Staroselci verjamejo, da bo vsakdo, ki bo prekršil tabu, kmalu hudo zbolel, se ponesrečil ali umrl. In tako se tudi dogaja: kadar se začnejo ljudje do družine, skupnosti in zemlje vesti napačno, kmalu hudo zbolijo. Zahodnjakom se takšno verjetje navadno zdi zelo smešno in neumno, saj menijo, da se staroselcem to dogaja zgolj zato, ker jih obvladujejo močni vzorci strahu pred kršenjem tabuja … In vendar je prav, da se vprašamo – ali so tabuji v resnici le vraževerje? Ali niso morda res temeljnega pomena za človekovo življenje – kajti če jih ne upoštevamo, zbolimo mi, naša družina in družba …? Beli človek je namreč v zadnjih desetletjih prekršil vse tabuje. In v zadnjih desetletjih je on, njegova družina in zahodna civilizacija telesno, duševno in duhovno bolj bolna kot je bila kdaj koli.

Avstralski staroselci – ti naj bi deželo poselili pred štirideset ali celo šestdeset tisoč leti – so poleg slikarske, glasbene in duhovne tradicije razvili tudi izredno bogato zdravilsko tradicijo. Ko je kapitan James Cookk leta 1770 priplul v Avstralijo, ni vedel, da se je znašel v deželi izrednih zdravilcev. Tudi beli naseljenci (prvi so prišli v deželo leta 1788) se večinoma niso zanimali za izredno razvito tradicionalno aboriginsko medicinsko ureditev. V zadnjih desetletjih pa ljudje z vsega sveta pospešeno odkrivajo različne oblike staroselskega zdravilstva (ki je povezano tudi z aboriginsko umetnostjo, duhovnostjo in naravnim življenjem staroselcev) in spoznavajo njegovo raznovrstnost, bogastvo in moč.

Čeprav so kolonizatorji dvesto let staroselce hudo zatirali, je tem kljub vsemu uspelo ohraniti večino svoje kulture in zdravilstva, saj so se pasivno upirali zahodnemu verjetju in zdravljenju. Po kolonizaciji so spremenili le svoj način bivanja, ne pa tudi verjetja – pri razkrivanju bolezenskih vzrokov in zdravljenju namreč še vedno upoštevajo svoje tradicionalno verjetje in prijeme.

Kamni povzročili bolezen

Aboriginskega verjetja o razkrivanju bolezenskih vzrokov in načinih zdravljenja je zelo veliko, prepleteno je s številnimi dejavniki njihovega tradicionalnega življenja: z bivanjskim prostorom, sorodstvenimi obveznostmi in vero. V njihovi ureditvi zdravilstva je namreč močno poudarjeno, da povzročajo bolezni prav nepravilnosti v družbenem in duhovnem delovanju. Zato tudi velja, da je posameznikova blaginja odvisna od tega, ali uspešno opravlja svoje dolžnosti do družine, skupnosti in zemlje.

V aboriginskem modelu zdravja so ljudje razdeljeni na štiri kategorije: močne (so zdravi in se mentalno in telesno zlahka spoprijemajo z vsakdanjimi obveznostmi), šibke (lotevajo se jih manj pomembne bolezni in zato včasih potrebujejo počitek ali zdravljenje manjših težav, na primer glavobola, zobobola ipd.), ranjene (pogosto imajo ureznine, zmečkanine in rane zaradi nesreč in pretepov) in bolne (imajo hujše bolezni, ki jih povzročajo duhovni in nadnaravni vplivi in te lahko ozdravi samo duhovni zdravilec).

V vseh staroselskih plemenih namreč verjamejo, da huda obolenja povzročajo nadnaravni dejavniki. Hude bolezni, poškodbe ali smrt nastanejo zaradi t. i. temeljnih ali elementarnih vzrokov (prekršitev tabuja) ali pa neposrednih vzrokov (prometna nesreča). Prav zato je duhovno zdravljenje ali nadnaravni poseg tudi del aboriginskega dojemanja življenja. Staroselci si zdravje, bolezen in smrt še danes razlagajo po svoje. Normalne se jim zdijo smrti dojenčkov, zelo starih ali kronično bolnih ljudi; smrti vseh drugih, še posebno, če so prenagljene, nepričakovane in prezgodnje smrti, pa naj bi povzročali nadnaravni dejavniki.

