Reinkarnacija, vnovično rojstvo ali natančneje vnovično utelešenje, je ena najstarejših in najvznemirljivejših zamisli, s katero se ukvarja človekov um.

Sprašujemo se, ali del nas morda preživi telesno smrt, ali smo se rojevali in umirali že večkrat.

 

Večina verstev zagovarja vnovično rojstvo

Večina verstev in ezoteričnih tradicij, predvsem na Vzhodu, je prepričana, da duša ali sebstvo – človekovo duhovno jedro – nikoli ne umre, ampak se velikokrat znova rodi in sledi krogu življenja in smrti do končne odrešitve in združitve s Stvarnikom.

V zahodni civilizaciji je vera v vnovična utelešanja izrinjena iz kolektivne zavesti zato, ker jo je krščanska cerkev obsodila in zavrnila. Toda vera v reinkarnacijo je živela že v zgodnjem krščanstvu. Bila je obvezni del naukov številnih predkrščanskih in krščanskih gnostičnih gibanj ob koncu starega in začetku novega obdobja. O tem pričajo gnostični spisi, zlasti koptski krščanski evangeliji, najdeni v drugi polovici minulega stoletja pri Nag Hamadiju v Egiptu.

Ko je v 2. in 3. stoletju našega štetja v zahodni civilizaciji prevladalo krščanstvo, je Cerkev začela zelo nasprotovati reinkarnaciji. Zato so bili neprimerni spisi uničeni, toda kljub velikemu trudu so sledi o inkarnaciji celo v zdajšnjem Svetem pismu.

Tako na primer v evangeliju po Luki, kjer angel napoveduje Zahariji rojstvo njegovega sina, prihodnjega Janeza Krstnika, piše: “Ne boj se Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev. Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njimi z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.” (Lk, 1,1 –18). V tem prevodu ni tako jasno povedano, da naj bi bil Janez Krstnik Elija, v novi, angleški Bibliji, ki so jo prevedli s sodelovanjem univerze Oxford in Cambridge, pa piše: “On bo šel pred njimi, ker je v njem duh in moč Elija.” In naslednji primer: V Matejevem evangeliju Jezus vpraša učence, kaj menijo ljudje, kdo da je Jezus, ti pa odgovorijo: “Eni, da Janez Krstnik, drugi, da Elija; spet drugi, da Jeremija ali kateri izmed prerokov.” (Mt 16,13–16,14) Znana pa je tudi biblijska zgodba o otroku, ki se je rodil slep, ali tista, ko Jezus svari Petra, naj ljudje ne primejo za meč, ker bodo z mečem pokončani, kar sta jasni aluziji na zakon karme, po katerem se “vse vrača in vse plača”.

Origen, eden prvih cerkvenih očetov, je bil trdno prepričan, da se duše utelešajo v več zaporednih telesih – po zaslugah ali grehih. Menil je, da so duše ustvarjene brez greha, razvijajo se v vzporednih svetovih, vse pa se morajo nazadnje vrniti k začetni popolnosti. Celo sveti Avguštin, največji sholastik in do danes največja teološka avtoriteta v Katoliški cerkvi, je v svojih začetnih delih priznaval možnost reinkarnacije, zavrnil jo je šele pozneje.

 

Vera v reinkarnacijo potiho odstranjena

Kako se je zgodilo, da so nauk o reinkarnaciji izbrisali iz cerkvenega nauka in s tem iz zavesti večine ljudi na Zahodu? Čeprav bo to komu zvenelo nenavadno, pa za to ni kriv V. ekumenski koncil v Konstatinoplu leta 553, ko naj bi Cerkev obsodila nauk o reinkarnaciji, kot se na splošno misli. Ni dokazano, da bi se to zgodilo na tem koncilu, in tudi to ne, da bi Cerkev uradno in eksplicitno nauk o reinkarnaciji sploh kdaj obsodila. Kaže, da je bil nauk o reinkarnaciji odstranjen iz doktrine potiho tako, da so nekatere zunajkoncilske odločitve, kot so bili edikti cesarja Justinijana, razglasili za odločitve koncila, nekatere koncilske sklepe pa razlagali preširoko.

Toda kljub pregonom so tisočletni nauk o reinkarnaciji ohranjala gnostičnina gibanja: bogomili, katari in albižani, ki so nadaljevali tradicijo zgodnjega gnostičnega krščanstva. Pridigali so, da je Kristus prišel zato, da bi človeku pomagal spoznati njegov izvor in usodo, in mu pokazal, kako naj se osvobodi iz kroga rojstva in smrti.

