Vsakič, ko izrečemo besedo zakon, si jo razlagamo glede na potrebe, ki nas tisti trenutek zanimajo. Ob njej največkrat pomislimo na pravna določila, ki usmerjajo naše vedenje, ki je v skladu s temi določili ali ni, in ga ob hujših odmikih tudi kaznujejo.

Morda pomislimo tudi na fizikalne zakone, ki določajo zgradbo snovi in njeno odzivanje na različna stanja, ki jih lahko merimo. Vpeti smo še v množico drugih zakonov, med njimi tudi v nenapisane zakone zasmrtja ali kar ozunja. Imenujemo jih sicer zakone, so pa zunaj človekovega vpliva in njegovih merskih enot. Gre za duhovne razsežnosti, ki ne vladajo le dušam (sencam) pokojnih, o katerih je beseda, ampak imajo tudi nemerljive in daljnosežnejše vplive ne le nanje, temveč tudi na tako imenovano neživo materijo. Na primer, človeku se med vzpenjanjem po strmini zgrne na glavo plaz kamenja, ki ga ni sprožilo nobeno živo bitje, pa je vendarle smrtonosen. Verjetno se je takemu človeku, ki je bil usodnostno zaznamovan s smrtjo, sprožila njegova kaznovalna ura in ga med svojim iztekanjem napotila v skalno steno, s katere se ob določenem času ali temperaturi krušijo skale, ga pokopala pod seboj in opravila tisto, kar se mu je moralo zgoditi

 Različna globina vtisnin

 Sence (duše) med bivanjem na ravneh prepoznavajo vse svoje preteklosti, se po nihajih zavedo napačnih poti in dejanj, ki niso bila usklajena z načinom nihanja ravni, na kateri so pristale.

Tu se še zlasti izrazijo razlike med nihaji tistih senc, ki za življenja niso bile sposobne presoditi svojih dejanj, in tistih, ki jih je takrat že notranji glas opozarjal, da njihova dejanja niso bila usklajena z zakoni ozunja − zasmrtja, a so jih kljub temu uresničevali.

Če se človek ni zavedal neprimernosti svojih dejanj ali je bil žrtev okoliščin, v katerih je živel, je zaris nekega dejanja na njegovem nevidnem oblačilu plitvejši, bolj zabrisan, kakor če se je svojih negativnih dejanj zavedal.

Če umor zagreši na primer sodnik, ki kot visokokvalificirana oseba pozna moralne posledice in daljnosežnost svojega dejanja, se zareže v njegovo razširjeno zavest in pozneje v posmrtno oblačilo globlji ali temnejši zaris kakor pri rablju, ki le opravlja svoj poklic, četudi se zaveda svojega početja.

Različne krivde, vtisnjene v zapisih energijskega tkivja, so odvisne tudi od različnih zgodovinskih obdobij. Kar je v nekem času zaradi takratnih moralnih ali etičnih norm vtisnilo sprva v razširjeno zavest plitkejšo vtisnino, je v času, ko so veljala drugačna etična načela ali pa se je človek začel bolj zavedati svojih dejanj, pustilo globljo vtisnino.

Povračila zob za zob ni

Za vsakim dejanjem na Zemlji je živi storilec in v povezavi z njim tudi prejemalec njegove dobrotljivosti ali njegova žrtev.

Iz zapisov, ki jih v svojih oblačilih prenesejo duše (sence) na drugo stran, bi lahko domnevali, da se medsebojni človeški odnosi, torej vsa dobra ali zla dejanja, kakršna so veljala v materialni obliki bivanja, prenesejo tudi v zasmrtje in tam potekajo naprej. To bi pomenilo, da se v onstranstvu nadaljujejo tudi vse vojne, ki so bile kdaj koli sprožene na Zemlji, ali pa se dobrotnikom na oni strani povrnejo njihova darila. Po hitri presoji bi bilo mogoče sklepati, da se mora žrtev ali obdarovanec iz preteklega življenja kot senca prav isti osebi, ki mu je nekoč zadala zlo, na enak način maščevati ali pa jo nagraditi za nekdanjo dobroto.

