Na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani jo omenjajo kot eno najvidnejših slovenskih etnomuzikologinj. V pogovoru pojasni, da to ni, da pa se z etnomuzikologijo ukvarja. Glas je njeno orodje, njene statve, s katerimi tke zlate niti med ljudmi tega sveta, naravo in onstranstvom. Rada tudi pripoveduje stare zgodbe, ljudske pravljice in še kaj.

  Prvič sem jo slišala peti 19. marca 2003. Ta dan so se na pobudo Centra za duhovno kulturo v Hali Tivoli v Ljubljani na veliki vseslovenski duhovni mirovni manifestaciji za mir proti vojni v Iraku zbrali člani različnih duhovnih usmeritev, umetniki, znanstveniki in naravovarstveniki ter vsi ljudje dobre volje, ki so hoteli dejavno izraziti svojo ljubezen do bližnjega. Jedro večera je bila meditacija, pred tem pa so se aktualni in tehtni govori prepletali z recitali poezije in glasbenim umetniškim programom.

Ljoba Jenče je bila med nastopajočimi edina, ki je pela. Spomnim se, kako je njen glas zapolnil dvorano, sam in čist, in da je bilo besedilo narečno. Poseben, kot je bil njen nastop, je bila posebna tudi sama. Razpuščenih dolgih las, oblečena v starinsko oblačilo, se mi je zdela kot iz nekega drugega časa in sveta. Dotaknilo se me je, a sem pozneje pozabila nanjo, čeprav sem tu in tam zasledila njeno ime v medijih.

Spet sva se srečali čez osem let in naneslo je, da me je povabila na svoj pravljični večer v Kavarno Union. Ni bilo praznega stola, ko je stopila na podij. Besedo za besedo, z glasom, gibom, pogledom in celotno pojavo, nas je doživeto peljala od deklice, ki se je zaljubila v severni veter, do tega, kako sta šla volk in lisica na ohcet. Če smo prvo še poslušali kot »odrasli ljudje«, so nas ob vsaki naslednji zgodbi v narečjih, ki jih je govoril malokdo od poslušalcev ali morda celo nihče, a smo jih vsi bolj ali manj razumeli, spreminjale v bitja široko odprtih ušes in oči, in včasih tudi ust. »Čarovnica,« je na koncu ob spontanem ploskanju občudujoče rekel znanec za skupno mizo.

Pogovarjali sva se sveže toplega pomladnega dne, ko je veter prav blago pihal in napihal cel kup utrinkov …

 

Kako se je začelo

Zmeraj je rada pela, vendar zase, doma. Potem je pri Joan Baez odkrila angleške balade. Pela je v svoji študentski sobi s kitaro, ko je prebolevala razne čustvene krize. Spreminjale so jo in balade je znala na pamet. Ni vedela, da jih imamo tudi Slovenci.

Leta 1983 je slišala Bogdano Herman, ki je imela koncert z ansamblom Mire Omerzel Terlep in Matijo Terlepom pri gradu Snežnik. In vprašala jo je, od kod je to, kar poje. Povedala ji je za knjigo dr. Zmage Kumer, Pesem slovenske dežele. V tisti knjigi je približno 550 pesmi. Najprej je šla po notah – in po notah so bile vse enake. K sreči sta bili knjigi priloženi dve mali vinilni plošči s posnetki ljudi z vasi. Odprl se ji je nov svet slišanja in zbiranja, saj ljudske pesmi niso doma v notah, domujejo pri ljudeh, ki jih pojejo vsak po svoje.

»Verjetno sem tako rojena, da ob pravem času srečam prave ljudi na pravem mestu, pomembno je samo, da se odzovem. Velik korak zame je bil pustiti varno službo ekonomistke leta 1988 in iti zbirat izročilo k ljudem, ki jih že dolga leta nihče ni nič vprašal. Nobenega zagotovila nisem imela, kako se bo izšlo,« glasno razmišlja Ljoba Jenče.

