Spet sem šla, letos že četrtič po vrsti, v Ribno pri Bledu, na postenje z zavodom Preporod in karizmatičnim, zdaj že mojim prijateljem, Marjanom Videnškom. Bilo nas je skoraj petdeset postečih se v avgustovski skupini in med njimi dobra tretjina povratnikov. Takih, ki prihajamo vsako leto, nekateri tudi po dvakrat in še kdaj ob koncu tedna. Kaj je tisto, kar nas tako priteguje, zakaj nas je vsako leto več, da ostajajo desetine neuslišanih, ker ni dovolj prostora za vse, ki bi jih to zanimalo? V čem je magična privlačnost Videnškovega postenja?

Odgovor je preprost, kot je preprosto vse zares preskušeno, domišljeno in modro: prihajamo, ker se zavedamo koristnosti postenja. Postimo se tako, da se odpovedujemo samo trdi hrani, sicer pa redno uživamo po tri obroke precejenih zelenjavnih juh in sadnih sokov, vmes pijemo zeliščni čaj z limono, in če kdo res ne more brez dodatne energije, lahko da v čaj še kakšno žličko medu. A ne odpovedujemo se samo trdi hrani, temveč vsemu, kar povzroči, da se v našem telesu kopičijo strupi, da nastaja v umu zmeda in v duši tesnoba. Potemtakem se postimo predvsem tako, da se ogibamo smrtnemu sovražniku STRESU. Nikamor ne hitimo, nič in nihče nas ne priganja. Ker smo v skupini, se drug od drugega nalezemo zaupanja v to, da bomo post uspešno opravili, in če je kdo na začetku kak dan lačen ali ima rahel glavobol, oboje preženeta skupinska dobra volja in optimizem; prijazna svetloba naših src, ki mežikajo v vsak nov dan bolj žareče, da so naši objemi vse toplejši in duše vse bolj srečne. In temu sledi kajpada tudi telo, ki se začne spreminjati v to, kar naj bi itak bilo, pa zaradi napačnega — naglega in hrupnega, s strahovi in skrbmi obremenjenega življenja ne zmore biti: sveto, negovano in ljubljeno bivališče ljudi, ki radostno bivamo.

Da je morda gibanje še pomembnejše kakor zdrava prehrana, se mi zazdi letos še močneje kot prejšnja leta. Zato še z večjim navdušenjem zjutraj telovadim. Marjan nam kaže vaje, s katerimi se razgibajo vsi sklepi, nategnejo mišice in dobro prezračijo pljuča. Jutranja telovadba poteka na čarobnem travniku, po katerem z nami poplesavajo še metulji in čebele, mravlje in muhe, vsi v skupni melodiji očaranosti nad življenjem.

Potem jo mahnemo v gozd, med smreke in bukve, da nos zatrepeta od uživanja v vonju cvetočih ciklam, hodimo zlagoma po ravnini in strmih bregovih, se pogovarjamo in veliko smejimo. Zanimivo je, kako se oblikujejo pogovarjalne dvojice tam v gozdu ali pa za mizo v jedilnici. Vedno se najdemo pravi skupaj. Taki, ki si imamo kaj zaupati, povprašati za nasvet drug drugega, poslušati pretresljivo življenjsko zgodbo o kruti bolezni, ki je bila premagana tudi s postom, ali pa o trpečih odnosih, ki jih zdaj uziramo v veliko jasnejši luči. Post namreč zjasni duha in odpre se nam drugačen pogled na življenje in nas sredi njega. Ker živimo tako preprosto in urejeno – ob osmi uri telovadba, ob devetih zajtrk, pohod v hribe, ob trinajstih kosilo, potem počitek in popoldne ali joga ali kolesarjenje ali plavanje v toplem Blejskem jezeru ali še skok v hribe ali tek, pa še kaj si izmislimo, samo da se telo giblje, giblje, ob osemnajsti uri večerja, potem zanimiva predavanja in pogovori, ob dvaindvajseti uri pa že počivamo v razkošju hotelskih postelj – znamo ceniti disciplino in red in ugotavljamo, da če bi bilo obojega več v vsakdanjem življenju, bi se veliko spremenilo. Na bolje, kajpada. Tudi marsikatera bolezen nas ne bi obiskala, ker bi ugotovila, da se nima nobenega smisla naseliti v naše gibčno in zdravo telo ter zadovoljno dušo. Bi šla raje k sosedu, ki se nezdravo hrani, presedi veliko časa pred televizorjem, v službi opravlja delo, ki ga ne mara, in živi z ljudmi, za katere mu ni mar (in zato tudi njim ne zanj).

