ZDRAVSTVO SE BO SPREMENILO SAMO NA POBUDO BOLNIKOV – Pogovor: Lidija Gajski, dr. med.

Zagrebška zdravnica interne medicine Lidija Gajski je že leta 2009, po petih letih temeljitega raziskovanja, izdala knjigo Zdravila ali zgodba o ukani in tako postala prva zdravnica z območja nekdanje Jugoslavije (tudi v svetu lahko tako pogumne osebe naštejemo na prste ene roke), ki je javnost seznanila z objektivno podobo zdravstvenega sistema podkrepljeno s podatki. Ta podoba pa ni (bila) lepa: korupcija in prežetost vseh členov skrbi za zdravje s kovanjem dobička. Zaradi podatkov, ki jih je objavila v knjigi, so jo uvrstili na „črni seznam“, zato je komaj našla založnika in recenzenta pa tudi zdravstvena stroka je ni podprla. Vprašali smo jo, kakšno je stanje danes, in se pri tem bolj usmerili na aktualno problematiko (ne)cepljenja.

 

Z vami bi se rad pogovarjal predvsem zato, da bi koristil staršem in njihovim otrokom. Ne vedo, kakšno stališče naj imajo do cepljenja in zdravil, da bi si ohranili zdravje in naravno odpornost. S svojo knjigo in pogumnimi nastopi v javnosti in medijih ste osvetlili, kako je s tem na Hrvaškem, in tudi globalno. Kakšne so zdaj, štiri leta po izdaji knjige, razmere na Hrvaškem, v Sloveniji, regiji, svetu …?

Ko govorimo o trenutnih razmerah v medicini, lahko rečemo, da se negativni trendi celo poglabljajo. V primerjavi s stanjem pred štirimi leti je boljše le toliko, da je javnost o tem nekaj zvedela, ljudje so postali bolj ozaveščeni, to pa je pomembno ne samo zaradi njihove varnosti in lažjega odločanja glede zdravja, temveč tudi zato, ker je ozaveščanje temeljni pogoj za oblikovanje zahtev po spremembah. Med drugim bi si morali prizadevati tudi za to, da za tržno načelo, komercializacijo in privatizacijo v medicini in zdravstvu ne bi smelo biti prostora. Ta dejavnost, z znanostjo, izobraževanjem, klinično prakso in upravljanjem vred bi morala ostati v pristojnosti javnih služb, skrbno pa naj bi jo urejali in nadzirali uporabniki ter odgovorna politika, predana javnemu interesu. Zdravje in življenje nista obrobni kategoriji, nemogoče jima je objektivno določiti ceno in z njima trgovati.

 

Kdo je najodgovornejši za zdajšnje stanje?

Za današnji položaj in prakso niso kriva samo podjetja. Ko v medicino in zdravstvo brez omejitev in ovir spustite zasebno podjetništvo in svobodni trg, se nujno zgodi to, kar se je zdaj, saj je cilj zasebnega podjetja predvsem zaslužek. Na odgovornost pa bi bilo treba poklicati politike in medicinske strokovnjake, ki so to omogočili, torej državne uslužbence, plačane z javnim denarjem. Ti so se, namesto da bi varovali koristi ljudi, prodali zasebnemu kapitalu.

 

Ali je v svetu kakšen zdravstveni in/ali državni model, po katerem bi se lahko uresničevalo to, o čemer govorite, ki bi bil lahko zgled?

Znano je, da ima „vzhodna medicina“ na voljo številne učinkovite in poceni medicinske postopke in da temelji na celostni obravnavi bolnika; „zahodna medicina“ bi se od nje lahko veliko naučila. Če pa ostanemo pri naših kulturah, zgledov ni treba iskati daleč. Kako organizirati učinkovit in poceni zdravstveni sistem, je jasno pokazal že Andrija Štampar v prvi polovici prejšnjega stoletja. Namesto da vpeljujemo tuje modele, za katere se je že izkazalo, da so napačni, bi se morali vrniti k Štamparjevi zamisli ter sprejeti koncepte strokovnjakov, ki nadaljujejo njegovo usmeritev, kot na primer moja kolega Dražen Gorjanski in Djule Rušinović. Svoje projekte že leta ponujata oblastem, vendar ne prejmeta niti odgovora. Jasno je, da ne v zdravstvu ne kje drugje ne bo izboljšav, dokler ne bomo spremenili zdajšnje politične strukture in kar je še pomembnejše, gospodarsko-političnega sistema.

