Ruski zdravnik, profesor dr. Konstantin Pavlovič Buteyko, specialist za dihala, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil metodo pomoči obolelim na dihalih, ki velja danes v Rusiji za eno najbolj učinkovitih metod zdravljenja astme.

Drugi zdravniki so njegovo metodo preverili, saj so se želeli najprej prepričati, ali deluje, in preveriti, ali morda ne škoduje bolnikom. Nič ne prepriča tako kot pristni, trajni in preverljivi dokazi, in tako se je izkazalo, da je metoda Buteyko zelo učinkovita. Metodo so kmalu začeli preverjati in uporabljati tudi drugje po svetu.

Prikrita hiperventilacija

Po teoriji pokojnega ruskega zdravnika Konstantina Pavloviča Buteyka je poglavitni vzrok astme prevladujoča prikrita hiperventilacija (prehitro vdihovanje in izdihavanje). Na hiperventilacijo telo odgovori s krči dihalnih poti, izločanjem sluzi (v pljučih, nosu, grlu in ušesih) in vnetjem (otekanjem) sluznice sapnic. Da bi se takšen telesni obrambni mehanizem pomiril, je treba najprej normalizirati dihanje.

Z metodo Buteyko se astmatični bolniki naučijo zmanjšati volumen vdihanega zraka, in tako ne samo, da omilijo svoje napade, temveč tudi zmanjšajo potrebo po zdravilih in drugih pripomočkih, ali jih celo ne potrebujejo več.

Metoda je pomagala več kot sto tisočim ruskim bolnikom in je v Rusiji tudi uradno priznana. Nekoliko več težav je z uporabo te metode pri zelo majhnih otrocih, saj jim je težko dopovedati, kaj želimo od njih.

Zunaj Rusije so to metodo preverjali predvsem avstralski zdravniki. Charles Mitchell, profesor na medicinski fakulteti univerze Queensland, dr. Simon Bowler iz bolnišnice Mater in Tess Graham iz Buteykove družbe so leta 1995 opravili prve klinične poskuse s to metodo v Avstraliji na astmatičnih bolnikih. Izidi so potrdili navedbe dr. Buteyka. Uspešnost te metode je potrdilo tudi preverjanje avstralskega zdravnika Paula J. Ameisena. Ta je opravil šestletno raziskavo na 8000 osebah, ki so jih v Avstraliji zdravili s to metodo, in izide objavil v knjigi Every breath you take (Vsak tvoj dih). Tako se ta metoda danes poučuje v Rusiji, Avstraliji, Novi Zelandiji, Združenih državah Amerike in ponekod tudi v Evropi. Dr. Ameisen celo meni, da je ta metoda eden največjih zdravstvenih dosežkov 20. stoletja.

Ni pomemben samo kisik

Kadar govorimo o pljučih, večinoma omenjamo kisik, zelo malo pa ogljikov dioksid, čeprav je tudi ogljikov dioksid izredno pomemben za človeški organizem. Vsaka celica, da bi normalno delovala, potrebuje približno 7 odstotkov ogljikovega dioksida.

Ko se je začelo življenje na našem planetu, je bila sestava zraka drugačna, kakor je danes, saj je zrak, ki so ga tedaj vdihavala živa bitja, vseboval 20 odstotkov ogljikovega dioksida. Delež ogljikovega dioksida v zraku se je postopno zmanjševal, in danes ga je v zraku le še približno 0,03 odstotka. Temu so se morali prilagoditi tudi živi organizmi. Človekov organizem se je prilagodil tako, da se je v pljučnih mešičkih ustvarilo nekakšno notranje ozračje. V normalnih, zdravih pljučih je v pljučnih mešičkih približno 6,5 odstotka ogljikovega dioksida. Ta je v ravnotežju s kisikom, vendar tudi kisika mora biti dovolj.

Hiperventilacija (prehitro vdihovanje in izdihovanje) pa količino ogljikovega dioksida zelo prizadene. Če vdihnemo več zraka, kot ga telo potrebuje, prehitro izdihujemo ogljikov dioksid in pljučni mešički ga ne zmorejo shraniti dovolj. Če pa je količina ogljikovega dioksida zaradi hiperventilacije prenizka, pride do kemične reakcije, ki otežuje prenos kisika iz krvi v tkiva. Pomanjkanje kisika v tkivih pa je nevarno, saj se gladke mišice na to odzovejo s krči. Takšne mišice so v vzdušnici (traheji), arterijah in venah ter črevesnih stenah. Pomanjkanje kisika v življenjsko pomembnih organih pa dihalni center v možganih spodbudi k povečani dejavnosti. Tako se dihanje še bolj pospeši in prizadeta oseba zaide v dihalno stisko, kljub temu, da močno vdihuje. Zaradi stiske začne človek dihati še globlje in se razvije začaran krog, ker izdihuje čedalje več ogljikovega dioksida.

