Vprašanje: Velikokrat se sprašujem, kako je duhovnost povezana s problemi intimnega življenja. Od odnosov z našimi najbližjimi skoraj vsi zelo veliko pričakujemo, a le zelo redkim uspe te odnose kronati s trajnim razumevanjem, medsebojno predanostjo in globokim zadovoljstvom. Veliko zvez, ki so bile na začetku zelo intenzivne in so obetale dober stik, pozneje razpade. Tisti, ki zvezo kljub konfliktom in čustveni nepotešenosti nadaljujejo, pa me dostikrat spominjajo na resignacijo, češ: takšno je pač življenje – nekaj ti sicer da, več kot toliko pač ne. Jaz sem po naravi totalist in se s skromno kakovostjo odnosov ne morem sprijazniti. O svojih odnosih veliko premišljujem in se po svoje kar precej trudim za njihovo izboljšanje, a moram priznati, da me večinoma ne osrečujejo. Ker sem precej dinamičen značaj, sem se v desetletjih preskusila že v vseh mogočih tipih odnosov, a začetnega čustvenega sozvočja mi ne uspeva niti ohraniti, jaz pa bi ga rada še poglobila. Doživela sem nekaj izjemno bolečih razočaranj, ki sem jih komaj komaj preživela, a še vedno nočem verjeti, da so izpolnjujoči odnosi iluzija. Mislim, da bi bilo vse moje motivacije konec, če bi se vdala tej misli. Zakaj je kljub tolikerim naporom naša zemeljska resničnost polna razočaranj?

Odgovor: Težava je v tem, da človeška stvarnost nima enotnega porekla, ampak ima dvoje različnih izhodišč. En vir ustvarjanja resničnosti je nevidni in nedojemljivi Univerzalni duh, drug vir pa je človekov Osebni jaz s svojimi zmožnostmi zamišljanja, predvidevanja, posedovanja, vrednotenja in nadzora. To, kar poraja prvi vir, spregleduje in celo neposredno zanikuje to, kar poraja drugi vir. Med človekovim duhovnim jedrom in egom njegove osebnosti zato vlada stalno in nepomirljivo nasprotje, ki je vir vse naše razklanosti, našega nemira in naše bolečine. Zato je naše zemeljsko življenje pravzaprav bojno polje, na katerem se spopadajo in v spopadu soočajo načela svetlobe Duha in načela teme Ega.

V sodobnem svetu, ki se vse močneje nagiba na stran Ega, se dvojnosti svoje človeške narave nočemo več zavedati. A zanikovanje naše duhovne narave ne reši nobenega problema. Zožena zavest o sebi nas dela samo še bolj zmedene in nemočne pri reševanju naših temeljnih bivanjskih vprašanj. Analitično opazovanje dveh različnih vrst vzgibov v naših intimnih odnosih je še posebno potrebno prav zato, ker so intimni odnosi nasičeni z ogromno čustveno energijo, ki nas lahko uniči, če je ne razumemo in ne obvladamo. Ogromna bolečina, ki jo s seboj prinašajo osamljenost, razdori, bolezni in norosti, bi nas morala motivirati za kar najbolj resno raziskovanje protislovij, ki se kažejo v našem izkustvu.

To, česar ne poznamo dovolj, je pa vendarle del nas, nas podreja in dela nemočne. Tragično dejstvo, ki velja za večino ljudi, je, da nimajo ljudje svojih lastnosti, ampak imajo te lastnosti njih. Želje in poželenja, navade in razvade, verjetja in predsodki drže človeka v odvisnosti, nemoči in nesvobodi. Nekatere odvisnosti so del človekove nižje, animalne narave, nekatere pa so pogojene s čredno pripadnostjo ožjim ali širšim družbenim skupinam. Telesne potrebe, čustvena pričakovanja in miselni vzorci so kletka, ki utesnjuje človekov bivanjski prostor. V intimnih razmerjih se neskladje vzorcev kaže še posebno močno, saj vanje stopamo ravno zato, da bi doživeli potešitev telesnih potreb, da bi nas izpolnila globoka pozitivna čustva in da bi se razumeli.

Za vse značilnosti človekove telesnosti, čustvenosti in mišljenja je značilna določenost, ki jo imenujemo tudi takšnost, za razliko od drugih pa drugačnost. Drugačnosti pa težko dosegajo skladje. A čim ni skladja, energija ne teče dobro. Posledica tega je najmanj nelagodje, ob ustavljenem pretoku pa tudi bolečina. Ljudje si strašno želimo usklajenosti naših telesnih, čustvenih in miselnih vzorcev, zato smo si izmislili duše dvojčice. Namreč takšne pare ljudi, pri katerih je skladje vzorcev vnaprej zagotovljeno. Dokler smo zaljubljeni in nas visoka začetna energija dela odprte, prilagodljive in požrtvovalne, se nam lahko zazdi, da smo res srečali svojo dušo dvojčico. Toda ko se zaljubljenost poleže in se začno vse bolj kazati stalnice naše osebnosti, je evforije konec.

