive, ognejo pa se izzivom, ki bi prinašali navdih ter jih izpostavili možnosti stalnega preobražanja.

Človeku, katerega življenje je skoz in skoz opredeljeno z navadami, počasi postane dolgčas. In tedaj fantazija začne iskati možnost, da bi se začelo dogajati nekaj novega. In kaj je lahko bolj izzivalno, kot čustveni zagon, ki ga požene sveža zaljubljenost. Nenadoma se spomnimo, kako je, če smo živi, zainteresirani in polni energije. To pa seveda ogrozi našo iluzijo varnosti, ki jo ohranjamo z vsakdanjo rutino, s svojimi predvidljivimi miselnimi obrazci in »neškodljivimi« partnerskimi rituali. Dilema vnovične čustvene angažiranosti je stvarna, ljudje pa jo razrešujejo različno. Nekateri se odločijo za varnost in se potegnejo nazaj, drugi slede izzivu in dotedanjo življenjsko postavitev postavijo na kocko.

Idealno bi seveda bilo, da bi se vedno znova zaljubljali v svojega partnerja. Čeprav mnogi mislijo, da je to nemogoče, se nekaterim vendarle dogaja. Če je partnerstvo čustveno odkrito, kolikor toliko nesebično in razumevajoče, je precej možnosti, da partnerja bolj in bolj pripadata drug drugemu in se drug drugega res veselita. Čustvena kohezivnost se v takem odnosu veča, čeprav se strasti umirjajo. Čustvena vez se namreč prefinja. Poglablja se zmožnost medsebojnega razumevanja in sprejemanja. Možnost, da se zaljubita v koga drugega, je zelo majhna, saj sta v temeljni potrebi po bližini in pripadnosti potešena. V pravi bližini se človek počuti dobro, četudi se na zunaj nič ne dogaja.

Toda odprto partnersko dinamiko po navadi otežujejo neozaveščeni odnosni vzorci, ki dajo partnerstvu pomen krpanja tega ali onega nevrotičnega primanjkljaja. Vzorec vedno pomeni navzočnost nekega strahu pred lastno nevrednostjo, zato se ga tudi tako oklepamo. Problem je v tem, da noben vzorec ne dopušča pristne in celostne, pač pa zgolj parcialno, zoženo in prirejeno komunikacijo. Zožena in popačena komunikacija pa pušča veliko dimenzij odnosa nepokritih, zato nastaja občutek neizpolnjenosti in nepotešenosti. V takem odnosu imata oba partnerja občutek, da nista sposobna za docela iskren in povsem transparenten odnos, pri tem pa seveda podcenjujeta svoje razvojne zmožnosti.

Nekaj takih partnerskih vzorcev si bomo zdaj ogledali. Prvi vzorec je podrejanje partnerstva užitkaželjnosti. Ljudje, ki zapadejo temu vzorcu, vidijo v partnerju zagotovilo spolnih, gurmanskih in tudi drugih užitkov. Partnerja imajo za to, da vsestransko poskrbi za njihovo dobro počutje. Izberejo si takega, ki tudi sam razume partnerstvo kot zagotavljanje lagodja in ugodja. Včasih je bil to bolj moški vzorec, dandanes pa si tudi mnogo žensk pusti streči »spredaj in zadaj«. Seveda ta vzorec pride v krizo, če partner zboli, obnemore ali pade v kako drugo krizo. Tedaj, če ne prej, na mučen način spozna, da je bil zgolj orodje za doseganje samoljubnega partnerjevega ugodja.

Naslednji vzorec išče potrditev lastne vrednosti v tem, da mu partner izkazuje svojo naklonjenost, se mu prilagaja in ga »razume« tudi takrat, ko ga pravzaprav ne. In nasprotno, seveda. Dostikrat gre za iskanje skladja za vsako ceno, saj ti ljudje verjamejo, da ravno uravnava dokazuje partnersko zmožnost obeh zakoncev. Ta vzorec je pogost pri tradicionalno religioznih ljudeh, saj ti vsako individualnost radi razumejo že kot egoizem. Ko se vzorec v letih skupnega bivanja močno izrodi, dobimo dva napeta partnerja, ki sta na površini še vedno kolikor toliko prijazna in sodelovalna, v globini pa jezna, naveličana in otopela. Nepomembni povodi za prepir dokazujejo, da sta drug na drugega že dolgo »alergična«.

