Ali so debeli ljudje bolj ljubeči od suhih? Ali boleča mišica razkriva bolečino v duši? Preberite, kako naše telo razodeva naše duševno počutje.

Neki strokovnjak je pred nedavnim dejal, da je človeško telo brezupno staromodno, saj kar za dvesto let zaostaja za evolucijo. Še zmeraj se boji lakote in bolezni, ki bi ga lahko ogrozili vsak trenutek (in to se v nekaterih delih sveta tudi dogaja), zato je nagnjeno h kopičenju zalog. Maščobne zaloge si naloži za slabe čase, saj nikoli ne ve, kdaj bo spet za dlje časa ostalo brez hrane.

Ta izjava je zanimiva iz dveh razlogov: prvič, ker nakazuje, da ima telo nekakšen spomin, in drugič, ker ni daleč sklep, da ta spomin temelji na že doživetem. Naše telo je moralo biti nekoč že izpostavljeno lakoti, zato ga spomin na to straši.

Kot smo lahko že velikokrat prebrali, se človek zmeraj znova rodi. Zmeraj ga spremljajo ista telesna elementarna bitja, zvesti služabniki, ki iz življenja v življenje, iz istih atomskih struktur zgradijo novo telo. Če telo kdaj izkusi lakoto, pozneje zelo hitro ob vsakršnem odtegovanju hrane izgubi ravnotežje.

 

Telo ne pozablja

Fizično telo obdajajo tako imenovana finosnovna telesa: čustveno telo, ki na ravni molekul shranjuje naša čustva, mentalno telo, ki na ravni atomov zapisuje naše misli, in eterično telo (včasih ga imenujejo tudi vitalno telo), nekakšna ovojnica, druga koža, ki na ravni elektronov ohranja vse naše spomine, in to ne samo iz zdajšnjega življenja. To naj bi pojasnilo, zakaj se na primer nekateri ljudje tako zelo bojijo plavanja – v enem od prejšnjih življenj so namreč utonili. Tako je na primer z Davidom, sicer neobremenjenim in veselim otrokom. Vsakič, ko ga starši samega posadijo na vrtiljak ali malo železnico, izbruhne v nezadržen jok in paničen strah: njegovi starši so namreč, ko je bila mati šest mesecev noseča, doživeli hudo prometno nesrečo, in to so občutila tudi elementarna bitja v materinem trebuhu.

Da ta teorija ni samo ezoterično besedičenje, dokazujeta v svoji knjigi Körperschmerz – Seelenschmerz – Die Psychosomatik des Bewegungssystems (Telesna bolečina – duševna bolečina – psihosomatika gibalnega sistema) Hildegund in Peter Heinl, ki se ukvarjata s tako imenovano psihosomatično ortopedijo. Ugotovila sta, da imajo bolečine v gibalnem aparatu pogosto duševne vzroke. Prvi takšen »primer« je bil dvainšestdesetletnik, ki je bil, ki je leta 1972 prišel v njuno ordinacijo. Trpel je neznosne bolečine v križu in sklepih, celo intenzivno fizikalno zdravljenje ni pomagalo. »Po njegovem naglasu sem takoj spoznala, da je izgnanec iz Egerlanda (Češka). Ko sem ga povprašala po domovini, je njegov žalosten obraz prvič ozaril nasmeh. Ta nasmeh me je zelo ganil,« piše avtorica. Pogovori z njim so razkrili, da ima težave že od vrnitve iz vojnega ujetništva v Sibiriji, torej že petindvajset let, predvsem pozimi. Avtorica je postala pozorna na njegove besede in še bolj, ko ji je dejal, da so se pojavile bolečine tisto leto, ko je prišel k njej, na prvi snežni dan v oktobru, ko so mu prve snežinke prekrile obraz in ovratnik njegovega plašča. »V trenutku ga je oblil mrzel pot, začelo ga je boleti v hrbtu in sklepih. Še isti dan so se bolečine tako stopnjevale, da se skoraj ni mogel več premikati.«

Terapevtka je bila prepričana, da »je bolezen povezana s travmatičnimi telesnimi izkušnjami lakote, mraza in življenjske ogroženosti, ki jih je izkusil pred petindvajsetimi leti v treh letih ujetništva v Sibiriji«. Zato ga je spodbudila, naj pripoveduje o tedanjih doživetjih. Kazalo je, da je začel vse te strahote znova podoživljati. »Od groze se je močno tresel po vsem telesu. Takoj ga je začelo neznosno boleti v hrbtu in sklepih. Z njegovega obraza sem razbrala paniko in smrtni strah, ko je pred notranjimi očmi obnavljal prizore, ki jih je doživel. Duševno in telesno je predeloval v sebi uskladiščena doživetja, kot da bi se bil ves spomin zapisal v njegovo telo,« piše avtorica.

