Ko sem se dogovarjala za pogovor s Stankom Filipičem, si niti po naključju nisem predstavljala, kaj me čaka. Priporočil ga je bralec, ki je v pismu urednici AURE zapisal, da je »Stanko izreden zdravilec, malce nenavaden sicer, saj celo z mislimi krivi žlice, vilice in ima poseben način zdravljenja.«

Dogovorila sva se za nedeljski obisk pri njem doma v Precetincih v Prlekiji, kjer so v bližini tudi bioterme Mala Nedelja. Predlagala sem, da bi prišla po kosilu, vendar ni hotel o tem nič slišati. Morala sem obljubiti, da pridem dovolj zgodaj, da bomo skupaj »nekaj malega pojedli«. On pa mi je obljubil stike z ljudmi, ki jim je pomagal, da se bom lahko pogovorila z njimi: »Čisto drugače je, če vam ljudje sami povedo in da stvari objektivno preverite in presodite, kot da jaz nekaj govorim,« je rekel. Kar je obljubil, je tudi naredil in še veliko več.

Ko sva s prijateljico zapeljali na privoz k veliki neometani hiši iz rdečih opek na vrhu hribčka, pred katero so cvetele vrtnice in okoli katere so sadovnjak in žitna polja, se je prikazal mladosten nasmejan moški v modrem delavskem kombinezonu. »Zakuril sem krušno peč, zato sem tako oblečen, da se ne bi umazal, to ne bi bilo dobro, se vam ne zdi tako?« Oči so modre, lasje gosti, tu in tam sivi, nasmeh topel. »Imamo že vse pripravljeno, boste videli, same domače prleške jedi, posebej za vas. Samo še pravi ogenj se naredi in dali bomo v peč.«

Govori v pojočem narečju. Ozračje je sproščeno domače, saj je ob krušni peči – ki jo je, kot ponosno pove, sezidal sam s prijatelji pred enim tednom – zbrana vsa družina: žena Katica, sin in hčerka s partnerjema, napove pa še nekaj prijateljev. Kot da bi bral moje misli pripomni: »Nič ne skrbite, vse bo. Med kosilom se bomo vse pomenili. Zdaj je peč ravno prava, da damo vanjo kruh in pogačo, ali ste vedeli, da je pogača zaščitena prekmurska jed? Tudi ogenj za žar bo kmalu. Kaj pravite na razgled, ali vam je všeč?« Tako toplo in neobremenjeno sta potekala naše celotno druženje in pogovor.

Sinova bolezen vse spremeni

Za zdravljenje in radiestezijo se je začel Stanko zanimati pred triindvajsetimi leti, ko je bil sin huje bolan. Imel je vročinske krče, v Ljubljani so mu rekli, da ima celo epilepsijo. »Skoraj vsak dan sva bila pri zdravniku. Nazadnje, ko niso več vedeli, kaj naj bi, so mi rekli, naj ga odpeljem domov in mu dam jesti, ker je podhranjen in ne bo več omedleval. Bil sem obupan, celo pot so mi tekle solze, saj je ni stvari, ki je ne bi privoščil svojemu otroku. Sestrična mi je takrat rekla, naj ga peljem k bioenergetiku, kar pa na začetku nisem hotel. A otrokovo stanje je bilo hudo in tako sem spoznal bioenergetičarko gospo Rosino Oblak iz Maribora, sestro priznanega bioenergetika v nekdanji Jugoslaviji, Staneta Oblaka. Ona mi je takrat, hvalabogu, ozdravila sina. Povedala mi je tudi, da sem zmožen zdraviti z bioenergijo, da imam zdravilske sposobnosti. To sem tudi sam več let domneval, vendar se nisem dal testirati, saj nisem vedel, kje to lahko opravim.«

