Tatjana Zorko Potočnik ni le zdravnica, specialistka internistka, temveč obvlada tudi tehniko čustvenega osvobajanja (EFT – emotional freedom techniques) ali t. i. »trkanja ali tapkanja« in študira realitetno psihoterapijo. Veliko moli – zase in za druge. Verjame namreč, da molitev spreminja njen odnos do tistih, za katere moli. Molitev priporoča kot najodličnejšo in najmočnejšo duhovno tehniko: »Molitev je zame kakor nekakšna mantra – pripomore k ‘odklapljanju uma’, saj medtem ko molim, ne morem razmišljati o preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Umirim se, si odpočijem in se zdravim.«

 

Kakšne so vaše izkušnje z Bogom in duhovnostjo, vernostjo?

Bog mi pomeni vse. Domači so me vzgojili v katoliški veri, a precej tradicionalno, saj so mi veliko prepovedovali in zapovedovali (moraš hoditi k maši, sprejeti zakramente, ne smeš imeti spolnih odnosov pred poroko itn.). Na srečo pa je bila moja stara mama prava vernica. Ko sem bila majhna in smo živeli na obrobju Maribora, sem jo videla vstajati že ob pol petih zjutraj, in potem se je z mestnim avtobusom odpravila k maši v središče mesta. Ob sedmih, ko sem odhajala v šolo, je bila že doma. Vsakdanjega obiskovanja maše ni nikoli omenjala kot nekaj izjemnega niti nas ni silila, naj ravnamo tako.

Mislim, da mi je dober odnos do Boga – zgolj z zgledom – vcepila prav ona. Sicer pa sem imela s Cerkvijo in duhovniki precej slabe izkušnje. V mladosti sta me zlorabljala dva duhovnika, mati pa mi je vero vcepljala z zapovedmi. Kljub temu se nisem odvrnila od Boga. Bog je zame Oče. Če se od Boga, Cerkve in vere odvrnemo zgolj zaradi slabih dejanj nekaterih ljudi, delujočih v Cerkvi, izgubljamo le mi. Izgubljamo prav tiste ljudi, ki v Cerkvi delujejo zelo pozitivno. Izgubimo pa tudi odnos z Bogom. Poznam namreč duhovnike, ki so čudoviti ljudje. Takšen je pater dr. Christian Gostečnik, svetovno znani psiholog in psihoterapevt, ki je nekoč dejal: »Vsi, ki niste imeli očeta in zato v sebi čutite praznino, se lahko obrnete na Boga, saj je On vaš oče, ker vas pozna osebno.« Ker me je oče zapustil, ko sem bila še majhna, mi Bog Oče še posebno veliko pomeni. Zato je tudi moj odnos do Boga oseben.

 

Kako gojite osebni odnos do Boga?

Včasih, ne prav pogosto, grem k maši. V zadnjem času zelo veliko molim, zase in za druge. Po delavnici Pisanje osebnega dnevnika, ki jo je vodil jezuit, duhovnik in psihoterapevt, p. Silvo Šinkovec, sem spoznala, kako pomembna je molitev. Ker se pogosto vozim, molim tudi med vožnjo, najpogosteje očenaš in zdravamarijo. Močno verjamem, da molitev spreminja moj odnos do tistega, za katerega molim. Kajti težave, ki jih imamo v razmerjih do ljudi, posebno do najbližjih, nastajajo zaradi našega odnosa do tistih, ki »nam povzročajo težave«, in ne nasprotno. Poleg tega je molitev nekaj, na kar se ne spomnim le takrat, kadar imam težave, temveč tudi takrat, ko se zahvaljujem. Molitev je postala »skupni jezik«, ki ga govoriva z mojo osemdesetletno mamo. Pred nekaj meseci sem spoznala, da se razumeva prav imenitno, kadar skupaj moliva rožni venec.

 

Rožni venec torej priporočate kot dobro duhovno tehniko?

