ZDRAVLJENJE RAN V BINKOŠTNI CERKVI

Chris J. Scobie, duhovnik binkoštne cerkve v Ljubljani, sicer z Nove Zelandije, z ženo, Slovenko, živi in deluje pri nas. Pravi, da smo Slovenci ranjeni na številnih področjih: »Glede na moje izkušnje največ ran, ki prizadenejo življenja tukajšnjih ljudi, izvira iz izkustva ali občutka zavrnitve, zavrženosti.«

Tudi v Sloveniji imamo nekaj binkoštnih cerkva, in sicer: v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Kranju, Izoli, Murski Soboti in Slovenski Bistrici pa tudi v manjših mestih in krajih (na Bledu, v Fokovcih, v Nuskovi, v Vadarcih, Veščici, Voličini in Ženavljah). Čedalje več Slovencev obiskuje binkoštne cerkve, saj so pri bogoslužju dobrodošli prav vsi ljudje.

Sploh pa smo Slovenci, kot pravi Chris J. Scobie, ranjeni na številnih področjih. »Glede na moje izkušnje največ ran, ki prizadenejo življenje tukajšnjih ljudi, izvira iz izkustva ali občutka zavrnitve, zavrženosti. Ta občutek se najpogosteje začne pojavljati že v družini, velikokrat pa takšne globoke notranje rane zavrženosti nastajajo tudi v vrtcu, v osnovni in celo v srednji šoli, na fakulteti in tudi na delovnem mestu. Ker je družba precej zavrgla in odklonila Boga, mnogi ljudje odraščajo, ne da bi Boga poznali – ne vedo, da sploh obstaja in da brezpogojno ljubi in sprejema vse ljudi (ne glede na raso, vero ali življenjske izkušnje).«

Binkoštno gibanje je staro dva tisoč let

Lahko bi rekli, da je bilo binkoštno gibanje »rojeno« leta 1906, v mali metodistični cerkvi na ulici Azusa, v Los Angelesu, ki jo je vodil pastor William J. Seymour. Tam so bili priče dogajanja t. i. izlivanja Svetega duha na kristjane, ki je zajelo ožjo cerkveno občino in tudi svet. Delovanje Svetega duha je bilo v tistem času izjemno močno, o tem pričajo številne pisne izpovedi ljudi: veliko jih je telesno in duševno ozdravelo, številni so začeli verovati v Jezusa Kristusa.

Duhovnik Chris Scobie pravi: »Vsekakor pa bi bilo zmotno trditi, da je binkoštno gibanje vzniknilo šele na začetku dvajsetega stoletja; tedaj so se namreč pojavile le moderne binkoštne cerkve.« Binkoštno gibanje se je v resnici začelo na binkošti, s prihodom Svetega duha (kot je zapisano v Bibliji, v Apostolskih delih, v drugem poglavju). »Tedaj se je rodila krščanska cerkev in od tedaj Sveti duh deluje v življenju ljudi na Zemlji, odtlej ima Bog na Zemlji zveste privržence. Torej deluje Sveti duh – če temeljito proučimo zgodovino – na Zemlji že dve tisočletji.«

Pred nedavnim je pastor Ingolf Ellssel, predsednik evropskega združenja binkoštnih cerkva, ob gostovanju v Ljubljani, predstavil tudi statistične podatke o razširjenosti binkoštnega gibanja – menijo, da je na svetu kar šeststo petindvajset milijonov binkoštnih kristjanov, to pa je kar enaintrideset odstotkov vseh kristjanov. »To je torej drugo največje krščansko gibanje na svetu, ki bo, če se bo širilo tako naglo kot zdaj, v štiridesetih letih postalo največje krščansko gibanje na svetu. Povsem upravičeno pa lahko domnevamo, da je binkoštnih vernikov še več, saj je le-te težko spremljati v deželah, kjer je ta cerkev preganjana in deluje le podtalno – tako na primer na Kitajskem, v Indoneziji, v nekaterih delih Azije in Latinske Amerike. Takšna množična spreobrnjenja navadno spremljajo tudi značilna zunanja znamenja delovanja Svetega duha,« razlaga duhovnik binkoštne cerkve v Ljubljani.

 Kaj prinaša “krst v Svetem duhu”?

»Krst v Svetem duhu« je zelo povezan z binkoštnim gibanjem. »Ljudje si ga razlagajo različno, celo krščanski učenjaki,« pravi duhovnik Chris Scobie. »Nekateri verjamejo, da je človek lahko napolnjen s Svetim duhom že zato, ker veruje v Jezusa Kristusa, rešitelja in odrešenika. Drugi menijo, da je takšen krst prihranjen le za posebne ljudi – za tiste, ki jih Bog potrebuje za božjo službo. Tretji celo verjamejo, da je bil Sveti duh na Zemlji le za apostole in zaradi rojstva krščanske cerkve v prvih stoletjih. Binkoštni verniki pa verujemo, da je Sveti duh tretja božja oseba Trojstva, in je bil poslan na Zemljo deset dni po Jezusovem vnebovzetju. Verjamemo, da je ‘krst v Svetem duhu’ na voljo vsem ljudem, ki ga žele prejeti. To so tisti ljudje, ki so se spovedali svojih grehov in verujejo v Jezusa; ki v svojih življenjih dejavno iščejo delovanje božjega duha; ki so se odpovedali sebičnosti in ponosu in so se voljni odzvati na božjo milost. Zglede o ‘krstu v Svetem duhu’ lahko najdemo v Bibliji, v Apostolskih delih