Verjamejo, da bolezni povzročajo čarovniki, saj s pogubnim delovanjem prekrojijo človekovo vedenje, povzročijo bolehnost ali smrt. Ne škodujejo le enemu človeku, temveč delujejo na vse člane družine in sorodstvo, zato smrti enega člana sledijo še smrti bližnjih in oddaljenih sorodnikov ter celo še nerojenih potomcev. Bolezni pa naj bi povzročali tudi nevarni, skrivnostni, nedotakljivi sveti aboriginski prostori. Vplivanje in moč teh prostorov lahko delujeta pogubno: nepoučeni ali neiniciirani ljudje na svetih krajih nezavedno sprostijo energijske moči, saj z neveščim delovanjem zmotijo sveto točko. Beli turisti navadno niso upoštevali aboriginskih opozoril, naj ne plezajo na Uluru, ker lahko pozneje zbolijo, saj so menili, da so to neumnosti … Številni pa so bili presenečeni, ko so doma zares zboleli – konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili na primer avstralski časniki polni novic o tem, kako belci z vseh koncev sveta prinašajo nazaj na Uluru kamenje, ki so si ga tam nabrali za spomin. Ti turisti povratniki so časnikarjem povedali, da so nabrane kamne prinesli nazaj zato, ker so po prihodu domov hudo zboleli in se tedaj spomnili, na kaj so jih opozorili staroselci …

Domačini za vse hude ali nerazložljive bolezni pravijo, da jih je povzročilo delovanje zla. V staroselskih skupnostih so nadnaravno povzročene bolezni kot nekakšen nadzorni mehanizem – ljudje namreč natančno vedo, da jih bodo takšne vrste bolezni zadele le takrat, ko ne bodo upoštevali pravil dobrega vedenja in opravljali svojih dolžnosti v družini in skupnosti. Zlahka si znajo razložiti, zakaj kdo hudo zboli, se ponesreči ali umre, drugi pa ne … Zahodni človek tega ne ve več in se v svoji »pozabljivosti« ne zaveda, da so tudi njegovi predniki še pred kakšnim stoletjem verovali v enake stvari kakor avstralski staroselci: ogibali so se greha, ker so bili prepričani, da jih bo sicer zadela božja kazen. Tudi iz zgodovine je znano, da so vse sicer cvetoče civilizacije, ki so se predale razvratu in slabim navadam in prelomile vse tabuje, potem v nekaj stoletjih razpadle.

Duhovni zdravilci – izredni ljudje

Duhovni zdravilci veljajo pri staroselcih za vzvišena bitja in so zato posebno spoštovani in vrednoteni. Staroselske skupnosti jim izredno zaupajo, saj ljudje verjamejo, da so se posebne zdravilske in druge moči, ki jih imajo ti duhovni zdravilci, nanje prenesle neposredno od prvotnih aboriginskih stvarnikov, ki jih domačini častijo kot božanstva.

Zdravilce pa imenujejo z različnimi imeni: doktor ali vrač, včasih tudi modri ali duhovni mož. Med naseljevanjem Evropejcev v Avstraliji so zdravilce v okolici Sydneyja imenovali garraaji, zdaj jih v zahodni avstralski puščavi kličejo ngangkari, v severovzhodnem delu staroselskega ozemlja, imenovanega Arnhem Land (tako imenovano Ozemlje Arnhem leži prav na vrhu severnega dela Avstralije), pa marrnggitj. Navadno se z duhovnim zdravljenjem ukvarjajo moški, zelo redko tudi ženske. Ženske so bile tradicionalno vedno specialistke pri vodenju zdravilnih obredov in skrbi za splošno zdravje in blaginjo v družini. Poznale so temeljna rastlinska zdravila in z njimi zdravile lažje bolezni in poškodbe, moški pa so bili povezani z duhovnimi silami in so zdravili z njimi.

Duhovno zdravljenje pri staroselcih ne pomeni bioenergijskega ali tako imenovanega kanaliziranega zdravljenja. Aboriginski duhovni zdravilec je po navadi človek, ki se dobro zaveda, da je eno z vsem. Vse njegove nadnaravne zmožnosti, popolno zavedanje, duhovna modrost in zdravilske sposobnosti izvirajo iz njegove čiste zavesti. Zdravi spontano, pri tem ne potrebuje posebnih pomagal; vendar pa pomagala in obrede med zdravljenjem navadno uporablja zato, da bi se z njimi približal navadnim ljudem. Nekateri zdravilci se s svojimi duhovnimi sposobnostmi že rodijo, drugi pa si jih pridobijo z večletno naporno duhovno vadbo.

 

Hitri kakor misel

Pravijo, da staroselski zdravilci vidijo v telo svojih zdravljencev. Zdravijo lahko čustvene in telesne težave – so zdravniki in psihiatri obenem. Delo takšnega duhovnega zdravilca je povezano s postavljanjem diagnoze bolezni ali težave, predpisovanjem zdravila ter priporočanjem in opravljanjem posebnih obredov in postopkov za zdravljenje. Poleg tega zdravilec razišče, kateri družbeni in kulturni vplivi so povzročili nastanek človekove bolezni, in tako pripomore, da bolnik lahko za vedno in povsem ozdravi.