Da, to je zame najboljša in najodličnejša duhovna tehnika. Če bi morala izbirati med vsemi duhovnimi tehnikami, ki jih poznam, bi izbrala molitev rožnega venca – zame edino in najmočnejšo »tehniko«. Je kakor mantra za »odklapljanje uma«, saj med molitvijo rožnega venca ne moremo razmišljati prav o nobeni stvari – le molitvi se predajamo.

Ali vam je poleg katoliške blizu še katera druga religija ali duhovna smer?

Z veseljem prebiram dalajlamove knjige in se navdušujem nad njegovimi nauki, saj se z njimi povsem strinjam. Sočutje, usmiljenje in prijaznost so res trije temeljni kamni, pomembni za življenje vsakega posameznika.

 

Se vam ne zdi, da se katoliška in budistična vera zelo razlikujeta?

Ne, v resnici sta si izjemno podobni. Tudi dalajlama pravi: Ni pomembno, ali si budist, musliman, katoličan itn., kajti to so le oznake našega verovanja.

 

Ste torej budistka ali katoličanka?

Ne zdi se mi potrebno, da bi se kdaj označevala kot katoličanka ali kot budistka … Te oznake so v resnici povsem iluzorne, zgolj nekaj, kar je potrebno našemu umu, da se tako laže znajde. Oznake niso bistvene. Temeljno vprašanje je namreč: Kdo sem jaz kot človek?

 

Kdo ste torej (kot človek)?

Želim biti dober človek. Manca Košir je nekoč rekla: »Dober zdravnik je dober človek!« Zdravnik sicer mora imeti znanje, obvladati spretnosti itn., vendar pa je najpomembnejše, da je dober človek. Tudi dober časnikar je dober človek. Prav tako je dober človek tudi dober sosed. In če nam uspe, da se tega zavemo, je pravzaprav dovolj. Ne štejejo namreč naše hiše, denar in vpliv, moč in oblast, marveč zgolj to, da smo dobri ljudje!

 

Zakaj?

Ker imamo potem vse!

 

Ali poznate tudi novodobno duhovnost?

Priznam, iz ponudbe novodobne duhovnosti sem preskusila marsikaj, a mislim, da so novodobna gibanja napravila tudi veliko škode. Ob tem pomislim na prijatelja Zlatka Blažiča, sošolca pri študiju realitetne psihoterapije, ki je ozdravljeni narkoman. Napisal je knjigo, v kateri je opisal svojo heroinsko odvisnost, kako se je kot mladenič »zadeval« s tako imenovano »duhovnostjo«. »Duhovnost« in različni ljudje, ki se razglašajo za duhovne voditelje in izumljajo nove duhovne tehnike, so namreč lahko zelo nevarni. Tako kakor je lahko nevarna vsaka zdravilska metoda, ki jo razglašajo za edino dobro. Res mislim, da ne bi bilo dobro, če bi eno od zdravilskih metod razglasili za edino pravo in zveličavno. Podobno bi se bala, če bi razglasili za edino pravo zgolj eno politično smer … Človek je namreč zelo raznoliko bitje, z veliko zmožnostmi. V življenju se ves čas spreminja … In prav zato ne moremo reči, da je za posameznika absolutna in resnična le ena stvar ali pot.

 

Enkrat nam torej koristi ta stvar, drugič katera druga …

Življenje je kakor reka, nikoli ne obstane na enem kraju. Neprenehoma teče in se razliva. Včasih se reka v kakem tolmunu res malce ustavi …, vendar ne za dolgo, ne za večno. Življenje v tolmunu je namreč nekaj povsem drugega kakor življenje v tekoči reki.

 

Vernik je navadno tudi romar. Ali kdaj romate na svete kraje?

Nisem sicer odpotovala v Indijo, in tega si tudi ne želim. Res da bi z veseljem obiskala Dharamsalo, dalajlamovo prebivališče …, vendar mislim, da tega pravzaprav ne potrebujem. Enkrat na leto grem na božjo pot na Brezje, iz Ljubljane sem tja večkrat poromala tudi peš (še posebno takrat, ko sem imela raka). Z možem poleti zelo rada romava v Medžugorje. Tam tudi moliva, prosiva in se zahvaljujeva zase in za druge.

