Kako naj vemo, ali neki lider zasleduje pristne vrednote, da se nam ne bi zgodilo, če bi mu sledili, da bi na koncu pristali na smetišču zgodovine

 

Vprašanje: Zgodovina nas namreč uči, da se je mnogo verskih in družbeno preobrazbenih entuziazmov končalo klavrno, čeprav so mnogi vanje vložili veliko dobre volje. Opažam, da ljudje dandanes težko verjamejo, da ima kak voditelj še do kraja poštene namene, in ostajajo nezaupljivi, ko bi bilo najbrž boljše, da bi sledili pozitivnim pobudam brez posebnih zadržkov. Ali mislite, da ima projekt poenotenja različnosti in »poguma za upanje«, ki ga zagovarja novi ameriški predsednik, kako resno možnost za uresničitev? Mar ne zadošča že en sam natančen strel plačanega morilca, pa se bodo nove ameriške sanje pogreznile v moro brezupa? Včasih sem zgrožen spričo tega, kako težko je graditi, potem pa tako lahko podirati.

Odgovor: Vaša ocena, da je lažje podirati kakor graditi, je zelo vprašljiva. Vrtinec novega upanja, ki ga je v svoji predsedniški kampanji spodbudil Barack Obama, je neustavljiv ne glede na to, kaj bi se zgodilo z njim kot s fizično osebo. Sporočilo karizmatičnih oseb samo pridobi moč in prepričljivost, če morajo zanj žrtvovati tudi svoje življenje. Odločno soočenje in spopad s političnim cinizmom kapitalskih lobijev, za katerega se je odločil zdajšnji ameriški predsednik, ne njemu ne državljanom dobre volje ne dopušča kompromisov. Zdaj je v Ameriki pa tudi širše napočil čas za radikalne spremembe ali pa teh nikoli ne bo. Zato je prav zdaj tudi čas za biti »vroč ali pa ostati mrzel«. Zdaj je čas za zbiranje in organiziranje pozitivnih sil ali pa nas bo zajelo skrajno malodušje tistih, ki raztresajo še svoje zadnje moči.

Energija za pozitivne spremembe se je začela zgoščati in konkretizirati. Dobila je neverjeten zagon. Zato upajmo in si prizadevajmo, da bo dosegla zadostno gostoto, in se bo preobrazila v zavestnost in odgovornost. Karizmatična figura lahko da le odločilno pobudo, preobrazba sveta pa temelji na milijonih ljudi, ki se na pobudo odzovejo in se začno vesti bistveno drugače kot prej. Ali bo Obamov projekt obnove upanja v Ameriki in na planetu uspel, je ta čas odvisno od nas vseh. Obama je že itak presegel vsa pričakovanja. Vprašanje je samo, ali smo opazili in dojeli, da je upanje lahko mogočna in zmagovita energija, ki se širi na krilih radosti in povezovanja v sicer razcepljenem in programirano malodušnem svetu. In če smo opazili, da ima upanje lahko velike možnosti, ali nas to tudi k čemu obvezuje?

Ozaveščeni politik Obama je zaradi svoje izpostavljene funkcije lahko velik simbol, močan motor preobrazbe. Nov simbol, ki pa nas je prišel spomnit istega, na kar nas spominjajo tudi drugi, morda ta čas manj opazni simboli. Veliko je namreč svetlih, za vse dobro pristno zavzetih ljudi, ki že delajo v duhu enosti in medsebojnega zaupanja. Če jih v svoji okolici znamo začutiti in jim pri njihovih vsakdanjih prizadevanjih znamo pomagati, se bo s tem svetom res nekaj zgodilo. Najpomembnejše je vsekakor to, da čim prej tudi sebe prepoznamo kot nosilca luči, se pravi kot nekoga, ki je dejavno in radostno udeležen v sicer dramatični preobrazbi sveta. Obama je samo človek, ki je šel vase in storil vse, kar je bilo potrebno za dokaz, da so pozitivne življenjske opcije tudi v temnih časih lahko zelo plodovite.