Gospa Rosina mu je dala tudi dragocene napotke, ki se jih še danes drži. »Podučila me je, naj bom v življenju pošten in naj svojega daru ne izkoriščam, naj ne delam za denar in naj ne delam nič takega, da bi komu škodoval. Pa tudi naj se ogibam zdravljenja rakastih obolenj, saj je njen brat, ki je to zdravil, umrl za karcinomom. Takrat me je tudi seznanila z nihalom in pokazala, kako se dela z njim – neposredno, na daljavo, kako se merijo energije pri osebi, v prostoru in druge stvari.«

Nadaljevalo se je tako, da se je začel Stanko preskušati in opravljati meritve potem, ko so meritve že opravili različni radiestezisti in bioenergetiki. Bilo jih je veliko, tudi Rusov. »To mi je bil izziv. Lastniki stanovanja, hiše ali poslovnih prostorov so na primer vedeli, kaj so izmerili priznani bioenergetiki ali radiestezisti, jaz sem naredil meritve za njimi in pokazalo se je, da so moje meritve enake ali še bolj natančne. Nadalje sem se preskušal tako, da sem po že postavljenih zdravniških diagnozah, ne da bi vedel, za katerimi boleznimi ali okvarami organov ljudje bolehajo, znova postavljal diagnoze – neposredno in na daljavo. Izidi so bili presenetljivi.«

Prebral je tudi nekaj knjig o bioenergiji, auri in podobnem. »Ne zelo veliko, ker ne želim svojih energij, ki sem jih prinesel na svet, mešati z drugimi energijami. Sam poskušam in iz svojih izkušenj vidim, ali deluje.«

Leta 1990 sta se srečala s Francom Šturmom, radiestezistom in izumiteljem predmetov in naprav za varstvo pred energijskimi sevanji. Ta je izmeril Stankove energije, ga preskušal v delu z nihalom in ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoče.

V tistem je pozvonilo in na vratih je bil – Franc Šturm. Z ženo sta tisto nedeljo prišla iz Tolmina k Stanku na obisk. Snidenje je bilo prisrčno, meni pa je bilo posebej zanimivo, da sta se srečala prvič po več kot dvajsetih letih, čeprav sta imela v zadnjem času pogoste stike po telefonu.

Najprej medicina, potem zdravilec

Lomili smo odličen, pravkar pečen domači kruh in se pogovarjali. »Nikoli nisem želel biti v ospredju zaradi bioenergijskih uspehov, najprej zaradi svojega dela, potem pa zato, ker sem tudi takšen človek,« je nadaljeval Stanko. »Kako pa se je takšno zdravljenje ujemalo z vašo nekdanjo službo policista in uslužbenca na Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani v zadnjih nekaj letih?« vprašam. »Nikakor, zato je bilo takrat tega iz razumljivih razlogov manj. Pomagal sem kolegom, med drugim tudi ljudem na precej pomembnih položajih ter njihovim družinskim članom, vendar so o tem potem molčali, pa tudi sam sem bil tiho.«

Bolj sproščeno in odkrito se s pomočjo pri zdravljenju ukvarja zadnja leta. »Vedno pravim in bom pri tem tudi dosledno vztrajal, da so zdravniki in njihovo mnenje, diagnoze in terapije na prvem mestu in da morajo pacienti strogo upoštevati, kar zdravniki predpišejo in naročijo. Šele takrat, ko medicina naredi vse ali mogoče kdaj od zdravljenja tudi dvigne roke, lahko poskusim pomagati. Tudi nikoli nikomur ničesar ne obljubljam, da ne bi bilo potem jeze ali zamere. To pa res ne. Ampak do zdaj je, hvalabogu, še zmeraj vse dokaj dobro delovalo.«

Temu lahko pritrdim tudi sama. V času pogovora sem imela zahtevnejšo operacijo na zobeh, po kateri sta bili oteklina in bolečina naravno navzoči, površinsko celjenje rane naj bi trajalo več kot teden dni. Stanko mi je v nekaj minutah občutno zmanjšal bolečino, po nekaj terapijah pa je tudi oteklina uplahnila. Zobni kirurg je bil vidno presenečen nad odličnim potekom zdravljenja.

