Marko Pogačnik je razsežnost duha začutil ob stiku z umetnostjo. Sledilo je srečanje z novodobno duhovnostjo. Potem ko je s prijatelji ustanovil prvo ekološko vas na območju nekdanje Jugoslavije, se je ob kmečkem delu vse bolj zavedal vitalnoenergijskih in duhovnih razsežnosti življenja in narave. Ko se je začel ukvarjati z akupunkturo Zemlje, so ga opazila elementarna bitja in ga povabila v svoj svet, tako znan starodavnim ljudstvom, nam, sodobnikom, pa tuj. »Ko se bomo začeli z naravo in elementarnimi bitji znova pogovarjati, se nam bodo odprle nove življenjske možnosti. Ne bomo več potrebovali ‘tehnične navlake’, saj je zavest Zemlje, v sodelovanju s človekom, sposobna ustvariti vse, kar potrebujemo za življenje.«

 

Se spominjate, kdaj ste prvikrat začutili, da obstaja »nekaj več«?

Ob prvem stiku s sodobno umetnostjo – bilo je leta 1962, ko sem bil še gimnazijec – sem prvič začutil obstoj presežnega … Rasel sem v materialistično usmerjenem socializmu, vzgojen sem bil temu nasprotno, katoliško, starši so me pošiljali k verouku. Katoliška vzgoja je v meni zbujala le nenehen strah pred grehom, kaznijo in slabo vest, da nisem dovolj dober kristjan … Šele ob srečanju z avantgardno umetnostjo iz začetka 20. stoletja se mi je odprl vpogled v širine duha in bivanja – o teh prej nisem vedel ničesar.

Zakaj ste se »znašli na slovenskem duhovnem prizorišču« in kako je to vplivalo na vaše življenje in družino?

Pred letom 1971 sem se povsem posvečal umetnosti, ko pa sem s kolegi iz umetniške skupine OHO odkril novodobno duhovnost, se mi je življenje spremenilo. Dojel sem, da obstaja globlji namen bivanja na osebni in planetarni ravni; v odnosu do narave, zemlje, vesolja … Takrat smo se s kolegi odločili, da bomo poiskali kraj, kjer bi lahko duhovnost živeli praktično, hkrati pa drugim ljudem omogočili, da nas obiskujejo in spoznajo različne vire sodobne duhovnosti, ki so bili tedaj v Jugoslaviji skoraj neznani.

Na Primorskem, v Šempasu, smo našli kmetijo, kjer smo se lahko naselili. V začetku nas je bilo skupaj z otroki dvanajst. Naše življenje je poznalo tri vidike: delali smo na poljih in v delavnicah, se preživljali z delom in dokazali, da se da hrano pridelovati naravno. Naša mala komuna je bila hkrati duhovno središče – ljudje so nas lahko obiskovali in z nami brezplačno bivali, delali, z nami risali ob večerih in spoznavali različne duhovne načine življenja. Tretji vidik Družine v Šempasu je bilo umetniško ustvarjanje. Izdelovali smo viseče skulpture iz naravnih materialov. Uporabljali smo volno, spredeno iz runa naših ovac, glino iz domače zemlje, lesene delce iz gozda in kovano železo – jaz sem se v vasi izučil za kovača.

 

Povezali ste se z elementarnimi bitji narave. So vas našla bitja, ali ste jih odkrili vi?

Med osmimi leti kmetovanja v naši skupnosti sem prišel v bližnji stik z naravnimi silami kot ovčji in kozji pastir, sejalec žita, med delom na vrtu ipd. Že takrat smo kmetovali ob zavedanju, da obstajajo elementarna bitja narave. O njihovem obstoju in njihovi odločilni vlogi pri življenju Zemlje sem izvedel, ko smo z družino leta 1971 obiskali škotsko komuno Findhorn. Člani tamkajšnje komune so svoje čudovite vrtove obdelovali v sodelovanju z elementarnimi bitji in ob tem skušali uveljaviti zavedanje o njihovem obstoju. Resnični stik z vilinskim svetom pa sem navezal šele nekaj let po tem, ko sem se začel ukvarjati z akupunkturo Zemlje. Takrat na akupunkturne točke krajine še nisem postavljal kamnitih stebrov, temveč sem uporabljal kovane igle. Ob tem sem najprej spoznal energije Zemlje in šele na tej podlagi tudi elementarna bitja kot glasnike njene zavesti. Opazil sem namreč, da ukvarjanje z zavrtimi pretoki življenjskih sil ne zadošča za zdravje prostora. Vloga Gajine zavesti, »utelešene« v elementarnih bitjih prostora, gora, rek, dreves itn., je za zdravje Zemlje še pomembnejša od vitalnih sil. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sem z njimi navezal trajen dialog. Ta koristi tudi njim, saj potrebujejo ljudi, da bi ponesli v svet glas o njihovem pomenu za življenje planeta. Zato je res, da so me ta bitja sama poiskala in postopno vpeljevala v svoj svet.

