Pred dobrimi petnajstimi leti je Božidar Darko Verbe zapustil »staro življenje« in začel živeti »na novo«. Preobrazba, ki jo je ob tem doživel, se sicer ni zgodila čez noč, trajala je več let, a Darko si je zanjo pogumno in neomajno prizadeval. Čeprav je na »novi poti« doživljal preskušnje, ni nikoli omahoval … Verjel je, da se mu bo njegovo hrepenenje izpolnilo in bo povsem zaživel.

 Preden si je hudo poškodoval gleženj in obležal v bolnišnici, je imel občutek, da je življenje teklo »mimo njega«, da je v njem nečesa manjkalo, da ni bilo takšno, kot bi moralo biti. Čeprav je delal in živel podobno kot vsi ljudje, se mu je zdelo, kot da ne bi živel. Potem ko je zaradi poškodbe negibno ležal v bolnišnici, pa je imel dragocen čas, da je lahko dobro razmislil, ali si sploh še želi živeti tako kot prej … Spoznal je, da »po starem« ne more več in da je bila prav huda poškodba gležnja zelo resno opozorilo (zdaj ve, da mu je to opozorilo »poslala« njegova duša), naj popolnoma spremeni življenje in sebe.

Na pragu novega

Zavedel se je, da se mora v svojem življenju popolnoma preobraziti. Ni pa vedel, kako mora zaživeti, kje naj začne »novo življenje«. Prav zato je veliko molil, najprej v bolnišnici, potem pa tudi doma in prosil Boga, naj mu pokaže, kam ga pelje nova življenjska pot. Zavedal se je, da je na pragu nečesa novega … Novega, kakršnega ni poznal. Zdravniki in kirurgi iz Trbovelj so poskrbeli, da je okrevanje potekalo zelo dobro, sam pa je vložil veliko truda, volje in moči ter miselnih in molitvenih vzorcev, da se je zdravje izredno hitro izboljšalo. »Molil sem za ozdravitev gležnja, telesa, za ozdravitev vsega življenja. Poleg tega sem odšel za ves mesec na morje in tam več ur na dan plaval. Potem sem sčasoma začel voziti kolo, pozneje začel hoditi, sprva počasi, nazadnje pa sem začel teči.«

Nekega dne, medtem ko je bil še doma na bolniškem dopustu, je stopil na balkon. Spet je molil z dvignjenimi rokami in prosil Boga, naj mu vendarle pomaga najti novo življenjsko pot, nove cilje, za katere se mu bo zdelo vredno živeti. Občutil je izjemno močno voljo – zahrepenel je, da bi lahko postal to, kar je, saj ni mogel več živeti »mimo sebe«, neresnično. »Gledal sem v nebo in goreče molil. Nenadoma sem osupnil, saj sem zagledal neverjeten prizor, čudež: na nebu sem opazil velikansko žarečo kroglo, ki mi je prihajala naproti. Vrtela se je levo in desno, opazoval sem jo in še bolj molil … Krogla se mi je naglo približevala, občutil sem njeno močno energijo. Ko se mi je zelo približala, sem se zelo prestrašil, saj nisem vedel, kaj se mi bo zgodilo, če se mi bo povsem približala. Koliko se mi bo sploh približala? Bo padla name? Bila je namreč velikanska …! Ko se je krogla s svojo izjemno močjo skoraj povsem približala bloku, kjer sem tedaj živel (od njega je bila morda oddaljena še sto metrov), me je silovito vrglo z balkona, padel sem v kuhinjo, tam sem se znašel na tleh.«

A v njegovem življenju je nenadoma zasijala luč. Zaznal je, da je bilo to, kar se mu je zgodilo, znamenje njegovega preroda. Vedel je, da je bil zdaj zares na pragu začetka drugega, novega življenja. Zaradi tega dogodka je dobil izjemno samozavest, voljo in moč za nove odločitve in dejanja. Srce in duša sta mu »prepevala«, v sebi je občutil resnično srečo: »Potem so se mi začele stvari v življenju samodejno dogajati,« pravi. »Prijatelj Gabrijel mi je stal ob strani v dobrem in slabem, posebno ob velikih spremembah, saj te niso bile vedno lahke in prijetne. Priskrbel mi je novo delo, tako sem imel vedno dovolj denarja, da sem se lahko udeleževal številnih zdravilskih tečajev, se šolal. Zelo dragocena je bila pomoč staršev, sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so mi pomagali stopati na novo pot in mi zvesto stali ob strani. Opravil sem različne zdravilske tečaje, med drugim sem postal mojster reikija, se izšolal za bioenergetika in bioenergoterapevta in se usposobil še v številnih drugih zdravilskih tehnikah. Dokončal sem tudi srednjo šolo. Za to sem porabil nekaj let, vendar sem vse, kar je bilo treba storiti, opravljal z izjemnim zanosom in veseljem. Po naključju sem se srečal s številnimi ljudmi, ki so mi tako ali drugače pomagali. Končno sem imel občutek, da živim svobodno. Vmes pa sem že zdravil, najprej najbližje in prijatelje, potem pa tudi druge, saj so me ljudje našli kar sami, govorice o mojih terapijah so se razširile med njimi, čeprav nikoli nisem objavljal nobenih oglasov.«

Molim za vse

Deloval in šolal se je tudi na Hrvaškem. Zelo ga je spodbudilo prav ozdravljenje nekega gospoda, Hrvata, ki je iskal ozdravitev svojega srca že vsepovsod, a zaman; Darkovo zdravljenje pa mu je prineslo popolno ozdravitev.