Kot se je izkazalo, je življenje to njeno tveganje in pogum za vstop v popolnoma neznano področje nagradilo s številnimi sadovi. »Ukvarjam se z glasbeno folkloristiko,« pravi. Trdi, da je tedaj, ko poje ali pripoveduje zgodbe, v stiku s kozmičnimi energijami. Za svoje delo ohranjanja notranjskega izročila je bila leta 2010 nagrajena z zlatim taborskim priznanjem Občine Cerknica, kjer živi in ustvarja.

 

Zakladnica, za katero ne vemo, da jo imamo

Ljoba se čustveno razživi, ko pripoveduje o odkritju slovenskih narečnih ljudskih pesmi: »Pred tem sem mislila, da imamo samo tristo narodnih, kar nenadoma jih je bilo tam že petsto, potem sem izvedela, da hrani arhiv petnajst tisoč (15 000!) pesmi – od obrednih pesmi do socialnih balad, od otroških do vojaških in ljubezenskih. Česar Slovenci sploh ne vemo. Ljudje se ne zavedajo, da imamo star narodov spomin. V naši kulturi je bil ta spomin spregledan ali celo namenoma zastrt.

Ko sem začela to raziskovati, sem ugotovila, da je socializem pravzaprav zrasel na ruševinah druge svetovne vojne. Treba je bilo postaviti domovino in socializem je zanikal obstoj Boga. In če ni Boga, pomeni, da se tri četrt starih pesmi ne sme peti. Ker so posvečene Bogu. Ker je človek vedno vedel, da krompir ne zraste sam. Zorješ njivo, posadiš v prst krompir, ampak potem dela zemlja in od milosti stvarstva je odvisno, kako bo s pridelkom. Človek se je z raznimi obredi vedno priporočal tej višji sili za blagoslov, saj smo bili vendarle po večini poljedelci.«

Navdušeno pripoveduje naprej: »Mene je zmeraj mučilo vprašanje: budisti imajo budistične mantre, Angleži chanting, povsod imajo neke molitve – kako so pa naši peli z molitvijo? Vedno sem pogrešala ta − sveti del, saj ni mogoče, da bi molili samo z govorom brez pojoče pretočnosti. Manjkajoči člen sem našla v molitvenih ljudskih pesmih in gregorijanskem koralu.

 

Stare pesmi pomenijo, da kot narod – smo!

V romantiki je Emil Korytko prinesel na Slovensko pomembno misel Gottfrieda Herderja, nemškega filozofa in pesnika, jezikoslovca, etnologa in zbiralca ljudskega izročila, da »narod, ki nima velike zgodovine, ima pa ljudsko izročilo, priča o starodavnosti in samobitnosti.« Čeprav nismo imeli marsičesa kakor drugi veliki narodi – imamo pa stare pesmi. In to pomeni, da smo! Tradicijo ustvarja narod skozi stoletja, zato se te pesmi ne smejo spreminjati – so relikti, umetnostni spomeniki, tako kakor zgradbe, cerkve. Prešeren je do takrat prepesnil sicer osem ljudskih balad, potem pa jih je samo še zbiral.«

 

O javnem nastopanju

»Nikoli si nisem želela javno peti, s tem, da se tako javno izpostavim, imam celo malo težav. Ne bi pa nastopala na javnem odru, če me ne bi pred leti slišal Tomaž Pengov. Njega najbolj cenim na Slovenskem, ker je glasbenik in pesnik. Rekel mi je: ‘Ti moraš peti, ti moraš peti vsem. Ampak nehaj peti angleške balade in za Busha!’ (smeh) Hudo me je skritiziral, saj ni prenesel, da sem pela angleško. Ko sem spoznala naše pripovedne pesmi, sem se jim takoj predala z vsem srcem. Kako da mi tega niso dali v šoli!? Potem sem začela zavzeto delovati vse bolj javno. Danes se mi zdi, da je moja naloga predajati izročilo. Nespremenjeno, z vsemi podrobnostmi vred.«

Na ploščku Slovenija – odmevi večnosti je leta 2011 v slovenščini in angleščini izdala tudi bolj osebne intepretacije ljudskih pesmi, z bolj meditativnim namenom.

