Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kakor ga kdo rabi, takšen sad bo užival. Sveto pismo, ekumenska izdaja, Knjiga pregovorov 18,21

Legendarni kitajski cesar Shun je imel navado, da se je vsako leto odpravil po cesarstvu, da bi se prepričal, kako živijo njegovi podaniki in kaj počnejo. Ni ga toliko zanimalo, koliko je prebivalcev ali koliko davkov so pobrali, temveč, kaj ljudje ustvarjajo v glasbi, natančneje, kako visoke tone igrajo. Preverjal je, ali prvih pet not kitajske glasbene lestvice v vseh pokrajinah igrajo na isti višini. Prepričan je bil, da bi njegovo cesarstvo razpadlo, če bi bile pokrajine različno uglašene. Veliko pozornosti je namenjal tudi besedilu pesmi. Vedel je: če bi to postalo vulgarno ali posvetno, do propada njegovega cesarstva ne bi bilo več daleč.

Tudi v stari Grčiji so zelo cenili glasbo. Tam je glasbeni nauk temeljil na Pitagorovih ugotovitvah o povezovanju števil in glasbe. Grški bog Apolon je bil hkrati bog svetlobe, glasbe in zdravljenja. Platon, eden najpomembnejših grških filozofov, je bil prepričan, da je glasba temelj vzgoje, ker ritem in zvoki prodirajo najgloblje v človekovo dušo in jo tudi najmočneje pretresajo. Zato postajajo ob pravi glasbi ljudje dobri, ob slabi pa propadajo. Tako naj bi bile prav bojevite koračnice Rimljanov vzrok za propad rimske države. Tedanja glasba naj bi v prebivalcih rimskega imperija krepila živalske nagone in povzročala, da so postopno duhovno krneli, namesto da bi v njih sprožala pozitivna duhovna občutja in jih tako dvigala. Zvok je torej nekakšna zvočna hrana za telo, duha in dušo.

Znanstveniki domnevajo, da naj bi bil prvotni zvok stvarjenja – prapok – nekakšen neznansko globok ton, vendar je bil v nihanju tako počasen in nizek, da ga ni bilo mogoče slišati. Zvok, ki naj bi bil nekakšen glas vesolja, pa naj bi se slišal kot kozmično bučanje, šumenje. Zanimivo je, da je sluh prvi čut zarodka in tudi zadnji, ki zapusti človeka, ko ta odide s tega sveta. Zarodek zmore že v osmem tednu v maternici slišati zvoke. Ljudje, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti, so menda zaznavali zvoke še potem, ko se jim je ustavilo srce in so prenehali dihati.

 

Količina in vrsta določata, kaj je dobro

Ton pomeni določeno frekvenco, ki vpliva na človeka tako kot vsako drugo valovanje. Na človeka ne deluje samo vibracija sama, temveč tudi informacija, ki jo valovanje prenaša. O tem priča zanimiv poskus. V petih enako zasnovanih rastlinjakih z enako prstjo in enakimi rastnimi razmerami (zrakom, temperaturo, vodo, svetlobo) so gojili enake rastline. V vsakem od njih pa so predvajali drugačno glasbo: v prvem Bachovo, v drugem indijansko, v tretjem rokovsko, v četrtem kantri in zahodno glasbo, v zadnjem pa glasbe niso predvajali. Kljub enakim razmeram so se rastline različno razvijale: ob klasični in indijanski glasbi so rasle dobro in tudi dobro obrodile, ob glasni rokovski pa so zakrnele in niso niti cvetele. V rastlinjaku s kantri glasbo in v rastlinjaku, kjer glasbe niso predvajali, so rastline rasle razmeroma hitro in imele normalno količino cvetov. Iz tega bi lahko sklepali, da je rokovska glasba škodljiva, vendar je vse odvisno od človeka in dolžine poslušanja, saj tudi za glasbo velja, da »količina odloča, kaj je strup«. Četudi je klasična glasba zelo učinkovita, se je pri zdravljenju z njo pokazalo, da je blagodejnejša bolj prizemljena glasba. Človeško fizično telo je namreč zelo povezano z zemljo, zato ga pomirjajo zvoki iz narave: šumenje potoka, oglašanje delfinov, ptic in podobnega, torej glasba s preprostim, ponavljajočim se ritmom.