S hiperventilacijo telo slabi

Profesor Buteyko je opazil, da veliko ljudi stalno hiperventilira, ne da bi se tega zavedali. Ker se to dogaja nezavedno, je pojav imenoval prikrita hiperventilacija. Menil je, da je mogoče posledice močne hiperventilacije primerjati z napadi panike: osebi se začnejo tresti roke, prestraši se, začuti bolečine v prsih, hlasta za zrakom, v prstih čuti mravljinčenje, pojavijo se krči (hiperventilacijska tetanija), srce ji začne močno biti.

 

Vrste dihanja            Dihalni volumen              Posledice

Normalno dihanje ●  3−5 l zraka v minuti ●  v pljučnih mešičkih je zdrav delež ogljikovega dioksida, 6,5 %

Prikrita hiperventilacija ● 5−10 l zraka v minuti ● razvija se prikrita bolezen

Hiperventilacija ● 10−20 l zraka v minuti ● astmatični napad, prizadeta oseba močno hiperventilira

Močna hiperventilacija ●20−30 l zraka v minuti ● napad panike

 

S hiperventilacijo telo slabi in postaja dovzetnejše za viruse in alergije, porušijo se presnovni procesi in homeostaza v organizmu. Pogoste so astma, angine in visok krvni tlak. Prof. dr. Buteyko je svaril, da lahko zaradi stalne hiperventilacije pride tudi do arterioskleroze in otrdevanja tkiva v pljučih, do srčnega infarkta in možganske kapi, če se dihanje ne popravi. Trdil je, da pregloboko dihanje povzroča vsaj 150 bolezni, saj se bolezni razvijejo kot normalni telesni odziv na pomanjkanje ogljikovega dioksida zaradi hiperventilacije.

Pomembno je poudariti, da si organizem nenehno prizadeva ohranjati normalen delež ogljikovega dioksida v pljučih. Da to telo poskuša, je mogoče sklepati po naslednjih znamenjih:

• dihalne poti se krčijo, pljučni mešički se stisnejo, da bi uhajalo čim manj ogljikovega dioksida,
• izloča se sluz, ki maši dihalne poti, da ostaja v dihalih več ogljikovega dioksida,
• sluznica in dihalne poti natekajo (vse te tri simptome poznajo tudi astmatični bolniki),
• ljudje, ki hiperventilirajo, praviloma ne opazijo, da se povečuje tudi delež holesterola v jetrih. Žile se odebelijo, to pa otežuje oddajanje ogljikovega dioksida iz žil nazaj v pljučne mešičke.

Iz vsega tega je profesor Buteyko sklepal, da morajo takšne osebe začeti dihati bolj plitvo, da bi preprečili omenjene obrambne odzive telesa. Če dihajo bolj plitvo, se postopno ustali normalna količina (6,5 odstotka) ogljikovega dioksida v pljučih.

Mogoči vzroki za hiperventilacijo

Po ugotovitvah profesor Buteyka hiperventilira večina ljudi. Da ljudje hiperventilirajo se zgodi zaradi več dejavnikov:

