Rok Terkaj – Trkaj je mlad fant z veliko modrostjo in srčnostjo. Medtem ko s svojimi raperskimi »komadi« osvaja Slovenijo, študira tudi teologijo in veruje v človeka z veliko začetnico: »Človek z veliko začetnico je nekdo, ki sledi svojim vizijam, sanjam in hrepenenju in je za to pripravljen žrtvovati marsikaj, pa vendar ne na račun bolečine drugega. To je človek, ki vsak dan raste; in ko je na neki stopnji rasti, znanja ne zadržuje le zase, temveč ga deli med druge. Raje daje kakor jemlje, zna nadzorovati svoja čustva ter govori preudarno in modro.«

 

Si »apostol« rapa za mlade (pravkar izdana zgoščenka Rapostol) Zakaj Rapostol?

Rapostol mi pomeni mojo nalogo, se pravi rapanje, zmišljevanje dobrih rim, dobrih »punchlinov« – udarnih besednih zvez, in s tem tudi prinašanje veselja sebi in s to nalogo drugim. Zelo všeč mi je odlomek iz Biblije, ki gre takole: »Zmeraj se veselite« (1 Tes 5,16).

 

Teologija, ki jo študiraš, se dobro ujema z apostolatom – duhovnim poslanstvom, nalogo. Kaj je tvoja duhovna naloga?

Predvsem to, da govorim mladim poučno in hkrati zabavno. Če pa tudi kakšen dedek sliši dober verz, menim, da ne bo nič narobe (smeh).

 

Kako vidiš svoje duhovno poslanstvo v Cerkvi in med mladimi kot pevec, še posebno med tistimi mladimi, ki iščejo dobre in prave poti?

Skušam biti čim bolj življenjski. Menim namreč, da so vsa pravila in tradicija do neke mere super, ker rabijo za pogled v preteklost, kot varovalni mehanizem v tem podivjanem svetu, kot etična in moralna opora, da se lahko oprimemo nečesa stabilnega; pa vendar mora biti obenem v teh tradicionalnih okvirih tudi življenje. To je tisti sok, ki naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo pa ima voljo, da bi vsak dan poslušal suhoparne in dolgočasne pridige?! Raje si dam slušalke v ušesa in poslušam dober komad na radiu!

 

V svojih besedilih (izdani zgoščenki: V času enga diha, 2004; Rapostol, 2007) razmišljaš globoko in ponujaš neko vedenje o pravih in dobrih poteh za mlade in manj mlade. Katere so zate dobre in prave poti?

Ko je babica ležala na smrtni postelji, se je sklonila k meni in rekla: »Vnuk, pridi malo bliže.« Potem je govorila: »Vedno sta v življenju dve poti. Prva je posuta z rožicami in je zelo lepa, druga pa trda, pokrita s kamni. Po tej trdi pojdi, če hočeš biti v življenju srečen in uspešen.« Ta trda pot je bila značilna pri mojem delu v studiu. Dokler nisem bil stoodstotno zadovoljen s svojim izdelkom, nisem odnehal. Napisal sem trideset pesmi, od tega jih je samo šestnajst pristalo na albumu. Drugi glasbeniki imajo raje drugačno tehniko. Naredijo šest, sedem pesmi, drugo pa zapolnijo s tako imenovanimi »fillerji«, s komadi, ki so zgolj zato, da zapolnijo praznino na albumu, ne da bi ponudili kak presežek. Meni pa je všeč, da je album dober od začetka pa do konca, in ko poslušalec izdelek kupi, je na koncu zadovoljen, saj ve, da je kupil res nekaj kakovostnega.

 

Kje si pridobil (star si 25 let) tolikšno čistost in jasnost misli? Kdo je bil tvoj zgled v duhovnosti?

Ne zavedam se, da imam kakšno presežno čistost in jasnost … Le reči povem tako, kot jih čutim in kot mislim, da je prav. Pri rimah bi bilo pa precej tragično, če ne bi bile čiste in jasne, saj jih napišem res ogromno (smeh).