Zvok pa je po svoji naravi energija, ki ne teče samo skozi človekova ušesa in možgane in vpliva na živčevje, temveč lahko prodre tudi v celično zgradbo in vpliva na molekule. Zato se pri zdravljenju uporabljajo ne samo simfonije, torej kompleksna glasba z urejeno aranžiranimi različnimi toni, temveč tudi zvoki, ki so daleč od tega. Spominjajo lahko na padec drevesa, brnenje hladilnika ali ventilatorja. Čeprav takih zvokov ne prištevamo h glasbi, so ti lahko zdravilni.

 

Ob zvoku pomemben tudi namen

Pri zdravljenju z glasbo je zanimivo, da poleg zvoka na človeka vpliva še nekaj drugega. Zdravilec A uporablja za zdravljenje nekega organa določeno frekvenco zvoka in prisega nanjo, zdravilec B pa zdravi isti oboleli organ z neko drugo frekvenco, in je prav tako uspešen. Zakaj sta oba učinkovita? Ugotovili so, da je pri zdravljenju z zvokom odločilen predvsem zdravilčev namen! Namen je energija, ki je v ozadju zvoka, zdravilčeva zavest se zmeraj zlije z zvokom in tako se oba odpravita na skupno potovanje: obe energiji (fizična energija zvoka in zdravilčeva psihična energija) vplivata na zdravljenca. V tej dodani »začimbi« (namenu) tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj so dosežki zdravilcev ali zdravnikov, ki uporabljajo isto metodo, tako različni.

Težava pa je v tem, da namena ni mogoče meriti preprosto, tako kot na primer zvoka, pri katerem merimo frekvenco (hitrost) in amplitudo (glasnost) ter tako določamo obliko valov. Kako ugotavljati namen? Pri tem si pomagamo z uporabno kineziologijo. Ta meri moč mišic. Ugotovili so namreč, da se telo na pozitivne dražljaje zmeraj odziva z bolj napetimi mišicami. Ni sicer znano zakaj se to dogaja, je pa to zanesljivo. Če oseba drži v roki predmet, do katerega ima pozitiven odnos (npr. sadje ali kaj podobnega), terapevt kineziolog le stežka upogne njeno roko. Če drži v roki kaj škodljivega, na primer cigareto, pa stori to zlahka. Raziskovalci kineziologi so na primer opravili poskus, pri katerem so na kaseto posneli bučanje morja ob prazni obali. Nato so prosili skupino ljudi, naj na obali meditira o miru in ljubezni na zemlji, nato pa so ob njihovi meditaciji spet posneli bučanje morja. Potem so jih prosili, naj premišljujejo o stvareh, ki v njih zbujajo jezo, bes ali strah, in znova posneli bučanje morja. Nato so posnetke bučanja morja v naključnem vrstnem redu predvajali drugim poslušalcem in merili jakost mišic njihove roke. Poskus je dal zanimive izide: pri posnetku bučanja morja ob prazni obali so vse poskusne osebe pokazale močne mišice rok; to niti ni presenetljivo, saj zvoki iz narave delujejo zdravilno. Ko pa so ljudem predvajali posnetek bučanja morja, ob katerem so ljudje meditirali, so bile mišice poskusnih oseb še močnejše kakor prej. Ob posnetku bučanja morja, ob katerem so ljudje premišljevali o slabih stvareh, pa so bile roke poskusnih oseb zlahka upogljive.

Zanimivo je, kako se ustvarjalčeva energija nezavedno prenese na glasbo. Tak poskus opisuje v svoji knjigi 7 Secrets of Sound Healing (7 skrivnosti zdravljenja z zvokom) Jonathan Goldman. Znanec je Goldmana prosil, naj prisluhne predvajanju dveh plošč, in se pri tem osredini nase ter pazi na dihanje in srčni utrip. Jonathan Goldman je opazil, da je med prvim predvajanjem skladbe dihal sproščeno in mirno, pri naslednjem predvajanju iste skladbe pa se je nenadoma vznemiril, začel je dihati hitreje in bolj površno, srčni utrip se mu je povečal. Na obeh ploščah je bila namreč ista skladba, ki pa je ni dirigiral isti dirigent. Prvi dirigent se je že več let ukvarjal z zenom, sledil je toku vesolja ter pri dirigiranju oddajal mir in harmonijo, drugi dirigent pa je bil hud perfekcionist. Orkester je navdajal s strahom, glasbeniki so se zgrozili že, ko je dvignil dirigentsko palico. Očitno se je njegova energija prenesla tudi na glasbo. Je že tako, da se človekove zavesti in resničnega namena ne da ločiti od zvoka, saj sta oba prepletena v isto celoto.