Duše (sence) niso zavezane zakonitostim človeške usodnosti, nekdanjim človeškim občutjem. Nikogar ne morejo ne ljubiti, ne sovražiti, ne žaliti, ne raniti, ne ubiti, nikomur izkazovati dobrote. Ne morejo niti trpeti, se veseliti ali dojemati nikakršnih čutnih, duhovnih ali celo telesnih dejavnosti. In ne le to. Če bi se žrtve ubojev na primer še tako rade maščevale svojim storilcem, bi se v onstranstvu srečale z nekaj hudimi težavami. Za uresničitev svojega namena ne bi imele niti kamna, s katerim bi pobile morilca, niti loka, puške, rakete ali atomske bombe. Vsi njihovi tovrstni pripomočki so ostali na Zemlji. In od kod naj bi vzele darila?

Ob morebitnem srečanju energijskih polj se storilca nekega dobrega ali slabega dejanja v človeškem pomenu besede v zasmrtju ne bi spoznala. Bil bi le stik dveh nihanj. Pri tem časovna zamaknitev dejanja ne bi bila pomembna. Povračilna dejanja, če so že tako zelo potrebna, potekajo onkraj po drugačnem zaporedju.

Povračilni ukrepi nekdanjih hudobij ali prijaznosti se lahko uresničijo samo v fizičnem svetu. Zlo ali dobrota se lahko povrne med novim utelešenjem. To lahko stori neposredno prizadeta oseba ali tudi povsem tretja oseba, ki se je zapletla v njuno usodnost. S tem v svojem imenu izpolni voljo ene od njiju. Tako se začne med vsemi nekdanjimi in novimi udeleženci nekega dejanja snovati nov odnos.

Ali je mogoča zasmrtna gneča?

Na našem planetu živi skoraj sedem milijard ljudi, čez nekaj desetletij se bomo na drugi strani življenja kot sence pojavili prav vsi. Skupaj s tistimi, ki so že tam, nas bo neugotovljivo veliko.

Ob taki množici senc bi se lahko vprašali, ali je zasmrtje sposobno prenesti tolikšno gnečo duhnatih osebkov, saj bi lahko nepoznavalec zasmrtja domneval, da so tudi sence tako obilne kot za snovnega življenja; to bi pomenilo, da je v zasmrtju in ozunju nepopisna gneča.

Vendar ni.

Duhovni opazovalec na oni strani ne bi opazil nikakršnih teles, ampak bi zagledal en sam nihaj. Nič večji ne bi bil kakor tisti, ki označuje le posamezno senco − ta pa ni nič večja kakor pika na črki i. Naj bi bila natrpanost še tako velika, zakon zasmrtja določa, da se posamezna senca ne zlije z nihaji drugih v skupinsko nerazpoznavnost. Kljub temu bi raziskovalec onstranskega sveta med milijardami pokojnih vseh časov s svojim duhovnim očesom brez težav odkril natančno tistega, ki ga išče. Za tako sledenje bi porabil manj kot drobec sekunde. Seveda se vprašamo, kako.

V našem življenju veljajo za enega od razpoznavnih znakov prstni odtisi. Vsak od nas ima na prstnih blazinicah fine zanke, loke, vrtince in razne vzorce, ki ostanejo vse življenje enaki. Dva človeka na svetu nimata enakih. Kriminalisti v svojih arhivih lahko z računalniškim primerjanjem zanesljivo določijo iskano osebo. Prav tako tudi vsaka senca v zasmrtju ohrani svoje, samo zanjo značilne nezgrešljive zaznamke. Njen razpoznavni znak je način spleta nihajev njenega oblačila. In še več. Čeprav zlita v konglomerat z drugimi se lahko od njega vsak trenutek odcepi in nadaljuje svojo pot.

Nekaj podobnega se dogaja tudi pri izstopu razširjene zavesti iz živega človeka. Lahko se razprostre po nedoumljivo velikem praznem prostoru, se v njem razprši, se združi z drugimi zavestmi, a se nazadnje povsem nepoškodovana in v celoti vrne v svoje fizično telo. Kakor koli in do koder koli se raztegne, je vsak njen delček nedeljiva in celotna zavest.

