ZAKAJ JE POMEMBNO UGOTOVITI SVOJE POSLANSTVO

Vzgoja duše

Veliko otrok in mladih danes ne ve, kaj naj bi počeli, kakšno je njihovo osebno poslanstvo, kako naj v življenju uresničijo svoje načrte, znanje in izkušnje. Poglejmo si, kaj o tem pravi S. N. Lazarev, svetovno znani zdravilec.

Nekoč so ljudje govorili, »kakor zgoraj, tako spodaj«. Vse vesolje je pravzaprav vsebovano v vsem, v vsem je posnetek vesolja. Za zgled vzemimo drevo. Drevo ima različne celice – celice skorje, celice listov, celice vej, celice stebla in druge. Kaj je poslanstvo vsake od teh celic? Vsaka ima svojo poslanstvo, celica lista zato deluje po enem sistemu, celica debla po drugem, celica korenin po tretjem, vendar če pogledamo neko drevo, kaj vidimo? Predvsem celoto − drevo. Kaj je torej temeljno poslanstvo vsake celice? Predvsem biti drevo, se razvijati, oddajati energijo, skrbeti za druge celice. Vsaka celica je torej predvsem celica drevesa, šele nato celica debla, korenin, lista ali katerega koli drugega njegovega dela. In podobno velja za človeka.

Skupnost je pred posameznikom

Poslanstvo vsakega človeka je predvsem, da je srečen. Srečen pa ne more biti brez ljubezni v duši. Občutek ljubezni v duši pa izhaja iz brezpogojne ljubezni. Ljubezni, ki je nič ne pogojuje, ta pa ni mogoča brez vere v Boga, saj brezpogojna ljubezen izhaja iz te vere. Občutek, da smo skupnost, da je v nas Stvarnik, ki nas je vse ustvaril, da je neviden, da je Njegova energija navzoča povsod in seveda tudi v vsakem človeku. Občutek ljubezni do Boga omogoča, da se občuti ljubezen, ki je nad vsem drugim, in se doživi resnična sreča. Celica organizma je srečna, ko se čuti eno z organizmom in dela za organizem. To je prvo pravilo njenega obstoja. V organizmu je celica najprej celica organizma in šele nato celica jeter, kože ali česar koli drugega. Seveda dela tudi za jetra in jim daje del svoje energije. Počuti se tudi kot del tkiva in del svoje energije namenja tudi tkivu. Šele potem dela za sebe. Po tem vzorcu poteka vse v naravi. Če celica dela samo zase, postane rakasta in organizem jo uniči.

Vsak človek si želi urediti osebno življenje. Nekdo želi postati odvetnik, drugi trgovec, tretji umetnik, četrti menedžer in vsi sanjajo o tem. Toda vsi ne uspejo. Zakaj ne? Kajti če želite samo, da bi bili bogati, zdravi in pridobili položaj, ki bi vam prinesel denar, srečo in vse drugo, kar si želite, potem je to podobno celici, ki misli zgolj nase in zato se vam sanje ne bodo uresničile.

Poglavitni cilj vsakega človeka je, da v sebi odkrije ljubezen do Boga, občuti svoj božanski jaz, ker tako poveča ljubezen v duši. To je prvo in najpomembnejše. Na drugem mestu je skrb za dušo. Kakšne občutke ima človek v sebi, koliko obvlada svoje instinkte, kako je poskrbel za dušo glede morale, ljubezni, požrtvovanja, kako skrbi za vzgojo svojih čustev. In šele nato pridejo na vrsto osebni vidiki: razvijanje svoje zavesti, svojih sposobnosti, da uresniči to, za kar se prizadeva. Če človek nosi v svoji duši ljubezen in skrbi za dušo, se njegovi cilji tudi uresničijo.

Ne slediti stereotipom

Najbolj pomembno je vedeti, da poglavitne sanje niso uresničevanje tistega, kar prihaja iz glave. Zamislite si organizem in celice. Kaj če bi neka celica dejala: »Nočem biti celica zadnjice,« in bi vse celice želele biti možganske celice, ker naj bi bilo to najboljše. Če bi bil organizem sestavljen samo iz možganov, bi nehal obstajati. Vsaka celica ima torej svoje poslanstvo in je najbolj srečna, če to poslanstvo tudi uresničuje.

Ljudje smo podobni celici. Vsak človek ima neko svoje poslanstvo. Nekdo bo postal kozmonavt, drugi menedžer, tretji trgovec, četrti rudar, poslanstvo petega je postati bogat in z denarjem pospeševal gospodarstvo, za šestega postati umetnik, sedmi se želi kar naprej izobraževati, osmi si ne želi nič delati, deveti kar naprej potovati itn. Najpomembnejše je, da človek ne sledi nekim stereotipom sreče, temveč se usmeri na uresničevanje svojega poslanstva. Na splošno rečeno je za nekoga sreča v dajanju, odpovedovanju, za nekoga pa v jemanju, v uživanju.