Sicer pa moj sogovornik meni, da je energija, s katero zdravi, posebna, saj seva »moč duše«. Je duhovna energija, in ta se je pojavila skupaj s prebujenjem njegove duše. »Zanimivo je tudi, da sem od takrat, ko sem doživel čudežno prebujenje, zelo redkokdaj utrujen, zato sem nenehno dejaven.« Opoldne, ko je sonce najviše, odide na samoten hribovski kraj ali v prazno cerkev in moli z dvignjenimi rokami. Pravi, da so tako molili tudi severnoameriški Indijanci, ti so mu še posebno blizu. »Več ur na dan molim, poleg tega vsak dan dve ali tri ure tečem ali hodim po hribih. Ko je sonce najviše, sem vedno zunaj. Sonce imam neizmerno rad, celo sredi najhujše poletne vročine ostajam zunaj, in če sem na morju, prav takrat molim in tečem po plaži. Pozimi pa hodim večkrat na teden v savno. S partnerico tečeva na maratonih, konce tednov preživljava v gorah ali pa na obali in tam navadno vsak dan vsaj tri ure pešačiva ob njej. Zelo dragocene trenutke preživljam s hčerko Marijo, na katero sem zelo ponosen in mi daje upanje za prihodnost. Skušam ji prikazati čarobno plat življenja in biti dober, zgleden oče.«

V sebi imamo brezmejno moč

Moj sogovornik pravi, da njegovi someščani niso mogli verjeti, da se je tako zelo spremenil: »Večkrat mi kateri od njih pravi, da ima občutek, da sem postal povsem drugačen človek,« razlaga smeje. »Da se mu zdi, da sem bil prej nekdo drug … A prepričani so, da se to dogaja le redkim ljudem … (smeh) Res, tudi moj značaj in videz sta se izjemno spremenila!«

Darko verjame, da takšne spremembe lahko doživi vsakdo, le želeti si jih mora in si zanje zelo prizadevati. Prepričan je, da vsi hranimo v sebi brezmejno moč in neizrabljene zmožnosti. Zato ljudem ne pomaga le pri zdravljenju bolezni, marveč jih tudi podpira pri dobrih življenjskih spremembah. »Večkrat ljudem rečem: Poslušajte svoje srce, ne glede na to, kaj vam pravi razum ali svetujejo drugi ljudje. Ko namreč sklenemo: Poslušal bom svoje srce in vedno naredil le to, kar mi bo velelo, naredimo stvari prav, vsaj devetindevetdesetodstotno. Ko se popolnoma predamo svojemu življenjskemu poslanstvu, se začno stvari ‘odpirati’ in neverjetno naglo uresničevati.«

Moj sogovornik je res nenavaden človek – človeka začuti že »na daljavo«, vidi mu v dušo in mu o njem pove tisto, kar ostaja drugim skrito. Verjame, da so takšne nadnaravne sposobnosti dane vsem. Tudi on si ni zanje posebej prizadeval, nadnaravni darovi zdravljenja, jasnovidnosti in jasnočutnosti so se pojavili spontano. Prepričan je, da so vzniknili zaradi njegove popolne preobrazbe: »Pojavili so se, ko sem začel živeti ‘sebe’, svojo resničnost. Prišli so, ker sem neomajno vztrajal na ‘novi poti’, ker sem poslušal srce, čeprav sem začel tako rekoč ‘iz nič’ in kljub oviram nisem odnehal.«

Ljudje, ki so zaradi Darkovega zdravljenja ali molitve doživeli res čudežne ozdravitve, so seveda presenečeni in srečni – povrnili so se jim vid, sluh, radost itn. Moj sogovornik pa o teh čudežih govori le malo, pravi le, da je lepo, če so ljudje zadovoljni: »Saj sem tudi jaz zadovoljen, če sem jim lahko pomagal z energijo, ki se pretaka skozme. Veste, v življenju je najbolj bistvena stvar ljubezen, ki jo čutimo v človekovi notranjosti, lepota njegove duše. Ne smemo se toliko meniti za človekovo zunanjost, bolj se osredinimo na njegovo notranjost. V številnih ljudeh, ki so bili morda na videz stari ali predebeli ali bolni itn., sem velikokrat našel zelo lepo dušo …! Tudi ko imamo nekoga radi, se ne ozirajmo na njegovo zunanjost, ne glede na to, koliko se ta sčasoma spremeni. Ljubimo ga zaradi njegove čudovite duše in bomo z njim srečni.«

Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: Elena Danel