Kristjani največkrat verjamejo tudi v ozdravljanje in v vsaki živi krščanski skupnosti lahko slišimo veliko pričevanj o različnih ozdravitvah. Chris J. Scobie, posvečeni duhovnik, ki opravlja božjo službo v binkoštni cerkvi Center v Ljubljani, pravi, da je bila služba ozdravljanja tradicionalno pomemben del dejavnosti krščanskih cerkva, »kajti omogoča Svetemu duhu njegovo delovanje, to pričuje o Bogu in prepričuje ljudi, da navežejo stik z Jezusom«.

Dodaja, da je Jezus učencem zelo jasno povedal, da je odrešitev dar in da je ta dar treba sprejeti tako, da se človek odzove na ponujeno milost. »Tudi ‘krst v Svetem duhu’ je dar, in zanj mora biti človek dovzeten, mora ga sprejeti, saj je božja milost ponudba. Nekateri binkoštno gibanje kritizirajo predvsem zaradi čustvenosti in eksistencializma. Sam nisem čustvene narave, vendar postanem vznesen, ko vidim, kako Sveti duh ozdravlja bolne, rešuje ljudi raznih odvisnosti in jih osvobaja obupanosti, tako da spet lahko začno upati v prihodnost.«

Človek znova oživi!

Duhovnik Chris Scobie pravi, da bi se moral vsakdo zavedati, da je ljubljen in sprejet. »Božja ljubezen je bila izražena in dana vsaki osebi in različno, najbolj pa se je pokazala z darovanjem Jezusa Kristusa – ta se je žrtvoval za grehe vsakega izmed nas. Globoke rane zavrnitve se lahko ozdravijo le z odnosom, predvsem v stiku z Jezusom – tedaj posameznik sprejme dar odrešitve (zveličanja); to pomeni, da sprejme božjo ljubezen. Potem ko oseba sklene odnos z Bogom, hkrati vstopi v mistični odnos z vsemi drugimi verujočimi. Jezus ozdravlja, vendar pa mora, tako kot pri vsakem zdravljenju, oseba sama voljno sodelovati. Oseba mora biti dovzetna za Jezusa. Kristjani potem postanejo Jezusovo ‘orodje’ in Jezus deluje v posameznikovih življenjih tako, da prinaša ozdravitev, spodbudo in razvoj, napredek (ljubezni).«

Ljubezen ne prizadeva hudega

Kako torej delujejo in se vedejo verniki binkoštne cerkve? Kako vsak posameznik te Cerkve pripomore k izboljšanju razmer in zdravja drugih ljudi? Ob tem duhovnik binkoštne cerkve v Ljubljani navaja besede apostola Pavla: »Apostol Pavel v svojem pismu Rimljanom pravi: Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za bratovsko ljubezen; kdor namreč ljubi bližnjega, je izpolnil postavo. … vse druge zapovedi so obsežene v besedi: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej spolnitev postave. Ni dvoma: ljubezen je za Boga tista motivacija, zaradi katere se vključuje v svet, ki ga je ustvaril (da bi nas odrešil), prav tako je ljubezen tudi njegova interakcija s svetom. Zatorej mora biti posameznik, ki želi pomagati družbi – zdrav s pomočjo močnega, naraščajočega osebnega odnosa z Jezusom. Poleg tega mora ljubiti, in sicer tako, da streže svojim bližnjim – tako izraža Kristusa, ki je v njem, tudi drugim.«

Duhovnik Chris ob vprašanju, kako pomagati drugim, navaja star pregovor: Daj človeku ribo, pa ga boš nahranil za en dan. Vzemi ga na ribarjenje, pa ga boš nahranil za ves teden. Nauči ga loviti ribe, pa ga boš nahranil za vse življenje. Meni namreč, da v resničnosti posameznikova miloščina le redkokdaj odpravi težave; le sprememba v posameznikovem vedenju lahko odpravi vzroke težav in uredi njegovo življenje.

»Da bi bili pri tem učinkovitejši, se moramo bolj osredotočiti na ‘naložbo’, ne le na ‘postopek’.« Chris J. Scobie je namreč prepričan, da je najboljša pomoč, ki jo lahko Cerkev ponudi družbi, to, da ljudi poučuje o božjih poteh – da bi potem lahko živeli zdravo, zanimivo in prijetno življenje, takšno, kot si ga je namreč Bog zamislil. »Cerkev uči ljudi, da naj živijo tako, kot si je zamislil Bog. Uči jih, naj zaupajo v Boga, tako glede svojih trenutnih potreb kot tudi glede prihodnjih prizadevanj.«

Pavla Lušin, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Fotografija: Chris J. Scobie, osebni duhovnikov arhiv

 

 

Več ...