To je telo tudi v resnici počelo, zapisalo je vse spomine. Terapevtka je ubogega človeka zavila v toplo odejo, ga položila na nosila in mu dala blago pomirjevalo; telesni simptomi so počasi pojenjali in revež se je počutil ogret in oskrbljen. Nazadnje ga je začela zdraviti z ogrevalno terapijo namesto z običajnim medicinskim fizikalnim zdravljenjem. Pri tem se je ogibala vsem postopkom, ki bi lahko pri bolniku sprožili spomine ali občutek, da ga zebe. Učila ga je, naj vizualizira lepe prizore na toplem južnem morju ali prizore iz svojega otroštva, ki so ga navdajali z domačnostjo in toplino: kako sedi v domači kmečki sobi na topli peči, na kateri se pražijo jabolka.

Bolnik je po tej terapiji ozdravel, čeprav so ga nekateri zdravniki pred tem hoteli spraviti na psihiatrijo. Z veselimi prizori otroških iger na snegu je Heinlovi celo uspelo razrešiti travmatični preplet snega, pravzaprav mraza, in bolečine, in sicer tako dobro, da se je kmalu potem lahno oblečen sprehajal po snegu in se pri tem dobro počutil. Bolezen se ni več ponovila.

Zdi se, da telo ne pozabi skoraj ničesar, kar je doživelo, četudi se je zgodilo še tako daleč v preteklosti. Tako so nekemu šestinštiridesetletnemu moškemu morali zaradi hudih bolečin v hrbtu nadeti mavčni steznik. Sprva ni nasprotoval, ko pa se je mavec začel na njem strjevati, pa mu je to začelo tako močno ogrožati dihanje, da si je v napadu panike začel trgati mavec s telesa, stekel v svojo bolniško sobo in se tam vrgel na posteljo. Hildegund Heinl je domnevala, da mora vzrok tičati v preteklosti, zato ga je pomirila in začela z rokami vse močneje pritiskati na njegov prsni koš. Moški se je začel počasi spominjati, kaj naj bi sprožilo ta napad panike. »Še zmeraj razburjen mi je pripovedoval, kako se je začela potapljati podmornica, na kateri je bil med vojno mlad mornar. Komaj so se rešili pred smrtjo z zadušitvijo.« Trideset let pozneje je mavčni steznik iz njegovega spomina znova boleče obudil že dolgo odrinjene spomine.

 

Ko boli duša

Toda v telesu ne zapustijo bolečih sledov samo strašna doživetja, temveč tudi psihično nepredelane zadeve. Kmečka gospodinja je, kot je ugotovila Heinlova, trpela zaradi hudih bolečin v ramenih in rokah zaradi neizražene jeze nad ločitvijo svojega sina in vedenjem moža, ki se je zaradi tega vsak večer opijal v gostilni. Čeprav se bolnica ni strinjala, da naj bi bil to vzrok, pa jo je Heinlovi kljub temu uspelo pregovoriti, naj z desno, skoraj negibno roko, za »vajo« močno tolče po blazini in tako nezavedno sprošča jezo. In oho! Kako močno je bila sposobna tolči z roko in to je tudi hotela! Končno je, čeprav nezavedno, lahko izrazila svojo jezo, in glej – bolečine v roki so izginile.

Življenje je torej po svoje res hudo nevarno, povedano drugače: vse prizadetosti se prej ali slej izrazijo tudi v telesu, ki je samostojno bitje z lastno zavestjo in ne zgolj meseni ovoj, namenjen temu, da lahko hodimo naokrog.

