V zadnjem desetletju velja sladkor za najhujšega sovražnika zdravja, nekateri ga imajo za pravega prehranskega hudiča, ki se mu je treba ogniti na daleč. Spomnimo se, da smo pred sladkorjem z enako vnemo preganjali maščobe. V začetku leta je Svetovna zdravstvena organizacija izdala poročilo, v katerem priporoča, naj energijski vnos iz dodanega sladkorja ali iz tistega, ki je naravno v medu in sokovih ne presega 10 odstotkov vsega zaužitega energijskega vnosa na dan. To pomeni, da bi lahko na dan zaužili največ 50 g ali 12 čajnih žličk različnih sladkorjev. Nekateri priporočajo, naj bi sladkorjev zaužili celo manj, največ 5 odstotkov, ali približno 6 čajnih žličk na dan.

Raziskava kalifornijske univerze

Dr. Kimber Stanhope, raziskovalka s kalifornijske univerze Davis pojasnjuje razlike med sladkorjem v ogljikovih hidratih in sladkorjem v na primer penečih pijačah, z drugačnim vplivom na telo. Izidi raziskave, objavljene na začetku letošnjega leta, so pokazali, da sladkanje pijač ali jedi s predvsem koruznim sirupom, poveča tveganje za bolezni srca in žilja že ob kratkotrajni uporabi. Moški in ženske, ki so sodelovali v omenjeni raziskavi, so imeli težave s srcem in žiljem že, ko so s koruznim sirupom pripravljene jedi in pijače uživali le štirinajst dni. Dr. Stanhope pravi: »Vsa žita, ki jih uživamo, in so predvsem ogljikovi hidrati, so po svoji naravi predvsem glukoza, zato prehajajo v kri počasi, ker encimi v prebavilih potrebujejo kar nekaj časa, da jih razgradijo. Glukoza iz prebavil skozi portalno veno potuje v jetra, ki so njena prva postaja. Jetra vzamejo toliko glukoze, kot jo potrebujejo, drugo odpošljejo naprej v krvni obtok, k drugim organom v telesu, ki glukozo potrebujejo kot gorivo. Kadar je v jetrih dovolj energije, pa večina glukoze obide jetra in se takoj preusmeri v krvni obtok.

Drugače je s fruktozo. Fruktoza (ali sadni sladkor) je namreč tista vrsta sladkorja, ki je večinoma v sladkih pijačah, saj se vanje dodaja kot koruzni ali podobni sirup. Po dodajanju fruktoze v pijače in jedi slovijo predvsem Združene države Amerike. Njena pot se tudi začne v prebavilih in tudi njena prva postaja so jetra, tako kot pri glukozi. Vendar so ob dotoku fruktoze v jetra jetrni encimi kar naprej v pogonu, ne glede na to, ali imajo jetra dovolj energije ali ne, preprosto poberejo toliko fruktoze, kot jo le lahko. Zaradi tega se fruktoza kopiči v jetrih, jih preobremeni, in ta nimajo druge izbire, kot da fruktozo (razen minimalnega dela) uskladiščijo kot maščobo. Zaradi velike količine maščobe v jetrih se poveča tudi količina maščob v krvnem obtoku. To dvigne raven holesterola in trigliceridov v krvi (to so tudi maščobe, le druge vrste), in razvije se tako imenovani metabolni sindrom. Metabolni sindrom je skupno ime za visok krvni tlak, visoko raven sladkorja v krvi, presežek maščobe okoli pasu (visceralna maščoba) in nenormalni holesterol, vse to pa poveča tveganje za bolezni srca, diabetes in kap.

Ko jemo, telo vsako kalorijo, ki je ne potrebuje, takoj preobrazi v trigliceride. Trigliceridi se skladiščijo v maščobnih celicah. Pozneje hormoni sprostijo trigliceride, da zagotovijo energijo med obroki. Toda če človek zaužije več kalorij, kot jih lahko pokuri, bo imel tudi povečano raven trigliceridov v krvi ter tudi več holesterola in maščob.

Dr. Stanhope dodaja, da je težava tudi v tem, da maščoba v jetrih zmanjšuje sposobnost inzulina, da opravlja svoje delo, in tako povečuje tveganje za diabetes. Če pa inzulin ne dela dobro, pa se tudi več fruktoze spremeni v maščobo in količina maščobe, ki jo jetra sprostijo v kri, se poveča. Tisti, ki uživajo veliko fruktoze, začnejo kopičiti maščobo v trebuhu, to je tako imenovana visceralna maščoba, ki zelo širi pas, in povzroča, da telo dobiva obliko jabolka.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 314, november 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com