Stanko pri svojem delu kombinira delo z nihalom in dela z rokami po metodi zdravilca Zdenka Domančića. »Njegove metode so v svetu zelo cenjene, priznane in učinkovite, ljudem, ki jih to zanima, pravim, naj gredo na njegove tečaje, naučili se bodo veliko in bodo tudi uspešni. Pri njem sem lani opravil prvi tečaj zdravljenja z bioenergijo in letos še drugi tečaj, zdaj pa sem pripravljen še za tretjega. Po pravici povedano pa nimam, in še nekaj časa tudi ne bom imel toliko denarja, da bi si tečaj lahko plačal, saj pokojnina ni velika, imam pa tudi precejšnje izdatke, saj se sin še šola. Pri zdravljenju se je pokazalo, da je najboljša kombinacija njegovih in mojih metod.«

Čiščenje energijskega polja in nato zdravljenje

Preden se Stanko loti zdravljenja, naj si bo v živo ali na daljavo, potrebuje kakšno minuto ali dve, da se pripravi. Z nihalom se očisti ob tekoči vodi, potem se »maksimalno nabije s pozitivno energijo.« Nato začne čistiti energijsko polje osebe, ki jo bo zdravil. Potem človeka »nabije s pozitivno energijo« nato spet očisti sebe. Ves čas z nihalom preverja, kaj se dogaja. Potem začne delati in se odvisno od človeka in težave odloči za način zdravljenja. Pri najtežjih primerih – na primer, če je človek v nezavesti – dela po svoji metodi z nihalom. Vse skupaj traja manj kot pet minut. Po koncu terapije se s človekom pogovori in mu znova izmeri energije. Pri naslednji terapiji ugotovi, ali je človek energijo obdržal ali pa se mu je znižala in za koliko, ter morebitni vzrok padca.

Preden se loti zdravljenja kroničnih težav, potem ko so svoje že naredili zdravniki, poskuša najprej odstraniti vzroke zanje. »Vse se dogaja z razlogom, zato najprej naredim radiestezijski pregled prostorov, kjer oseba živi ali kjer se največ zadržuje. Velikokrat, če ne največkrat, so razlog za ponavljajoče se težave negativna sevanja, vodni tokovi in drugo v prostoru. Iz pogovorov z drugimi osebami ugotavljam, da večina bioenergetikov negativnih sevanj iz prostorov, kjer se ljudje zadržujejo večina časa, ne odstranjuje,« ugotavlja Stanko. »Sam ljudem svetujem, naj se ne zadržujejo na krajih, kjer se navadno slabo počutijo, naj prestavijo pohištvo in podobno. Če to ni mogoče, svetujem Francovo (od Franca Šturma op. p.) zaščitno ploščico, ki izniči sevanje oziroma ga naredi neškodljivo. Potem se z osebo pogovorim in oblikujem terapijo zanjo.«

Zanimivo se mi zdi, da so terapije pri Stanku kratke, saj ne trajajo več kot pet minut. »Še manj,« pravi Stanko, »včasih tudi dve, tri minute. Pri meni so hitri učinki, pet minut nimam včasih česa delati.« Začnemo razpravljati, jaz se čudim, moški del omizja utemeljuje: majhen polnilec bo polnil avtomobilski akumulator štiriindvajset ur, če imaš velik polnilec, ga bo napolnil takoj. Razberem, da je Stanko kot velik in zelo močan polnilec – prenos energije in zagon »izpraznjenega akumulatorja« druge osebe se pri njem zgodi skoraj v trenutku. Zato mora po koncu terapije pogosto odvzemati energijo, saj je organizem zdravljene osebe ne more toliko sprejeti.

