Epifiza je majhna, kot grah velika žleza (v povprečju 7 x 6 x 3 mm), ki je v središču človeških možganov. Na videz spominja na miniaturni borov storž – pine cone, po katerem je dobila ime pinealna žleza. V slovenščini se imenuje češarika, izraz izvira iz besede češarek – storž iglavca.

Njena podobnost borovemu storžu je hkrati njen zunanji simbol. Ne glede na to, da je zahodna medicina dolgo menila, da je epifiza preostanek večjega organa (osnovni hormon epifize melatonin so izolirali leta 1958), svojo pomembnost kaže z zunanjo simboliko v vseh večjih starih kulturah. Ne preseneča, da so pomembnost epifize poznale kulture starega Egipta, Asirije in Grčije, kjer je simbol storža viden na vladarskih žezlih in v rokah bogov. Zanimivejše je spoznanje, da častijo ta simbol tudi v Vatikanu, kjer je vrt s skulpturo storža. Še večjo pomembnost simbolu daje papež, ki na svoji vladarski palici poleg križa nosi borov storž.

Konec srednjega veka je v Evropi raziskovanje epifize pritegnilo pozornost Reneja Descartesa (1596–1650), francoskega matematika in metafizika, ki je imel epifizo za domovanje človeške duše. Menil je, da naj bi omogočala neposredno povezavo z očmi, njena vloga pa naj ne bi bila samo v interpretaciji vidnega polja, temveč tudi v usmerjanju mišic na odzive vidnih dražljajev.

Na Vzhodu je epifiza (tretje oko) temeljno izhodišče za povezovanje z lastno dušo, z višjim umom ter zmožnostjo notranjega vpogleda svoje osebnosti. Svetovno znani ruski očesni kirurg dr. Ernst Muldašev, direktor ruskega Centra za očesno in plastično kirurgijo, ki je patentiral 70 inovacij pri operaciji oči in iznajdbo biomateriala alloplant, je v svoji knjigi Od koga izviramo (Whom we are originated from, 1999) zapisal, da je obstoj tretjega očesa očiten pri ljudeh v daljni preteklosti – na to kažejo tudi embriološka dejstva. Dandanes se to kaže kot epifiza in je pri sodobnemu človeku ostanek nekoč razvitega tretjega očesa.

Da bi proučeval posebne oči, ki so naslikane na vseh tibetanskih samostanih, je dr. Muldašev organiziral znanstveno odpravo v Tibet in Nepal; tam je v pogovoru z lamo tradicije bonpo zvedel, da je obuditev tretjega očesa poglavitna naloga te najstarejše tibetanske religije (bonpo). Po njihovem prepričanju je tretje oko počasi zakrnelo in ostalo v obliki epifize, ker je človekov razvoj čedalje bolj potekal v materialistični smeri. Zapisi v tibetanskih knjigah navajajo, da so lahko naši predniki s tretjim očesom spremenili psihično energijo v mehansko in tako z mislimi ustvarjali neverjetne gradbene mojstrovine. Nekatere dokaze o obstoju naših prednikov in njihovi uporabi tretjega očesa je dr. Muldašev opisal v prej omenjeni knjigi.

Od sedmih kundalini čaker je tretje oko šesta čakra, ki se imenuje adžna in je med obrvmi sredi čela. Adžna pomeni ukaz, meditacija na to čakro povečuje intuicijo, lastno zavedanje, inspiracijo, krepi duševno in telesno zdravje ter omogoča dostop do višjega jaza. Njen simbol dveh lotosovih cvetov močno spominja na simboliko očesa. Znaka na vsaki strani simbola predstavljata sonce in luno; dan in noč; svetlobo in temo; osnovni ritem, ki ga telesu določa epifiza in je hkrati nujen za nemoteno delovanje te žleze.

 

Spimo v temnem, hodimo po svetlem

Metafizična spoznanja o vlogi epifize potrjujejo v zadnjih desetletjih tudi znanstvena proučevanja. Že samo to, da je epifiza pri različnih ljudeh zelo različno razvita in strukturirana (Wurtman 1979), kaže na različne stopnje posameznikovega psihičnega razvoja in zavedanja. Bistven napredek je prinesla izolacija hormona melatonina, ki nastaja v epifizi.

Raziskave lastnosti tega hormona so prikazale številne mogoče razlage ezoteričnega pojmovanja epifize kot tretjega očesa. Melatonin je namreč dejaven v očeh pa tudi v epifizi, nadzira pigmentacijo oči in posledično uravnava količino svetlobe, ki doseže fotoreceptorje. Imenuje se hormon noči (tudi spalni hormon), ker se izloča samo ponoči. Največje izločanje se začne po treh do šestih urah potem ko se znoči. Vrhunec je nekje ob drugi uri zjutraj, nato upade. V nočnih urah izločanje onemogoči svetloba, zato je pomembno spanje v temnih prostorih, ne da bi v spalnico vdirala svetloba. Pomembna vloga melatonina se po izsledkih raziskav povezuje s številnimi stanji človeškega organizma: uravnava dnevno-nočni ritem, odpravlja nespečnost, je močan antioksidant, ki nevtralizira proste radikale in s tem preprečuje poškodbo celic. Raziskave so pokazale, da utegnejo ženske, ki imajo svetlo spalnico, prej dobiti raka na prsih kakor druge. Zmanjšano izločanje melatonina pa je verjetno dejavnik za bistveno večjo pogostost raka pri nočnih delavcih. Melatonin se je izkazal kot učinkovit pri zdravljenju depresije in bipolarnih motenj. Njegova vloga pri prehajanju v globlje faze spanja omogoča večjo regeneracijo telesa, to pa človeku izboljša razpoloženje.

