Pričevanja slavnih oseb

Pričevanja znanih oseb o izkušnjah s paranormalnimi pojavi in srečanji z duhovi se navadno začenjajo z: »V to nikoli nisem verjel, vendar …« Tako se začenja tudi pričevanje Erica Estradae, igralca, znanega po vlogah policistov v televizijskih serijah, ki je tudi v resničnem življenju od leta 2009 šerif okrožja Bedford v Virginiji v Združenih državah Amerike. Dogodek, ki je vplival nanj, se je zgodil leta 1995 na jugu Francije, med snemanjem televizijske serije Ameriška avantura.

»Bili smo v hotelu, velikem poslopju iz leta 1880, in uživali v bivanju v njem. Naslednjega dne smo se odločili jezditi po hribčkih severno od hotela. Z nami je bil vodnik, jaz pa sem na konju držal uzde z desno roko in igral kavboja, vodnik pa me je vprašal: ‘Hej, gospod Estrada, ali bi radi še moj klobuk?’ To sem vzel kot znamenje prijateljstva in sem mu rekel: ‘Zakaj pa ne!’ Z glave je snel klobuk in z njim ceremonialno zamahnil pred mojim konjem. Konj se je prestrašil in se spustil v dir, jaz pa sem padel z njega in s hrbtom priletel ob skalo. Jezen sem vstal, vendar me tedaj še ni nič bolelo,« pripoveduje Erik.

»Šele zvečer sem začutil hude bolečine na desni strani telesa, komaj sem dihal in poklicali so zdravnika, ki me je pregledal in domneval, da je počilo rebro. Do naslednjega dne, ko naj bi šel v bolnišnico na pregled, mi je trdno povil prsni koš in mi dal zdravilo proti bolečinam.

Legel sem v posteljo in če sem se le malo premaknil, sem začutil hudo bolečino. Bil sem zaskrbljen, saj me je zjutraj čakalo snemanje prizorov na čolnu. Sredi noči sem se zbudil, odprl oči in zagledal žensko ob oknu, ki je gledala ven. Oblečena je bila v belo in pokrita s starinskim belim pokrivalom. Nisem vedel, kaj se dogaja, zato sem se dvignil v postelji. Nenadoma me je spet presunila huda bolečina. Padel sem na posteljo in nisem mogel dihati, naslednje česar se spominjam, pa je bila omenjena ženska ob moji postelji, ki se je nagibala nad menoj in me opazovala. Potem je desnico položila na moja rebra, z levico pa mi je pokrila oči. Slišal sem jo reči: ‘Ne skrbi, vse bo dobro, in to še prav dobro.’ Zelo kmalu se je zdanilo, vstal sem in bolečine skoraj nisem čutil.

Pri zajtrku sem drugim igralcem in članom snemalne ekipe pripovedoval, kaj sem doživel, in po njihovih odzivih sem videl, da mi ne verjamejo. Ko so odšli, je k meni stopila mlada hotelska uslužbenka in mu povedala, da je slišala mojo zgodbo. Pokazala mi je knjigo s fotografijami nun iz bližnjega samostana Svetega Avguština, in med njimi sem prepoznal žensko, ki sem jo prejšnjo noč videl v svoji sobi. Dekle mi je povedalo, da je bila to sestra Margareta, ki je med drugo svetovno vojno negovala ranjence nameščene v zdajšnjem hotelu, in je umrla zaradi mrzlice. Od tedaj jo pogosto videvajo in večinoma se prikaže osebam, ki so bolni ali poškodovani.

Ko je živela, je pomagala drugim, in prepričan sem, da ljudje, kot je ona, tudi potem, ko umrejo, še naprej kot duhovi opravljajo dobra dela,« je sklenil svojo pripoved Estrada.

Skrivnost tretjega nadstropja

Grozljivka Paranormal activity iz leta 2007 in njeno nadaljevanje sta Micah Sloatu, ki je igral glavno vlogo v njej, prinesli ne samo priljubljenost, temveč tudi vprašanje, ali verjame v takšne stvari, kot so se dogajale v nadaljevanki, ali pa je do takšnih pojavov zadržan. Odgovoril je, da v takšne pojave verjame že od svojega šestnajstega leta in sicer na podlagi tistega, kar je doživel v rojstnem Connecticutu.