 

Zaradi zakonske obveznosti, več kot 95-odstotne precepljenosti, je zelo zmanjšana možnost okužbe z boleznimi, ki niso posebno nevarne, če se jih človek naleze naravno in v otroštvu. Takšne bolezni so na primer ošpice, rdečke, mumps … Če prebolimo te bolezni v otroštvu, pridobimo edino pravo – naravno imunost, če pa za temi boleznimi zbolimo odrasli (in to je danes pogostejše), nas bolezen lahko bolj življenjsko ogroža, kakor če bi zboleli kot otroci. To pa že skrbi veliko ozaveščenih staršev, ki svojih otrok niso cepili. Kakšne so pri tem nevarnosti in ali se nismo znašli v začaranem krogu, v katerem je cepljenje „nujno“, da bi se ustvarjena umetna „trajna imunost“ tudi ohranjala? Koliko ogrožamo svoje otroke, če jih ne cepimo v precepljenem svetu?

Strokovnjaki za cepljenje trdijo, da je za učinkovito varstvo pred nalezljivimi boleznimi treba cepiti ne samo svojega otroka, temveč tudi zagotoviti, da so cepljeni vsi otroci. Necepljeni otroci naj bi bili sicer zbiralnik povzročiteljev vnovičnih izbruhov bolezni. V ozadju zahteve po cepljenju vseh otrok je zamisel eradikacije − izkoreninjanja nalezljive bolezni. Toda ta koncept je problematičen iz več razlogov. Prvič, zakaj bi si prizadevali izkoreniniti vse otroške nalezljive bolezni? V zadnjih sto in več letih je takšnih bolezni veliko manj, vendar ne zaradi cepljenja. Poleg tega so to večinoma blage bolezni, ki se najpogosteje prebolijo v tednu dni in z redkimi zapleti. Četudi zapleti nastanejo, oboleli zaradi zmožnosti sodobne medicine tudi hitro ozdravijo. Če bi izkoreninili nalezljive bolezni, bi dolgoročno celo ogrozili človeško vrsto, saj se imunski sistem krepi in zori v stiku z mikroorganizmi, torej med boleznijo; tako si človek pridobi zmožnost za obrambo pred podobnimi ali hujšimi boleznimi, na primer rakom. Tudi koncept kolektivne imunosti − da bi zagotovili varnost vseh ljudi pred nalezljivimi boleznimi −ni znanstveno potrjen. Ni jasno, kdo bi bil zaradi pomanjkanja skupne imunosti – zato ker ni bilo množičnega cepljenja, sploh ogrožen – tisti, ki so cepljeni, so zavarovani, tisti, ki se ne želijo cepiti, pa so se sprijaznili z možnostjo da zbolijo in se torej ne bojijo otroških bolezni.

 

Kako je glede izkoreninjenja otroške paralize?

Zagovorniki cepljenja pogosto navajajo kot dokaz prav otroško paralizo, katere pojavnost se je pomembno zmanjšala po vpeljavi cepljenja ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Toda to zmanjšanje ni bilo posledica cepljenja, temveč zavestne manipulacije – v tistem času so namreč spremenili klasifikacijo te bolezni − zožili njeno definicijo − in tako se je število obolelih umetno zmanjšalo. Otroška paraliza je črevesna okužba, ki se pojavlja v slabih higienskih razmerah in prenaseljenosti, oboje pa je še zmeraj vzrok za pojav te bolezni v Aziji in Afriki.

 

Aii bi z vpeljavo obveznega cepljenja proti hepatitisu B in virusu HPV (papiloma virusu) tidve bolezni res lahko izkoreninili?