 

Kako tešite svojo potrebo po ljubezni – še posebno takrat, ko poleg vas ni drugega, ki bi vam izkazoval ljubezen?

Drugi vedno je. Bog Oče je vedno ob meni. Zmeraj pa so tudi ljudje. Z drugimi – posebno s tistimi, ki so zame pomembni, ni vedno lahko ostati povezan. Moje vedenje, ki ga izražam za potešitev potrebe po ljubezni, se morda zelo razlikuje od vedenja, ki ga za potešitev te potrebe izraža moj bližnji. Zato se skušam zavedati, da drugi ni kriv, če moja potreba po ljubezni ob njem ni zadovoljena. Sama sem si namreč izbrala vedenje, s katerim trenutno nezadovoljivo tešim svojo potrebo po ljubezni. Lahko bi si izbrala katero drugo vedenje – z njim bi potrebo po ljubezni zlahka zadovoljila. Če drugi morda noče biti z mano, pa lahko čustvo ljubezni, prijateljstva in sočutja vedno gojim v svojem srcu. Seveda bi ljubezen najbrž laže čutila, če bi bil bližnji ob meni, me držal za roko, me objemal … Vendar pa lahko drugega ljubim tudi tedaj, ko me on ne ljubi.

 

Vam to v resnici uspeva?

Ne, ne uspeva mi vedno. Brezpogojno ljubezen šele razvijam. Učim se. Včasih pa mi vendarle uspe, da čustvo ljubezni ohranim tudi takrat, ko od drugega ljubezni ne prejemam tako, kot bi si želela. Takrat sem presrečna in si rečem: Uspelo mi je! In prav v tem nenehnem naprezanju za doseganje brezpogojne ljubezni v vsakršnih okoliščinah vidim svoj življenjski smisel. Vidim »reko, ki nenehno teče«.

 

Kaj je ljubezen?

Ljubezen je vse. Žal so le redki ljudje v življenju prejeli resnično ljubezen in dobili občutek, da so je vredni. Tudi sama tega občutka nisem dobila. Zato pravo ljubezen težko prepoznamo, razvijemo … Vendar to ni nemogoče.

 

Ali mislite, da bi se lahko prav vsi ljudje naučili razvijati resnično – brezpogojno ljubezen?

Prepričana sem, da bi se tega lahko naučili prav vsi. A najprej moramo začutiti iskreno željo po občutenju brezpogojne ljubezni. Žal nas je navadno preveč strah, da bi odprli vrata svojega srca …

 

Morda bi potem imeli manj srčno-žilnih bolnikov …

Prav gotovo bi bilo več ljudi zdravih!

 

Ali bi našim bralcem predali kakšno sporočilo?

V današnjem, kriznem obdobju res ni lahko živeti. Veliko ljudi je na robu obupa. In vendarle kriza ni samo nevarnost, lahko je tudi priložnost. Tako je zapisano že v starem kitajskem izreku. Če se zavedamo veličine svojega duha, spoznamo, da je lahko današnja kriza za nas velika priložnost. Naš duh je svoboden in prožen. Če mu damo priložnost, morda spoznamo, da na primer namesto dela, ki smo ga izgubili, lahko opravljamo katero drugo delo. Spoznamo, da imamo različne zmožnosti. Morda končno opazimo, da so okoli nas tudi drugi ljudje – in te lahko v trenutkih, ko sami ne zmoremo več naprej, zaprosimo za pomoč. Tako spoznamo, da je med nami veliko dobrih ljudi.