Ljudem s svojimi sposobnostimi pomagajo in jim služijo. Odstranjujejo vplive čarovniških posegov in zle duhove ter obnovijo blaginjo človekovega duha, to pa pozneje pripomore tudi k telesni ozdravitvi. Avstralci pravijo, da zdravilci zmorejo kakor misel hitro potovati v času in prostoru. O tem pripovedujejo tudi nekateri belopolti Avstralci, ki so se med hudo boleznijo v mislih obrnili na staroselske zdravilce in jih poklicali na pomoč. Zdravilci so jih obiskali izredno hitro, čeprav so razdalje v Avstraliji velikanske, in jih ozdravili.

Vse posebne sposobnosti staroselskih duhovnih zdravilcev so odločilne za zdravljenje vseh bolezni, ki so jih povzročili nadnaravni dejavniki, na primer negativno duhovno delovanje, stik z zlimi duhovi in prelomitev tabujev. Včasih zdravilec spozna, da je bolezen pvzročil tujek, ki je bil v telo vsajen nadnaravno, zato mora najprej tujek odstraniti. Bolniku pri tem pomaga s popevanjem zdravilnih pesmi ter masiranjem ali drgnjenjem telesa. Takšen tujek je namreč napolnjen z negativno energijo, in to je lahko bodisi košček lesa, koščica, delec školjke, kamenček, po evropski kolonizaciji pa tudi košček žice ali stekla. Včasih pa duhovni zdravilec vstavi v zdravljenčevo telo tudi posebne predmete.

Tradicionalno so zdravilci odkrili v bolnem telesu dve različni vrsti povzročiteljev bolezni: tujke ali obolelost kakega organa. Največkrat so pred začetkom zdravljenja zavarovali in osamili zdravljenca, pogosto pa tudi njegovo družino, sorodnike, včasih vso vas, potem pa temeljito preiskali »okuženo« območje in začeli zdraviti. V nekaterih plemenih zdravilci uporabljajo pri zdravljenju tudi t. i. zdravilne pesmi in glasbila, na primer didgiridu. Nekatere starejše staroselke prepevajo pri tem zdravilne pesmi, ki sicer ne pripomorejo k odstranitvi vplivanja negativnega delovanja, lahko pa človeku pomagajo, da se okrepi in premaga slabe vplive.

Aboriginski duhovni zdravilci se med zdravljenjem hudo bolnih ljudi opirajo na moč svojih izvirnih prednikov – častijo jih kot kot božanska, nadnaravna bitja – svoje prvotne aboriginske stvarnike. Med zdravljenjem jih priklicujejo in pritegnejo k zdravljenju. Drugič se obračajo na totemske živali ali duhove. Antropologi poročajo, da se zdravilec pri aboriginskem ljudstvu Ramindjeri med zdravljenjem obrača na svojega totemskega prijatelja ali duha zaupnika, ki je bodisi stvar, žival ali rastlina. Nekateri zdravilci kličejo na pomoč mravljo ali morsko rastlinje (travo ali alge). Velikokrat se s takšnim obredom in priklicevanjem laže približajo navadnemu človeku, ki ne razume delovanja njihovih transcendentnih moči. Tako zdravljenca tudi bolj opogumijo, se z njim tesneje povežejo in okrepijo njegovo zaupanje v ozdravitev. Ponekod dajo zdravljencu prežvečeno morsko travo in mu zatrdijo, da bo ozdravel takoj, ko se bo bo trava posušila. V severnem delu zahodnoavstralske puščave zdravilci pravijo, da zajemajo svojo moč iz sanj ali tudi iz svojega talismana, ki so ga prejeli od nekega drugega znanega duhovnega zdravilca. Takšni talismani so različni – nekateri menda celo nevidni, drugi pa kakor majhen nakit iz školjk, blaga in živalskih delov.

 

Z alkoholom izgubili zdravilsko moč

Staroselci postanejo duhovni zdravilci različno. Moč jim je lahko že dana in se z njo rodijo ali pa jo pridobijo s posebnim, dolgotrajnim usposabljanjem: uriti se začnejo že v otroštvu, usposabljanje pa vsebuje tudi duhovno razodetje. Zelo redko pa zdravilski poklic pri staroselcih prehaja z očeta na sina.

