Veliko ljudstev, morda bi lahko celo dejali vsa ljudstva, v svoji tradiciji obravnavajo drevesa s posebno pozornostjo in spoštovanjem. Spoznanje, kako pomembno vlogo imajo drevesa in gozd za življenje na Zemlji, kratko in jedrnato izraža besedna zveza »drevo življenja«. Mišljeno je dobesedno in simbolično. Drevesa so temeljni gradniki gozdnih ekosistemov. Z drugimi bitji vred, z mikroorganizmi, glivami, drugimi rastlinami in živalmi ustvarjajo med seboj povezane celote – gozdne ekosisteme. Gozd ni le skupek dreves, je živa skupnost, ki deluje na višji ravni organiziranosti – da, lahko bi mu celo rekli bitje. Že v posameznem drevesu živi množica bitij, od virusov, bakterij, gliv, žuželk in njihovih ličink do ptic in sesalcev, včasih drevesa v hiškah na drevesih začasno naselijo tudi ljudje. Ko drevo odmre, ne umre – takrat se v njem naseli še več življenja. Drevo samo preide v drugi del kroga življenja. Njegove sestavine sprejmejo druga bitja, zemlja in voda, ta pa jih prenese rastlinam, ki rastejo in se razvijajo in tako se krog življenja sklene. Poleg tega, da bitja v gozdu tekmujejo za sončno svetlobo, vodo, prostor in hrano, se med seboj tudi sporazumevajo in povezujejo – celo tista, pri katerih se na neki ravni opazovanja zdi, da neusmiljeno tekmujejo med seboj, ali so v razmerju plena in plenilca. Tako se tke mreža, ki ohranja življenje. Če potrgamo preveč njenih niti, ranimo ekosistem in dolgo traja, da se spet zacelijo.

Sodobna znanost (sistemska biologija) raziskuje povezanost in soodvisnost delovanja živih organizmov, drevesa pa so čudovit zgled za takšen pogled na naravo. Indijanci so do enakih ugotovitev prišli po drugi poti. Že dolgo vedo, da ni ostre meje med živim in neživim svetom – vse je živo, ker ima vse, kar obstaja svojo »pesem«, svojo vibracijo, frekvence so sicer različne, vendar se vse pesmi zlivajo v enotno simfonijo življenja − ekosistem. Vse ima zavest – na ravni zavesti (ali pesmi ali vibracije) se bitja povezujejo, si izmenjujejo informacije in se usklajujejo. Na duhovni ravni drevo zadržuje zavest sonca, zemlje, vode, ki delujejo na nizkih frekvencah, hkrati pa tudi zavest vseh živih bitij, ki delujejo na višjih frekvencah – mikroorganizmov (virusi, bakterije, glive), drugih rastlin, živali in človeka. Vse to drevesa združujejo v enotno in notranje povezano (koherentno) polje – ekosistem, ki zajema tudi pretanjene energijske ravni obstoja.

Simbolika »drevesa življenja« ni po naključju takšna. Drevesa imajo energijo, ki jo je mogoče zaznati in jo ljudje tudi čutimo na bolj pretanjenih ravneh. Svetovno drevo ali drevo življenja se pojavlja v številnih kulturah sveta v različnih oblikah, njegova vloga pa je v temelju enaka in povzema dejansko vlogo dreves v ekosistemu in njihov pomen za človeka. Drevesa ohranjajo življenje, saj dajejo kisik in hrano, les, zavetje in senco. Drevesa simbolizirajo tudi varstvo, trdnost in stabilnost.

Ljudje že dolgo vedo, da drevesa varujejo pobočja pred drsenjem in uravnavajo vodnatost tal. Njihove korenine se prebijejo do vode in mineralnih snovi globoko pod površjem, v globine, skrite našemu pogledu. S krošnjo pa hkrati segajo visoko proti nebu in sprejemajo energijo sonca. Tako simbolizirajo povezavo med nebesi in zemljo.