Tretji vzorec je po obliki prav nasproten. Partner služi za dokazovanje samega sebe tako, da z njim ves čas tekmuješ in ga nadkriljuješ. Glavna vsebina takega odnosa je rivalitetni boj, v katerega pritegujeta še otroke, sorodnike in prijatelje, če se seveda pustijo. Gre za to, kdo je boljši, sposobnejši, kdo več zasluži, kdo je socialno spretnejši, pa tudi, kdo zna bolje manipulirati. Partner ima za krajši čas mir samo, če je poražen in ta poraz tudi prizna. Tedaj je deležen naklonjenosti, ne pa tudi občudovanja. Kajti občudovanja je v tej perspektivi vredna samo moč. Partner je potemtakem samo stopnica, na katero se je treba povzpeti za doseganje samoveličja. V poražencu pa se seveda kopičita prezir in samoprezir. Odnos se prevesi v sovražnost.

Poseben vzorec je posedovalnost. Partner pomeni glavno pridobitev, na katero je treba budno paziti, da se ne odtuji. V ta vzorec sodijo ljudje, ki niso ravno prepričani, da si svojega partnerja zaslužijo, in se zato boje, da ga bodo zgubili. Partner se seveda maščuje tako, da pogosto dá vedeti, da je treba vanj investirati. Zvestoba v takem odnosu precej stane, je pa čustveno vseeno sterilna. Ni namreč utemeljena na toplini, bližini in pripadnosti, temveč na ugodnostih, s katerimi si partner zagotavlja nadaljevanje odnosa. Nenehna bojazen pred izgubo odnosa kaže, da je v njegovem temelju nekaj hudo narobe. Ženski časopisi so polni čvekanja o razvajanju partnerja, kot da bi to pomenilo neko kvaliteto odnosa. Razvajanje pomeni zalivanje ega. Ko se ta razraste, pa se pokaže prava narava takega odnosa.

Naslednji tip odnosa pomeni beg pred samoto. Partnerstvo tu pomeni zagotovilo za stalno komunikacijo, za nenehno možnost bega pred neznano globino lastne duše, pred samoto in tišino. Ti ljudje rečejo: jaz nikakor ne morem biti sam. Slišal sem celo: raje sem s hudičem kakor sam. Včasih se potem zgodi natanko to. Nekdo, ki ves čas beži pred sabo, postane vsiljiv. Hoče stik, čeprav nima nič povedati in nič deliti. Poln je sprenevedanja in odnosnih igric. Ker usoda praviloma združi dva podobna človeka, se vzorec posiljenega stika izpostavi v vsej svoji absurdnosti. Vsebinsko prazen odnos postane neznosen. Na koncu se rado zgodi, da tak človek spozna, da je vseeno boljše biti sam, kot pa biti po sili skupaj.

Naslednji tip odnosa je obsedenost s simbiozo. Dvojica se hermetično zapre vase in nikogar ne spusti zraven. Celo otroci so v takem odnosu odveč. Partnerja živita navidezno potopljenost v harmonijo brez meja. Seveda gre za sanjski odnos, v katerega resničnost nima dostopa. Drugi so ogrožajoči prav zato, ker hočejo prispevati k streznjenju. Odnos je razčustvovan, svetobežen in neredko postane morbiden. Razlike so potlačene, sorodnosti preveličane. Velikokrat tak odnos vodi v zlorabo opojnih sredstev, čeprav že sam po sebi pomeni nekakšen opoj. V ozadju prisilno tesnega odnosa se skriva obupen strah pred praznino, pred neodnosom. Taki ljudje po navadi izhajajo iz družin z nejasnimi in nepristnimi čustvenimi odnosi.

