Vrt ponuja številna zdravila, za katera marsikdo niti ne ve, kako zelo koristijo našemu organizmu. Med takšna zdravila štejemo peteršilj, jagode, grah, bob… Njihova zdravilnost je toliko večja, če so pridelana biodinamično ali ekološko.

 

Peteršilj – za krvni obtok

Peteršilj lahko dodajamo živilom v majhnih količinah. Navadno uporabljamo liste, ki vsebujejo manj eteričnega olja kakor korenina in plodovi. Kot začimba je peteršilj v kuhinji nepogrešljiv.

Vsebuje rudninske snovi in vitamine, še posebno A in C. Izboljšuje krvni obtok, in ker vsebuje veliko kalija, krepi tudi metabolizem in tako pripomore k razstrupljanju organizma. Poleg tega je v njem veliko vitamina C in karotena, ki krepita krvni obtok in zdravje arterij.

Aromatična rastlina, kot je peteršilj, je posebno priporočljiva za osebe, ki imajo težave s krvnim obtokom, napihnjenostjo, venami … Peteršilj z gladkimi lističi je bolj aromatičen od nakodranega, ki se uporablja večinoma za okras.

 

Jagode − sladko varovalo

Jagode so bogat vir vitaminov in rudninskih snovi. Vsebujejo veliko železa, natrija, kalcija, kalija in fosforja, različne sadne kisline, vitamine A, B₁, B₂ in precej vitamina C. Poznamo različne vrste jagod, najbolj znani sta marmolada in gardena. Odvisno od sorte zorijo jagode od zgodnjega do poznega poletja, barva plodov je v raznih odtenkih rdeče, meso pa različno trdo in aromatično. Pri zamrzovanju izgubijo del arome, saj jim popokajo celične stene.

Jagode spodbujajo metabolizem vseh organov, še posebno koristijo imunskemu sistemu. Občutljive osebe, ki imajo pogosto okužbe dihalnih poti in težave s sklepi ter imunskim sistemom, z uživanjem jagod veliko pridobijo. Ker vsebujejo jagode veliko ksilitola, dobro varujejo dlesni in ustno votlino. V njih je tudi veliko folne kisline, zato so posebno priporočljive med nosečnostjo.

Pravijo, da jagode niso za vsakogar, češ da so nekateri zanje preobčutljivi. Alergen, ki sproži alergijski odziv, naj bi bil povezan z rdečo barvo.

 

Grah – energija uma

Grah, ki ga poznamo, je potomec divjega graha, ki izvira iz vzhodnega Sredozemlja ter prednje in osrednje Azije. Poznamo okoli osemdeset vrst graha.

Pri nas je priljubljen mozgovec z majhnimi, nagubanimi, skoraj oglatimi zrnci, grah prijetnega in sladkega okusa. Grah luščnik pa ima gladka in okrogla zrna; ko je še zelo mlad je sladak, pozneje se sladkor spremeni v škrob. Poznamo še sladkorni grah, ki ga jemo celega; je sladkega okusa in krhek, ker se na notranji strani lupine še ni razvila pergamentna lupinica.

Grah je vrtna zelenjava, ki vsebuje največ beljakovin, veliko balastnih snovi, celo več kot beluši. Vsebuje veliko rudninskih snovi, kalija, železa in magnezija, vitamine B₁, B₂, folno kislino in niacin. V njem je zelo malo nitrata, saj lupina stroka varuje zrnca pred škodljivimi snovmi v zraku.

Tako kot vse stročnice vsebuje tudi grah dobre beljakovine, bogate s serinom in valinom, aminokislinama, ki delujeta zdravilno na živčevje, preprečujeta utrujenost uma in pomanjkanje zbranosti. Zaradi velike vsebnosti magnezija stročnice pripomorejo k dobremu počutju, to pa izboljšuje kakovost spanja in blaži stres. Zaradi svojih zdravilnih lastnosti sodi grah med najbolj priporočljivo hrano pri predmenstrualnem sindromu in v meni, predvsem zaradi folne kisline in luteina, ki organizem zelo hitro oskrbita z energijo. Grah je priporočljiv tudi za športnike in osebe, ki imajo težave s stresom.

Ker grah zori tudi potem, ko je potrgan, ga moramo hitro pobrati. Stroke ali zrna graha zavijemo v vlažno krpo in jih hranimo v hladilniku, v predalu za zelenjavo, največ do dva dni. Lahko ga posušimo, saj tako ohrani vse hranilne snovi.

Grah pripravljamo različno: lahko ga dušimo, pretlačimo v juhi, pripravimo kot solato ipd., okus pa izboljšamo z zelišči: koromačem, peteršiljem, baziliko, meto, krebuljico, pehtranom in krešo.

Pri pripravi strokov in zrn je pomembno, da grah ne izgubi zelene barve in hrustljavosti. Zato moramo vodi dodati noževo konico soli in ga ne smemo pokriti. Da ohranimo živo zeleno barvo in obliko, je priporočljivo, da ga za kratek čas blanširamo in prepražimo na maslu. Pri vseh oblikah priprave je pomembno, da ohrani hrustljavost, zato ga pripravimo, tik preden ga ponudimo.

 

Bob – biser energije

Že tisočletja sodi bob poleg žit med najpomembnejša živila. Izhaja iz Sredozemlja, vendar so ga že v antiki gojili tudi na Kitajskem. Bob je bil edina vrsta stročnice, ki so jo v Evropi gojili do 16. stoletja. Boba pa ne smemo zamenjati z običajnim zelenim fižolom, ki izvira iz Južne Amerike. V Evropo so ga prinesli Španci v 16. stoletju in odtlej ga nadomešča bob.