 

Kako je povezanost z nevidnimi zemeljskimi bitji spremenila vašo percepcijo, dojemanje resničnosti?

Svet praviloma vidim tak kot vsi drugi ljudje, hkrati pa znam menjati »zorni kot« gledanja; spreminjati sem se naučil raven dojemanja. Tako se zavestno »prestavim« v nekatere druge razsežnosti bivanja – kadar je to zares potrebno. Mislim, da je česa takšnega sposoben vsak človek. Spreminjanje ravni dojemanja je človekova naravna sposobnost, a je v dobi prevlade razumske logike v njem zatrta. Sam sem jo ob delu z naravo pri sebi obudil in o tej možnosti poučujem tudi druge, kogar pač zanima.

 

Ali to sposobnost ljudje na vaših seminarjih zlahka obudijo?

Vedno več ljudi je sposobnih občasno dojemati do zdaj za nas nevidne razsežnosti resničnosti. Tudi pomagati je mogoče. Razvijam preproste tehnike, utemeljene največ na človekovi sposobnosti imaginacije in tudi na zaznavanju po telesnih ali čustvenih odzivih. Težje se je naučiti, kako subtilne zaznave, ki dotekajo zavest v vsak trenutek, »prevesti« na zavedno raven. Če se ne prevedejo, ostajajo pogreznjene v podzavesti. Pri tem odločilno pomaga slikovni jezik podob, simbolov, barv, telesnih odzivov in intuicije.

 

Kdaj smo ta »jezik« pozabili?

Vzrok je čedalje intenzivnejše razumsko mišljenje in gledanje na svet v zadnjih treh tisočletjih. Kot ljudje smo se vedno bolj omejevali na eno samo raven dojemanja resničnosti. Tudi ta raven je pomembna, vendar v dojemanju nikakor ne bi smela biti na prvem mestu. Prvo mesto nedvomno pripada intuiciji, srčnemu občutku in pretanjenemu čutenju. Šele ko neko stvar dojamemo celostno, smeta v proces vstopiti logika in razumskost. Njuna naloga je, da subtilne zaznave prevedeta v razumljiv jezik, da jih naša zavest lahko pravilno ovrednoti in shrani. Tako postanejo subtilne zaznave nazadnje uporabne v vsakdanjem življenju ali pri ustvarjalnem delu.

 

Dandanes smo svoje dojemanje resničnosti res malce »obrnili na glavo« …?

Da, najpomembnejše stvari uvrščamo na zadnje mesto (smeh) … Novodobna družba nas na vsakem koraku in vedno bolj sili k razumskemu prijemu. A razum preprosto ni sposoben dojemati številnih vzporednih plasti in svetov resničnosti. Strah ga je njemu neznane moči življenja.

 

Še pred nekaj desetletji so starejši ljudje ta notranja občutja gojili …

Mislim, da smo med tem že prešli ničelno točko. Zanimanje za prostranstvo nevidnih svetov se zdaj nezadržno vrača. Novi rodovi so vse dojemljivejši za občutljive ravni bivanja in komaj prenašajo popolno oblast logike v sodobni družbi. Raje se prepuščajo nihilizmu, popivanju in mamilom. Hkrati se vse več ljudi skuša znebiti spon pretirano materializiranega sveta, se odpreti neznanemu, prisluhniti glasu srca, spoznati tisto, kar je onkraj logičnega.

 

Ste kdaj podvomili o resničnosti tega, kar vam sporočajo duhovna bitja?

Človek se postopno nauči razločevati resnično od navideznega, pravzaprav od lastnih projekcij. Za to obstaja nezmotljivo merilo. Resnično je le tisto, kar obstaja v danem trenutku. Prepoznati se da duha enkratnosti, ki spremlja vsako resnično doživetje. Resničnost namreč obstaja le v danem trenutku, ker vesolje vsak trenutek znova nastane. Zato je vsak trenutek nekoliko drugačno. Posledično prinaša vsako resnično dojetje nevidnih svetov s sabo trenutek čudenja. Srčna inteligenca ga je sposobna prepoznati kot znamenje, da je dojetje resnično.