Nekatere smeri bioenergetike poznajo pet človekovih značajskih struktur, ki naj bi bile posledica načina spopadanja s težavami v zgodnjem otroštvu: Kar človek doživi na začetku svojega življenja, ko je še posebno ranljiv in nezavarovan, se močno vtisne v njegov značaj in pogosto tudi v njegov telesni razvoj. V tolažbo naj omenimo, da prav vsak človek dobi v življenju eno ali več takšnih »ran«, in če prepozna, v katero od navedenih kategorij bi bil lahko uvrščen, še ne pomeni, da je psihiatrični primer. Oglejmo si, kako je opisal teh pet tipov v svoji teoriji proučevanja značajev Wilhelm Reich.

Kot prvega omenja shizoidni tip. Vanj sodijo ljudje, ki jih mati ni želela in so bili od spočetja pa do prvih mesecev življenja energijsko tako rekoč »odrezani«. Pogosto so zelo suhi, visoki, imajo nežne trde sklepe, strahoma razprte oči in visok nart (tako imenovane ptičje noge). Živijo z občutkom, da si morajo vse izbojevati, sicer bo po njih. Morajo se naučiti ustaliti, pognati korenine in »biti povsem v telesu«. Telo tako slabo zaznavajo, da celo pozabijo jesti. Med njimi je veliko duhovnih ljudi, ki so nagnjeni, če niso dovolj prizemljeni, k umiku od sveta, sanjarijam ali begu v mamila. Tudi veliko anoreksičnih najdemo med njimi. Zdi se, da jim je spolnost edino sredstvo, da se res začutijo. Tai či ali judo jim lahko pomagata, da bolj začutijo telo.

Oralni tip se od rojstva pa do drugega leta starosti ni dovolj nasitil. Ima pogosto suho, visokoraslo telo, prsni koš je videti kot bi bil vdrt, trebuh »prazen«. Ima zlakoten pasji pogled, ki hrepeni po ljubezni; na splošno je videti brez energije. Takšnega otroka mati verjetno ni dojila, morda je bila depresivna ali pa zanj ni imela časa. Lahko da je bil zaradi bivanja v bolnišnici ali iz drugega razloga ločen od matere. Pogosto je kadilec ali alkoholik in zelo nagnjen k zasvojenosti. Na ljudi v okolici deluje vampirsko; človek se po daljšem stiku z njim počuti izžetega in praznega. Videti je, kot da od vsakega, s katerim pride v stik, želi pomoč, vendar je nikoli ne dobi dovolj. Če pa mu jo že kdo ponudi, jo odkloni. Oralni tipi so se zmožni pogovarjati v nedogled in zelo veliko jesti, ne da bi se jim to poznalo. Namesto da kar naprej jemljejo (darovalcem niso niti hvaležni), se morajo naučiti predvsem dajati. Potem so lahko čudoviti učitelji.

Mazohistični tip je dobil svoje »rane« med drugim in petim letom življenja. To je otrok, ki ga duši pretirana materina ljubezen in ga mati opozarja: »Če ne boš naredil tako in tako, bom žalostna.« Čeprav zelo skrbijo zanj, je takšen otrok deležen tudi veliko kritike, nikoli ni dovolj dober, nenehno mora ubogati odrasle. Temu se upre z večinoma širokim, čokatim telesom. S hrano si sicer tolaži dušo, toda žal se zlahka zredi.

Mazohistični tipi so občutljivi ljudje, ki globoko doživljajo. Ne znajo reči ne, so požrtvovalni in vzdržljivi pomočniki, in se jih da čudovito izkoriščati. Zdi se jim, če bi rekli »ne« in tako ne bi ustregli pričakovanjem drugih, da bi lahko izgubili življenje … Ker so zelo ranljivi, se bojijo, da ne bi koga prizadeli, zato se včasih umaknejo v svoj osamljeni svet. V njih se vse kopiči. Živijo v strahu, da bi utegnili izbruhniti in vse razbili, če bi se nakopičeno izlilo iz njih. Ti »srčni ljudje« bi se morali navaditi sprejeti sebe takšne, kot so – torej se naučiti reči »da« samim sebi in drugim občasno »ne«.

Psihopatski tipi so pogosteje moški kakor ženske. To je klasični »mali princ ali mali general«, ki so mu starši, ko je bil star od štirih do šestih let, vsilili vodilno vlogo. To je fant, na katerega čaka izjemna usoda, ki naj bi vse prekosil. Pogosto so to sinovi, ki odraščajo brez očeta in morajo že zgodaj prevzeti očetovsko ali partnersko vlogo.