Nihče ne more narediti več, kot da nas spomni na nekaj našega, nekaj prvinskega. Na nekaj, kar nas ustavi, kar nas vrne k sebi, kar v nas obnovi pravo samospraševanje. In kaj se nas lahko dotakne bolj kakor to, da imamo nenadoma pred seboj človeka, ki je živ in sproščen, radosten, poln upanja in zaupanja, ki ima moč, da gre prek vseh zadržkov in predsodkov? Ki hoče in zmore biti srečen in osmišljen v svetu, ki v srečo in smisel tako rekoč ne verjame več? Kar zadeva mene, takih ljudi, ki me presenetijo s svojo živostjo, srečam vsako leto vsaj nekaj. Morda tudi samo prek knjig in televizije, pa vendarle. In si rečem: to je priložnost za raziskovanje, za poglobljeno opazovanje, za samoobdarovanje.

Stvar je zanimiva še toliko bolj, ker je vsak živ človek tako zelo enkraten in samosvoj. Ne moreš ga zožiti na kak stereotip, ampak se mu moraš posvetiti. Moraš začutiti njegove vzgibe pa tudi njegovo prepuščenost. Moraš mu slediti v skrite hodnike njegovega samopreverjanja, ob tem pa seveda še vedno ostajati sam svoj. Spričo močnih energij, ki jih izžarevajo karizmatične osebe, je včasih težko ugotoviti njihovo čistino, vir in domet. Moja izkušnja je, da celo zamisli, ki se pozneje izkažejo za povsem iluzorne, lahko v primernih okoliščinah odigrajo neverjetno pozitivno in konstruktivno vlogo. Ali, kot so včasih rekli: »Bog vse lahko uporabi za dobro …«

Ko sem prebral Obamovo knjigo Pogum za upanje, se me je vsebina zares dotaknila. Kot samo od sebe se mi je postavilo vprašanje: Ali lahko vsaj za eno stopnjo povečam svoje zaupanje v življenje in odložim nekaj nepotrebnih skrbi, ki so v preteklosti imele resne oziroma celo zelo resne posledice v mojem življenju?« Seveda lahko to storim! Lahko se sicer še vedno sklicujem na tehtna opravičila in ohranjam svoj krč, lahko pa sledim pobudi za več poguma, za več zaupanja, za več preprostosti in manj nadzora nad življenjskim procesom. In če sem voljan to storiti, se bom nalezel nekaj odločne prešernosti, ki veje iz sedanjega ameriškega predsednika. Njegova lahkotnost zame ni pohujšljivo naivna, ampak kvečjemu razodevajoča. In obenem toliko bolj misteriozna.

Morda je to, da pobuda za duhovno preobrazbo prihaja prav iz politike, tudi najbolj logično, kajti prav politične elite so v preteklih desetletjih naredile vse, da bi se pogled na vrednote zameglil, odgovornost za globalne procese pa zgubila. Eden najnevarnejših vzorcev, ki so se zasidrali v ljudeh, je ta, da od politike ne moremo in ne smemo pričakovati ničesar. Ta vzorec je enako neumen, kot če bi dejali, da prehrana nima nobene zveze z zdravim življenjem. Življenjski procesi na vseh ravneh, od intimnih partnerskih odnosov pa do globalnih podnebnih razmer, so prežeti s politiko oziroma s premišljenimi odnosi do stvarnosti. O politiki lahko govorimo povsod tam, kjer nismo spontani, ampak o svojem ravnanju premišljujemo in se odločamo.

Politika pomeni opredeljevanje oziroma ločevanje duhov, če se smem izraziti v bolj dramatičnem, a povsem upravičenem bibličnem jeziku. Pomeni, na katero stran stopiš, ko gre zares. O tem, kdaj in kje gre zares, pa večinoma niti ne moreš odločati. Okoliščine te postavijo pred opredelitev, in če položaju nisi dorasel, tvoj problem. Le redko se zgodi, da bi nas življenje postavilo v odgovorne situacije kar brez vsake priprave. Če pa nas že, dobimo primerno podporo in vodstvo. In če so naše dileme kljub temu hude, so zato, da se pri iskanju pravih odgovorov potopimo globlje vase, da pustimo za seboj vse, kar ni najbolj naše in najbolj resnično. Da pozabimo na mater, papeža in cesarja, te tri stebre družbene podstati, ki veliko terjajo, v resnici pa ničesar ne nosijo.