Moji idoli so bili v puberteti košarkarji iz lige NBA (Shaquille O’Neal, Shawn Kemp, Anthony Robinson), potem moj guru Paramahans Swami Maheswarananda, sensei Slavko, Borut in Saš pri borilnih spretnostih, potem seveda profesorji na teološki fakulteti Borut Košir, Janez Juhant, Metod Benedik, Ivan Štuhec, Drago Ocvirk, Anton Jamnik, Branko Klun, Robert Petkovšek in Miran Špelič … in Carlos Xuma, ki mi je pomagal razumeti mojo moško plat narave. Poleg vseh naštetih so tu še motivatorji, kot so Anthony Robbins, Brian Tracy …

 

Si veren? Kaj je zate vera? Kje si dobil svojo versko oziroma duhovno vzgojo?

Sem globoko veren. Zame je vera ključ do vsega. Če verjameš, da zmoreš, imaš prav, in če verjameš, da ne zmoreš, imaš prav tako prav (smeh). Prepričati samega sebe, da lahko nekaj narediš, pa ni vselej lahko. Vendar imam srečo, ker imam za seboj ljubečo družino, ki me podpira pri moji glasbeni in življenjski ustvarjalnosti. Vselej sicer ni bilo tako, pa saj je razumljivo … Ljudje, tudi starši, nimajo enakega notranjega pogleda, kot ga imam sam. Vendar pa začenjajo enako verjeti, ko vidijo in začutijo, otipljejo dosežke mojega dela, tako da zdaj skupaj verjamemo še v naslednje projekte (smeh).

Svojo versko in duhovno vzgojo pa sem dobil povsod: med ljudmi, s katerimi sem odraščal, saj mi je domače Savsko naselje v Ljubljani prikazalo en vidik življenja, in sicer, da je treba imeti hrbtenico; kajti če je nimaš, te zlomijo. Videl sem, kaj se zgodi z narkomani, kaj se zgodi z ljudmi, ki veliko pijejo in se zapustijo. Ugotovil sem, kaj nočem biti. Ko pa sem prijel mikrofon, se je začel drugi del mojega življenja, tokrat sem videl smisel, to, kaj hočem biti. Raper Krs-One mi je po komadih repal: You must learn! (Moraš se učiti), raper Nas mi je razkril lepoto ulične poezije, guru iz skupine Gangstarr mi je pojasnil, kdo je pravi MC – Master of ceremonies (mojster ceremonij), to je človek, ki skrbi za dobro zabavo na odru, in kdo to ni. Cilj vzgoje pa je bil skupen: pokazati Sloveniji in svetu, da zmorem biti na odru in »premakniti« ljudi.

Pozneje me je glasbena industrija naučila, da so na svetu zelo zlobni ljudje. Njihov edini cilj je, da z zvijačami in goljufijo pridejo do denarja. Da bi bilo še grše, igrajo na račun zaupanja in človekove naivnosti. Od takšnih ljudi sem se naučil, da ne zaupam vsakemu, ki ima na voljo sladke besede in dobro retoriko. Hvala bogu, da smo se našli skupaj z ekipo Addere, ki skrbi za mojo celostno podobo in me uči o zvijačah in pasteh tega posla. Veliko sem prejel od Carlosa Xume, človeka ki je napisal knjigo The secrets of Alpha male, od tam sem se naučil ogromno o medosebnih odnosih. Imam seveda še prijatelje, tiste prave in redke, ki me učijo. Imam poklic, pri katerem se ti zlahka zmeša, in prav oni me opozorijo: »Glej Rok, šel si predaleč.« Razumejo me tudi takrat, ko imam krize, pa gremo skupaj na pivo. Veliko znanja sem dobil iz duhovnih knjig, od Bhagavadghite prek starogrških filozofskih spisov do krščanskih patroloških zapiskov in seveda tudi iz Svetega pisma. Ne smem pa zanemariti staršev – poleg genske zasnove so mi v zibel položili tudi pozitiven pogled na svet in življenje.

 

Zakaj si šel študirat teologijo? Kaj ti daje študij teologije, česar prej nisi vedel in imel?

Teologijo sem izbral, ker sem tako čutil. Zaupam namreč svoji intuiciji in ko nekaj čutim, da je prav, bom to tudi storil, ne glede na prigovarjanje okolice in negodovanje ljudi, ki vidijo v meni nekaj drugega … in mislijo, da vedo, kaj je zame prav in kaj narobe.