Celo če bi bilo cepivo proti hepatitisu B in virusu HPV stoodstotno učinkovito – vendar pa ni −, je vprašanje, ali bi bilo mogoče ti dve bolezni izkoreniniti. Morda bi se razvili še nevarnejši soji teh virusov. Poudariti je treba, da je hepatitis B redka bolezen in večinoma omejena na rizične skupine (narkomani, homoseksualci, promiskuitetne osebe), okužba z virusom HPV pa mine z blagimi kratkotrajnimi težavami ali skoraj brez njih. Toda če ena ali druga bolezen postaneta kronični, se lahko razvije rak, vendar se to zgodi zelo redko. Najpomembnejše pa je, da ni trdnih dokazov, da cepivo proti tema boleznima res lahko prepreči raka.

 

Nasprotniki cepjenja pogosto s statističnimi podatki dokazujejo, da cepiva ne pripomorejo k odpravi bolezni. Kaj o tem menite vi in kako pojasnjujete, na primer vnovično epidemijo difterije (obolelo je okoli 4000 ljudi, umrlo jih je okoli 1000) v državah nekdanje Sovjetske zveze, in to po odpravi cepljenja?

Nalezljive bolezni so danes res veliko redkejše, kot so bile nekoč, toda zmanjšanje zbolevanja in smrtnosti zaradi nalezljivih bolezni spremljamo že od sredine 19. stoletja. Množično cepljenje se je začelo šele sredi 20. stoletja, vendar obolevnosti in smrtnosti potem ni bilo nič manj, kot bi pričakovali, ampak sta se enako močno širili. Cela vrsta znanstvenih analiz in knjig dokazuje, da so nalezljive bolezni postale manj pogoste zaradi izboljšanja življenjskih razmer (prehranskih, sanitarnih, stanovanjskih, delovnih) in tudi zaradi boljšega izobraževanja, ne pa zaradi množičnega cepljenja. To potrjujejo tudi podatki, da se je z nalezljivimi boleznimi, proti katerim se je uveljavilo cepljenje, dogajalo kakor z boleznimi, za katere ni cepiva; zgodilo se je celo, da je bila v državi, kjer so cepili, epidemija, v tistih, kjer niso cepili, pa epidemije iste bolezni ni bilo. Ko govorimo o boleznih ciklične narave (ki izbruhnejo, potem pa se za nekaj časa pritajijo) in pri katerih je opazovano obdobje kratko, moramo biti pri sklepanju zelo previdni – sicer se lahko zgodi, da vzročno-posledično povežemo nekaj, kar je naključje.

 

Kateri so razlogi za obvezno cepljenje in kateri proti njemu? Ali poznamo koristna in škodljiva cepiva? Kje lahko najdemo zanesljive podatke o tem? Kaj svetujete svojim bolnikom?

Da bi bilo množično cepljenje proti neki bolezni koristno, morajo biti izpolnjene tri zahteve: da imamo opraviti s hujšo, pogosto in neozdravljivo boleznijo, da ni drugih metod za njeno preprečevanje in da je cepivo učinkovito in neškodljivo. Že prvi zahtevi ne zadosti večina bolezni iz koledarja cepljenja (morda celo nobena), da ne govorimo o drugi in tretji. Zlasti problematične so trditve strokovnjakov, češ da cepiva nimajo stranskih učinkov ali pa da so ti redki in nenevarni. Cepljenje je verjetno najmanj in metodološko najslabše raziskano področje medicine, zato ne smemo misliti, da cepiva nimajo stranskih učinkov. Treba se je zavedati, da še niso bile opravljene ustrezne raziskave, celo tiste ne, ki bi dokazovale učinkovitost nekega cepiva, ki bi dokazale, da ima imajo cepljeni manj možnosti, da zbolijo, in da nastane pri njih manj zapletov in smrtnih primerov kakor pri tistih, ki niso bili cepljeni. Zato svojim bolnikom na vprašanje, ali naj se cepijo, najpogosteje odgovarjam z „ne vem“, saj je to edini pošten odgovor. Za nekatera cepiva iz koledarja cepiv bi se lahko domnevalo, da morda delujejo, druga pa so najverjetneje nekoristna. Ne zdravim otrok, moji pacienti so odrasli, svojim starejšim bolnikom ne priporočam cepljenja proti gripi, materam pa svetujem, naj hčera ne cepijo proti virusu HPV.