Gnostična gibanja so v srednjem veku skoraj zatrli, toda kljub temu so nauk o reinkarnaciji v Evropi ohranjali “podtalni” tokovi: hermetični filozofi, neoplatoniki, alkimisti, rožni križarji, kabalisti, teozofi in druge ezoterične skupine.

Večina ljudi za nauk o reinkarnaciji do 19. stoletja ni niti slišala, tedaj pa je ta zamisel zaradi preroda hermetičnih in okultnih spoznanj na Zahodu ter vpliva vzhodne tradicije znova oživela. Hkrati je v 19. stoletju začela prevzemati prvenstvo “nova religija Zahoda” – racionalistična pozitivistična znanost, ki je še zdaj prevladujoči pogled na svet. V novem, znanstvenem pogledu na svet ni prostora za reinkarnacijo, zato so jo razglasili za praznoverje, porojeno iz strahu pred minljivostjo in želje po nesmrtnosti.

 

Dve knjigi preusmerita Zahod

Takšen položaj je prevladoval do druge polovice 20. stoletja, potem pa je začela zamisel o življenju po telesni smrti in vnovičnem rojstvu znova utirati pot v zavest povprečnega zahodnjaka. Ta proces sta spodbudili predvsem knjigi, ki sta pretresli ne samo množice, temveč tudi znanstvenike, saj avtorja nista bila ne ezoterika ne mistika, ampak ugleden zdravnik in uveljavljeni znanstvenik. Ena od njiju, Življenje po življenju (Life after Life), dr. R Raymonda Moodya ml., ki je izšla leta 1975 in postala svetovna uspešnica, opisuje skrbno zbrane izkušnje ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so jih zdravniki vrnili v življenje.

Še pomembnejša je bila druga knjiga Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo (Twenty Cases Suggestive of Reincarnation). Napisal jo je ugleden kanadsko-ameriški strokovnjak Ian Stevenson, izšla pa je leta 1974, ko so postajale na Zahodu znova priljubljene ezoterične vede, zlasti vzhodni nauki – joga, zenbudizem. Spremembo javnega mnenja pa so ugotovile tudi raziskave, saj se je pokazalo, da je v osemdesetih letih v reinkarnacijo verjel vsak četrti odrasli prebivalec Združenih držav Amerike, v Angliji pa vsak šesti.

Stevensonova knjiga vsebuje dvajset skrbno proučenih primerov, pri katerih le teorija reinkarnacije lahko pojasni dogajanje.

 

Galilej dvajsetega stoletja

Ko se je Ian Pretyman Stevenson (1918–2007) preselil iz Kanade v Združene države Amerike, je postal vodja Odseka za psihiatrijo na Univerzi v Virginiji. Med psihiatrično prakso je spoznal, da sodobne teorije osebnosti ne morejo razložiti vsega, in je začel proučevati še drugo literaturo. Tako se je postopno posvetil tudi parapsihološkemu raziskovanju. Menil je celo, da bo parapsihologija spremenila več kakor Kopernikov pogled na svet, ker potrjuje obstoj človekove nematerialne narave. Prepričan je bil, da miselna dejavnost ne poteka samo v možganih, in ugotovil, da lahko duh deluje tudi brez fizičnega nosilca, to pa je prvi pogoj za reinkarnacijo.

Kmalu se je pojavu reinkarnacije povsem posvetil in začel proučevati primere otrok, ki so se spominjali preteklih življenj, in to pri normalni zavesti, ne da bi bila pri tem uporabljana hipnoza. Stevenson metode hipnotične regresije, ki jo nekateri uporabljajo, da bi dobili vpogled v pretekla življenja, ni cenil, prav tako se ni zmenil za izide, ki so jo s to metodo pridobili. Prepričan je bil, da je veliko tega, kar se pripoveduje med hipnozo, le posledica bujne domišljije.

Stevenson pa je vse svoje navedbe skrbno preverjal, zato je bilo njegovo raziskovanje drago, saj je zahtevalo veliko potovanj. Podprl ga je Chester Carlson, izumitelj naprave za fotokopiranje Xerox, v oporoki pa mu je zapustil tudi dovolj sredstev za nadaljnje raziskovanje. Stevenson se je z reinkarnacijo ukvarjal vse do upokojitve leta 2002, po njegovem odhodu pa nadaljujeta to delo njegova naslednika, dr. Bruce Greyson in dr. Jim Tucker.

Ian Stevenson je objavil več kot dvesto člankov in napisal več knjig.

Stevensonovo delo z otroki se je začelo leta 1960, ko je slišal za primer reinkarnacije na Šrilanki. V štiridesetih letih je s sodelavci proučil več kot tri tisoč takšnih primerov po vsem svetu. Proučeval je tudi primere v Evropi in Združenih državah Amerike, vendar je bila večina proučevanih oseb iz držav, kjer verjamejo v reinkarnacijo, na primer iz Indije in Mjanmara.

