Stanislav Grof, eden največjih živečih psihiatrov, je z raziskavami holotropskih stanj zavesti krepko prevetril materialistični znanstveni pogled na svet in zasnoval novo globinsko kartografijo človeške duševnosti. Področje psihiatrije in psihologije je razširil tudi na prenatalno, perinatalno in transpersonalno psihologijo ter jo skupaj z Abrahamom Maslowom in Antonyjem Sutichem utemeljil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Napisal je več kot 150 strokovnih člankov in 22 knjig, in te so prevedene v številne svetovne jezike. Izsledke svojega več kot petdesetletnega delovanja, v katerem je povezal transpersonalno psihologijo, mistično tradicijo sveta, antropologijo, vzhodne duhovne prakse in nova spoznanja o zavesti, je na evropski turneji predstavil letošnjega oktobra v Preddvoru in Zagrebu. Na Otočcu je vodil delavnico holotropskega dihanja, poseben seminar pa je namenil tudi smrti in umiranju.

Rodil se je leta 1931 in v Pragi študiral medicino in psihiatrijo. Leta 1965 je doktoriral iz medicine, leta 1967 pa je bil kot profesor psihiatrije povabljen na Univerzo Johna Hopkinsa v Baltimoru v Združenih državah Amerike. Pozneje je postal direktor v Psihiatričnem raziskovalnem centru ameriške zvezne države Maryland. Po odpravi psihedeličnih terapij je delal na Inštitutu Esalen v Kaliforniji in raziskoval svoje zamisli vse do leta 1987. Tam je z ženo Christino utemeljil terapijo holotropskega dihanja kot tehniko pomoči pri osebnostnem in duhovnem razvoju. Zdaj predava na Kalifornijskem inštitutu integralnih študij in gostuje kot profesor na več univerzah v Združenih državah Amerike.

Začetni poskusi

Njegovo potovanje v svet nenavadnih stanj zavesti se je začelo s poskusi s psihoaktivnimi snovmi. Iz tega je z leti razvil teorijo in prakso, obe se še zmeraj uporabljata v tovrstni psihoterapiji. Med drugim je raziskoval tudi terapevtski učinek LSD-ja in tudi sam s kombinacijo LSD-ja in močne stroboskopske svetlobe doživel kozmično izkušnjo enosti z vesoljem. Delal je tudi poskuse s senzorično deprivacijo v temi v zaprtem bazenu z vodo v psihiatričnem raziskovalnem centru v Marylandu, kjer so bile podobne razmere, kakršne ima zarodek v maternici. Sodeloval je s šamani v Severni in Južni Ameriki, v Mehiki, severni Japonski, se udeleževal obredov s psihedeličnimi gobicami in drugimi naravnimi psihoaktivnimi rastlinami, kot so pejotl, kanabis, ayahuasca, mušnica …

Na njegovo delo je vplivalo tudi prijateljevanje z mnogimi duhovnimi učitelji, jogiji, sufiji in drugimi. Z ženo Christino sta razvila transpersonalno psihoterapevtsko metodo − holotropsko dihanje, in zdaj ga poučujeta na delavnicah po vsem svetu. V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta začela usposabljati še druge ljudi, ti so si pridobili certifikat in vodijo svoje delavnice.

Téma, ki ji je namenil večino svojega življenja in je bila, kot je dejal, njegova strast, poslanstvo in poklic, so spremenjena stanja zavesti. Ta imajo namreč zdravilne, transformacijske in evolucijske zmožnosti. Ko je ugotovil, da za tovrstne izkušnje ni ustreznega izraza, se je odločil, da jih bo poimenoval holotropska stanja zavesti. To je sestavljenka iz grških besed: holos pomeni cel, tropein pa ‘gibati se v smeri nečesa’. Holotropski pomeni − prizadevati se za celostnost.