Letos je odšla z menoj na postenje najstarejša, sedemnajstletna vnukinja Taja in se odlično držala. Dekle še raste, pa je kljub temu zdržala pet dni brez dodatkov, potem pa si je privoščila banano in kivi, ker je telo reklo, da bi rado zaužilo kaj bolj konkretnega. »Kar daj,« sem jo spodbujala, kajti verjamem, da je naše telo najpametnejše in če ga znamo poslušati, tudi najboljši vodnik, kako živeti. Vedno nam pove, denimo, da nismo lačni in da bi bilo dobro opustiti prenažiranje, a kaj, ko se je tako prijetno razvajati s hrano … Reče nam, da zvečer pred spanjem nikakor ni zdravo jesti, a kaj, ko nam je mnogim takrat obrok najslajši … Ukazuje nam, naj se pretegnemo, naj gremo v naravo, naj se gibljemo, a kaj, ko smo tako leni, da kar obležimo v postelji ali pred televizorjem … Ponavlja nam, da premalo spimo, in zahteva več počitka, a mi še kar naprej v divjem tempu nadaljujemo stresna opravila in mislimo tesnobne misli … Dlje ko ne poslušamo telesa, manj ko ga ubogamo, več imamo možnosti za bolezen. Najprej nam telo pošilja nežne signale, kakor bi ptica spustila pismo s sporočilom o neskladju v naše srce. Morda se samo (pre)večkrat prehladimo ali dobimo kakšno alergijo za začetek, a če pisma nismo prebrali, bodo simptomi vse hujši in hujši. Dokler ne bo le kljuvalo v srcu, temveč bobnelo in rohnelo: Ne živiš prav, ne živiš v skladu sam s seboj! Prebudi se, ukrepaj, spremeni svoje nezdrave navade!

Na postenju z Marjanom znamo prebrati pisma, ki so nam bila že poslana, in tista, ki prihajajo sproti. Zato tisti, ki so prišli s preveliko maščevja, shujšajo tudi po deset kilogramov, juhu, začeli so in doma bodo nadaljevali zdrav življenjski slog. Že delajo načrte, kaj bodo črtali iz prehrane, s katerimi športi se bodo ukvarjali in predvsem, kdaj se bodo spet prišli postit, da bodo utrdili nove zdrave vzorce. »Ah, če bi zmogli priti dvakrat na leto, bi bili na konju,« smo ugotavljali povratniki. Kajti pečat, ki nam ga vtisne v dušo in telo preporodovsko druženje, drži kakšnih šest mesecev, potem pa že popustimo in ponavljamo slabe reči …in te potem, k sreči, na naslednjem postu dokončno odpravimo. Za nekaj časa spet, haha …

Ko sem prišla domov, me je kar odneslo na Rožnik. Nisem hodila, temveč letela! Tako lahko se počutim, tako zračno in mirno kakor jadralno letalo, s katerim je Lojze Peterle prevažal svoje goste na avgustovskem postenju. Jaz zdaj letim kar sama, tudi če sedim pred računalnikom in berem pošto ali kaj napišem, mi gre vse hitro in tekoče, kot bi tudi črke letele z mojo hvaležno dušo. Kuham še bolj slastne zelenjavne juhe, kot sem jih dotlej, vnuka, za katerega skrbim te dni, objemam še pogosteje in močneje … Predvsem pa vsako jutro objamem nov dan z zaupanjem v preprosto življenje, ki je milo lepo. Po postu se tega še bolj zavedam. Hvala, dragi Marjan, za to svetleče se darilo, in čim prej na svidenje!Dr. Manca Košir; objavljeno v reviji AURA, december 2012, št. 280

Fotografija: Bigstockphoto.com