 

Pomen kulture in umetnosti za narod

Poleti 2012 je gostovala na univerzi Chulalongkorn v Bangkoku na Tajskem, kjer gojijo tradicionalno tajsko glasbo in učijo mlade staro glasbo še po starem − s prenašanjem od učitelja na učenca − brez knjig. Kot aktivistko z našega konca Evrope so jo povabili na mednarodno konferenco z željo, da bi jim predstavila kakšen svoj projekt. Odločila se je, da jim bo predstavila svoje delo z mladimi z Zbilj pri Medvodah in Lokovca na Goriškem.

»Pri delu sem razvila svojo metodo razvijanja naravnega glasu. Glas, potreben za petje starih ljudskih pesmi, je treba razvijati drugače kakor za opero ali gledališče. Zato tudi moj glas zveni drugače kot bi, če bi šla skozi omenjene siceršnje tokove izobraževanja.«

Omenjena tajska univerza se zelo zavzeto ukvarja s tradicijsko glasbo, ki iz dneva v dan vse bolj izginja z zemljevida sveta. Podpira se delovanje programov, ki vračajo ljudem dostojanstvo, dokumentiranje in populariziranje kulture, katere posebne značilnosti globalizacija neusmiljeno briše. »Tajci imajo izredno pozitiven odnos do življenja in drug do drugega, predvsem pa do nadarjenih mladih ljudi. Prijaznost in nasmeh žarita z njihovih ust, oči in src tako naravno, kakor vzcveti lotos na gladini vode,« pravi.

Na konferenci so se tudi spraševali, kako pomagati na območjih, kjer je cunami odplaknil kulturo, kot se je zgodilo lani na Japonskem ali leta 2004 na Tajskem. Ljoba Jenče čuti, da je tudi slovenska tradicija ogrožena, zato se je odločila, da bo svoj projekt z mladimi predstavila na temelju mita ribe faronike.

 

Riba faronika in točka ravnotežja

To je star mit iz indoevropskega območja, govori pa o ribi, ki na hrbtu nosi svet. Ko je riba švrknila z repom, je prišel cunami. To je mitološka podoba poplav in potresov. Človek si jo je tako razlagal tisočletja.

Zanimivo je, da je ta mit ohranjen v Sloveniji. Najbolj zahodna meja mita je Podmelec na Tolminskem, leta 1952 ga je dokumentirala Tončka Marolt. Najbolj vzhodna meja dosega tega mita je Japonska. Isti mit, vendar pri njih, kot je Ljoba zdaj izvedela od profesorjev in etnologov, ni riba, kot je naša, ki nosi na hrbtu svet v kozmičnem morju, ampak riba Namazu, ogromen som z brki, ki na svojem hrbtu tovori skalo in živi v globinah sveta. To skalo obvladuje eden njihovih vrhovnih bogov, torej je to še vedno nekaj, kar je odvisno od božje volje. Ljudje molijo k temu bogu, naj skalo drži, da bo riba mirovala.

»Faronika govori o etrskem morju, v katerem vsi plavamo, hkrati pa pripoveduje o točki ravnotežja, ki jo imamo v sebi. K tej podobi mi je pomagal v letih, ko sem delala projekt Ljudska pesem poje v meni, Marko Pogačnik. Takrat je bil edini na Slovenskem, ki je javno interpretiral povezave arhetipov slovenskega izročila s svetovi narave. Rekel mi je: ‘Poglej, kako se velika riba v morju nenehno ziblje levo – desno, saj išče ravnotežje. V vsaki pokrajini je točka ravnotežja ribe faronike. Ljoba je to prepoznala tudi v človeku in sicer s petjem. Saj se ne zavedamo, ampak skoraj nikoli povsem ne mirujemo. Celice in ves sistem neprenehoma iščejo ravnotežje. Faronika je tista os, ki sporoča: če se bo ravnotežje porušilo, bo konec sveta. Bo konec tvojega življenja. In to je res. Ko se nam to ravnotežje poruši, nastane kaos, in potem je veliko dela, da se ravnotežje znova doseže. Ljudska pesem pravi: če se (riba faronika) trese, so povodnji in potresi. Če se obrne na hrbet, bo pa konec sveta. Jezus jo prosi, naj bo usmiljena. Če ne zaradi drugega, zaradi otrok in nosečih žensk, ker pekel je poln, nebesa pa so prazna. Prosi torej za priložnost za nove rodove. Posredno tudi malo skritizira moške, kaj so naredili iz sveta, ker otroci in ženske so, kot, še vedno, nedolžni.«