Že več let opozarja na ceno, ki jo zaradi pretirane usmerjenosti navzven in pomanjkanja zanimanja za duhovnost plačuje zahodna civilizacija. Meni, da je treba duhovnemu iskanju, ki močno vpliva na življenje vsakega posameznika in družbe, nameniti več pozornosti in mu znova dati legitimnost. Sodobne industrijske civilizacije vse bolj pozabljajo, kako pomembno si je prizadevati za celostnost. V vsakdanjem življenju ljudje čedalje bolj dojemamo sebe le kot del tega, kar smo, in tako gledamo tudi na svoje duhovne zmožnosti. Hindujci pravijo, da nismo le ime in oblika, telo in ego, temveč je naše najgloblje bistvo iskra božanske ustvarjalne energije, imenovana atman. Z vadbo joge in drugih metod lahko izkusimo, kaj v resnici smo. To ni le verjetje ali nekakšna zabloda, temveč resnična izkušnja, ki jo lahko doživimo vsi. Treba se je poistiti z atmanom, spoznati, da je naša energija identična z energijo, ki je ustvarila vesolje. Upanišade, sveti spisi, svetujejo, naj se sprašujemo, »kdo sem jaz«. Odgovor je »tat tvam asi«, to pomeni, »ti si to«, tvoja najgloblja narava je namreč božanska. Muktananda, sidhi jogi, je rekel: »Bog prebiva v tebi kot ti.«

V budističnih spisih je zapisano, da je vsak posameznik buda, po konfucionistični tradiciji so nebesa, zemlja in ljudje isto, po krščanski mistični tradiciji pa »Oče, ti in jaz sva eno«. Tudi Mohamed je dejal: »Kdor pozna sebe, pozna Gospoda.« »Razodetje o poistenju posameznika z božanskim je najgloblja skrivnost vseh poglavitnih mističnih tradicij,« pojasnjuje Grof, ki mu je misticizem bližji kakor religije, saj prevladujoče religije navadno ne podpirajo tega, da lahko človek najde božansko v sebi. Da bi to našel, ne potrebuje posrednikov, mistiki so neposredno povezani z Bogom. Znano je, da v preteklosti niso razumeli ljudi, ki so doživeli poistenje z Bogom, veliko jih je tudi slabo končalo, zlasti med inkvizicijo.

 Patologiziranje mističnih izkušenj

Implikacije Grofovih izkušenj in opažanj so spremenile pojmovanja v sodobni psihologiji in psihiatriji. Po revolucionarnosti so njegovi pogledi primerljivi z velikimi spremembami v razumevanju sveta, ki so se zgodile v fiziki v prvih treh desetletjih 20. stoletja, ko so od Newtonove teorije in Einsteinove teorije relativnosti prešli na kvantno fiziko. Zanimivo je, da so transpersonalno psihologijo in njene raziskave veliko bolje sprejeli fiziki kakor psihologi in psihiatri. Transpersonalna psihologija je zdaj četrta smer akademske psihologije, njen osrednji koncept pa je samotranscendiranje in razvijanje globljega in širšega občutka identitete ter prizadevanje za združenje s celoto. Stanislav Grof je bil član manjše skupine, ki je oblikovala načela transpersonalne psihologije. Takole pravi: »S proučevanjem smo ugotovili, da ni bil vsak ustanovitelj religije shizofrenik in tudi nismo patologizirali vse obredne in duhovne zgodovine človeštva … Tradicionalna psihiatrija ne pozna pojma mistične ali duhovne izkušnje, takšne izkušnje pojmuje kot nekaj bolezenskega, posameznika, ki jih doživlja, pa ima za bolnika. Zato je nova psihologija smiselna, ker vse te izkušnje upošteva in jih ima za nekaj normalnega.«

Z ženo Christino sta razvila holotropsko dihanje, s katerim lahko ljudje pridejo v globlji stik s svojim sebstvom in doživijo duhovno izkušnjo, ne da bi za to potrebovali psihoaktivne snovi. »Pri holotropskem dihanju pravimo, da holotropska stanja aktivirajo samozdravilno inteligenco. Namesto da vam terapevti ponujajo interpretacije, čudovite vpoglede, raje aktivirajte svojo samozdravilno moč. Terapevt naj postane samo spremljevalec pustolovščine in podpira proces, ki poteka. Zanaša naj se na samozdravilne sposobnosti stranke. Telo namreč že ve, kako kaj storiti. Nekaterim ljudem se zdi takšno zdravljenje, ko terapevt sodeluje s procesom, ki že poteka, zelo ‘žensko’. Odtis, vzorec zdravljenja je že navzoč.«