Od kod mu takšna sposobnost zdravljenja, vprašam. »Še vedno nič od tega ne pripisujem sebi, temveč nekomu drugemu,« pravi, in skromno pogleda navzgor. Franc Šturm pa doda: »To je dar. Kako bi ugotovili, če zna kdo lepo risati, kaj se v resnici zgodi v njegovih možganih? Da ima dar za risanje? Ali za glasbo? Ne moreš. Stanko je bil že kot samouk odličen. Zdaj, ko je bil na šolanju za bioenergetika, se je še bolj spopolnil. Če imaš dar in več ko imaš znanja, laže in bolje delaš.«

Ukrivljene vilice in žlice

Verjetno je zaradi izjemnega energijskega potenciala Stanko sposoben tudi kriviti vilice in žlice, podobno, kot je to s svojimi psihičnimi močmi pred časom počel Izraelec Uri Geller. Videti je bilo čisto preprosto, ko je Stanko vzel žlico v roke, jo malo podrgnil, potem pa zvil in zavil, kot bi bila iz plastelina. Nanjo naj bi vplival z močjo misli in s svojo energijo. Ko smo poskušali drugi, se kovina ni niti malo upognila.

Medtem je Franc Šturm z nihalom meril, kaj se je dogajalo in ugotovil, da se je čistost biopolja tako zelo povečala, da tega ni mogel izmeriti. »Tebi je dano,« je rekel Stanku. »Na tečaj gre lahko tisoč ljudi, pa tega ne bodo napravili. Tebi pa je bilo položeno v zibelko ob rojstvu, da znaš očistiti energijsko polje, zato ti uspe.« Stanko je za ženski del omizja iz vilic ukrivil »nageljčke«, za moški pa žlice. O teh svojih meritvah je Franc Šturm napisal samostojni članek na naslednjih straneh te revije.

Stanko je zelo poseben tudi zaradi tega, ker za svoje zdravljenje nič ne računa. »Nikoli nisem nič obljubil, nikoli nisem nič zaračunal in nikoli ne bi nikomur povedal cene. Ko sem začel delati, sem se tako zaobljubil in konec. Ne zanikam pa, da nisem dobil kakega darila ali druge zahvale po uspešnem zdravljenju. Imam občutek, da imam take uspehe prav zato, ker je moja zaobljuba tako trdna. Kaj boš z velikim bogastvom? Dobro pa se ti vedno vrne. Če vidiš učinek, ki ga ima zdravljenje na ljudi, in če pridejo odrasli otroci še vedno domov, da smo kolikor toliko složni, zdravi, srečni, da sedimo za isto mizo v miru, da se nasmejemo, se kaj pogovorimo, da če koga potrebuješ, pride – to so prave stvari, tega ti denar ne more dati.«

Najbolj pomembno se mu zdi, da so ljudje zadovoljni in da je zdravilec pošten: »Ker takrat, ko je človek bolan, bi verjetno dal vse, samo da bi si povrnil zdravje. To ranljivost pa lahko kdo tudi izkoristi in potem zdravi nekorektno. To zelo obsojam. Tega nisem nikoli naredil, nikoli nisem ničesar obljubljal, zato tudi vedno takoj povem, da rakavih obolenj ne zdravim.«

Ves čas pogovora smo sedeli za jedilno mizo v dnevnem bivalnem prostoru, zato sem ob koncu Stanka vprašala, ali ima morda poseben prostor in čas za zdravljenje, kot je to v navadi pri večini zdravilcev. »Če veš, kaj delaš, potem lahko to delaš kadar koli in kjer koli,« je rekel. »Če pa ne veš, imaš lahko ne vem kakšne prostore in druge stvari, pa ne pomaga. Mene okolica tudi nič ne moti, lahko delam kjer koli, kdo drug pa morda potrebuje posebne razmere za delo. Vedno pravim: pomemben je pozitiven terapevtski učinek – ali je ali pa ga ni. Če ga ni, kaj potem pacientu pomagajo dišave, glasba, rožice, fotelj in ne vem kaj še vse. Morda to psihično vpliva pri manj resnih boleznih, pri hujših boleznih pa to ni več pomembno, takrat je vprašanje zgolj, ali bo zdravljenje pomagalo, ali se bo zdravstveno stanje vidno izboljšalo ali ne.«

 

POMOČ PRI RAZLIČNIH BOLEZNIH

Stanko je pomagal številnim bolnikom, ki jim medicina ni več mogla pomagati. Med našim srečanjem je po telefonu poklical nekatere starše otrok in nekatere odrasle, ki jih je zdravil, ker je želel, da na svoja ušesa slišim njihova pričevanja. Dva bolnika izmed njih sem tudi sama poklicala.