Religijska vprašanja so me zanimala od nekdaj … In ko sem končal maturo, sem si rekel: Poslušaj, Rok, ti bo ustrezala, tale teologija? Srce je pritrdilo in sledil sem mu. Ni mi žal, niti malo, rad hodim na »faks«, četudi me zadnje čase v učilnicah vidijo bolj poredko, imam namreč zelo veliko obveznosti, povezanih s svojim glasbenim delom. Izmed predmetov me najbolj pritegnejo: patrologija, verstva, zgodovina filozofije, eksegeza Stare in Nove zaveze in še nekateri.

• Pri patrologiji se učimo o cerkvenih očetih, o ljudeh, ki so prišli za apostoli in širili krščansko vero. V tistih časih vera v Kristusa še ni bila tako zakoreninjena kot danes, bila pa je veliko bolj goreča. Učimo se tudi, kako se je krščanstvo srečevalo z drugimi religijami, z drugimi filozofskimi nauki ter kako so se reševale različne shizme in herezije, ki so nastale v Cerkvi.
• Verstva – to je študij o vseh bolj razširjenih verstvih: hinduizmu, islamu, judovstvu, budizmu. To ni poglobljen študij, saj bi za vsako od teh verskih smeri potrebovali nekaj let. Vsake religije se le bežno dotaknemo, odkrijemo njene poglavitne točke, h globljemu poznavanju pa nas vabita knjižnica in individualni študij.
• Zgodovina filozofije je pregled pomembnih filozofov iz grškega antičnega sveta (Pitagora, Herodot, Sokrat, Platon, Arisotel, stoiki …),

pozneje pa še modernih filozofov (Nietzsche, Kant, Hegel, John Stuart Mill).

• Eksegeza Stare in Nove zaveze: eksegeza je postopek, metoda, s katero razčlenimo Sveto pismo, ga raziskujemo in se vanj poglabljamo. Pri tem gre za iskanje besed, odlomkov, razumevanje pojmovnih besed. Iščemo na primer, kje v Svetem pismu je uporabljena beseda pastir, kolikokrat je uporabljena v drugih odlomkih, kakšen pomen ima v hebrejščini, grščini … To je vsekakor nekaj, s čimer se lahko »igraš« vse življenje, primerna je za vse detektive in raziskovalce, ki imajo preveč potrpljenja.
• Predmetov je še zelo veliko, naj omenim nekaj zanimivih: ontologija, latinščina, zgodovina Cerkve, retorika, sociologija religije, logika in kritika, misiologija, cerkveno pravo …

Kaj mi daje študij teologije? Predvsem gledanje na problematiko iz več zornih kotov. Menim, da je rdeča nit študija, ki povezuje vsa predavanja tale: Dragi študentje, nikoli ni vse črno, niti belo. Zato raziščite čim več dejstev in si skušajte ustvariti svojo sliko o neki problematiki, o tem pa pozneje razglabljamo in se v to poglabljamo. Zanimivo je, kako se človeku v dialogu lahko odprejo nova stališča, nova področja razumevanja in predvsem toleriranje nasprotnih mnenj.

 

Kako se razumeš s profesorji in sošolci na teologiji? Najbrž so vsi zelo verni. Ali te podpirajo?  

Profesorji so super, prav danes je profesor Ocvirk, ki poučuje misiologijo, verstva in osnovno bogoslovje, na predavanje iz verstev povabil muftija (op. p. – v muslimanskem okolju najvišji duhovnik in verskopravni izvedenec), ki nam je razlagal svoj pogled na islam, na koran in problematiko poučevanja muslimanskih otrok v Sloveniji. Zanimivo je, ker Slovenci nimamo izdelanega slovarja koranskih izrazov. Tudi prevodi korana, kakršne imamo v Sloveniji, niso povsem zadovoljivi. Pri tem se odpira vprašanje – ker ima bosanski jezik bolj raziskano izrazje – ali poučevati otroke v bosanskem ali v slovenskem jeziku (če hočejo pridobiti dobro duhovno znanje islama). Takšni obiski nam, študentom, dajejo, kot sem omenil že v prejšnjem vprašanju, širši spekter razumevanja. Povsem drugače je, če o islamu predava nekdo, ki je iz katoliških krogov, ali pa nekdo, ki je bil vzgojen s koranom in je z njim tudi rasel, razvijal pogled na svet in ljudi okoli sebe.