Človeški glas združen z vizualizacijo − ko si človek nekaj ali nekoga slikovito predstavlja – lahko to tudi materializira. Verjetno so največji mojstri uresničevanja tega tibetanski menihi. Da bi priklicali želene energije ali božanstva, glasno molijo in pojejo, si ob tem v mislih jasno oblikujejo podobo, ki jo želijo materializirati, in nazadnje svojo željo tudi uresničijo. Ampak to sposobnost si pridobijo šele z dolgotrajnim vztrajnim urjenjem.

Dr. Masaru Emoto, japonski znanstvenik, ki je po svetu zaslovel s knjigo Message from Water (Sporočilo vode, knjiga je prevedena tudi v slovenščino) in še z nadaljnjimi knjigami, je s posnetki kristalov vode dokazal, kako zelo se spremenijo kristali vode v povezavi z različnimi dejavniki. Vodo je izpostavil govorjeni in pisani besedi, slikam, glasbi, videu, zajemal pa je tudi vzorce iz rek v različnih japonskih mestih. Vzorce je zamrznil pri 20 stopinjah Celzija pod ničlo in jih nato opazoval pod elektronskim mikroskopom. Kar zadeva zvok, je opazil, da ob klasični glasbi in tako imenovani new age glasbi nastajajo čudovite geometrične podobe, ki spominjajo na pravilno oblikovane kristalne snežinke. Čudoviti kristali so nastajali tudi ob pisanih ali izgovorjenih besedah, kot sta ljubezen in hvaležnost, posledice izrazov nehvaležnosti ali kritike pa so bili pravi zmazki. Najpresenetljivejši poskus tega znanstvenika pa je bil, ko je zamrznil vzorce onesnažene vode reke Fujiwara-damm in dobil grozljive zmazke, nato pa je nad temi vzorci eno uro molil in pel duhovne pesmi eden od duhovnikov. V istem vzorcu onesnažene vode so se potem, ko ga je dr. Masaru znova kristaliziral, namesto prejšnjih grozljivih spak pokazali čudoviti pravilno izoblikovani kristali, podobni snežinkam.

Ali obstaja frekvenca, ki zdravi vse?

Različna glasba glede na čas in okoliščine vpliva na iste ljudi različno. Ista glasba je lahko v nekih okoliščinah za človeka prijetna, v drugačnih pa ne. Raziskovalci so ugotovili, da ni ne zvoka ne glasbe, ki bi na vse ljudi delovala enako, kljub temu pa nekateri zdravilci še zmeraj trdijo, da so odkrili nekakšno čudežno frekvenco, ki deluje zdravilno na vse ljudi. Jonathan Goldman, raziskovalec zvoka in zdravljenja z njim, ki že več kot petindvajset let zavzeto proučuje zvok in njegove vplive ter ima verjetno tudi največjo zbirko frekvenc na svetu, pravi, da ni čudežne frekvence, ki bi zdravila vse ljudi in bi na vse enako zdravilno delovala. Različne frekvence tudi niso skladne med seboj, zato svetuje, naj bo naša želja po zvoku široka, zajema naj njegove različne vidike – glasbo iz različnih kultur in dežel ter različne zvrsti.

Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja je Carl Seashore (Psychology of Music) raziskoval vpliv glasbe na človekovo duševnost. Ker tedaj še ni bilo na voljo sodobnih tehničnih pripomočkov za merjenje možganskega valovanja, je uporabljal vprašalnike. Osebe so presojale, kakšen vtis je nanje naredila katera od skladb. Pri tem se je pokazalo, da med več tisoč skladbami, ki so jih predvajali, ni bilo niti ene, ki bi ugajala vsem poslušalcem. Približno 40 odstotkov poslušalcev je bilo nad skladbo navdušenih, 40 odstotkov ne, približno 20 odstotkov jih je ostalo ob isti skladbi ravnodušnih. Še najbolj zadovoljno je bilo poslušalstvo s koračnico Johna Philipa Sousasa The Stars and Stripes Forever (Zvezde in črte za zmeraj, priljubljeno poimenovanje za ameriško zastavo). Kar 70 odstotkov poslušalcev je koračnico označilo za spodbujajočo, deset odstotkov izjav je bilo nevtralnih, 20 odstotkom ljudem pa se je zdela skladba žalostna in jih je potrla. To je pomembno vedeti pri zdravljenju z glasbo, saj ni mogoče najti frekvence, ki bi ustrezala vsem.