Serotonin je naslednji hormon, ki ga je v epifizi največ. Že samo ime »hormon sreče« kaže precejšen vpliv tega hormona na človekovo počutje. Zdravila, ki so namenjena zdravljenju depresij, anksioznosti in fobij, učinkujejo tako, da vplivajo na spreminjanje količine serotonina v telesu. Vpliv serotonina na duševno zdravje in zavedanje lastne resničnosti sta poglavitna dejavnika, ki pričata o pomembnosti tega hormona. V nasprotju z melatoninom potrebuje serotonin za sintezo svetlobo. Tako izpostavljenost močni svetlobi poveča količino serotonina v telesu. Povezava med serotoninom in dobrim počutjem je dvosmerna (študija Perreau – Linck in drugih). Tako kot serotonin pripomore k dobremu počutju, vpliva dobro počutje na sintezo serotonina, zato so vaje iz meditacije in optimistično gledanje na svet poglavitni dejavniki za krepitev duševnega zdravja.

Vpliv epifize na staranje je raziskoval dr. Walter Pierpaoli. Ko je epifizo mlajših miši presadil v starejše, se je življenjska doba starejšim mišim podaljšala. Starejše miši so se uspešneje upirale okužbam, začele so se vesti kakor mlajše, hkrati pa se jim je pomladil tudi videz.

Epifiza deluje normalno, če sta človekov dnevni in nočni ritem uravnotežena. Pri svetlobnem onesnaževanju, ki ga povzroča umetna razsvetljava, je epifizni ritem najbolj moten zaradi spektra modre svetlobe. Čeprav so na voljo očala, ki spektra modre svetlobe ne prepuščajo, se temu najlažje ognemo, če se hitreje odpravimo zvečer počivat (več ur pred polnočjo) ter spimo v povsem zatemnjenem prostoru. Ob dnevni svetlobi je pomembno zadostno gibanje na prostem in izpostavljanje sončnim žarkom, seveda v varnih urah.

Epifiza deluje kot žleza in tudi kot fotoreceptor, zato vpliva na njeno delovanje močna svetloba. Vpliv svetlobe na telo je v zadnjih desetletjih proučeval dr. Jacob Liberman, svoja dognanja je opisal v knjigi Svetloba, zdravilo prihodnosti. Nadzorovano sekundno zrenje v sonce je ena izmed metod za povečanje svetlobe v telesu. To metodo je izpopolnil Hira Ratan Manek in dokazal , da lahko človek živi samo od sončne energije, saj že od leta 1995 živi samo od sončne energije in vode. V letih 2000–2001 je njegovo hranjenje samo s sončno energijo 411 dni spremljalo 21 različnih znanstvenikov in zdravnikov. Hira Ratan Manek poudarja, da se s to metodo prvenstveno izboljšata predvsem telesno in duševno počutje, človek se osvobaja največjih strahov, mednje pa sodi tudi strah pred smrtjo.

Dejavniki iz okolja škodijo češariki

Enega od odgovorov, zakaj začne epifiza s starostjo delovati počasneje, je podala dr. Jennifer Luke. Ugotovila je, da povzroča poapnitev epifize fluor, ki se dodaja zobnim pastam, v nekaterih državah pa tudi pitni vodi. Fluor je namreč izredno agresiven, zato ga v naravi najdemo le v spojinah – tudi te ohranijo več strupenosti in agresivnosti. Novice o zastrupitvi otrok z zobno pasto temeljijo na ugotovitvi, da sta za odraslega človeka smrtna že dva grama fluora. Fluor se kopiči v kosteh in tudi v epifizi, ki skuša s kalcijem izničiti vsebnost strupenega fluora. Tako epifiza postopno okamni, njeno delovanje pa se upočasni.

Poleg fluora negativno deluje na epifizo skrajno nizka frekvenca elektromagnetnega polja v razponu od 50 do 60 Hz. Raziskave so pokazale, da tovrstna izpostavljenost drastično zmanjša izločanje melatonina. Električne naprave, kot so radio, televizija, mobilni telefon in podobne, puščajo za seboj neizbrisno sled, ki se pri sodobnemu človeku izraža s številnimi stopnjevanimi bolezenskimi stanji. Viktor Frankl, znani avstrijski nevrolog in psihiater, je v svojih delih podrobneje proučil poglavitno bolezen sodobnega človeka, ki se kaže v bivanjski praznoti, depresiji in pomanjkanju volje. Sodobni človek je hkrati s pridobitvijo umetne svetlobe, razmahom uporabe električnih pripomočkov in z dodajanjem kemičnih elementov v hrano, vodo in kozmetiko ter nenehnim pomanjkanjem časa prizadejal najhujši udarec samemu sebi. Vendar bolečina išče odrešitev. Vsak zakaj potrebuje svoj zato. Znanje, ki je bilo še včeraj v posmeh, postaja znova čedalje vrednejše, kajti resnično je tisto, kar vpliva na nas, vplivi pa se kažejo na materialni in duševni ravni, in če je nekaj duševnega izvora, še ne pomeni, da ni resnično. Človek se je z duševnim trpljenjem prepričal, da duševno delovanje res vpliva na njegov obstoj in kako pomembna je celotna obravnava njegovega bivanja.

Matej Marošek, prof. zgod.; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Bigstockphoto.com