Toda kdaj pa kdaj se zgodi, da so bodisi mati, bodisi papež ali pa cesar pripravljeni nositi breme zgleda. K temu so namreč poklicani. Tedaj je naša dolžnost, da jim sledimo, da jih podpremo. Da jim zaupamo in jim tanko prisluhnemo. Kajti tedaj nobena od njihovih besed ne bi smela ostati preslišana. Ker nobena ni nepremišljena in neobvezna. Vsaka ima toliko vsebine, da se lahko samo čudiš, če poznaš njihovo izkustveno ozadje. Vsebinska dognanost pa obenem pomeni tudi moč, prepričljivost, neizpodbitnost. Integriteto, celostnost, če hočete. Enoumnost in enodušnost. Obama je sprožil tak val radosti prav zato, ker so preprosti ljudje v njem začutili kvalitete, ki jih že dolgo niso v nikomer. Oportunisti pa ob njem ostajajo zmedeni, ker ne verjamejo, da kaj takega dandanes sploh lahko še obstaja.

Karizmatične osebnosti sicer ne morejo nikogar odrešiti, osvežijo pa lahko v kolektivnem umu arhetipe resničnega, plemenitega, pravičnega, lepega, zdravega in skladnega. Z besedami in z deli, z vibracijo in mirom nas spomnijo našega poslanstva, »da postanemo angeli«. Če v določenem trenutku postanejo sporni, nič hudega. To samo pomeni, da smo dovolj zreli, da nam jih ni treba slepo posnemati, ampak se lahko zanesemo na svojo presojo. Avtoritete po logiki duhovnega zorenja celo morajo postati sporne in na nekih točkah se bomo morda morali opredeljevati proti njim. Duhovna pot navsezadnje ni pot somišljenikov, ampak pot sprejemanja drugačnosti, pot univerzalnosti pa je le pot ljubezni, ki nasprotja dopušča, jih sprejema in jih brez ostanka tudi integrira.

Živeti svojo, pristno, živo, resnično energijo, to naj bi bilo naše vodilo. In prositi, da se utre pot skozi trnje tam, kjer ni videti poti do zvezd. Vse naše posebne energije se stekajo v Enem in Edinem. To lahko slutimo, to lahko začutimo. Zato imejmo zaupanje za medsebojno spoštljivost tudi takrat, kadar koga obvladujejo zamere in izpostavlja pomembnost svojega ega, svoje osebnosti, svojih variant. Skušajmo razumeti, da v igri nista niti resnica niti apriorna nasprotovalnost, ampak le skrita prizadetost in bolečina. Sočutje prinaša razumevanje in premošča prepade. Ti so pogosto še dosti večji, kot smo si mogli zamisliti. Pa vendarle. Produktivna izbira je samo ena! Bodimo združeni v njej in skušajmo razumeti, da smo in kako smo vsi en sam Božji otrok! Naj nas pubertetni popadki ne ustavijo in naj nam ne povzročajo preveč nepotrebnih preglavic.

Človek, ki išče odgovore, lahko najde te na številnih mestih. Duh resnično veje, kjer hoče. V zadnjem času sem dobil veliko spodbud, naj svoje pisanje nadaljujem. In še več podpore pri obvladovanju svojega zdravstvenega stanja. Vsem, ki so mi pisali, me klicali ali mi pošiljali pozitivno energijo, se iz srca zahvaljujem. Veliko mi je pomenilo in zagotovo mi je tudi močno pomagalo. Sicer pa naj se zgodi, kar je volja Celote. Jaz verjamem v čudežnost življenja in jo želim tudi doživljati. V vsej njeni polnosti in nepredvidljivosti. Kajti, če življenje ni čudež, kaj pa potem je?

Dolgo so nas povezovale besede. Mogočni zvok tišine, ki nas obdaja v brezmejnem prostoru med vsemi besedami, pa nas lahko povezuje še močneje. Nas vse, vsak čas, vsak trenutek!

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com