 

Menite, da bi morali predpisati obvezno cepljenje z zakonom?

Načelno nimam nič proti zakonski obveznosti opravljanja nekaterih medicinskih postopkov, če je to utemeljeno z jasnimi merili splošne koristi, kakršne sta sprejeli odgovorna stroka in politika ter jih je odobrila dobro poučena javnost. Cepljenje pa ne sodi v to kategorijo. To je postopek povezan s številnimi dvomi, ki bi se morali razjasniti v strokovni in javni razpravi in šele potem določiti, katera cepiva naj bi bila morda obvezna, katera priporočljiva in katera bi morali kot nepotrebna odstraniti iz zdravstva. Dokler se to ne zgodi − glede na stališča medicinskih strokovnjakov pa to še ne bo tako kmalu − je ljudem treba omogočiti izbiro. Menim sicer, da v medicini osebna izbira ni nekaj zaželenega in sama po sebi dobrega. Laikom primanjkuje strokovnosti, v zadnjem času so tudi zmedeni zaradi številnih dostopnih informacij, po drugi strani pa ne dovolj objektivni. Preveč ranljivi in iracionalni so, da bi lahko sami ustrezno odločali o svojem zdravljenju. Iz izkušenj vem, da ljudje tudi po najobsežnejšem in najobjektivnejšem informiranju nazadnje za nasvet vendarle vprašajo zdravnika. Seveda, če mu zaupajo. Težava pa je v tem, da je to zaupanje zadnji čas hudo omajano.

 

Zdi se, da večino ljudi danes muči vprašanje, komu lahko zaupajo, pri kom bi res dobili objektivno informacijo glede cepljenja in jemanja kakega zdravila ali problematične terapije.

Bojim se, da smo se zaradi pasivnosti in napak tistih, ki so odgovorni za delovanje zdravstvenega sistema, znašli v nezavidljivem in nerešljivem položaju. Sistem, ki služi z boleznimi, neogibno izgubi verodostojnost, prav na zaupanju pa temelji odnos med zdravnikom in bolnikom. Bolniki so v shizofrenem položaju – bojijo se bolezni (te se agresivno poudarjajo v medijih), hkrati pa dvomijo o zdravnikih in jih preplavljajo številne (pogosto nasprotujoče si) informacije iz drugih virov. Ni torej čudno, da so zmedeni in izgubljeni. V takšnem položaju se je težko odločati. Samostojno raziskovanje in informiranje sta dobrodošla in pri odločanju tudi ni treba podcenjevati svojega zdravega razuma, občutkov in intuicije – to so legitimne in v sklopu sodobne medicine zelo koristne kategorije. Toda edina prava rešitev za zdajšnje kaotično stanje je sistemska – bolniki morajo organizirano zahtevati revizijo problematičnih medicinskih postopkov in − to je še veliko pomembnejše −, hkrati s tem zahtevati tudi spremembo gospodarsko političnega modela ter na volitvah glasovati za povsem nove ljudi, ki so pripravljeni to tudi uresničiti.

 

Ali so kakšne pobude, naj se na primer objavi seznam zdravnikov, ki se jim lahko zaupa in niso pod nikakršnimi vplivi, vsaj ne denarnimi?

Precej težko je najti nekorumpirane zdravnike v korumpiranem sistemu (zelo redki so), vendar bi tudi to pomagalo le zelo malo ljudem in še to tistim z neko konktretno težavo. Kaj pa naj storimo z drugimi ljudmi in drugimi boleznimi?

 

Koliko verodostojne in učinkovite so etične komisije v zdravstvenih sistemih in tudi sami modeli zdravstva, ki jih imajo Hrvaška, Slovenija, Srbija, Bosna in Hercegovina, in koliko te štejejo v svetu?