Holografsko polje akaše

Stanislav Grof zelo poudarja pomen vpliva travme ob rojstvu. Vsi procesi ob rojstvu in vse, kar človek doživi kot zarodek v maternici, se mu namreč vtisne v spomin in vpliva na njegovo duševnost. Poleg tega je Grof vpeljal v zdravljenje še pojem transpersonalnega. Med transpersonalne izkušnje uvršča širok razpon izkušenj, od istenja z drugimi ljudmi, izkušanja skupinske zavesti, istenja s pripadniki drugih vrst in še marsikaj. V človeški zavesti je namreč zapisano vse, kar se je zgodilo v zgodovini, v vesolju. Pri tem se je oprl na teorijo Ervina Lasla, teoretika, ki živi v Pisi v Italiji, po rodu pa je Madžar. Ta je vzel iz indijske filozofije koncept polja akaše in ga prenesel na človeško duševnost. Akaša je subatomsko polje, kjer je vse, kar se je zgodilo v svetu, posneto kot hologram. »Zato se je v holotropskih stanjih mogoče znajti na primer v starodavnem Egiptu, med francosko revolucijo ali v času samurajev,« trdi Grof. Po naziranjih transpersonalne psihologije vzrokov čustvenih in psihosomatskih motenj ni treba iskati samo v otroštvu, izvirajo lahko tudi iz drugih inkarnacij, drugačnih pravil in zakonitosti, arhetipskih mitoloških pravil, biogenetske povezave z živalskimi predniki itn. » Če želimo odpravljati težave, se moramo oddaljiti od zgodnjega in poznejšega otroštva, kajti ozadje, iz katerega težave izvirajo, je veliko širše. Z rojstvom je povezan močan zdravilni terapevtski mehanizem in prav tako izkušnja preteklih življenj, izkušnja enosti z drugimi ljudmi, enosti z naravo, z vesoljem, če si oseba dovoli, da to povsem izkusi in integrira. Žal v naši kulturi zaradi tovrstnih izkušenj ljudi pošiljajo k psihiatrom. Ti jim predpišejo pomirjevala in tako ostane izkušnja nedokončana.«

Med različnimi vrstami transpersonalnih izkušenj je tudi istenje z živalmi. »Lahko se poistiš z orlom in občutil boš, kako je, če si orel. Svet boš videl tako, kot ga vidi ta plenilska ptica. Razumeš, kako letiš, kaj počneš s krili, torej dobiš popolnoma novo informacijo o nečem, o čemer nisi nikoli razmišljal … «

Zavest seže lahko vse do celične ravni. Ljudje so v holotropskem stanju izkusili tudi spočetje, združitev jajčeca in semenčice in proces fuzije, zlitja. »Na eni od konferenc prenatalnega psihološkega združenja je terapevt, ki je delal regresijo, poročal o svoji izkušnji spočetja. Spoznal je, da jajčece ni pasivno. Navadno mislimo, da potuje le semenčica. Terapevt pa je doživel, da je jajčece kakor ameba, ki posega v svoje okolje in nekako sodeluje pri izbiri semenčice. Takšna trditev je bila tedaj, ko jo je izrekel, v nasprotju s trditvami medicinske znanosti. Štiri mesece pozneje so na inštitutu v Stockholmu pri snemanju spočetja z elektronskim mikroskopom dobili prve posnetke, na katerih je bilo videti, kako jajčece posega v svoje okolje.«

Zavest ne nastaja v možganih

Stanislav Grof je v svojih raziskavah dobil pomembne dokaze za trditev, da zavest ne izvira iz možganov. To je pomembno zlasti za razumevanje procesa umiranja in preživetja zavesti po smrti, saj njegova opažanja podpirajo domnevo, da človeška zavest preživi telesno smrt. Izdelal je novo kartografijo duševnosti, ki je zelo pomembna za razumevanje smrti. »Tradicionalna psihologija in psihiatrija domnevata, da je zavest posledica kompleksnih nevrofizioloških procesov v možganih. Zelo malo ljudi je spoznalo, da za to ni pravih dokazov. Obstajajo samo dokazi, da so stanja v zavesti povezana z dogajanjem v možganih. Če imate na primer tumor v temporalnem delu možganov, se spremembe v zavesti, ki se pojavijo kot posledica tega tumorja, razlikujejo od sprememb, ki nastanejo ob tumorju v sprednjem delu možganov ali kje drugje.«

Da bi bolje razumeli, kako gleda na zavest, uporabi Stanislav Grof za zgled televizijski sprejemnik. »Ko nastanejo okvare v televizijskem sprejemniku in motnje v sliki in zvoku, dobri tehniki tako kot nevrologi ugotovijo, kje je okvara v napravi, jo popravijo in potem spet lahko gledamo televizijski spored. Ali to pomeni, da nastaja televizijski spored v televizijskem sprejemniku? Seveda ne … Sprejemnik spored samo prenaša, toda spored nastaja nekje drugje. Enako velja za možgane in zavest.«