Dejstvo je, da so osebnosti vedno le relativno kompatibilne, saj jih opredeljujejo drugačna izhodišča, drugačna dinamika in pa ego, ki je s to drugačnostjo poistoveten kot s svojim bistvom. Zato to drugačnost brani in se le s pridržki trudi za prilagoditev. Obrambo svojih vzorcev imenujemo tudi egoizem. Če se ego vendarle prilagaja, za to hoče nekaj dobiti. Prilagoditev na partnerjevo drugačnost je torej pogojna, je del nekakšne trgovine. Oblikujejo se bolj ali manj striktna pričakovanja in obenem nadzor nad partnerjevim izpolnjevanjem izrecnih ali pa tudi tihih dogovorov. Kjer je v igri dvoje egov, gre za dvoje ločenih interesov. To pa v odnos nujno vnaša napetost in nihanje med bližino in distanco. Ego izbira in določa, prepuščati pa se ne zna. Predanost zanj pomeni zginevanje.

Pa tudi če je volje do prilagoditve zadosti, je motenj še vedno veliko. Narava pogojuje življenjske ritme in ti so pri vsakem nekoliko drugačni. Ko se enemu da, se drugemu žal ne da. In že je tukaj problem. Prvi ima rad počasi in nežno, drugi silovito in strastno. Prvi je ofenziven, drugi spravljiv in se rad umika. Prvi je uglajen in kultiviran, drugi robat in neposreden. In vsak verjame, da ima prav. Ker se nasprotja privlačijo, se poiščejo ljudje, katerih vzorci se zaradi različnosti tepejo. Prav različnost ustvarja napetost privlačnosti. Podobnost generira le malo energije in hitro medsebojno naveličanost. Drugačnost pa za um pomeni skrivnost, ki jo hoče razkriti. A ko jo odkriva, se z njo težko uskladi do mere, ki omogoča pretok energij.

Izhodiščne danosti torej le redko vodijo do harmonije. Trajna harmonija je možna samo, kadar obe osebi te danosti prerasteta tako, da ju ne vežejo več. Temu procesu lahko rečemo razvezovanje, včasih pa so mu rekli tudi odmiranje ega. Beseda odmiranje je zelo zgovorna, saj ima človek res občutek, kakor bi nekaj v njem umiralo, kadar se poslavlja od katere izmed svojih privrženosti. Ker je človek s svojimi privrženostmi močno poistoveten, se mu zdi, kakor da umira sam. Toda v resnici v njem umirajo samo vezi nesvobode, kot so strasti izživljanja bioloških potreb ter strasti obvladovanja in posedovanja. S tem ko se rahljajo vezi osebnosti, pa v človeku nastaja več in več svobode, več in več manevrskega prostora za harmonično sožitje.

Človek, ki je suženj svojih potreb in strasti, svojega partnerja nehote rabi in uporablja za zadoščanje svojim potrebam in za izživljanje strasti. Partner mu je sredstvo za potešitev. Ne sliši se ravno lepo, a tako je. Čim potešitve zaradi partnerjeve nezadostne razpoložljivosti ne dosega, postane nejevoljen, jezen in maščevalen. Če je kultiviran, teh čustev ne kaže preveč očitno, a na dinamiki odnosa se še kako poznajo. Postane neodziven in sabotira partnerjeva pričakovanja. Razumni partnerji zato pazijo, da v recipročnem ustrezanju ne nastane prehudo neravnotežje. Vedo, da vsak dobim zahteva svoj dam. Sigmund Freud, začetnik psihoanalize, je imel tak odnos za realističen. Ima pa tak odnos vseeno hudo napako: ne prinaša sreče, po kateri hrepeni vsak človek.

Vsakdo bi bil namreč rad sprejet in ljubljen zastonj. Nikogar ne osrečujejo zadovoljstva, ki si jih mora vsakič znova zaslužiti. Potreba po popolni in brezpogojni sprejetosti pa izhaja iz človekovega spomina na duhovni svet. V svetu osebnosti je vse omejeno in bolj ali manj pogojno. Pogojne ljubezni niso zares izpolnjujoče, zato v vsakem človeku ostaja hrepenenje po resnični, brezmejni ljubezni. Nekateri to hrepenenje potlačijo, ker jih muči, drugi pa se ga vseeno zavedajo in obenem upajo, da se bo nekoč nekje vendarle uresničilo. Te slednje imamo za romantične duše. Vendar pravi odgovor na hrepenenje ni v čakanju na drug čas in drugačne okoliščine, ampak v osvajanju svobode, ki je potrebna za resnično odprtost in neskaljeno ljubezen.