Sčasoma je ustvaril široko mrežo informatorjev, ki so ga obveščali o mogočih primerih reinkarnacije.

Zelo natančno se je pogovoril z osebami, ki so se spominjale preteklih življenj. Pri tem je uporabil poseben, v ta namen zasnovan vprašalnik, ki je razkrival domišljijske zgodbe ali namerne prevare. Kadar je bilo mogoče, je preverjal tudi materialna dejstva in pisne dokumente, smrtovnice in zdravstvene kartoteke. Čez dalj časa se je z istimi osebami znova pogovoril o istih zadevah, da bi se dokončno prepričal o pristnosti izjav, ob vsakem primeru domnevne reinkarnacije pa zaslišal še na desetine prič.

Večina oseb, ki se je spominjala preteklih življenj, je bila otrok, starih od dveh do petih let. Spontano so pripovedovali o svojem preteklem življenju, navajali imena in podatke o družinskih članih, opisovali kraje, kjer naj bi bili živeli, in omenjali še druge podrobnosti, pogosto pa so se spominjali tudi, kako so umrli.

Stevenson je velikokrat razkril še druge dejavnike, ki so potrjevali zgodbo, na primer otroške fobije, nastale zaradi načina smrti v prejšnjem življenju. Takšne fobije je imelo kar 35 odstotkov otrok. Nekateri so se izrazito bali vode, kakega orožja, vožnje s kočijo ali z avtom. Med 700 posebno razčlenjenimi primeri otrok iz šestih različnih kultur jih je več kot 60 odstotkov umrlo nasilne smrti, 75 odstotkov se jih je celo spominjalo, kako so umrli.

Tudi drugi kazalniki so potrjevali, da se oseba spominja preteklega življenja, na primer: svojevrstno vedenje ali otrokova želja po hrani, ki se ne uživa v okolju, v katero se je vnovič rodil, ali želja po oblačenju, neprimernem zdajšnjemu družbenemu položaju. Osebe, ki so bile v prejšnjem življenju drugega spola, so se le stežka prilagodile novemu spolu. Deklice, zdaj rojene kot dečki, so se želele igrati kot deklice in se tako tudi oblačiti, raje so se igrale z vrstnicami kakor z dečki. Včasih je otrok kazal tudi posebno znanje ali spretnosti, ki se jih ni učil nikoli. Nekateri otroci so se rodili z znamenji, ki so jih povezovali z osebo iz prejšnjega življenja, in to je Stevenson obdelal v knjigi Reinkarnacija in biologija.

 

Spomini na prejšnje življenje

Otroci, ki se spominjajo prejšnjega življenja, pogosto težko razločujejo, katero od obeh življenj je pravo, saj živijo nekakšno dvojno življenje –občasno prevladuje eno ali drugo. Včasih se vedejo, kot da ne sodijo v družino, v katero so se rodili, ravnodušni so do staršev in sorojencev, včasih celo sovražni. Takšni otroci imajo za prave starše tiste iz preteklega življenja in se želijo k njim vrniti.

Primer malega Indijca, Ravija Shankarja, je Stevenson proučeval na začetku svoje kariere. V mestu Kanuaj, v indijski državi Utar Pradeš so z nožem umorili šestletnega Muna, sina brivca Jageshvara Prasada iz četrti Chipati. Obdolžena, brivca Javaharja in lastnika pralnice Shaturija (Shaturi je umor najprej priznal, nato zanikal), pa so zaradi pomanjkanja dokazov spustili.

Šest mesecev pozneje, se je na drugem koncu mesta družini Shankar rodil Ravi. Ko je imel fantek tri leta, je začel trditi, da je sin brivca Jageshvara, ki ga seveda ni poznal. Pripovedoval je, da sta ga umorila brivec Javahar in pralničar Shaturi, ter umor podrobno opisal. Deček je navedel še več drugih podrobnosti iz Munovega življenja. Opisal hišo, v kateri je živel, naštel njegove igrače in drugo.

Ko je Munov oče to zgodbo slišal, se je odpravil k Ravijevi družini. Tedaj je štiriletni Ravi očeta takoj “prepoznal” in opisal več dogodkov iz Munovega življenja. Ko je sedel v Jageshvarovem naročju, mu je med drugim dejal: “Očka, v šolo sem hodil v Chipatiju in moja tablica je v veliki omari.” Potem je pokazal na uro na “očetovi” roki in rekel: “To je moja ura.” Ko so ga odpeljali na “prejšnji” dom, je takoj prepoznal “babico”, in rekel: “To je mati moje matere, prišla je iz Kanpura.” In res je živela tam.