 

Najbrž večrazsežnostno zaznavanje resničnosti prinaša zanimivejše življenje? Ali ga živite vsi v družini?

Srečo imam, da živim v družini, ki se zanima za podobne vsebine. Sodelujemo in si pomagamo. Povezan sem tudi s širšo družino, ki je razpredena po svetu kot Omrežja za življenje (LifeNet). Ob različnih priložnostih se srečujemo in sodelujemo pri skupnih projektih.

 

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se ljudem zaradi svojega načina življenja zdeli čudaški?

Vloga umetnika se res lahko dojema kot nekaj čudaškega. Odločilno je, da umetnik svoje vnaprej dane svobode ne izrablja za sebične namene. Gledam, ali so morda nekateri vidiki življenja v svetu zatrti ali namenoma skriti in tja usmerjam svoje delo, da bi spodbudil spremembo. Posledica je neprenehno spopadanje s silami, ki nočejo videti človeka svobodnega in odprtega za večrazsežnostno naravo bivanja. Navsezadnje pa je agresija tako imenovanih nasprotnih celo pozitivna reč, saj te človeku nehote razkrijejo njegove šibke točke. Tako vem, kaj moram pri sebi še počistiti in kam je treba usmeriti korak.

 

Ljudi učite, kako naj začutijo energijska bitja, energijo narave itn. Kaj se lahko zgodi, če več ljudi spet pridobi ta zatrti naravni občutek in ga vsak dan goji?

Verjamem, da bi stopnjevana občutljivost ljudi pomenila resnično revolucijo na poti človeštva. Odprla bi se nam možnost za ustvarjalno sodelovanje z zavestjo Zemlje in narave, s katero dandanes nimamo niti stikov. Od narave le bolj ali manj nasilno jemljemo, kar potrebujemo, skoraj ničesar pa ji ne vračamo – ljubezni in hvaležnosti zanesljivo ne. Obtoka sil med nami ni. V trenutku, ko se bomo kot planetarna kultura začeli pogovarjati z naravo in elementarnimi bitji, se bodo življenju odprle nepredstavljive možnosti. Ne bomo več potrebovali »tehnične navlake«, saj je v sodelovanju z bajno zavestjo Zemlje mogoče ustvariti vse, kar za življenje zares potrebujemo. Vem, da si Zemlja in narava želita in se veselita sodelovanja z nami. Ljudje prinašamo v njun svet kakovost svobodne ustvarjalnosti in izkušnjo svobodne duhovnosti.

 

Potem ko bomo čutili elementarna bitja Zemlje, najbrž ne bomo več mogli škodovati Zemlji, jo raniti …?

Kaj takega bo postalo nevzdržno, ker bo človek na sebi občutil, kaj pomeni, če rani drugo bitje. Danes tega večinoma še ne občutimo, zato si lahko privoščimo, da škodujemo naravi, Zemlji, čeprav smo kot utelešena bitja v resnici del obeh.

 

Kdaj bo takšno večrazsežnostno dojemanje življenja na Zemlji prevladalo?

Spremembe prihajajo hitreje, kot si mislimo. Zasuk ni odvisen le od človeka, temveč predvsem od kozmičnih ciklov. V zadnjih petnajstih letih opazujem, da se Zemlja prebuja k svoji večrazsežnostni naravi in človeka spodbuja, da bi šel v korak z njenim procesom. Gledam, kako se elementarna bitja preobražajo, da bi se nam, ljudem, lahko približala in nam pomagala narediti korake iz svoje otopelosti. Težave, ki jih doživljamo v okolju, nas urgentno kličejo k spremembam v sebi. Življenje se ne bo pustilo stisniti v kot. Vliva nam pogum, ko stojimo pred vrati velikih sprememb, simboliziranih z letnico 2012.

 

Kako živite s svojo duhovno in energijsko rahločutnostjo v svetu, ki ni posebno rahločuten?

S tem nimam posebnih težav (mobitel, računalnik, letalski poleti itn.), saj skušam živeti utelešeno duhovnost. Zanima me, kako se duhovnost lahko utelesi v vsakem danem položaju. Če je človek povezan s svojim božanskim jedrom, ni povsem odvisen od tega, kar se godi okoli njega. Nič manj pomembno ni biti zasidran v središču Zemlje in ohranjati notranji mir. Pa sodelovati je treba s tokom sprememb v sebi in vesolju življenja.