Zaljubljenost, ki je značilna za začetno obdobje intimnega odnosa, je sicer polna privrženosti in pričakovanj, osrečuje pa vendarle, ker jo nekaj časa navdihuje milost širokega sprejemanja in požrtvovalnosti. To obdobje traja tem dlje, čim dlje partnerja pazita, da odnosa ne skvarita z narcizmom in posedovalnostjo. Kdor je občutljiv, hitro zazna, da ni namen zaljubljenosti, da bi potrjevala njegov ego in služila njegovim strastem. Ne naslaja se nad podoživljanjem in ne kreira prihodnosti. Čudovite pojavnosti, ki jo je deležen, ne uporablja za osebnostne cilje, ampak jo zgolj občuduje. Dokler v tem uspeva, rečemo, da je zaljubljenost nedolžna. Kot taka je sporočilo iz duhovnega sveta. Ker človek še ni zares zrel zanjo, lahko rečemo tudi, da gre za nekakšen predujem.

Prej ali slej pa človek zdrsne, si začne partnerja lastiti, ga vklepati v pričakovanja, skuša ga celo obvladovati. Pri tem računa na partnerjevo odvisnost od odnosa. Z lepimi stvarmi se namreč radi zasvojimo. Mislimo, da nam jih je prinesel partner, čeprav nam jih je naklonila usoda. Zaljubljenosti nihče ni zmožen proizvesti iz lastne moči. Dana mu je, ali pa mu ni dana. Duh veje, kjer hoče. Zato so včasih z vso pravico rekli, da se partnerstva sklepajo na nebu. Ko postopno v odnosu prevladajo interesi, navdih izgine, pojavi pa se razočaranje. Nekateri tedaj odnos prekinejo. Vztrajnejši pa se trudijo ugotoviti, kaj se je spremenilo. Prej ali slej jim postane jasno, da se je začetna nesebičnost prevesila v sebičen odnos, poln pričakovanj, ki prav nič ne upoštevajo partnerjeve svobode.

V pravi zaljubljenosti človek večinoma daje prednost partnerju. Ko pa zaljubljenost mine, vse bolj razmišlja predvsem o svojih interesih. Partner razliko med prejšnjo in poznejšo pozornostjo seveda opazi in je razočaran. Pravi: »Spremenil si se, zelo si se spremenil. Nisi več isti.« In ima prav, kajti razmišljanje o odnosu se je res precej spremenilo. Motivacija je bila prej usmerjena v partnerjevo dobro, zdaj pa je predvsem v lastno dobro. Toda tudi na drugi strani ponavadi ni dosti drugače. Zato je razočaranje vzajemno. Partnerja si spremembo pojasnita tako, da je zaljubljenost pač minila, kot žal vedno mine in da zdaj prihaja na vrsto obdobje prilagajanja, ki bo pokazalo, ali bo odnos sploh zdržal. Prilagajanje pa seveda pomeni številne kompromise, včasih dobre, včasih pa tudi slabe.

Prav pripravljenost na odmike od svojih pričakovanj in želja v partnerjevo korist je tista kvaliteta, ki vnaša v odnos širino, določeno mero sproščenosti in svobode v odnosu. Striktna recipročnost pa nasprotno odnos dela nadzorovan, napet in eksploziven. Pogosto je nemogoče realno ovrednotiti partnerjev prispevek, zato nastajajo spori. Partnerju se zdi, da je dal veliko, drugemu pa, da je dobil malo. In zato tudi vrača malo. Partnerska trgovina z naklonjenostjo zato po navadi privede do postopne izgube čustev pripadnosti in bližine, do očitkov in obtoževanja. Toda faza razočaranja in naraščajoče konfliktnosti v intimnem razmerju ni še nič tragičnega. Izraža zgolj egov pristop k partnerstvu, ki temelji na ločenih interesih in na občutku prikrajšanosti.