»Oče je bil zelo uspešen in leta 1997 smo kupili hišo. Zgrajena je bila okoli leta 1900 in zelo velika, tako da sem se sprva v njej kar izgubljal. S sestro Ariano, dve leti mlajšo od mene, sva raziskovala del po del hiše in tako sva prišla tudi do tretjega nadstropja. Tam ni živel nihče, rabil je le kot shramba različnih stvari. V prostoru je bilo veliko stvari, knjig, fotografij v starinskih okvirjih, sledi v prahu in kar je bilo najbolj nenavadno od vsega – predmeti so bili postavljeni drug na drugega tako, da so lovili ravnotežje. V sobah je tudi zeblo do kosti,« pripoveduje Micah. »S svetom nadnaravnega sem se srečal neke noči v začetku decembra, ko je zaradi nevihte zmanjkajo toka.« Sestra ga je nagovorila naj vzameta ročni svetilki in se odpravita pregledat še tretje nadstropje. Čeprav se je bal, strahu kot starejši brat ni smel pokazati. »Šla sva po hodniku, ona je odpirala vrata sob, nato sva s svetilko posvetila vanje, se smejala in se strašila. Govoril sem ji, naj neha, saj sem čutil, da ne smeva biti tam, toda ni me poslušala. Prišla sva do vrat na koncu hodnika, ki so bila drugačna od drugih – bila so težka, masivna. Sestra jih je odprla, vstopila v sobo in izginila v temi. Stal sem ob stopnicah in jo čakal, vendar je ni bilo nazaj. Poklical sem je, toda ni mi odgovorila. Ko so se vrata zaloputnila sama od sebe, so se mi dvignili lasje. Nato sem zaslišal njene krike. Stekel sem, odprl vrata in vstopil v sobo. V njej Adriane ni bilo. Zaklical sem: ‘Adriana, kje si?’ toda ni se oglasila. V kotu sobe sem zagledal večjo odprtino v zidu in nekakšne deske, ki so zakrivale vhod. Posvetil sem tja in zagledal sobico. V njej je na tleh ležala stara vzmetnica, sredi sobe pa je negibno stala sestra. Svetlobni snop iz moje svetilke je osvetlil gugalnik, v katerem je tičala nekakšna človeška prikazen, bil je zgolj človeški obraz z dvema očesoma, ki sta zrla vame. Opazovalo me je nekaj grozljivega. Gugalnik se je gugal, kot da bi se nekdo pravkar gugal v njem. Pograbil sem sestro in stekla sva v drugo nadstropje, v spalnico staršev. Vsa panična sva ju zbudila. Mati nama je verjela, da se nekaj dogaja na tretjem nadstropju, toda oče je najino pripovedovanje imel zgolj za otroške fantazije in spet zaspal, z mamo in sestro pa to noč nismo več zatisnili očesa,« je povedal Micah.

Naslednjega dne so se z očetom odpravili v tretje nadstropje in oče je bil presenečen, da je bila tam tista soba, saj mu je prejšnji lastnik ni omenil. Poleg vzmetnice in gugalnika prekritega s pajčevino, sta bila v njej še predalnik in miza z razbitim krožnikom in ostankom nečesa, kar bi lahko nekoč bila torta, glede na svečko zataknjeno v ostankih. Vse je bilo tako kot iz štiridesetih let. Nato je Micahov oče poklical prejšnjega lastnika hiše, saj je poznal samo posrednika iz nepremičninske agencije. Ta mu je povedal, da se je bal živeti v hiši, ker je zakleta in v njej živijo duhovi. Nekoč je bila last zelo bogate družine in hči iz te družine je dolgo časa živela sama v omenjeni hiši. Bila je duševno motena in družina se je sčasoma prenehala ukvarjati z njo, hči pa je bila dovolj premožna, da je za svoje potrebe poskrbela sama. V tisti sobi je tudi umrla.

»Mati je pripeljala številne ljudi, da bi izgnali duha iz kupljene hiše, vendar jim to ni uspelo, oče pa je še naprej mislil, da so vse to zgolj neumnosti. Ariana od tistega dne ni več govorila o dogodku, na tretje nadstropje pa potem nikoli več nisva odšla.«