Pod takšnim vplivom razumevanja me seveda profesorji sprejemajo in sošolci tudi. Nekaterim se zdim včasih malce čuden, pa jim spustim dve, tri dobre rime in so veseli. (Smeh) Zelo pa sem bil počaščen, ker se je mojega promocijskega koncerta, ki sem ga imel dvanajstega decembra lani v Festivalni dvorani, udeležil tudi dekan teološke fakultete Bogdan Kolar. To mi kot študentu veliko pomeni, daje mi zgled za naprej, ko bom morda tudi sam kdaj predaval na fakulteti, pa bo do mene prišel kakšen glasbenik, s povabilom, naj obiščem njegov koncert. Seveda bom to storil.

 

Poleg tega vadiš tudi jogo. Kako povezuješ jogo in katoliški nauk? Kaj imata skupnega?

Zlato pravilo vseh religij in vseh etičnih in moralnih miselnih sistemov je: »Delaj tisto, kar hočeš, da bi drugi delali tebi, oziroma ne počni drugim tistega, česar nočeš, da bi drugi delali tebi.« To je temelj vsega. Sam vadim jogo kot pomoč samemu sebi, da zmorem v življenju bolje delovati. Tudi katoliški nauk je takšen, da mi v življenju pomaga, zato je prav v tem, da mi oba, joga in katoliški nauk, pomagata v življenju, njuna skupna točka. Seveda pa prihaja joga iz povsem drugačnega okolja, ima drugačno zgodovino in je druga smernica kot katoliški nauk.

Sam ne bi mešal jabolk in hrušk, kot to radi počnejo v novodobni duhovnosti (new age). Naj bo katoliški nauk katoliški nauk, joga pa joga. Vendar pa naj med njima obstaja dialog, da si med seboj pomagata in sodelujeta, kajti njuna naloga je skupna, in sicer ta, da človeka pripeljeta do Človeka (ne pa da tedaj, ko mi nekdo omeni Homo sapiensa, zgolj pogledam v tla, zato ker me je včasih kar malo sram, da sem pripadnik te vrste). Vojne, laži, prevare, goljufije, atentati, genocidi, pohlep in destrukcija. Je to res, tisto kar znamo? Menim, da bi bili lahko boljši!

 

Nekoč si dejal: »Rad bi rapal Biblijo!« Zakaj te je Biblija tako fascinirala, s čim? Kaj bi rapal iz Biblije? In – kdo misliš, da te bo poslušal, če boš rapal Biblijo?

Biblijo bi rad rapal, upam, da bom to zamisel nekoč uresničil. Biblija me fascinira, ker je tako globoka. Morda sama po sebi, ko jo človek prebere, niti ni … Vendar pa potem, ko začenjaš prebirati študije, opravljati eksegetske posege, razumeti zgodovinsko ozadje in teološke izraze, lahko res uvidiš, kaj vse se skriva za to knjigo, ki ima nekaj sto strani.

Biblija je knjiga, ki je bila, je in bo aktualna do konca človeštva, saj vedno znova preseneča, ko v nekem časovnem obdobju aktualizira nekatere odlomke, ki prej niso bili vidni.

Jutri pa se bo rodila neka nova filozofija, ki bo zopet odkrivala v Bibliji svojo resnico. To je zelo fascinantno. Sam bi rapal iz Biblije najprej Staro zavezo, morda pod kozmološkimi nauki in idejami. V začetku je bila beseda – logos. Logos je načrt in že sam Genesis (prvo poglavje Biblije) je tako kozmološko dodelano poglavje, da človek kar pogleda v novi realnosti.

 

Glede na pozitiven odziv mladih na tvoje pesmi morda lahko sklepamo, da mlade vendarle navdušuje dobro in pravo. Kako boš mladim še bolj približal duhovnost in dobro? Kaj je tisto, kar mladim preprečuje, onemogoča, da bi se bolj obračali k dobremu, duhovnemu, preseženemu?

Seveda jih navdušuje dobro, saj to je v človeku! Problem je, da je dandanes toliko različnih in kvarljivih vplivov iz medijskega prostora, da smo mladi zmedeni. Po eni strani nam po televizijskih zaslonih prikazujejo lepše življenje, po drugi strani nam govorijo, naj hodimo v šole. Ko končamo izobraževanje, to še ne zagotavlja poklica. Zato je najboljša »diploma« to, da se znamo znajti sami! Ljudje pa se na poti do preživetja znajdejo različno. Vsi bi radi bili uspešni, imeli veliko denarja, bili ugledni in spoštovani in poklic, ki nam ga danes prikazujejo kot takega, je – kriminal. Najuspešnejši raper najbolj poudarja neko gangstersko življenje, vsak drugi film vsebuje drogo, orožje, nasilje. Skoraj vsaka igrica vsebuje ubijanje. Vsaka lepa ženska ima tudi dober avto in revija the Sun je objavila željo številka ena na njihovem novoletnem seznamu: imeti bogatega in uspešnega moškega. Te napetosti med moškim, žensko, med dolgočasnim in cool življenjem, med stvarnim življenjem in želenim življenjem so nas pripeljale do megle, v kateri smo.