Stevenson je omenjeni primer podrobno proučil in ugotovil, da otrok nikakor ni mogel izvedeti vseh podrobnosti, o katerih je govoril. Edina razlaga za ta nenavadni pojav je bila reinkarnacija.

Zanimiv je tudi primer mlade Šrilančanke Jnane. Spregovorila je že z enim letom in kmalu začela pripovedovati o prejšnjem življenju, v katerem je bila deček, imela pa je dva brata in veliko sestra. Povedala je, da se je imenovala Til in v kateri vasi je živela.

Ko je bila stara štiri leta, so jo odpeljali v omenjeno vas. Ugotovili so, da je tam res živel deček Til, vendar je, ko je bil star trinajst let, umrl, leto dni preden se je rodila Jnani. Deklica je zlahka našla hišo, v kateri je “živela”, takoj prepoznala “svoje” starše, strica, štiri sestre in enega od bratov. Drugega brata ni prepoznala, zanimivo pa je, da se je Til s tem bratom slabo razumel. Za nekega soseda je rekla: “To je tisti, ki se je zmeraj prepiral z mojo mamo.”

Ko je prvič videla sliko angleške kraljice, je dejala: “To gospo pa poznam. Videla sem jo v vasi, ko se je peljala mimo.” Dve leti, preden se je Jnanina rodila, je angleška kraljica res obiskala omenjeno vas, mali Til pa je bil tedaj na ulici.

Swarnlata Mishra se je rodila leta 1948 v izobraženi družini v kraju Pradeš, in sodi med najbolj znane Stevensonove osebe, ki so se spominjale prejšnjih življenj. Ko je bila stara tri leta je z očetom potovala skozi kraj Katni, 150 kilometrov oddaljen od hiše, kjer so živeli. Nenadoma je zahtevala, naj voznik obrne avto in jo odpelje “k njeni hiši”. Seveda ji niso ustregli. Vztrajno je trdila, da je “nekoč” živela v Katniju, v družini Pathak, ime ji je bilo Biya in je imela dva sinova. Natančno je opisala “svojo” hišo in dejala, da je bila hiša v četrti Zhurkutia, za hišo je bila dekliška šola, pred njo železniška proga, iz hiše je bilo videti peč za apno. Dodala je, da je družina imela avto, to pa je bilo v Indiji tedaj redko. Rekla je, da je Biya umrla zaradi “bolečin v grlu”, zdravil jo je zdravnik Bhabrat. Njen oče je vse njene izjave natančno zapisal, čeprav je bil sprva prepričan, da si le zmišljuje.

Marca leta 1959 je za ta primer izvedel prof. Banerjee, indijski raziskovalec paranormalnih pojavov in Stevensonov sodelavec; takoj je odpotoval v Katni preveriti zadevo. Našel je družino, za katero je Swarnlata trdila, da je njena družina iz prejšnjega življenja, ujemale pa so se tudi vse druge podrobnosti. Čeprav so hišo porušili in na novo zgradili, so priče potrdile, da je bilo res vse tako, kot je povedala Swarnlata. Za hišo je še zmeraj stala dekliška šola in tudi omenjena peč. Banerjee se je pogovoril s člani družine Pathak in ti so potrdili, da je tam res živela Biya Pathak, ki je umrla leta 1939. Zapustila je moža, sinova in štiri mlajše brate. Pred tem družini Pathak in Mishra še nista slišali druga za drugo.

Dokaz, kako trdno so bili člani družine Pathak prepričani, da je Swarnlata res njihova znova rojena Biya, je bil tudi to, da so temeljito spremenili svoj pogled na reinkarnacijo. Bili so namreč katoličani in pred srečanjem s Swarnlato niso verjeli v reinkarnacijo, zato so se tudi sprva upirali sprejeti Swarnlato kot Biyo.

Primer Swarnlate (Biye) je sicer eden izmed številnih značilnih primerov, ki jih je proučeval Stevenson, vendar hkrati tudi poseben. Večini otrok spomini na prejšnje življenje sčasoma zbledijo, Swarnlata pa se je spominjala prejšnjega življenja celo v zrelih letih.

Po Stevensonovih ugotovitvah so spomini na prejšnje življenje za večino otrok prej breme kakor blagoslov, in postanejo srečnejši, ko ga pozabijo. Čeprav je Stevenson poudarjal, da ne trdi, da je s svojimi zbranimi primeri dokazal reinkarnacijo, pa je bil o njej trdno prepričan.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v revije AURA, december 2009, št. 244

Fotografija: Bigstockphoto.com