Človek si ne sme ustvarjati ciljev v glavi, na primer, zgolj s posnemanjem svojega soseda. Želja mora izhajati iz človekove notranjosti ne pa od zunaj in iz glave. Če želja prihaja od znotraj, so z njo povezana tudi ustrezna čustva, cilj je smiseln in se tudi uresniči. Če si človek cilj ustvari v glavi, se njegove sanje pogosto ne uresničijo. Ni potrebno, da posnemamo srečo drugih, temveč se moramo vprašati: »Kaj si prav jaz želim? Kje bom srečen?« Potem pa je treba takšni notranji želji dovajati energijo, ker se sanje ne uresničijo, če ni na voljo dovolj energije. Številni želijo biti srečni, želijo nekaj dobiti, ob tem pa zavidajo drugim. Zavist pa zmanjšuje energijo. Ali pa se žalostijo ali ne verjamejo vase. Vse to zmanjšuje energijo. Ali pa so preprosto leni. Tudi to ubija energijo. Spomnimo se, kaj je govoril Kristus: »Verujte.« Kaj pa je vera? Vera je odsotnost dvoma v svoje cilje. »Verujte in vse boste dobili.« Trkajte in odprlo se vam bo. Ne zakopavajte svoje nadarjenosti. Kristus je nenehno ponavljal, da je treba oddajati energijo in ne jo jemati. Ne sme se dvomiti, ne sme se bati, ne sme se ne verjeti vase. Ni treba zavidati ali obsojati. Ni treba zavidati bogatim. Če želiš biti bogat – postani to. Toda bogastvo ni samo denar. Bogastvo je predvsem bogastvo duše. To so naši občutki. Bogat je lahko človek, ki ima dobro družino, ki ima otroke in jim ima rad. Bogastvo je lahko tudi strast za ustvarjanjem, potovanji. Danes smo prevzeli stereotip Zahoda, da je bogastvo samo denar, in da je sreča biti menedžer, namesto da bi vprašali svojo dušo, kaj ta želi. Potem pa bi se za to prizadevali, tej želji dovajali energijo in nekaj se bo prav gotovo uresničilo.

 

Sreča pride k tistemu, ki daje

Številni mladi pravijo: »Ni dela, ki bi me izpolnjevalo, zato ne bom delal.« Tak mladenič naj se odloči za katero koli delo, naj poskrbi za svoje preživetje in se tako krepi, hkrati pa naj išče, kar si želi. Sreča pride k tistemu, ki daje. Kdor v življenju skuša samo prejemati, ta bo zmeraj izgubljal. Kdo doseže veliko v življenju? Človek, ki ima veliko energije. Brez energije, ne boste dobili nič. Veliko energije pa ima tisti, ki je v sebi harmoničen. Ki se moralno vede do Boga in ljudi. Ta notranja harmonija in morala izhajata iz ljubezni. Če ni ljubezni v duši, človek začne delati hude napake, zato začne v njem količina energije padati. Ozrite se naokrog. Povsod sindrom kronične utrujenosti. Mladi danes pogosto nič ne želijo in tudi nič ne morejo. Zakaj? Ker se izgublja njihova notranja energija. Ni harmonije v svetu. Model sveta je nepravilen. Sodobni zahodni model je škodljiv. Ta celici govori: »Vse pograbi zase. Pozabi, da si celica jeter. Pozabi na organizem, vse vzemi zase. Živi kakor želiš.« To je princip rakaste celice. Sodobna kapitalistična ideologija deluje po principu rakaste celice. Zato neogibno vodi ne samo v moralno krizo, temveč tudi v ekonomsko in politično, zato se povečuje sterilnost. Zato propada družina. Zato je zdaj povsod homoseksualnost. Zaradi napačnega modela sveta. Ker je ta model sveta v resnici ateističen. Ker je danes religija slaba, ljudje v Evropi in Ameriki opuščajo vero v Boga ali verujejo le površno. Kaj ostane? Znanost? Ali nam znanost lahko da pravilno sliko sveta? Znanost v resnici propagira poganstvo, saj pravi, da je telo primarno. Da vse izhaja iz telesa. Torej, če je človek le telo, za kaj pa naj potemtakem skrbimo? Za telo seveda. Za trebuh. Danes je na tronu trebuh in vsi molijo k njemu. Tako so se vedli ljudje v Sodomi in Gomori, ki so potrebe telesa postavili na prvo mesto, zato sta sledila moralni propad in uničenje. K temu gremo zdaj. Če mladi ljudje želijo preživeti se morajo zgledovati po pravem modelu sveta. Pravi model sveta pa je: vera, ljubezen in morala in šele potem vse drugo.

S. N. Lazarev, objavljeno v reviji AURA, oktober 2014, št. 301

 

Več ...