Drevesa delujejo zelo zdravilno na telesni in psihični ravni. O prvi bomo spregovorili nekoliko pozneje, zdaj namenimo nekaj pozornosti pomenu dreves in gozda za ohranjanje psihične moči in ravnotežja. Drevesa, s katerimi se povežemo, nam pomagajo ukoreniniti se, se prizemljiti, pripomorejo k stabilnosti, ravnotežju med upogljivostjo, gibkostjo in trdnostjo, pomagajo nam do prenove (vnovična ozelenitev), do povezav z zemljo in nebom. Gozd ima dvojno vlogo v človekovem psihičnem svetu, ki se lepo kaže v pravljicah in mitih: varuje in je vir življenjskih dobrin, po drugi strani pa se je v njegovih temačnih globinah mogoče tudi izgubiti, v njih se skrivajo zveri, nevarna mitična bitja, duhovi zavetniki rastlin in živali, s katerimi je treba biti previden.

Drevesa v zeliščarskem zdravilstvu

Zdravilni deli dreves so skorja in njeni izločki, listi, semena in plodovi ter drevesni sok. Značilna olesenelost stebla in korenin ni le struktura, ki daje drevesom trdnost in odpornost. Če si skrivnostno notranje življenje dreves ogledamo pobliže, spoznamo presenetljivo pestro zgradbo in številne druge naloge, ki jih opravljata les in skorja. Zdravilne učinkovine dreves, ki jih pri zeliščih ne najdemo ali pa jih je veliko manj, so povezane z zgradbo in delovanjem drevesne skorje.

Snovi v drevesni skorji

V skorji so poleg suberina in voskov tudi snovi z zdravilnimi učinki: tanini, čreslovine, eterična olja, fenolne spojine, alkaloidi, glikozidi, grenčine, mineralne snovi, organske kisline, rastlinske sluzi, saponini in vitamini. V notranjem delu skorje – ličju, so tudi sladkorji, beljakovine in aminokisline. V skorji nekaterih drevesnih vrst je količina teh snovi tako velika, da so temeljne sestavine skorje in lahko znašajo tudi od 20 do 40 odstotkov skupne mase. Veliko teh snovi je topnih v nevtralnih, organskih topilih, vroči ali hladni vodi in jih imenujemo ekstraktivi. Za domačo uporabo jih ekstrahiramo z vodo (namok v hladni vodi ali prevretek), za ekstrakcije v večjih količinah pa uporabljamo organska topila. Iz skorje pridobivamo mešanico polifenolov s številnimi zdravilnimi učinki. Pomembna učinkovina so tudi eterična olja, ki dajejo značilen vonj skorji in listom nekaterih drevesnih vrst (npr. ceder, borov). Hlapijo iz njihovih iglic, zato je v toplem poletnem dnevu sprehod po gozdu iglavcev prava aromaterapija.

Nekatera drevesa pa izločajo tudi posebna izločka: drevesno smolo in drevesni sok, z zdravilnimi učinkovinami.

Drevesna smola

Smola je gosto tekoča mešanica snovi, ki se na zraku strdi. Nastaja v posebnih strukturah – smolnih kanalih, ki jih imajo le iglavci. Iz nje lahko pridobimo terpentin, terpentinovo eterično olje in kolofonijo (za izdelavo mazil in obližev). Terpentin ali smolo, očiščeno in raztopljeno v rastlinskem olju, uporabljamo zunanje na koži kot mazila, vtirala in kopeli, vendar le na nepoškodovani koži. Izboljša prekrvitev, pomaga pri revmatizmu, vnetju sklepov in kit, mišičnih bolečinah in oteklinah. Terpentin je strupen in ga ne smemo zaužiti, tudi ne sme priti v krvni obtok, zato ga ne smemo uporabljati na poškodovani koži. Lahko povzroči kontaktni dermatitis, na občutljivi koži tudi poškodbe.

