Rak imamo v družini. Moje prvo srečanje s to boleznijo tako sega kar precej v preteklost. Že kar nekaj let nazaj sta za rakom umrla teta in stric. Leta 1995 sta zboleli nečakinji, nato leta 1999 še ena nečakinja in v istem letu tudi jaz.

Raka sem se že dolgo prej bala. Slutila sem, da sem v rizični skupini oseb. Ko so mi postavili diagnozo, je rak dobil tudi obraz, s katerim sem se lahko spoprijela.

Kar dve vrsti raka

Zbolela sem za kar dvema vrstama raka: kožnim rakom in rakom dojke. Najprej so odkrili melanom. Odstranili so ga in kazalo je dobro. Toda meni se je melanom zdel kot nekakšno svarilo, da se lahko zgodi še kaj hujšega. Že v istem letu se mi je začelo zdeti, da je nekaj narobe tudi z dojko. Po številnih preiskavah so ugotovili rak dojke in še drug melanom.

Od tistikrat sem natančno prisluškovala sporočilom telesa in duše in vse, kar sem čutila in zaznala, sem zaupala tudi zdravnikom. Danes sicer ne vem natančno, kje sem vzela moč, da sem to storila, ker me niso zmeraj razumeli. Toda prisluškovanje telesu in sporočilom duše me je rešilo, saj so rak zmeraj odkrili dovolj zgodaj. Nazadnje je moja zdravnica moja zaznavanja jemala prav tako resno kot svojo diagnostiko.

Bolniki z rakom morajo prisluhniti sporočilom svojega telesa in svoje duše, prisluhniti notranjemu glasu. To se mi je med boleznijo zmeraj znova potrjevalo. Prepričana sem, da telo in duša govorita skupaj. Človek sluti, kadar nekaj ni prav. Lahko se zanesete na moje besede.
Postala sem odgovorna bolnica

Po diagnozi »rak dojke«, so mi dojko odstranili. Šele dve leti za tem sem doživela živčni zlom. Moja duša ni bila kos vsemu dogajanju. Šele tedaj sem se namreč začela zavedati, da z menoj ni več tako, kot je bilo prej in da sem izgubila dojko!

Ko so mi prvič diagnosticirali raka, sem si prizadevala gledati samo naprej in se usmeriti v pozitivno. Nato pa se je v meni začela oglašati nasprotna, negativna stran. Šele v pogovoru s psihoonkologinjo sem lahko ubesedila svoje težave. Danes ne odlašam več, takoj poiščem tudi psihološko pomoč, če se mi to zdi potrebno.

Ob druženju z rakom sem začela vse bolj prevzemati tudi odgovornost za svoje zdravje. Želim biti odgovorna bolnica. Da bi to bila, sem se dolžna o vsem dobro poučiti. To je zelo pomembno. Temu pravim »z znanjem proti raku«. Lažje je, če človek sodeluje pri svojem zdravljenju in tudi soodloča. To pa ni vedno lahko. Zmeraj so tudi odločitve, ki jih mora vsak človek sprejeti sam. Tako sem se na neki točki zdravljenja odločila proti kemoterapiji. To je bila najtežja odločitev v življenju. Na srečo se je vse dobro izteklo. Mislim, da danes še zmeraj premalokrat rečemo: »Ne, tega pa nočem!«
Prav tako se mi zdi pomembno, da se bolniku da na voljo dovolj časa. Številni zdravniki in bolniki se prehitro odločijo za velike posege. Kadar tumor ni res zelo agresiven, mora imeti vsak bolnik dovolj časa, da se sprijazni z boleznijo in se preudarno odloči, kako se bo zdravil. Bolnik ne sme dopustiti, da ga v kaj prisilijo. Prav tako se mi zdi pomembno, da si bolnik pred odločilno operacijo ali zdravljenjem pridobi še drugo mnenje.

Rak je v najširšem smislu tudi izkušanje smrti. Človek med to boleznijo zelo intenzivno in pogosto premišljuje o smrti. Njena senca ostane tudi po zdravljenju. Še danes me včasih pograbi panika, zlasti pred preiskavami ali tedaj, ko čakam na izide. Toda naučila sem se to sprejemati in s tem živeti.

Zelo sem hvaležna, da sem danes, deset let po diagnozi rak, še zdrava. Svoj poklic kot glasbenica lahko opravljam nemoteno. Prizadevam si živeti bolj ozaveščeno. Zame to pomeni, da sem bolj pozorna na to, kaj je zame res pomembno in kaj ne. Nenehno skušam ugotoviti, kaj v resnici želim in česa ne. To mi ne uspe vedno, vendar je to moja trajna naloga. Tudi si ne prizadevam več, da bi zmeraj vsem ustregla. Spoznala sem, da sem se kljub vsemu še zmeraj sposobna veseliti, da se z rakom veselje ni končalo. Prav tako vem, da se danes lahko veliko bolj zanesem nase kot prej in tudi na solidarnost drugih.

Dagmar D.,objavljeno v reviji AURA št. 316, januar 2016

Fotografija je simbolična: Bigstockphoto.com