Sodobni zdravstveni sistemi so skoraj povsem prilagojeni izdelovalcem medicinske tehnologije. Ti danes financirajo večino medicinske znanosti in izobraževanja, narekujejo organizacijo zdravstvenih sistemov in s pomočjo korumpirane zdravstvene administracije določajo vsebino dela in smeri razvoja sodobne medicine in zdravstva. Njihovo agresivno pridobitništvo ni usklajeno z interesom bolnika in družbe, celo več, na tej stopnji širjenja medicinskega industrijskega kompleksa je pogosto celo v nasprotju s koristmi bolnika in družbe, to pa povzroča veliko etičnih dilem (na primer, spopad interesov znanstvenikov in zdravnikov). Zato in tudi zaradi številnih etičnih vprašanj, ki jih je prinesel razvoj tehnologije (umetno spočetje, manipulacije z zarodki, transplantacija organov, predelovanje človeka, genska terapija, ohranjanje življenja), se je na različnih mestih v sistemu znanosti in zdravja pokazala potreba po etičnih komisijah – njihovo ustanavljanje je postalo tudi zakonsko obvezno. Težava pa je v tem, da so v sestavo teh teles imenovani ljudje, ki nimajo temeljnega znanja o etičnih dimenzijah, ne poznajo vseh vidikov problemov, o katerih razpravljajo, ne vedo, po kakšni metodologiji bi jih bilo treba reševati. Merila za izbiro članov so najpogosteje poljubna in obremenjena z interesnimi in ideološkimi motivi, zato so etične komisije danes v resnici oblika institucionaliziranega amaterizma.

 

Koliko poznate stanje v Sloveniji in kako si razlagate, da se nihče iz medicinske stroke ne upa javno spregovoriti o problematiki cepljenja in sprege farmacevtske industrije in zdravstva?

Mislim, da se stanje v Sloveniji ne razlikuje od tistega v drugih okoljih, tudi na Hrvaškem – tu sem še zmeraj edina, ki o tem govorim. Univerzalni splet okoliščin preprečuje, da bi zdravniki videli, priznali in ne delovali proti resnim odmikom in deformacijam v sistemu, v katerem delajo. Primanjkuje predvsem objektivnih informacij in kritičnih analiz, torej uvida, in ne samo v medicini, ampak na splošno ni zavesti o tem, da živimo v svetu dezinformacij in polresnic, v katerem so dozdajšnje poti prenašanja znanja postale neverodostojne. Vzrok za to je deloma tudi pomanjkanje časa in energije za iskanje informacij – zdravniki so obremenjeni z vse več bolniki in delovnimi urami ter neopremljeni za samostojno raziskovanje – poleg tega pa se še ne znajdejo v množici podatkov, premalo vedo o osnovah razlaganja znanstvenih izsledkov, ne znajo dobro tujih jezikov. Vse to pa ne sme biti opravičilo, da zdravnika ne zanima, kaj se dogaja s sodobno medicino in kar neposredno vpiva na kakovost zdravljenja bolnikov, ki so jim zaupani (in tudi na njihove plače, zadovoljstvo pri delu in položaj v družbi – zdravniki so postali navadno sredstvo za zaslužek, in hkrati žrtve hlepenja medicinske industrije po dobičku). Izgovor, da je to sistemska težava, ni opravičilo za nepripravljenost za učenje in intelektualno lenobo. Preprostejše, laže in zdi se, da tudi varnejše je delati po utečenih smernicah, ki so jih postavile strokovne avtoritete, kakor plavati proti toku, podvomiti o odločitvah teh avtoritet in jim nasprotovati. Podrejenost avtoriteti in pomanjkanje kritičnega razmišljanja sta značilnosti, ki očitno prevladujeta v medicinski stroki. Poleg tega imajo tudi zdravniki korist od stanja, kakršno je – dobivajo darila, jedo in pijejo, se imajo lepo in potujejo po svetu na račun farmacevtskih podjetij; vplivnejši so si zagotovili kariero in obogateli tako, da so zamolčali resnico o nekaterih zdravilih ali podatke olepševali. Veliko tega medicinski stroki preprečuje, da bi se spremenila, zato se zdi, da ne bo prav nič drugače, če ne bodo povzdignili glasu bolniki in laiki, ki so o teh temah bolje informirani in zanje občutljivejši. Zahteva za spremembo bo morala priti iz „baze“.

Nenad Kobasić; objavljeno v reviji AURA, april 2013, št. 284

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...