Pozneje hočejo biti zmeraj v ospredju in ne prenašajo, če jih kdo prekosi ali se izkaže za močnejšega od njih. Tudi v zakonu in družini so radi generali. Včasih nihajo med dominantnim in egoističnim, otročjim vedenjem. Na splošno so nagnjeni k nezaupanju in manipulacijam.

Večinoma so visoki, dobro grajeni in mišičasti, zgornji del telesa je opazno močnejši in obilnejši od šibkih nog in stopal. Praviloma imajo jasno vidno blokado prepone. Lahko veliko pojedo, ne da bi se opazneje zredili. Če se že zredijo, se to pokaže predvsem na zgornjem delu telesa.

Naučiti se morajo služiti drugim, namesto da bi igrali vladarja. Potem so lahko čudoviti učitelji.

Rigidni tipi so pogosteje ženske kakor moški. Takšen tip se razvije med četrtim in šestim letom življenja, med tako imenovano ojdipalno fazo po Freudu. Potem ko se otrok neha prizadevati za avtonomijo, se poudarjeno obrne k staršu nasprotnega spola. Hčere bi rade ugajale očetu, sinovi pa kakor mali možje materam. Če se otrok v tej svoji nedolžni zaljubljenosti počuti zavrnjen, si skuje jeklen oklep okoli srca. Pozneje se bo bal ljubiti, odpreti srce, pogosto bo imel težave v spolnosti in tudi z delovanjem svojih spolnih organov.

Takšni ljudje zmeraj pričakujejo zavrnitev, saj je bila to tudi prva izkušnja, ki se je vtisnila vanje. Neprenehoma hočejo imeti vse pod nadzorom in hrepenijo po bližini. Če se to uresniči, pa so potem prav oni tisti, ki pred tem zbežijo. Pogosto so zelo vztrajni, celo tako zelo, da se trpinčijo sami, in zelo usmerjeni k doseganju cilja. Telesno so sorazmerno in skladno grajeni, hoja je odločna, oči izrazite, hrbtenica ukrivljena (lordoza). Videti so togi, pogosto imajo čvrsto čeljust, ki daje videz odločnosti.

Začetni duševni oklep se lahko, če se ne zlomi, v drugi polovici življenja razvije tudi v telesnega. Druge pa rigidnost pripelje do obsedenega štetja kalorij in anoreksije.

Rigidni tip se mora naučiti spustiti zadeve iz rok, se predati ljubezni, in se z večjim zaupanjem odpreti nepredvidljivostim življenja.

 

Stare duše, »stara« telesa

 Duhovno sprejemljivim ljudem se pogosto zastavlja vprašanje, ali ne izvirajo korenine zgodnjih otroških doživetij in oblike telesa iz prejšnjih življenj. Če vemo, da si vsak sam izbere starše v skladu z nalogami, ki jih je prevzel za to življenje, je zelo blizu sklepanje, da se iz mogočnega, »mazohistično« prežetega telesa v naslednjem življenju ne bo razvilo tanko »shizoidno« telo. Tudi proučevanje reinkarnacije je pokazalo, da človek bolj ali manj ohrani temeljne telesne značilnosti v več življenjih. Navsezadnje sestavljajo naše telo ista duhovna bitja iz življenja v življenje iz istih atomov – atomov, ki se tudi spominjajo prejšnjega trpljenja. Zakaj nekatere ljudi tako hitro zebe? Ker so se številni izmed njih premrazili v mrzlih samostanih, gradovih, kočah, telo se je balo vsake zime, da bo spet zmrzovalo. Takšni spomini nam še zmeraj tičijo v kosteh. Otroka lahko zmrazijo tudi človeški hlad, zavrnitev in ignoriranje. Morda bo pozneje trpel zaradi težav s sklepi in revme v mehkih delih.

Sprejmimo svoje telo kot prijatelja in zaveznika. Ne jezimo se sami nase, če smo v fizičnih zadevah nekoliko boječi. Kdor se je nekoč že soočal s smrtjo, se ne more pripraviti, da bi skakal v globino, pripet na elastično vrv, medtem ko mladi življenjski tokovi v mladih telesih vidijo v tem le zabavno igro. Zato gredo stare duše v »starih« telesih včasih skozi življenje kot nekakšne profesorice. Je pa tudi lepo, če ne vabijo več globine zunanjega sveta, ampak globine človekove notranjosti …

Ursula Seiler, ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com