Za najbolj čudežno delujočo frekvenco se pogosto navaja tako imenovana Schumannova resonanca. To je geofizikalni pojav − nihanje Zemlje −, imenovan po fiziku W. O. Schumannu. Ta je leta 1952 matematično izračunal velikost tega nizkofrekvenčnega elektromagnetnega valovanja, ki se širi okoli planeta Zemlja in pri katerem deluje Zemljina krogla kot nekakšna dejavna resonančna komora. Frekvenca Schumannove resonance naj bi znašala 7,83 herca. V resnici to ni prava frekvenca, temveč veliko bolj povprečna vršna resonanca prostora med Zemljinim površjem in ionosfero, ki pa se pod vplivom spremenljivih razmer (temperature, količine strel, delovanja sončnih peg in sončne dejavnosti) spreminja. Vrednost 7,83 herca je torej neka povprečna vrednost, ki ne pomeni konstantne oblike valov, temveč se kar močno spreminja.

Včasih se nam zdijo kakšna glasba ali toni sprva nenavadni in tudi neprijetni, nato pa se jim postopno privadimo. Kadar kakšen zvok človeku ne ustreza, se ta počuti neprijetno, če mu je izpostavljen, lahko celo zboli; spomnimo se samo nadležnega hrupa. Tudi glasbo, ki vam ne ustreza prenehajte poslušati in enako pravilo velja za zdravljenje z zvokom, četudi bi vam terapevt še tako zagotavljal, da je pripravil pravo frekvenco za vas. Morda jo je res, vendar vaše trenutno počutje kaže, da telo nanjo še ni pripravljeno, zato mu je treba dati čas, da se privadi. Ravnati se moramo torej po svojih občutkih in počutju, saj telo jasno pove, kaj mu ne ustreza, in to je treba upoštevati.

Zvok je večdimenzionalen – to pomeni, da deluje hkrati na več ravneh: telesni, čustveni, duševni in duhovni. Zgodi se tudi, da zvok na koga sprva ne deluje. Morda je vzrok v napačni frekvenci, napačnem terapevtu ali zdravljenčevem nezaupanju v tovrstno zdravljenje. Tudi to še dodatno dokazuje, da vseozdravljajoče čudežne frekvence ni, poleg tega pa je pri vseh težavah ali boleznih najpomembnejše odpraviti vzrok. Dokler ta ni odpravljen, tudi dokončne ozdravitve ni, in se bolezen samo blaži. Povedano v prispodobi: bolezen je podobna trnu v peti. Dokler ga ne izdremo, ne pomagajo še tako dobri obliži.

 

Zvok in rak

Fabien Maman, ugledni francoski glasbenik, eden izmed najbolj cenjenih zdravilcev z zvokom na svetu, znan predvsem po zvočni »akupunkturi« z glasbenimi vilicami, je v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja na pariški univerzi Jussieu sodeloval pri raziskavi o vplivu zvoka na človeške krvne celice in človekovo energijsko polje. Celice so v različnih časovnih presledkih izpostavljali kromatični lestvici tonov. Ugotovili so, da se človeške krvne celice glede na višino in barvo tona odzivajo s spreminjanjem barve in oblike. To so ugotavljali s Kirlianovo fotografijo. Maman je opazil tole: kadar je celica začutila »povezavo« z neko noto, je njena oblika postala podobna mandali in je zažarela v modri in rožnati barvi. Domneval je, da se to zgodi, če zaigrani ton zadene prvinski ton celice. Če je celica usklajena s tem tonom, potem tudi okreva, ker se uskladi z zvokom. Opazil je tudi, da so rakave celice razpadle, če so bile približno enaindvajset minut izpostavljene nekaterim tonom. Katere tone so uporabljali, v literaturi, ki je na voljo, ni navedeno.

Kmalu po tem odkritju je Maman srečal fizika Joela Sternheimerja, ki je odkril vibracijsko frekvenco elementarnih delcev. Sternheimer je dognal: če nastanejo težave v organski zgradbi, molekule prenehajo vibrirati, kadar pa prepoznajo tone, ki jim ustrezajo, začno znova vibrirati. Že pred odkritjem teorije strun je Sternheimer preobražal molekularne strukture v glasbene vzorce in tako ustvarjal »glasbo molekul«.