Pesem o ribi faroniki poje Ljoba tudi s tibetanskimi menihi, oni pa prepevajo svoje budistične mantre. Če vtipkate njeno ime v Google ali You Tube, jo boste lahko poslušali.

 

Duša sveta

V Tibet je šla leta 1995 z Idriartom. Festival Idriart je ustanovil Miha Pogačnik, slovenski violinist, ambasador slovenske kulture, ki je pred leti imel koncert v Chartresu v Franciji. Takrat se je porodila zamisel o inštitutu, ki bi z umetnostjo in kulturo povezoval različne narode, različne dežele, da bi ljudem pomagali iz krize.

»Miha je človek, ki je vedno odhajal na območja, kjer ni bilo ozaveščenosti, kamor je bilo treba prinesti umetnost in kulturo. To počne še danes, vendar hodi zdaj z umetnostjo med kapitaliste; navdihuje jih, naj bi drugače videli izzive, kako z razumevanjem velikih glasbenih del voditi podjetja in ljudi. Tisto leto je napovedal, da bo šel Idriart v Tibet, v Nepal. Jaz sem si želela iti in sem rekla, ja, z evropsko klasično glasbo bi pa šla tja. Ne bi šla kot navaden romar ali na treking.

Ko sem mu sporočila, da bi rada šla, mi je odgovoril po faksu, naj mu pošljem številko potnega lista, da ga potrebuje zaradi vizuma, ker bom pela v Tibetu. Dva dni sem bila odzemljena, nisem mogla priti k sebi. Ali bom tam v Tibetu pela slovenske ljudske pesmi?! Pa kaj vam je?! Načelno je namreč veljalo, da je to, kar je v Evropi rojeno – se pravi klasična glasba – novo. Miha pa je za ta festival povezal novo klasično glasbo in staro ljudsko izročilo. Tako so bili na koncu v Nepalu tantrični plesi in moje/naše pesmi, v Tibetu je bila njihova stara opera, Mozart in slovenska ljudska pesem. Zgodila se je povezava, stik med Vzhodom in Zahodom, med starim in novim.«

V Tibet je šla tudi leto pozneje. »Vprašala sem se, ali obstaja duša sveta, ki se zbudi, da zazveni skozi nas? Ali je tudi v tem prostoru, kjer jaz pojem te pesmi, ta spomin živ in oživi med petjem? Prav to se mi je potrdilo na primer, ko sem pela v Tolminu in v Lhasi, Himalaji, in potem zopet v Tolminu, ker me je življenje tako vodilo.

Od znotraj se mi je pokazal svet, Zemlja, kot preplet eteričnih vezi, ki na določenih točkah, ko poješ, zaživi in začne vibrirati. Kajti človek je nosilec duhá, in ko v nekem prostoru poješ, vneseš tja kodo neke pesmi in tisti prostor se začne odzivati. Ko sem pela eno in drugo leto v Lhasi, sem videla, da se je prostor že s tem, ko smo bili tam in sem pela, spremenil. Predstavljaš si klobčič volne in nitko, ki povezuje dva kraja, ki začneta zaradi petja žareti … Ljudje moramo peti, ker s tem oživljamo svet. Med petjem smo kakor žarnica!«

 