 

 

Ljudje nismo bolni, temveč nesrečni

Tatjana Zorko Potočnik, dr. med., je končala študij medicine leta 1981 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Že med študijem jo je zanimala psihiatrija. Pri dr. Janezu Klobučarju in dr. Janezu Ruglju se je usposabljala za skupinske obravnave ljudi, odvisnih od alkohola. Leta 1989 je opravila specialistični izpit iz interne medicine. Imela je raznoliko kariero. Najprej je dve leti delala v ambulanti splošne medicine. Potem je bila pol leta zaposlena v bolnišnici za pljučne bolezni, osem let v Kliničnem centru v Ljubljani in pet let v zasebnem diagnostičnem centru. Leta 1998 je v Ljubljani odprla zasebno ordinacijo, saj je na Ministrstvu za zdravje dobila koncesijo. V ordinaciji z imenom ZA SRCE S SRCEM sprejema bolnike s srčno-žilnimi boleznimi, ki jih k njej z napotnico napoti osebni zdravnik.

Pravi, da je zelo rada zdravnica. »Moj poklic je posebno božje darilo, zaradi njega sem lahko sploh preživela. Če se ne bi ukvarjala prav s tem delom, sebi najbrž ne bi mogla tako zelo pomagati, na primer pri prebolevanju raka, za katerim sem zbolela pred leti. V medicinsko zdravljenje zelo verjamem in vesela sem, da imam medicinsko znanje in spretnosti.« Seznanila pa se je tudi s številnimi komplementarnimi zdravilskimi metodami in se usposobila za tehniko čustvenega osvobajanja (EFT). »Na svoje delo gledam celostno. Komplementarne zdravilske tehnike me zanimajo predvsem zato, da bi zdravila sebe. Zavedam se, da lahko drugim pomagam le, če sem zdrava sama. Zdravim se torej z vsem, kar sem in kar znam, ter z vsem, kar sem preskusila, pozneje pa s pridobljenim znanjem skušam koristiti tudi drugim. Zato se med pregledom z bolniki dolgo pogovarjam ter jim skušam tudi svetovati. Včasih jim priporočam, naj si preberejo knjigo o tehniki EFT ali se začno zdraviti še s katero alternativno zdravilsko metodo (priporočim jim tudi zdravilca, ki metodo opravlja). Vedno priporočam le tisto, kar sem preskusila sama. Skušam mu pomagati, da se zave, kako si lahko pomaga sam. Tako ali drugače nihče ne more ničesar opraviti namesto nas! Drugi nam lahko le kaj pokažejo, dajo informacije, mi pa s pridobljenimi informacijami – če tako čutimo – nekaj storimo in jih koristno uporabimo.«

Bolnikom pogosto pravi: »Poglejte, vsakdanja enourna hoja je prav tako pomembna kakor vsakdanje umivanje zob. Zelo vam bo koristila – vaše telo bo začelo delovati drugače pa tudi vi se boste bolje počutili.« Moja sogovornica namreč meni, da si pri zdravljenju lahko najbolje pomagamo s preprostimi stvarmi. »A žal smo pozabili na preprosto življenjsko modrost, pa zato hodimo po zdravje na zapletene delavnice! Morali bi se le vprašati: Kako se na nekatere stvari odziva naše telo, kajti telo je pametnejše kakor glava. Prepričana sem, da medicinsko zdravljenje, operativne posege in zdravila pa tudi zdravilske in duhovne delavnice sicer potrebujemo, toda za zdravje lahko veliko naredimo tudi sami. Človek navsezadnje vedno ostane sam s seboj, s tem, kar je … Če bi torej še premogli zdravo kmečko pamet, bi pri zdravljenju potrebovali manj zdravil, medicinskih posegov in zdravilskih delavnic!«