Mladi izgubijo kompas in se odločijo iti tja, kamor jim pravijo mediji. To pa ni vselej prav, zato hočem sam po medijih pokazati: »Glej, da se biti ‘cool’ tudi na druge načine, ni nujno, da si neki gangster.« Tako smo posneli videospot za Unicef, vodim oddajo Reverba, naredil sem skladbo Uči knjigu sine, ki govori prav o tej problematiki, in še in še.

 

Boš postal katoličan? Kdo je (naj bi bil) katoličan?

Ne bom rekel, da me ta ideja ni zamikala, vendar se za zdaj še nisem krstil. Hočem dodobra spoznati celotno sliko, ki ji pripadam, in se nato odločiti. Ne pa da se nekdo krsti in potem zagovarja svojo vero, pa pravzaprav ne ve o njej prav ničesar. Menim, da je lahko katoličan vsakdo, ki je vesel, ki mu lastno življenje ni breme, pač pa zadovoljstvo.

 

Večjo duhovno spremembo si doživel na romanju v Camino – v Santiago de Compostela. Kaj se ti je zgodilo?

Zgodil se je proces ponotranjenja, podoben učinek kot se lahko zgodi zaporniku, ko ga zaprejo v samico. Izklopijo se čuti in človek gre globoko vase. Za vsakdanjimi trači in vsakdanjo rutino se v človeku skriva še marsikaj, to lahko verjamete. Med romanjem sem ugotovil, kaj hočem, kaj si želim od življenja, in kdo so osebe, ki mi največ pomenijo.

 

Kaj dandanes pogrešaš v cerkvi pri maši, pri pridigah?

Vse, kar sem poprej naštel. Pogrešam »šov«. Ljudje ne kupujejo več stvari, povedane že tisočkrat. Cerkev lahko takšno stvar uresniči, pa se a priori obremenjuje, češ, kristjani moramo biti tudi pri obredih skromni, nikakršnega pompa in »šova«. No, sam menim, da se pri veselju ni treba sekirati, pač pa se veseliti, kolikor se da!

 

Meniš, da se bodo duhovniki, njihovo delovanje in pridige ter Cerkev sama v naslednjih letih pozitivno spreminjali?

Srčno upam, da res. Moji sošolci so dobri ljudje, po študiju pa bodo, upam, postali tudi dobri duhovniki. Močno tudi verjamem, da se bo Cerkev spremenila na pozitivno, se odprla ateistični populaciji in uresničevala dobrodelne akcije, ki bodo prinesle blaginjo na ta planet.

Pa saj smo vsi ljudje, navsezadnje, in če se trudimo za boljši jutri, ni pomembno pod katero zastavo se bojujemo – ateistično, pravoslavno, muslimansko, katoličansko, protestantsko, hinduistično, budistično, judovsko, črno, belo, rumeno, rjavo ali rdečo. Navsezadnje je to človeška zastava, ki jo nosimo, in če ne bomo mi poskrbeli za ta planet, kdo bo!?

OSEBNA IZKAZNICA

Ime: Rok

Priimek: Terkaj

Umetniško ime: Trkaj

Starost: 25 let

Poklic: MC – Master of Ceremonies, Microphone controller (mojster ceremonij, ki nadzoruje mikrofon), torej človek, ki stoji na odru, drži v rokah mikrofon in »dviguje« občinstvo, poskrbi za dobro zabavo.

Moto: »Bolje ispast glup nego iz aviona.«

Vera: Verjamem sam vase.

Dosežki:

– zmagovalec ‘8 mile battla’

– državni prvak v ‘freestylu’

– videospotnice:

* nagrada za debitanta leta 2005

* avtor zmagovalnega besedila za prireditev Melodije morja in sonca 2007

* avtor zmagovalnega besedila za prireditev Pesem poletja 2007

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 223, marec 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com