Povezati prerezano korenino

»V narodovi ljudski zapuščini vidim spomin, izkušnjo človeka, ki je tu bival, in izjemno moč teh korenin. Korenine, ki ti dajo globino, omogočijo, da greš potem lahko v višave. Mislim, da brez globin ne moreš v vesolje. Današnji mladi iščejo, vendar gredo prezgodaj v tuje kulture, v tuje religije, v tujo duhovnost, in marsikoga odnese. Ker niso vpeti v lastno kulturo. Ko sem pela v Tibetu, sem pri menihih nagovorila dušo, da so začeli spontano peti z mano svoje mantre. Verjamem, da zato, ker sem pristno izpričevala svojo kulturo – staro slovensko molitveno pesem. Da tega dela stare kulture pri nas ni nikjer čutiti, se mi zdi zelo hud primanjkljaj. Zame je to velika kriza. Da kulturni tok to ignorira. Sem in tja je kaj tega v kakšni gledališki predstavi, na primer Deveti kralj, mitoloških temah, npr. Lepa Vida, faronika, ja, to že, na splošno pa ne. Vsa ta leta se trudim prav to prerezano korenino spet povezati.«

O zvokih in gongih

»Kot pri vseh stvareh je pomembno, kdo to dela, kdo ima glasbilo v rokah. Kruha ne naredi moka, temveč roka. Vsak je odgovoren zase, kaj počne. Nekoč sem bila na gonganju, ne bom povedala kje, in sem imela potem velike težave. Nato sem se odmaknila od tega. Sem pa pred tremi, štirimi leti srečala skupino mladih, na kresu v Lokovcu. Se mi je zdelo, da so kakor beli poslanci. Začeli so gongati, in čeprav sem do tega zelo zadržana, sem videla, da delajo z ljubeznijo. Takrat sem rekla, ti mladi so ta pravi. Potem sem tudi z enim izmed njih naredila dve pesmi z gongom. Menda sem prva ženska ali prvi človek, ki poje ob gongih, ker česa takega ni še nikjer nihče slišal. Meni pa je prišlo iz duše in sem to naredila. Z ljubeznijo do resnice. Kajti prva je ljubezen. Če greš najprej na resnico in govoriš o izvoru zvoka, a tega ne širiš z ljubeznijo, lahko narediš zelo veliko škode. Orodje postane orožje.«

Parzival

Ljobina zadnja velika ljubezen je Parzival, vitez Okrogle mize, ki v skladu z legendo najde znameniti sveti gral. Njegovo življenje in delo je zadnje mesece zavzeto raziskovala na Ptuju, kjer je, tako pravi, mit o svetem gralu bolj živ kot kjer koli drugje na svetu. Prav na Ptuju ga je namreč pred 800 leti ustvarjal Wolfram von Eschenbach, bavarski vitez in pesnik, ki velja za največjega nemškega epika visokega srednjega veka.

»Ep o Parzivalu je kljub oddaljenosti nastanka zelo sodobna zgodba, evropska in svetovna, saj postavlja v ospredje ključ razvoja človeka od zunanjega k notranjemu in z umestitvijo v slovenski prostor opozarja vse nas, da smo še posebno ob krizi evropske identitete, ko ne vemo, kam in kako, odgovorni za svojo duhovno dediščino, ki je hkrati evropska.

 

Zapuščina izjemne lepote, tako jezika kot notranje strukture, v 16 knjigah, to je v 24 600 verzih, prinaša preplet usod 70 oseb z osrednjim junakom Parzivalom, ki mu je namenjeno, da postane gralov kralj. Ep razkriva vpogled v razvoj univerzalnega človeka, ki lahko začne kraljevati samo s svojim spoznanjem. Od otroške naivnosti in prvega srečanja z obiljem, njegove izgube in dvoma ter s trpljenjem in duhovno rastjo do postavitve pravega vprašanja bolnemu staremu gralovemu kralju Amfortasu: Zakaj trpiš, kaj te boli? Duhovno razvit človek je odgovoren do vsega, z Bogom in sočlovekom je povezan z ljubeznijo, ki čuti, premišljuje in deluje. Višje čustvo, ki vé. Izpolnjujoče diha življenje skozenj v svobodi s popolno odgovornostjo do vsega.”

 

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, junij 2013, št. 286

Fotografija: Mavrič Pivk