Naslednji odnos se imenuje narcizem. Človek je zaljubljen sam vase, drugi pa služijo potrjevanju njegove enkratnosti. Ti ljudje imajo talent, da v svoj krog pritegnejo globoko, a prikrito nesamozavestne ljudi, in se potem sončijo v njihovem, včasih že skoraj suženjskem občudovanju. Ta vzorec je značilen za nekatere slavne, bogate ljudi in za plejboje, ki se potrjujejo z mnogimi odnosi, v katerih pa se ne zgodi nič stvarnega in nič trajno vrednega. Narcizem je eden najbolj praznih odnosov, kar jih je. Narcisa drugi ljudje sploh ne zanimajo in jih zato hitro povsem pozabi. Zaljubljenost vase v resnici ni zaljubljenost, saj ne omogoča dialoga in presenečenja. Je samo ena od igric uma, ki kreira bolj ali manj smiselne odnose.

Poseben tip bolnega odnosa je žrtvovanje. Žrtvujoči se partner po navadi vidi številne napake svojega partnerja, a misli, da ga bo s svojo požrtvovalnostjo odrešil. Seveda gre pri tem za davek na kompleks manjvrednosti, pa tudi za neozaveščene občutke krivde. Žrtev globoko v sebi ne verjame, da je vredna polnokrvnega in radostnega odnosa. Žrtvovanje kljub navidezni odpovedi izhaja iz nekih pričakovanj, in ko se ta izjalovijo, ostaneta le razočaranje in zagrenjenost. Žrtvovanje je plodno samo, če izhaja iz občutka izpolnjenosti in obdarovanosti. Kdor nima, namreč ne more zares dati. Preveč enosmerni odnosi so redko smiselni, saj skladje le temelji na določenem, čeprav labilnem ravnotežju.

Nekateri razumejo partnerstvo kot koalicijo za doseganje blaginje, tako materialne kot tudi duševne. Partnerja vsestransko podpirajo, dokler je ta vključen v projekt »imejmo se fajn«. Ponavadi v tem projektu sodelujejo tudi rodbina, prijatelji in pomembni znanci. Partnerstvo je tu samo del klana, ki hoče »navzgor«. Stavek: »Za vsakim pomembnim moškim stoji pomembna ženska«, spada v ta kontekst. Pomembneži se družijo in poročajo med seboj, znotraj istega razreda in statusa. V takih partnerstvih se skoraj vsa energija porabi za ustvarjanje dobrega videza, ni pa resnega soočenja, ker je to spolzek teren. V podzavesti so vedno stvari, ki so nevarne, zato VIP-ovci presodijo, da je najboljše, če jih pustijo speče.

Nič kaj prijetno ni partnerstvo z ljudmi, ki se za partnerja čutijo preveč odgovorni. Vzgajajo ga, namesto njega presojajo in se včasih tudi odločajo ter ga duhovno usmerjajo. Do partnerja gojijo pravzaprav starševski odnos, zato si poiščejo nekoga, ki je infantilen oziroma nezrel in premalo samostojen. Tak partner reče, da ima doma tri otroke, s čimer misli dva otroka in nezrelega partnerja. Včasih gre za pomembno razliko v letih, včasih tudi ne. Še posebno problematično je, kadar partner zaradi svoje negotovosti nezrelega partnerja zadržuje v njegovi nezrelosti. Reže mu krila vedno, kadar ta poskuša zleteti, se pravi postati bolj samostojen in neodvisen. Nekateri nezreli ljudje so duhovno leni in jim pokroviteljski partner kar ustreza, dokler se ne zavedo, da bodo zapravili življenjsko priložnost, da iz njih kaj nastane.

Težavni so tudi individualisti. Ti s svojim pristopom k partnerstvu dokazujejo, da skladno partnerstvo tako ni mogoče. Velikokrat nasprotujejo zaradi nasprotovanja samega, in ustvarjajo tisoč dvomov, ko se je treba odločiti za kako skupno potezo. V njih seveda tiči nezaupanje v partnerja, še globlje pa vase. Ne verjamejo namreč, da se bodo znašli, če stvari ne bodo čisto po njihovem kopitu. Enako težavni so prikriti oziroma zavrti individualisti. Ti ne pokažejo svoje barve, se skušajo v vsem strinjati in prilagoditi, pri tem pa zgube vso svojo moč in izrazitost. Občutek nemoči potem radi utapljajo v samosmiljenju in alkoholu. Počutijo se zavržene, ker jih partner ne spoštuje. Pogosto jih tudi zares zapusti. Če dojamejo, da jim je s tem naredil več prostora za lasten izraz, je to lahko tudi zdravilno.