Bob je stročnica, pri kateri, tako kot pri fižolu, lahko uživamo sveže mlade stroke, zrnje in tudi suho zrnje.

Spomladanska utrujenost in psihofizične težave spomladi tarejo nekatere ljudi. Bob vsebuje veliko železa, ki se hitro absorbira zaradi kakovostnega vitamina C, ki je v njem, vsebuje pa tudi fosfor in kalcij. Zato je posebno priporočljiv za vegetarijance in vegane. Vsebuje zelo veliko beljakovin in vitamine skupine B, zato je bob odlično zdravilo proti utrujenosti, depresiji, pomanjkanju zbranosti in telesne energije. V njem je veliko fosforja in kalija, to pa pripomore k povečanju mišične mase. Zaradi velikega deleža vlaknin preprečuje zaprtje in zmanjšuje holesterol, krvni tlak pa znižujeta kalij in natrij.

Zadovoljiva vsebnost vlaknin pomaga urejati absorpcijo glukoze in s tem vzdržuje glikemično raven. Bob vsebuje tudi niacin in pantotensko kislino, ki učinkovito trajno olepšata kožo. Pri uživanju boba moramo biti pozorni zlasti zato, ker pri nekaterih preobčutljivih ljudeh lahko povzroči bolezenski odziv.

Navadno uživamo le zrna boba, pri nekaterih vrstah fižola pa lahko uživamo stroke. Posušeni bob – tako kot vse stročnice – pred uporabo namakamo čez noč.

 

Bučke – za razstrupljanje in hujšanje

Bučke so kraljice vsake spomladanske diete, saj vsebujejo veliko vode in vlaknin, poleg posebnih aminokislin, kot je glutaminska kislina; triptofan in arginin spodbujata delovanje ščitnice, pospešujeta presnavljanje in izločanje strupov. Bučke so torej idealne za ljudi, nagnjene k debelosti, in tudi tiste, ki imajo hipertenzične motnje. Občutek sitosti ustvarjajo vlaknine, stopnjujeta ga mangan in magnezij – obojega vsebujejo v zadovoljivi količini − zato delujejo proti t. i. živčni lakoti.

Bučke ne lupimo, saj so prav zaradi lupine tako okusne in čvrste. Če kupimo velike bučke, jim odstranimo sredinski del, ki je manj okusen in zadržuje veliko tekočine, ter jih dodamo mineštram, zelenjavnim kremam ali uporabimo kot nadev. Mlade bučke so zelo okusne tudi surove, v solati; v ta namen jih na tanko narežemo na kolobarčke ali kot »rezance«. Posebno okusne so pripravljene na žaru. Zelo dobre so, če jih pripravimo s svežimi zelišči in kot prilogo k sirom ali ribam, saj so blagega okusa.

 

Proso v bučkini omaki z baziliko

 

Sestavine: 200 g prosa, 5−6 bučk, 3 žlice pinjol, pol čebule, 1 strok česna, pest listov bazilike, 4 žlice oljčnega olja, sol

Priprava: Proso operemo pod tekočo vročo vodo. Nato ga kuhamo v slani vodi 15 minut. Na 3 žlicah olja dušimo sesekljano čebulo in česen. Nato dodamo bučke, narezane na kolobarčke, jih pražimo nekaj minut in prilijemo toliko vode, da je zelenjava pokrita. Solimo, pustimo, da zavre, in kuhamo 6−7 minut, da se skuhajo. Odstavimo z ognja, dodamo 5−6 listov bazilike in zmešamo z mešalnikom. Kremo damo na ogenj, dodamo pinjole in kuhano proso ter nekaj časa pustimo, da pridobi aromo. Mešamo previdno. Preden postrežemo, dodamo nekaj kapljic oljčnega olja in nekaj listov bazilike.

Namesto bazilike lahko uporabimo meto ali majaron.

 

Sladko-kisle marinirane bučke

Sestavine: 6 bučk, 1 rdeča čebula, 2 žlici soli, nekaj listov bazilike, posušen feferon, 120 ml jabolčnega kisa, 120 ml belega vinskega kisa in 100 g trstnega sladkorja

Priprava: Bučke tanko zrežemo na kolobarčke in jih damo na cedilo. Nato dodamo drobno sesekljamo rdečo čebulo in potresemo z 2 žlicama soli. Cedilo pokrijemo s folijo PVC, podstavimo krožnik in damo čez noč v hladilnik, da se izloči odvečna tekočina. Naslednji dan bučke in čebulo osušimo s papirnatim prtičem, jih damo v večji kozarec za vlaganje (ali več manjših kozarčkov), med plasti dodajamo natrgane list bazilike in koščke posušenega feferona. Zavremo 120 ml jabolčnega kisa, 120 ml belega vinskega kisa in 100 g trstnega sladkorja ter previdno mešamo. Ogenj zmanjšamo in kuhanje nadaljujemo, dokler se tekočina ne zgosti kot sirup. Še vrelega vlijemo v kozarec za vlaganje, hitro zapremo, kozarec za nekaj minut obrnemo in nato znova postavimo v prvoten položaj. Tako pripravljene bučke naj počivajo teden dni. Ko kozarec odpremo, moramo bučke porabiti v šestih ali sedmih dneh. Prelijemo jih z oljem in hranimo v hladilniku.

Elvira Devetak Zavodnik, objavljeno v reviji AURA, junij 2012, št. 274

Fotografija: Bigstockphoto.com