Poslušanje glasbe vsekakor koristi, še boljše pa je, če človek sam igra kakšno glasbilo ali poje, saj je človeški glas najmočnejše zdravilno sredstvo. Z njim se najbolj naravno prenašajo zdravilni zvoki, zmeraj je pri roki in ne potrebuje navodil za uporabo. Marsikdo se boji peti, ker je prepričan, da nima posluha, vendar to pri zdravljenju z glasom ni pomembno, saj človek lahko mrmra in poje po svoje. Vsak človek se lahko nauči uporabljati svoj glas za zdravljenje.

 

Moč tišine

Tišina je nasprotni pol zvoka. Lahko bi rekli, da je tišina jin, zvok pa jang skupne celote. Kot pravi Jonathan Goldman, je tišina kraj, kjer si zvok nabira zdravilne moči. Če se na primer poje kakšna duhovna mantra pol ure ali več, delujejo njeni preobražajoči učinki šele tedaj, ko obsedimo v tišini, saj se duh lahko šele takrat povsem sprosti.

V številnih tradicijah pelje prava pot zvoka skozi tišino. Privrženci surat-shabd-joge prisluškujejo notranjim zvokom, ki jih odkrivajo v tišini in v tišini o njih tudi meditirajo. Pri tem odkrijejo številne notranje zvoke, podobne šumenju vode ali brenčanju čebel. Na podlagi tako zaznanih notranjih zvokov se postopno izrisuje notranji zemljevid zavesti in s takšno meditacijo dosegajo privrženci te oblike joge različne ravni zavesti, omogočijo pa jih notranji zvoki.

Tišina in zvok pomagata drug drugemu, eden ni boljši od drugega, oba je treba pri zdravljenju in preobražanju zavesti pravilno uporabljati. Pogosto se pri ukvarjanju z zvoki, zlasti na začetku, pozablja na pomen tišine. Posebno previdno je treba uporabljati zvok pri nosečnicah. Zarodek je izredno občutljiv za zvok, zaznavati ga začne nekako od devetega do dvanajstega tedna razvoja. V številnih šamanskih tradicijah so zdravilni posegi pri nosečnicah v območju pod srcem prepovedani, da to ne bi škodilo zarodku.

Glasba ni mišljena kot nekaj, kar naj bi ozvočilo dragoceno tišino, temveč temu, da bi ljudi privadila na plemenitejše, bolj pretanjeno, na nekaj višjega. Človeka naj bi potegnila iz mlakuže človeškega, mu omogočila spoznati, da obstaja poleg vsakdanjega še nekaj več. Prava glasba je tista, ki omogoča človeku, da postane boljši, bolj vesel, sproščen, skratka, zdravi dušo in telo.

Nadtoni

Veliko ljudi je prepričanih, da je večje, glasnejše in obilnejše tudi boljše. To se nanaša tudi na razumevanje energije, zlasti subtilne. Takšna subtilna energija je tudi zvok, čeprav je v primerjavi s svetlobo manj finosnovna, bolj telesna in deluje celo hitreje kakor vse subtilne energije. Pomemben ključ za razumevanje zvoka kot subtilne energije, je pojav harmoničnih tonov ali nadtonov. Tako kot je bela svetloba sestavljena iz različnih barv, je zvok, ki ga slišimo – zvok glasbil ali glasu – sestavljen iz številnih zvenov, tako imenovanih nadtonov. Od nadtonov je odvisna barva zvena glasbil ali našega glasu. Tisti, ki so najbolj v ospredju in najbolj slišni, vplivajo na zvoke, ki prihajajo iz posameznih glasbil, in na tisto, kar dela naš glas izjemen in drugačen od drugih glasov. Naše telo, možgani in še zlasti ušesa so zelo občutljivi za subtilne učinke nekaterih nadtonov. Takoj ko zazveni zvok, ga spremljajo tudi nešteti subtilni toni – nadtoni.

Veliko ljudi je prepričanih, da lahko zdravilno moč zvoka pripišemo prav nadtonom. Stara tehnika petja nadtonov se uporablja v številnih verskih tradicijah – mongolskem šamanizmu in tibetanskem budizmu. Pri petju nadtonov se iz zvočnega spektra glasu izčistijo posamezni nadtoni in te lahko slišimo kot posamezne tone. Tako nastane učinek večglasnega petja.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, januar 2014, št. 293

Foto: Bigstock