Raziskave zavesti, ki so jih opravili transpersonalni psihologi, kažejo, da zavest zmore stvari, ki jih možgani ne zmorejo. Najzgovornejša so pričevanja klinično mrtvih ljudi. Med operacijo jim je zastalo srce, njihova zavest pa se je izvila iz telesa in opazovala dogajanje izpod stropa, se odpravila v drugo sobo iste stavbe, šla skozi strop … Klinično mrtvi ljudje, ki so bili slepi in torej niso nikoli nič videli, so v posmrtnem stanju opazovali svet in potem, ko so se povrnili v zemeljsko življenje, natančno opisali vse, kar so videli.

Že Carl Gustav Jung je trdil, da zavest ni nekaj, kar je v naših glavah. Govoril je o animi mundi, duši sveta, kozmični zavesti. Naša običajna zavest je nekakšen izsek, del te kozmične matrice, meje med našo individualno zavestjo in kozmično pa lahko transcendiramo, presežemo.

Izkušnja istenja s telesom je, kot ugotavlja Stanislav Grof, vsekakor omejena, saj nismo zgolj telo, naše bivanje je veliko širše, naša identiteta pa abstrakten vzorec, ki vodi snov in podpira njen dinamični proces. »Celice umirajo, rojevajo se nove, in po dveh letih se obnovijo ne le mehki deli, temveč tudi kosti in hrustanec. Če vas bom srečal čez dve leti, ne bo v vas nič od snovi, za katero mislite, da vas gradi zdaj. Kdo smo torej, če nismo iz snovi? Smo vzorec, ki mu uspeva voditi snov. V programu je, da se spreminjamo, lasje sivijo, a ljudje smo bolj ali manj prepoznavni. Ta abstraktni vzorec nas določa, kdo smo, vse drugo so kombinacije, ki se povezujejo in ustvarjajo človekovo telo. Ampak naša prava identiteta je abstraktni vzorec. Z izkušanjem smrti in rojstva staro umira in nastaja novo. To je dinamičen proces,« pojasnjuje Stanislav Grof.

Njegova velika zasluga je, ne le da se je pogled na človeško identiteto razširil, temveč tudi, da so se premaknile meje v znanosti. »Če človek dela s holotropskimi stanji, se izkušnje širijo, ljudje prej ali slej začnejo presegati spomine na rojstvo in na plan pridejo izkušnje, za katere so značilna neka čustva, telesna občutja, povezana s kolektivnim nezavednim.« Ljudje lahko izkušajo tudi vzorce, ki izvirajo iz arhetipov. Ko se znajdejo v brezizhodnih položajih, lahko, denimo, izkušajo nekatere mitološke like, ki ponazarjajo trpljenje, kot Sizifa, Tantala … V holotropskih stanjih popolno in zavestno podoživljajo svoje rojstvo. Lahko zagledajo tudi arhetipska božanska in demonska bitja, veliko Mater boginjo iz različnih kultur, božanstva, pava, mavrico … Vse to lahko najdemo tudi v eshatološki mitologiji, ki je povezana s posmrtnim potovanjem duše. Prav v holotropskih stanjih zavesti lahko ljudje, še ko so živi, raziskujejo območja, ki jih sicer izkusimo po smrti, obiščejo bardo (vice in pekel), o katerem govorijo Tibetanci, doživijo prejšnja življenja, in to je tudi bistvo verovanja v reinkarnacijo in preživetje zavesti po smrti. »Za ljudi, ki imajo veliko holotropskih izkušenj, je zavest integralni del vesolja. Vzhodnjaške filozofije govorijo o kozmični zavesti. Lažje je razumeti vesolje kot ustvarjeno navidezno resničnost z orkestracijo izkušenj zavesti, kakor si predstavljati, kako snov ustvari nekaj takega, kot je zavest.« Stanislav Grof je z novo kartografijo človeške duševnosti in novo paradigmo zavesti bržkone znanilec ne le nove holistične znanosti, temveč tudi prihodnosti človeštva, ki bo morda nekoč le dojelo, da je v bistvu povezano.

Andreja Paljevec; objavljeno v reviji AURA št. 291, november 2013

Fotografija: www.kylestaylor.com