• Pred nedavnim je ozdravil petletno deklico, ki je od osmega meseca starosti imela hude kožne alergije, da je bila vsa v hrastah. Različni zdravniki so poskušali z različnimi zdravili: antibiotiki, mazili, nič ni pomagalo. Po štirih Stankovih terapijah se ji je stanje zelo izboljšalo.
• Pred tremi meseci je »delal hemoglobin« osemletnemu dečku iz Pomurja. Hemoglobin je imel 80, železo 7. Pediatri so mu oboje poskušali neuspešno zvišati pet let. Stanko je pri njem najprej odstranil sevanje iz okolice, nato sta imela pet terapij. Potem se je dogovoril z zdravniki, da so na učinke Stankovega zdravljenja počakali osem dni. Na daljavo je dan pred laboratorijskimi izvidi otrokovim staršem napovedal izid, ki se je izkazal za pravilnega: laboratorijski izvidi so pokazali, da je bilo hemoglobina okoli 130, železa 14. Čez teden dni so dečku opravili preiskave še v Mariboru, vrednost hemoglobina je bila 136. Zdravniki tega ne znajo razložiti. Otrokovo stanje je tudi po več tednih enako dobro.
• Zdaj nekemu mlajšemu otroku »odpravlja« Perthesovo bolezen (razpad kolkov). V Ljubljani so rekli, da mora otrok hoditi dve leti vsak mesec na slikanje kolkov. Po prvih petih Stankovih terapijah in dveh mesecih čakanja je kirurg rekel, da je levi kolk skoraj v redu, desni pa 70 odstotkov zdrav. Fantek ne šepa več, nič ga ne boli, ves dan skače naokoli. Nadaljuje s terapijami in čaka na vnovični pregled pri zdravniku v Ljubljani.
• V domačem kraju je ozdravil gangreno moškemu na prstih na nogi. Bolnik je imel leto in pol odprte rane, po Stankovih terapijah pa so se mu rane zaprle.
• Moški iz območja Svetega Jurija ob Ščavnici je pred leti več let po prometni nezgodi obiskoval zdravnike, ki so kot vzrok njegovih težav navajali različne diagnoze in predpisovali različne terapije, saj mu poškodovana noga ni nehala otekati, tako da ni mogel hoditi drugače kot v copatih. Po petih Stankovih terapijah je bila težava odpravljena.

Težave s ščitnico

Ženska srednjih let iz območja Murske Sobote je več let bolehala za simptomi podobnimi obolenju srca in depresiji. Pet let zapored je opravljala tudi preglede ščitnice, vsakokrat so bili izvidi normalni. Kljub temu jo je Stanko po opravljenih pregledih v laboratoriju v Mariboru vsako leto še sam »testiral« in ji vsakokrat povedal, da ima težave z ščitnico in da vse njene težave izvirajo prav iz obolele ščitnice. Ko je bila po petih letih spet na zdravniškem pregledu, je bila štirinajst dni zatem znova pri Stanku, ki ji je ponovil, da ima težave z ščitnico in da naj gre čimprej na zdravniško kontrolo, ker je zelo verjetno, da ji bodo to težavo odkrili tudi zdravniki. Gospa je ubogala in šla nemudoma na vnovični pregled k zdravniku v Maribor, in tam so res ugotovili, da ščitnica ne deluje pravilno. Po zdravniški in Stankovi terapiji gospa s ščitnico nima več težav, tudi druge težave so večinoma izginile.