Otroci iz bara  »Nisem odrasla v veri v duhove, sem pragmatična in stvarna oseba, toda, ker sem srečanje z duhovi sama doživela, zdaj vanje tudi verjamem,« je povedala ameriška pevka Joan Osborne. Nekaj tako nenavadnega kot je stik z duhovi je doživela, ko je nekoč nastopala po Teksasu in tako tudi prišla v hotel, ki ga naseljujejo duše umrlih. »Prišli smo v slikovito mestece, polno majhnih prodajaln in lokalov, bilo je, kot da bi se v njem že pred leti ustavil čas. Nastopali smo v hotelu, stari zgradbi, ki je bila nekoč plesna dvorana in je še zmeraj opremljena kot v časih divjega Zahoda. Že ob dobrodošlici so nam povedali, naj bomo pozorni, saj se po stavbi potikajo duhovi.« In prav z duhovi se je pevka srečala že kar isti večer. Po nastopu, ko so se vsi že razšli, je obsedela na barskem stolu, da bi pred spanjem spila še pijačo. »Kramljala sem z barmanom, ki je opravljal svoje delo, in vprašala sem ga, ali je že kdaj videl kakšnega duha. Rekel je, da je po prenovi lokala nekoč pozno zvečer, ko so že vsi odšli, slišal moška, kako se prepirata in tepeta. Obrnil se je, da bi ju pogledal, vendar ni bilo nikogar. Sedela sem in pila pijačo, barman pa mi je bil obrnjen s hrbtom in brisal kozarce, ko sem nenadoma na desni roki začutila dotik. Ozrla sem se, vendar za menoj ni bilo nikogar. Še malo sva se z barmanom pogovarjala o zgodovini stare glasbene dvorane in nato je odšel po opravkih na drug konec dvorane. Spet sem razločno začutila, da me nekdo vleče za rokav in vame je zapihal mrzel piš. Ozrla sem se in ob sebi zagledala drobnega, zelo suhega dečka, videti je bil prsteno bled, kot bi bil iz prahu in ne iz mesa in krvi. Pogled nanj me je pretresel, še bolj, ko sem za njim zagledala celo gručo otrok. Nenadoma so izginili. Barman je spet prišel, in ko je videl, da sem bleda kakor zid, me je vprašal, kaj se je zgodilo in ali se dobro počutim. Povedala sem, da me je nekdo vlekel za rokav, on pa je takoj rekel: ‘O, videli ste nekoga od otrok, a ne?’ Potem mi je povedal, da so nekoč otroci rančerjev prihajali v bar in prosili očete, naj gredo domov, da ne bi zapili vsega denarja namenjenega za hrano in družino. Veliko otrok je žal umrlo od lakote in od tedaj se prikazujejo v baru, iščejo svoje očete. Tudi sama sem mati in dogodek se me je zelo dotaknil, zlasti misel, da vsi ti otroci še zmeraj niso našli svoj mir,« je Joan Osborne sklenila svojo zgodbo o srečanju z duhovi.   James se vrne domov Reginalda Vel Johnsona televizijski gledalci najbolj poznajo po seriji Family Matters (Družinske zadeve), ki je tudi prišel v stik z duhom v stanovanju, ki ga je kupil v Holywoodu.   »Že kot otrok sem vedel, da duhovi obstajajo, ker sem neke noči na stopnicah domače hiše zagledal umrlega dedka. Od tedaj se mi ni zgodilo nič podobnega več, dokler nisem kupil omenjenega stanovanja. Čez čas so se začele v njem dogajati nenavadne reči, ponoči sem slišal različne zvoke, hrup, korakanje nevidnih oseb. Neke noči pa me je prebudil dotik tujih prstov po roki in obrazu. Pognal sem se iz postelje in videl, kako je v hodnik izginila nekakšna zgoščena temna megla. To me je zelo vznemirilo in brat mi je svetoval, naj poiščem pomoč ženske, medijke, ki je slovela po izjemnih sposobnostih. Ob prvem srečanju me sploh ni nič vprašala, kar takoj mi je povedala ime moje matere in babice, potem pa nenadoma vprašala: ‘Kje je James?’ Bil sem presenečen, ker je bilo človeku, od katerega sem kupil stanovanje, ime James. Po seansi pri tej medijki sem se vrnil domov in skušal poiskati Jamesa, vendar so mi rekli, da je medtem umrl zaradi srčne kapi.« Nekaj dni pozneje se je igralec spet srečal z duhom v svojem stanovanju. »Prebudil me je zvok razbite šipe, ne ene, temveč se je slišalo, kot da bi šipe pokale druga za drugo, in je nastal pravi kaos. Odšel sem v jedilnico in tam je na tleh ležalo zidno ogledalo, vendar nepoškodovano, na njem pa kovinska namizna luč. Čudil sem se, kako to, da tako težka luč ni razbila ogledala, videti je bilo, kot da je ogledalo in luč tja nekdo postavil. Ko sem se spraševal, kaj se dogaja, sem se obrnil in zagledal Jamesa, ki je stal v kotu sobe in zrl vame! Bil je oblečen tako, kot sem ga videl prvič. Preden sem prišel k sebi, je že izginil. Nisem boječ, toda tedaj sem bil od groze ves iz sebe. Poklical sem duhovnika, naj blagoslovi stanovanje in na vhod postavi križ. Izvedel sem, da je James imel zelo rad to stanovanje in so ga prisilili, da ga proda, zaradi prodaje je trpel in nato tudi kmalu umrl. Očitno stanovanja ni želel zapustiti niti po smrti.« Objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303