 

xxx

Marko Pogačnik se je rodil leta 1944 v Kranju. Diplomiral je leta 1967 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. »Na pot umetnosti sem stopil že prej, s prvo razstavo v Kranju leta 1962,« pravi. »Začel sem z avantgardnimi prijemi, zanikujoč tedanja merila v umetnosti. Sledilo je sodelovanje s skupino OHO. Razvijali smo nove oblike neposrednega umetniškega izražanja: konceptualno umetnost, performans ali delo z naravo (land art). To nas je pripeljalo do srečanja z ekologijo in duhovnostjo.«

Kako se je moj sogovornik poučil o duhovnih resnicah? »V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja smo se v sklopu komune v Šempasu odločili navezati stik s sodobnimi duhovnimi gibanji. Prej ni nihče vedel, da obstajajo, ker je bil dotok informacij s tega področja očitno prikrito cenzuriran. Obiskali smo novodobno skupnost Findhorn na Škotskem, središče antropozofskega gibanja v Dornachu v Švici in v Köbenhavnu srečali mladega indijskega guruja Maharadžija. Srečanje s tem gurujem nas je naučilo, da moramo varovati svojo osebno duhovno svobodo. Izkusili smo ustvarjalno impotenco, kadar se človek odpove duhovni avtonomiji. Tedaj sem se odločil, da ne bom sledil kakšnemu učitelju, temveč se bom učil od življenja in njegovih neštetih ustvarjalnih možnosti.«

Zanima ga takšna oblika duhovnosti, pri kateri človek posluša notranji glas in samostojno oblikuje svojo duhovno pot. »Poleg meditacij in ustvarjalnih oblik obredov razvijam holografske vaje. Nastanejo tako, da mi kraji ali njihova elementarna bitja pokažejo nekatere telesne gibe, češ, če bi ljudje take vaje vadili, bi lahko poglobili občutljivost in povezanost z naravo. Vse moje delo je utemeljeno na človekovi svobodni in hkrati odgovorni ustvarjalnosti.«

Deluje doma in v tujini, ukvarja se predvsem s celostno ekologijo, imenovano tudi »geomantija«, pa z litopunkturo (akupunkturo Zemlje) in umetniškimi projekti. »Delujem tako rekoč po vsem svetu, največ v Evropi, predvsem v nemško govorečih deželah – te so najbolj sprejemljive za nove oblike odnosa do narave, Zemlje in vesolja. Nisem niti ‘zdravilec zemlje’ niti geomant v srednjeveškem pomenu besede. Ukvarjam se z nečim, kar še nima imena. Sam imenujem to ‘geokultura’, kot kultura prihodnjega sožitja z Zemljo, naravo in njunimi bitji. Sodobna ekologija se zanima predvsem za snovno raven narave, naša civilizacija pa z vojnami in neuravnoteženimi posegi v naravo povzroča rane v okolju, tudi na vitalnoenergijski in duhovni ravni. Zato iščem načine, kako bi ekologijo poglobil, da bi lahko delovala tudi na teh subtilnejših ravneh. Tako razvijam neko srednjo obliko med umetniškim izražanjem in ekološkim delovanjem.«

Ob svojem delu je Marko Pogačnik napisal več kot dvajset knjig, prevedenih v številne jezike. V slovenščini so med drugimi izšle: Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja, Ko se boginja vrne, Moč Zemlje in Kristusova navzočnost, Draga Zemlja, kako ti gre?, Skrivno življenje Zemlje. Leta 1991 je za razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2008 pa nacionalno nagrado za likovno umetnost – Jakopičevo nagrado.

Poučuje v različnih šolah geomantije in osebnega duhovnega razvoja v Nemčiji, na Madžarskem, v Avstriji, Združenih državah Amerike, Italiji, in pri slovenskem Društvu za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA iz Ljubljane. »Nekateri gledajo na Zemljo in njena elementarna bitja kot na območje nižje vrste duhovnosti. Ne strinjam se. Zemlja je kot Gaja, torej kot kozmična zavest, dokazala veljavnost svoje duhovne poti že s tem, da je omogočila razvoj življenja v razmerah materije. Nam, ljudem, in drugim duhovnim bitjem je omogočila utelešenje v materiji in s tem razvoj vesolja nepredstavljivo širokih razsežnosti.«

 

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, julij 2012, št. 275

Fotografija: Elena Danel