 

Ozdravljena počena anevrizma (žila v glavi)

O primeru gospe Marjane iz Radelj ob Dravi sem se pogovarjala po telefonu z njeno sestrično Anito, ki je medicinska sestra: »Začelo se je s tritedenskimi glavoboli, iskali so vzrok in niso našli ničesar. V petek zjutraj, 31. maja, je Marjana doma padla v globoko komo (po lestvici, s katero ocenjujejo globine kome, je bila ocena 3). Ko so jo pripeljali v bolnišnico, so jo dali na operacijsko mizo in ji speljali iz glave sondo za merjenje tlaka. Svojcem so rekli, da je okvara zelo huda in da po vsej verjetnosti ne bo preživela. Imeli so samo trideset odstotkov upanja, da bo preživela – in če že, bo zgolj vegetirala.

V ponedeljek sem klicala Stanka, ki je rekel, da bo Marjana naslednji torek boljša. V torek se je res zbudila, premestili so jo na oddelek. Zdaj že premika roke, noge, govori. Ima še težave s kratkoročnim spominom, na primer ne ve, kdo je bil na obisku prejšnji dan, ko pa se ji pove, se spomni. Dolgoročni spomin se je ohranil, vsega se spomni. Sicer ima še sondo, ki jo bodo počasi odstranili. Zdravniki so rekli, da je njeno današnje stanje pravi čudež, saj bi po njihovem morala biti že mrtva. Predpisali so ji tri do šest mesecev rehabilitacije. Stanko jo je dvakrat na dan zdravil na daljavo. Njena mama je prepričana, da jo je ozdravil Stanko, ne zdravniki.«

Stanko: »V ponedeljek so me klicali in rekli, da je položaj težak, da so jim v bolnišnici povedali, da bo umrla, da ni nikakršne možnosti, da preživi. Potem sem »testiral« in ugotovil, da mi kaže da ne bo umrla, da bo osmi dan prišla k sebi in da bo vse dobro. Tako se je tudi zgodilo. Potem je zdravnik rekel njeni materi, da je njeno današnje stanje medicinski čudež. Nisem materialist in take stvari me ganejo. To je nekaj lepega v življenju. Dva otroka ima, stara trinajst in sedemnajst let, ki še zelo potrebujeta mamo.« (Ko to govori, dobi vlažne oči.)

 

Zaceljena zdrobljena lobanjska kost

O tem, kako je Stanko pomagal otroku, ki si je pred tremi leti poškodoval glavo, mi je po telefonu povedal otrokov oče Zvonko Fleisinger iz kmečkega turizma Fleisinger v občini Gornja Radgona. »Sin si je pred tremi leti hudo poškodoval glavo, takrat je bil star šestindvajset let. Polnil je gumo na traktorski prikolici, ko mu je nenadoma v glavo priletel železni obroč, mu prebil štiri centimetre lobanje in se mu zaril v možgane. Trinajst dni je bil v komi. Zdravniki so obroč spravili ven, drugega pa nič, glavo so samo obvezali. Pravzaprav so dvignili roke od njega,

Sin je bil muzikant. Prav tisti konec tedna so nekje igrali na poroki. Ko se je zgodila nesreča, je zanjo izvedel sosed, ki je poznal Stanka in ga je poklical po telefonu. Stanko je potem poklical nas in vprašal, ali bi lahko kako pomagal. Jaz sem glede takih stvari bolj skeptičen. Ker pa je bilo tako hudo, sem si mislil, da njegova pomoč ne more škoditi.