Odločilno pa je, kaj partnerja z uvidom, da sta nehote pristala vsak na svojem bregu, naredita. Če verjameta v ljubezen, potem skušata to stanje preseči. Pogovarjata se in se dogovorita, da bosta poslej pozornejša, bolj pozitivna v svojih domnevah, da se bosta ogibala težkih besed, da bosta pozabila na stare zamere in podobno. Toda izkaže se, da stvar ne deluje, ker so taki dogovori pač domena ega. Ego je namreč zelo pozitiven takrat, ko si od tega obeta koristi. Kriza v odnosu se kljub navidezni dobri volji lahko še poglablja. Nastajajo napetosti, prepiri in razčiščevanja, obdobja tišine in resignacije. Odnos se lahko zazdi brezizhoden. Zato partnerja morda začneta pomišljati o alternativah. Ločita svoji postelji, ne zahajata več skupaj v družbo, ne pogovarjata se več, ker je bilo vse že stokrat povedano.

O tem, ali bo vendarle nastal preboj in se bosta partnerja spet našla na novi, višji ravni, odloča pripravljenost za predajo. Ego za vsako ceno ohranja pripadnost svojim vizijam in od njih ne odstopa. Če ne vidi, da bi se njegove želje lahko uresničile, odnos zavrže. Kajti ego se hoče kvečjemu večati, ne pa zmanjševati. Predanost pa pristaja na to, da se v življenju marsikaj dogaja čisto drugače, kot človek upa in si želi. Predanost je pripravljena na stalno odmiranje tega, čemur je privržen ego. Predanost razume, da v življenju ne moreš samo pridobivati, ampak da moraš kdaj tudi zgubljati. Zato ne vztraja več na striktni menjavi naklonjenosti, ampak ta postaja vse bolj zastonjska, nepogojna, svobodno razdajajoča se. Na mesto prejšnje menjave pride zdaj darovanje.

Darovanje pomeni, da za partnerja naredim, kar lahko naredim, četudi ni verjetno, da mi bo to vrnil. Darovanje pomeni naklonjenost brez pričakovanja vračila. Tak prijem je svoboden in presega ločene interese in občutek prikrajšanosti. Izhaja pravzaprav iz občutka obilja, obilja ljubezni, ki ga svobodna duša zazna v sebi. Osebna vezanost izgine, zato je nepogojene naklonjenosti deležen marsikdo. Ljubezen, ki je osvobojena pričakovanj, ne izbira, saj ji sočutje govori, da vsi ljudje potrebujejo isto. Čustveno zrel človek se zaveda nemoči slehernega človeka, dokopati se do sreče z lastno močjo in iznajdljivostjo. Zato je pripravljen, da ga življenje uporabi za svoj kanal, čeprav ne more vedeti, kaj se bo na ta način zgodilo.

Ego skuša življenjske vsebine priklicati z zamišljanjem in s stopnjevanjem energije želja. Odprt človek pa si ničesar ne zamišlja in ne ustvarja nobenega pritiska, da bi se želje uresničile. Zato je vse, kar se rodi iz stika dveh odprtih ljudi, čudežno, brezmejno in brezčasno. V takem odnosu ni nobenega strahu, da bi lepota ljubezni, ki se je pojavila kdo ve od kod, nenadoma izginila. Spremlja pa jo vsekakor občutek, da je zastonjski dar višjih sil. Odprt odnos je neskončno preprost in samoumeven, rojeva pa brezmejno bogate vsebine. V Novi zavezi je rečeno, da je v Božjem kraljestvu vsakdo vsakomur vse. Popolnoma odprt človek je čisto zrcalo, v katerem se zrcali neskončnost. Čisto zrcalo pa je samo tisti, ki je dovolil, da mu proces odmiranja zbriše vsako osebno identiteto.

Osebne identitete vedno onemogočajo druga drugo. Včasih se za kratek čas na določenem področju poklopijo in odpro pot energiji. To nas navda z velikim upanjem, da je harmonija v tem svetu protislovij vendarle mogoča. Toda vsi imamo izkušnjo, kako minljivo je vse. Vse v svetu, ki pripada drugačnostim. Zorenje pa nas pripelje na točko, ko vidimo, da je enost mogoča, da je trajno skladje mogoče. Cena za to pa vsekakor ni majhna. Cena je odpoved samemu sebi in popolna privolitev na to, da v resnici ne vemo, kdo smo in kakšna je naša pot v brezmejnost. Svoboda ni nič drugega kot dopuščenje vsega, kar se nam dogaja ali bi se nam lahko zgodilo. Svoboda je privolitev na osebno nedoločenost, ki odpira vrata vsem določitvam po drugih.

Želimo biti ljubljeni, a nismo pripravljeni dojeti, da polovične ljubezni ni. Ljubezen terja zase ves prostor. Popolno žrtvovanje vseh malikov. Malik pa je vse, kar ni čista ljubezen.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 219, november 2007 Fotografija: Bigstockphoto.com