Aboriginski zdravilci upoštevajo tudi posebne tabuje, saj verjamejo, da takšna askeza ohranja njihovo duhovno in zdravilsko moč. V severovzhodnem delu Arnhem Land (Ozemlja Arnhem) se nekateri zdravilci nikoli ne potopijo v slano vodo, v številnih drugih delih Avstralije se ogibajo nekaterih stvari, med njimi pikov večjih mravelj, pretiranega hranjenja (prenajedanja) in pitja vseh vrst pijač ostrega okusa, saj menijo, da bi s tem izgubili svojo duhovno moč. V zahodnem delu avstralskega ozemlja South Wales pa ima vrač navado, da nikoli ne zaužije svoje posebne totemske živali ali rastline. Ogibajo se tudi pitja alkohola, saj je znano, da je po evropski kolonizaciji več duhovnih zdravilcev duhovne, jasnovidne in zdravilske sposobnosti izgubilo prav zaradi alkohola.

Tradicionalni zdravilci imajo pri staroselcih še veliko drugih vlog: ljudi zelo duhovno in socialno podpirajo, z zdravljenci pa se znajo sporazumevati na njihovi ravni in jih skušajo razumeti, se jim približati. Bolnika obravnavajo prijazno, mu pomagajo in v njegovem okolju ustvarjajo prijetno ozračje, saj se le v njem zdravljenec lahko znebi strahu. Med zdravljencem in zdravilcem se prav zato ustvari tesna povezava – zdravljenec zdravilcu zelo zaupa in navadno prav to izredno pripomore k hitri ozdravitvi.

Naravna medicina

Včasih, ko so staroselci še živeli tesno povezani z naravo, so bili veliko bolj zdravi kakor so danes. Živeli so sredi krajine, veliko hodili in malo jedli, uživali so zgolj sveže pripravljeno hrano, negativnega stresa pa najbrž skorajda niso poznali. Poleg tega so živeli tudi v trdni družbeni skupnosti, ki je imela skladne življenjske nazore in jim je bila v veliko oporo.

Za vsakdanje bolezenske tegobe – na primer glavobole, zobobole, trebušne težave, praske, modrice, odrgnine, živalske pike in ugrize ipd. – so znali poskrbeti kar sproti, saj jim je prvo medicinsko pomoč ponujala narava okoli njih. Dobro so poznali rastline, živali in zemljo in tudi vedeli, kako naj si z njimi pomagajo pri vsakdanjih težavah. Za zdravljenje manjših poškodb in bolečin so uporabljali divje rastline, živalske izločke ali dele, parne kopeli, ilovnate špilje, oglje in blato, amulete ter svete napeve in obrede.

Prve belopolte naseljence je večkrat presenetilo, da so bila staroselska naravna zdravila tako učinkovita, čeprav pri nekaterih ni bilo empirično dokazljive podlage za takšno delovanje. Nekatera druga staroselska domača zdravila so bila za belce prepoznavnejša, saj so bila zdravilna že zaradi svoje kemične sestave. Zelo dokazljive učinke imajo na primer aboriginska aromatična zelišča, smola in lubje, pa tudi marsikatere druge rastline, ki jih staroselci uporabljajo za zdravljenje manjših bolezni in poškodb. Takšna naravna zdravila so različna: vsako pleme ima svoje posebne »zdravilne rožice«, prav tako kot ima svoj poseben jezik. Staroselci nimajo skupne domače lekarne, prav tako kot nimajo enega skupnega jezika.

***

Premišljena preventiva je še boljša

Staroselci imajo tudi izredno premišljeno preventivo, saj menijo, da je dobro zdravje povezano z doslednim upoštevanjem priporočenih pravil vedenja. Priporočajo tudi, naj se ljudje ogibajo nevarnih ljudi, prostorov in objektov ter nekaterih vrst hrane (ta je med obredi in v obdobjih osebnih kriz pa tudi med nosečnostjo in menstruacijo prepovedana). Preventivna nega vsebuje tudi upoštevanje obrednih pravil in tabujev. Aborigini priporočajo, naj zaradi svojega preventivnega zdravja skrbimo za zemljo in je ne izrabljamo, naj ne hodimo na tuje ozemlje, se ogibamo prepovedanih posvečenih krajev (lahko se jim približamo le, če smo obredno zavarovani), redno opravljamo svoje dolžnosti do drugih, obvladujemo jezo, nasilje in ljubosumje. Prav je, da smo izredno pazljivi pri povezovanju s tujci in živimo tako, da se ognemo namernemu zlu, ki bi nam ga lahko prizadejali drugi, da ne ogrožamo zdravja družine, opravljamo dolžnosti do sorodstva in spoštujemo umrle. Po staroselskem verjetju se pred hudim še posebno obvarujemo tako, da živimo zgledno moralno in se zavarujemo s posebnimi amuleti. V staroselski kulturi je na primer jasno, da se pri zdravljenju in preventivni negi moški ne bodo dotikali žensk, ženske pa ne moških. Ženska mediicnska sestra na primer ne more okopati niti bolnega starejšega moškega ali fanta, moški zdravnik pa ne sme pregledovati ženske vagine.

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, julij 2013, št. 287

Fotografija: Bigstockphoto. com