S tehniko EFT – tapkanjem – bolnikov sicer ne zdravi, vendar pa nekaterim izmed njih omeni, kako izvrstno bi si lahko pomagali s tapkanjem. »Obiščejo me številni ljudje, ki imajo težave s t. i. srčno nevrozo – srce jim močno razbija, pri srcu jih stiska in tišči. Ko jih preiščem, vidim, da so telesno povsem zdravi. Pa vendarle jih boli srce … Srce je namreč organ, ki ne deluje pod vplivom naše volje – nanj vpliva vegetativno živčevje. Zato se v srcu izraža veliko stvari, ki smo jih ‘potisnili’ vase. Srčne težave, ki so neorganske, navadno povzročijo t. i. zatrta čustva: jeza, zamere, nezadovoljstvo, žalost, skrbi itn. Če prepoznam, da ima bolnik težave s srcem zaradi omenjenih zatrtih čustev, mu priporočim tehniko EFT, saj sem se sama prepričala o njeni učinkovitosti. Bolnikom tudi pokažem, kako naj se tapkajo. Prijeme omenjene tehnike namreč vsakomur zlahka razložimo, saj so preprosti in ljudje jih zlahka obvladujejo. Vedno znova sem presenečena, kako hitro deluje ta izjemno preprosta tehnika. Spominjam se, da me je nekoč obiskal petdesetletni gospod, ki je imel t. i. napade panike – nenadno bitje srca in občutek grozotnega strahu. Bal se je, da bo umrl. Neštetokrat je bil na urgenci, zdravili so ga celo z elektrošoki. Ker je bil zelo izobražen, je o svoji bolezni vedel prav vse, vendar si ni mogel pomagati. Njegovo stanje se ni izboljšalo, čeprav sva se veliko pogovarjala in je razumel vse, o čemer sem mu govorila. Očitno je bila njegova čustvena travma tako zelo močna … Nekega dne – spet je imel hud napad panike – je pritekel v mojo ordinacijo. Takrat sem ga prosila, ali lahko skupaj izpeljujeva tapkanje. Očitno mu ni ostalo nič drugega. Jaz sem tapkala z njim, on pa je ponavljal za menoj. V njegovem imenu sem izgovarjala nekatere trditve in že po treh ponovitvah – po zgolj petih minutah – se je njegov napad panike končal. Hitro izboljšanje me je presenetilo, čeprav sem vedela, kako učinkovito je tapkanje!«

Moja sogovornica končuje tudi petletni študij realitetne psihoterapije, metode, ki jo je zasnoval ameriški psihiater dr. William Glasser. »Psihoterapija temelji na t. i. teoriji izbire. Na načelu, da si sami izbiramo celostno vedenje, s katerim tešimo svoje genske potrebe (potrebo po preživetju, ljubezni, moči, svobodi in zabavi). »Tehnika me je navdušila, ker omogoča, da svoje potrebe potešimo ‘tukaj in zdaj’. Metoda (ki ni dolgotrajna psihoanaliza) nam omogoča, da spregledamo svoje uničevalno vedenje in spoznamo njegove posledice, predvsem pa pripomore, da se zavemo, da nam naših težav v odnosih ne povzročajo drugi, marveč da so posledica našega odzivanja, ki ga imamo v odnosih z drugimi. Nad metodo sem se zelo navdušila – študirati sem začela zato, da bi spremenila svoje vedenje, ki me je uničevalo. S pridobljenim znanjem zdaj lahko koristim tudi svojim bolnikom, predvsem tistim, ki vedo, da sodobna medicina nima vseh odgovorov in da je psihoterapija povezana z mentalno higieno. Vsi smo namreč ponotranjili vedenjske vzorce, ki so se vtisnili v nas med odraščanjem – in te moramo, ko odrastemo, nujno ‘prevetriti’. Zaradi teh vzorcev nas namreč lahko začne boleti tudi srce ali pa zboli vse telo. Ko odpravimo pogubne vzorce, postanemo drugačna oseba. Dr. William Glasser namreč pravi, da ljudje nismo bolni, temveč nesrečni. Bolezen je nesrečnost. In ko zbolimo, je prav, da se vprašamo, zakaj smo nesrečni. Kronično nesrečni namreč nismo zaradi okolja, v katerem živimo, temveč zaradi svojega odzivanja na to okolje. Navadno pravimo na primer takole: ‘Moj mož je alkoholik in jaz trpim.’ Vendar to ni res! Trpljenje ob možu alkoholiku si izbiramo sami! Vem, takšnega zavedanja ni lahko pridobiti, saj svojih pogubnih vedenjskih vzorcev ni lahko spremeniti; vendar pa je to vredno storiti.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, januar 2013, št. 281

Fotografija: Iz osebnega arhiva.