Drevesni sok

Nekatera drevesa izločajo sok – vodno raztopino številnih snovi, med katerimi prevladujejo sladkorji in minerali. Zgodaj spomladi sok potuje po prevajalnem tkivu debla (ksilemu) navzgor do brstov, ki te hranilne snovi potrebujejo za začetek razvoja listov. Najbolj znana drevesna sokova sta sokova javorja in breze, ki vsebujeta številne koristne in zdravilne snovi. Tradicija prestrezanja in uporabe drevesnih sokov je najbolj razširjena med ljudstvi severnih dežel Evrazije (Skandinavija, Sibirija), severovzhoda Združenih držav Amerike in Kanade. Brezov sok pridobivamo tudi v brezah v Sloveniji. Teče le približno dva tedna − tik preden začne drevo brsteti in v prvem tednu brstenja.

 Borovke

Pri nas avtohtono uspevajo smreka (Picea abies), jelka (Abies alba) in različne vrste borov, predvsem črni bor (Pinus nigra), rdeči bor (Pinus sylvestris), obmorski bor (Pinus pinaster), ruševje (Pinus mugo), redkeje cemprin (Pinus cembra). Imajo podobne zdravilne učinkovine.

Zdravilni deli borovk so mlade iglice (vršički) ter skorja in njen izloček, smola. Pripravke izdelujemo iz vršičkov (sirup, čaj, tinktura), iz smole (mazila), iz lubja pa pridobivajo mešanico polifenolov (picnogenol iz obmorskega bora in naš slovenski pripravek iz jelke abigenol). Eterična olja pridobivajo z vodno destilacijo svežih vršičkov. Pripravke iz smrekovih vršičkov uživamo tudi notranje, pripravke iz smole pa samo zunanje, prav tako eterično olje. Čaj, sirup in tinkturo uporabljamo za zdravljenje kašlja, katarjev zgornjih dihal in obolenja pljuč. Eterična olja uporabljamo za inhalacijo pri obolenjih dihal, razredčena pa v obkladkih kot pomoč pri mišičnih in živčnih bolečinah ter kožnih težavah, kot so akne. Inhalacij z eteričnimi olji borovk ne smemo uporabljati pri astmi, oslovskem kašlju in težavah s srcem.

Vrsto dragocenih hranilnih snovi vsebujejo tudi semena borov – pinjole. Iz njih pridobivajo tudi zelo kakovostno borovo olje (ki pa je maščobno olje in ga ne smemo zamenjevati z eteričnim oljem, ki je kemijsko povsem drugačno in tudi učinkuje drugače).

Ob tej priložnosti moramo omeniti zelo pogosto napako, namreč napačno poimenovanje sibirske »cedre«. Sibirska »cedra« ni cedra, temveč vrsta bora – podvrsta cemprina (Pinus cembra), ki v Evropi uspeva v večjih sestojih ponekod v Švicarskih Alpah, pri nas pa ga najdemo na Pohorju. Ima zelo podobne učinkovine kot naši bori, le morda v nekoliko večjih količinah, kadar uspeva na rastiščih z zelo zahtevnimi pogoji, ki pa so tudi pri nas v gorskem svetu. Cedre pa so značilna sredozemska drevesa (atlaška cedra in libanonska cedra). Napaka pri poimenovanju se je prenesla iz napačnega prevoda ruskega izraza za bor (kedr).

 Divji kostanj (Aesculus hippocastanum), divje kostanjevke

Najbolj znani so pripravki iz semena divjega kostanja, zdravilne učinkovine pa so tudi v skorji, listih in cvetovih.

Poglavitna učinkovina semena divjega kostanja je saponin escin. Je eden redkih saponinov, ki ne povzroča hemolize (razpada krvničk). Zato izvleček semen divjega kostanja lahko uporabljamo notranje in zunanje. Učinkuje proti edemom in dokazano pomaga pri kroničnem venskem popuščanju: zmanjšuje poškodbe žil, utrjuje njihove stene, zmanjšuje občutek težkih nog, napetost, blaži srbenje kože pri krčnih žilah, njihovo vnetje in bolečine. Pomaga tudi pri hemoroidih in motnjah prekrvitve. Pripravki iz semen divjega kostanja so predvsem mazila, kopeli in tinktura.

Iz listja, lubja in cvetov pripravimo čaje, obkladke in kopeli proti revmatizmu, trombozi, vnetju ven, hemoroidom, kronični driski, vnetju črevesne sluznice.