Najbolj sem si zapomnil, ko je sinu v glavi močno narasel tlak. Takrat smo bili pri njem v bolnišnici na obisku. Na hitro so ga peljali iz šok sobe, v kateri je bil, v operacijsko dvorano. Klical sem Stanka. Kaže, da mu je pomagal na daljavo in zmanjšal tlak, saj je ta čudežno padel na skoraj normalno vrednost, tako da operacija ni bila potrebna. Klical sem na intenzivno nego in vprašal zdravnico, koliko je njegov tlak, in mi je povedala. Takoj zatem sem poklical Stanka in ga vprašal, koliko je tlak, in on mi je povedal povsem enako številko! Neverjetno! Še enkrat naj povem, da sem pri teh zadevah zelo skeptičen, ampak ko gre za otroka, se človek oprime tudi slamice. Če veste, da so mu po enem letu zamenjali kar 28 kvadratnih centimetrov lobanje, potem veste, da zadeva ni bila nedolžna. Zdaj je sin v redu, umsko je dober, le leva roka mu še malo nagaja. Mogoče bi moral imeti še več terapij, a zdaj je tako, kakor je.«

Stanko: »Lobanjska kost je bila zlomljena, možgani so gledali ven. V Mariborski bolnišnici so rekli, da če že bo preživel do jutra, bo moral biti šest mesecev v bolnišnici in bo ostal klinični invalid. Napovedal sem, da bo sin tri tedne v bolnišnici, potem pa bo vse dobro. Zdravil sem ga na daljavo. Po treh tednih je res prišel domov. Ima malo težav z levo roko, vse drugo je dobro.«

 

 

OD POLICISTA DO RADIESTEZISTA IN ZDRAVILCA

Stanko Filipič je po izobrazbi magister znanosti in diplomirani varstvoslovec, končuje pa tudi doktorat. Dvaintrideset let je delal v policiji, od navadnega policista je napredoval do kriminalista za krvne delikte, kjer je med drugim tudi nekaj let raziskoval pritožbe pacientov in svojcev zaradi suma neustreznega medicinskega zdravljenja, pred upokojitvijo je bil višji svetovalec in pooblaščenec ministra na Ministrstvu za notranje zadeve, zadolžen za vodenje pritožbenih postopkov zoper policijo. Upokojili so ga pred dvema letoma. O svojem nekdanjem delu pravi, da »je ni stvari, ki je kot policist in kriminalist ne bi videl ali doživel.« Med temi so bile tudi zelo hude stvari, umori, posilstva, hude telesno poškodbe. Pozneje je omenil nekaj dogodkov iz svoje mladosti in odraščanja, ki so bili prav tako neprizanesljivi. Ko ga kdo vidi sproščenega, si težko predstavlja, kaj vse je moral v življenju prestati. Morda ima prav zaradi tega posebno srčno toplino in neverjetno potrebo po tem, da bi delal dobro. Zdi se, da lahko že s samo bližino in pogovorom deluje zdravilno na ljudi in okolico.

Stanko o sebi: »Zase pravim, da sem bolj kmečki dečko, ki spoštuje načela pridnosti, poštenosti in živi tako, da lahko tudi drugi poleg njega živijo v miru. V življenju sem počel »vse živo«: imam vinograd, zadnji dve leti sem za svoja vina dobil zlata odličja; sem član vinogradniškega, lovskega in gasilskega društva, društva generala Maistra, inštruktor karateja, tudi z judom sem se ukvarjal. Sem inštruktor streljanja, član folklorne skupine, rezervnih oficirjev in veteran. Ampak šele ko vse izkušnje iz življenja lepo povežeš v celoto in najdeš srednjo pot, lahko živiš prijetno, in ko tisti, s katerimi živiš, tudi lepo živijo, potem je to to.

Skušam živeti v stvarnem svetu, po zdravi kmečki pameti, za vsak dan, ki pride. Čim bolj mirno, sproščeno in pošteno, čim bolj preprosto. Kajti vsak nov dan se še kako zavedam, da je vse v življenju zelo hitro minljivo, da bogastvo in denar lahko osrečita samo za kratek čas, in da je lahko korak med življenjem in smrtjo zelo kratek.«

Če potrebujete pomoč, lahko Stanka Filipiča pokličete po telefonu: 041 816 244.

Barbara Škoberne, članek je bil objavljen v reviji AURA, avgust 2014, št. 299

Na fotografiji: Stanko Filipič