Sence na oni strani pa se ne zlivajo kar povprek. Ko za življenja srečamo nekoga prvič, ne vemo o njem nič. Še besede ne spregovorimo, še rok si ne stisnemo, pa že ugotovimo, da se privlačimo ali odbijamo, da smo si drug drugemu simpatični ali zoprni. Podobna zakonitost velja tudi med sencami, ki se srečajo na kakšni ravni. Lahko se prijazno zlijejo druga v drugo ali pa se njihova energijska oblačila niti ne dotaknejo.

V novih razmerah bivanja v onstranstvu gre za združevanje ali ločevanje na povsem drugačnih podlagah kakor v našem vsakdanjiku. Sence se ne privlačijo samo na podlagi povezav iz neposrednih preteklih človeških življenj, temveč tudi na podlagi primerljivih zavojev energijskih niti njihovih senčnih oblačil ali podobne usodnosti.

Ni pomembno, da so v enem od prejšnjih življenj živele v istem času ali v istem družbenem okolju. Nujnost uresničitve iste usodnosti in podobnost energijskih polj jih združi ali loči tudi čez desetletja, stoletja ali še dlje. Take se po krajšem ali daljšem času utelesijo. Ko se kot prihodnji ljudje dovolj organizirajo, začno uresničevati tisto, česar v preteklosti niso mogli. Nemalokrat obrnejo kolesje razvoja.

Ob takem dogajanju laže razumemo velika zgodovinska ali kulturna gibanja celih narodov. Vse velike civilizacije na našem planetu izvirajo iz združitvenega ali ločitvenega gibanja senc (duš) že v zasmrtju, že davno prej preden se pojavijo v snovni obliki. S tako domnevo lahko razumemo osvajalne vojne, ki so bile v bistvu povračilo za pretekle izgubljene bitke, za zgodovinsko spravo med narodi, naklonjenosti ali nenaklonjenosti skupin ljudi in sploh za vse medsebojne odnose, ki jih doživljamo vsi, vsak dan. Na enem kraju se tako lahko zgostijo vibracije, ki ustvarjajo v snovnem življenju ljudi obdobja blaginje, velikih znanstvenih odkritij, vzponov ali propadov civilizacij.

Celo nekdanja ljubimca, ki se za zemeljskega življenja nista mogla združiti in sta si obljubljala, da se bosta našla »na oni strani«, bi morala imeti zelo sorodno energijsko polje in skoraj enako zemeljsko usodnost, da bi se v onstranstvu res znašla v objemu.

 Preslikava zemeljskega življenja

Lažni vidci v zasmrtje nam sporočajo, da je bivanje senc v onstranstvu ena sama blaženost in uresničenje tistega, kar so si na Zemlji želeli, in še veliko več. Zatrjujejo, da senca na oni strani uživa mirno in večno življenje. Komaj se pokojni dobro loči od zemeljskih bližnjih in ga zvok medeninaste trobente pospremi v raj, naj bi ga tam s ploskanjem in s pihalno godbo pričakovali prijatelji in vse sorodstvo nekaj rodov nazaj. Govorijo, da pokojni tam »gori« nekje, vsi srečni stanujejo v razkošnih hišah, vozijo najnovejše modele avtomobilov in uživajo nebeško mano, idr. Razglaševalci takih »resnic« prenašajo na ono stran tudi pravni red in zemeljsko zakonodajo in nekdanji šolski izobraževalni sistem. Tako naj bi se po umestitvi v onstranski svet sence tudi izobraževale in po rajskih merilih v nebeški hierarhiji napredovale. S takimi zemeljskozrcalnimi primerjavami bi lahko kraljestvu senc pripisali tudi bančni, gospodarski in zdravstveni sistem ter vse družbene odnose s sveta, s katerim so bile pretrgane nekdanje vezi.

Na oni strani sence sicer napredujejo in se spreminjajo, vendar na povsem drugih načelih kakor pred strogimi učitelji; ti so kaznovali premalo pozorne učence, in včasih, če niso sledili učni snovi, pošiljali v oslovsko klop.

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA, junij 2011, št. 262

Fotografija: Bigstockphoto.com