Hrast (Quercus sp.), bukovke

Zdravilni deli drevesa so lubje, skorja mladih vej in želod.

Lubje

Čreslovine ustavljajo krvavitev, krčijo in zapirajo rane, umirjajo srbenje pri kožnih obolenjih, ranah in hemoroidih, uporabljajo se za grgranje pri vnetju ustne votline in žrela.

Želod

Hrastovo seme (želod) je tako kot druga semena bogato s škrobom. Škroba je približno ena tretjina, zato je energijsko bogato, lahko prebavljivo živilo, ki so ga včasih uporabljali tudi namesto moke. Poleg škroba vsebuje nekaj enostavnih sladkorjev, beljakovin, olje, vitamine − predvsem v maščobi topen vitamin E, mineralne snovi in čreslovine.

xxx

Zdravilna želodova kava

Želod olupimo, narežemo na koščke v velikosti kavnih zrn in posušimo na zračnem, a ne prevročem mestu. Pred uporabo ga pražimo kar na suho na zmernem ognju, dokler ne postane temno rjav, a pazimo, da ne preveč, ker izgubi dober okus in zdravilnost. Še toplega ročno zdrobimo v terilnici (možnarju). Pripravimo ga kot kratek prevretek. V ½ litra vrele vode dodamo 2 žlički zdrobljenega praženega želoda, premešamo ter znova zavremo. Odstavimo, pustimo nekaj minut, nato kavo odlijemo od gošče. 

Želodovo kavo lahko kombiniramo z ječmenovo in dobimo odlično zdravo pijačo, ki znižuje vsebnost holesterola LDL v krvi in je bogata z vitamini skupine B in E. Včasih je želodova kava veljala za krepčilo telesa, kuhali pa so jo tudi otrokom kot preventivo pred rahitisom. Zaradi vsebnosti čreslovin deluje razkuževalno, blago zapira pri težavah z drisko, krči tkivo in ustavlja krvitve. Pomaga tudi pri zdravljenju očesnih katarjev, ekcemov in pri oteklih bezgavkah. Znižuje krvni sladkor, pomaga uravnavati delovanje ščitnice, deluje protibakterijsko in protivnetno pri vnetjih ustne votline in žrela, pomaga celo proti boreliozi.

xxx

V zdravilske namene se uporablja tudi skorja mladih vej in stebel doba (Quercus robur), ki jo nabiramo spomladi. Posušena skorja ima grenak in trpek okus. Pripravke iz hrastove skorje uporabljamo predvsem zunanje, za pripravo zdravilnih kopeli. Delujejo kot adstringent, kar pomeni, da naredijo varovalno plast na površini kože in sluznic, zavirajo rast mikroorganizmov, blažijo vneto in srbečo kožo ter pospešujejo celjenje prask in razjed.

Bukev (Fagus sylvatica), bukovke

Zdravilni del drevesa je plod − žir. Žir je bogat s škrobom in so ga zato včasih uporabljali kot dodatek k moki, podobno kot želod. Poleg tega vsebuje še beljakovine in dragoceno, zelo zdravo olje, ki je zelo obstojno. V olju je raztopljeno veliko vitamina E. Med sekundarnimi metaboliti so v žiru predvsem čreslovine in tanini, zato deluje rahlo zapiralno, antibakterijsko in protiglivično. Surov žir vsebuje tudi strupen alkaloid fagin, ki povzroči slabost in bolečine v trebuhu. Fagin se sicer pri višji temperaturi razkroji, zato žir zmeraj uživamo toplotno obdelanega. Žir za shranjevanje olupimo, posušimo in grobo ročno zmeljemo v terilnici (možnarju).

Uporabljamo tudi oglje, ki ga pridobivajo iz bukovega lesa in odlično vsrkava škodljive snovi iz prebavil, zato zelo pomaga pri driski, nekaterih zastrupitvah in okužbah prebavil.

Katarina Trontelj, univ. dipl. biologinja, objavljeno v reviji AURA št. 314, november 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com