Nekateri pa partnerja uporabijo kot projektivno platno za svoje romantične sanje. Odnos zavijejo v tančico neštetih malih čarovnij in budno pazijo, da ne bi postal preveč zemeljski, preveč konkreten. Pravi romantik se ne sme poročiti in imeti otrok, ker bo sicer nujno globoko razočaran. Smrdljive partnerjeve nogavice, zaspan in nenaličen obraz – ozaljšan z navijači ter pokakan otrok pač ne spadajo v romantično zgodbo. Seveda pa usoda človeka lahko prehiti, ženska nehote zanosi (kontracepcija tudi ni tako zelo romantična) in že smo na tleh »grobe stvarnosti«. Romantična duša brez pravega veselja potem opravlja svoje banalne dolžnosti, partnerja zanemari, sama pa začne sanjati o kakem drugem princu na belem konju, ki bi jo »rešil«.

Velikokrat je odnos kontaminiran z mešanico nekaj teh vzorcev. Najpomembnejše je odkriti, kje smo zgubili svojega partnerja oziroma zakaj ga še nikoli nismo zares odkrili. Nič kaj veselo se ne sliši ugotovitev, ki jo nekdo izreče po dvajsetih letih zakona: »Pa saj jaz sploh ne poznam svojega partnerja«. Če je tako, potem si je treba priznati, da je nekaj vmes, nekaj kar preprečuje stik. Nejevera, nezaupanje, strahovi, odpori. Predsodki, fiksne ideje, iluzije. Če zberemo pogum za več iskrenosti, bomo postopno ugotovili, kaj je v napoto boljšemu, resničnejšemu stiku. In zmogli bomo predelati predsodke in zamere, ki so preprečevali bližino.

Iskreno partnerstvo je vedno precej kompleksna zgodba. V njem se meša dobro in slabo, želeno in neželeno, razumljivo in nerazumljivo, sprejemljivo in nesprejemljivo. Če poskušamo negativni pol dogajanja ignorirati, ga potlačevati ali eliminirati, bo proces poglabljanja bližine iztiril. Kdor misli, da bo v partnerstvu doživljal samo ekspanzijo in potrditev, bo nujno postal nasilen ali pa vsaj obupan, kadar se bo srečal s kritiko in porazom. V kriznih trenutkih smo pač v dilemi, ali zamenjati partnerja ali pa predstavo o pomenu svojega partnerstva. Dandanes veliko ljudi ne privoli v formulo sobivanja, izraženo v klasičnih poročnih obredih: »ostal(a) bom s teboj v zdravju in bolezni, v blaginji in revščini, v dobrih in slabih časih«.

Partnerstvo pomeni izziv totalnega srečanja dveh svetov. To srečanje pa je mogoče samo v toliko, kolikor je človek prost samega sebe, se pravi privrženosti svojemu svetu. Dokler sta dva obsedena s privrženostjo svojim pogledom, drug drugega lahko le zanikujeta. Za partnerstvo je torej zrel, kdor se dovolj zaveda relativnosti svojih privrženosti. Mnogi mislijo, da nas združujejo podobnosti. Toda podobnosti se sčasoma tudi naveličamo. V praksi se izkaže, da nas zares združuje samo notranja svoboda. Ta prinaša v odnos strpnost, zmožnost razumevanja in prilagoditve, zadovoljstvo z drobnimi stvarmi, spokojnost in mir. Notranji mir omogoča pretok energije, se pravi živost, četudi se nič ne dogaja.

Zaljubljenost v nekega človeka pomeni biti zelo živ, ker se dogaja nekaj zelo posebnega, tako rekoč enkratnega. Zaljubljenost v življenje pa je čisto nekaj drugega. Deležen je je tisti, ki je postal tako prozoren in preprost, da tudi v tišini, nedogajanju in povsem nepomembnih stvareh zazna isti utrip življenja. Vmes pa je dolg in naporen proces treznjenja.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 228, avgust 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com