• Prepričanja, da je globoko dihanje koristno in zdravo. Če tečemo ali se ukvarjamo s športom, dihamo globlje, sicer pa ne dihamo globoko. Če kdo poskuša na primer razpihati žerjavico in pri tem globoko vdihuje in hitro izdihuje, bo prav kmalu začutil omotico. Vrhunski atleti in plavalci imajo najpočasnejši srčni utrip in najbolj plitvo dihanje. Zdravo, dobro trenirano telo diha počasi in plitvo. Za astmatike je najboljši šport plavanje, saj tako nezavedno izvajajo Buteykovo metodo.
• Močnih pozitivnih ali negativnih čustev. Znano je, da ljudje v hudem stresu hiperventilirajo.
• Prenajedanja. Če veliko jemo, mora biti tudi organizem zelo dejaven, da bi predelal zaužito hrano. Telo tudi težje presnavlja živalske beljakovine. Številni astmatični bolniki so že sami opazili, da meso in sir pospešujeta hiperventilacijo. Najmanj hiperventilacije povzroča presna rastlinska hrana.
• Premalo gibanja. Gibanje pospešuje razgraditev ogljikovega dioksida v celicah in povečuje njegov delež v pljučih. Pri napornih športih (tudi plavanju) že samodejno dihamo globlje, pri čemer se količina ogljikovega dioksida začasno zniža, po daljšem času pa se delež ogljikovega dioksida v pljučih poveča in so telesne celice bolj oskrbljene.
• Predolgega spanja. Prof. Buteyko je ugotovil, da predolgo ležanje, zlasti na hrbtu, povzroči močno hiperventilacijo. Zato naj astmatični bolniki ne bi spali dlje kot 6 ali 7 ur, in sicer na levem boku ter dihali skozi nos in ne skozi usta.
• Toplega in zatohlega okolja. Takoj ko telo ugotovi, da zrak ne vsebuje tistega, kar bi moral vsebovati, začne hiperventilirati. Nizke temperature podpirajo plitvo dihanje, in to je potrdilo tudi desetletno proučevanje. Tisti, ki hodite v savno, to zlahka opazite. Potenje v savni sicer odpravlja strupe iz telesa, je pa tudi dodatna obremenitev za telo in povzroči hiperventilacijo. Če gremo iz hladnejšega v zelo toplo okolje, pride do podobnih odzivov.
• Inhalatorjev. Te naprave so sicer standardni pripomoček astmatičnih bolnikov, vendar je profesor Buteyko ugotovil, da v resnici povzročajo še hujšo hiperventilacijo, ker še bolj odpirajo dihalne poti. Te ostajajo odprte od 4 do 12 ur, kar je preveč, saj potem bolnik lahko samo še hiperventilira. Zaradi povečanega znižanja ogljikovega dioksida v naslednjih dveh do dvanajstih urah spet dobi krče in astmatični napad, znova bo moral inhalirati in se tako ujame v začaran krog.
• Pretirane spolnosti. Pri spolnem aktu človek globlje diha in to je normalno. Če pa v spolnosti pretirava, se v pljučih zmanjša količina ogljikovega dioksida, in pride do znanih težav.
• Kajenja in onesnaženega zraka. V takšnih razmerah telo dobi sporočilo, da zraka ni dovolj, in človek začne takoj dihati globlje. Astmatiki so za takšne razmere še posebno občutljivi in se odzovejo s hiperventilacijo.
• Alkohola, mamil in stresa. Te snovi delujejo toksično na telo in povzročajo obrambne reakcije, med njimi tudi hiperventilacijo.

Metoda Buteyko ni zahtevna

Pregloboko dihanje pospešuje dejavnost pljuč in pelje v hiperventilacijo. Težava astmatičnih bolnikov pa je prikrita hiperventilacija − dolgotrajno, pospešeno dihanje, česar se oseba, ki tako diha, niti ne zaveda. Odrasel astmatičen bolnik vdihne od 5 do 10 litrov zraka na minuto, če se dobro počuti. Ko ima astmatični napad, pa vdihne od 10 do 20 litrov zraka na minuto. Cilj Buteykove metode pa je vdihniti od 3 do 4 litre zraka na minuto. Z vajami se bolniki naučijo zmanjšati volumen vdihanega zraka, bolezen si tako omilijo ali jo celo odpravijo. Metoda je otroško lahka in zabavna. Po navadi oseba potrebuje od pet do deset enournih vaj, da opazi izboljšanje, hudi astmatični bolniki pa včasih potrebujejo tudi do devet mesecev, da se naučijo normalno dihati.

 

Kako izvajati metodo Buteyko

• Dihati je potrebno samo skozi nos, globokemu dihanju se je treba čim bolj ogibati.
• Spati je treba z zaprtimi usti ali jih celo zalepiti z medicinskim obližem, razen če je nos zamašen. Obliž se lahko uporabi samo pri otrocih, ki dobro razumejo, zakaj je to dobro početi in v to privolijo, nasilno jim ust ne smemo zalepiti.
• Dobro je spati na levem boku, ogibati se je treba spanja na hrbtu. Profesor Buteyko je ugotovil, da pri ležanju na levem boku do hiperventilacije skoraj ne pride.
• Podaljševati kontrolni in maksimalni premor.

Kontrolno zadrževanje diha je zadrževanja diha takoj po izdihu, dokler se ne pojavijo prvi znaki nelagodja. Ta čas se zapiše. Večina ljudi za to potrebuje od 10 do 20 sekund, nekateri pa ne morejo zadržati diha niti za sekundo, nekateri pa lahko zdržijo brez diha tudi 40 sekund. Postopni cilj je zadrževati dih do 50 ali 60 sekund (1 minuto), ker to pomeni, da človek diha normalno.

Maksimalno zadrževanje diha se po izdihu s posebnimi vajami ohranja čim dlje. Z vajo, ponavljanjem in vztrajnostjo se lahko doseže, da maksimalno zadrževanje diha traja tudi do dve minuti ali celo dlje.

Vadi se dvakrat na dan po 20 minut. Značilna vadba po metodi Buteyko je naslednja:

• merjenje utripa
• kontrolno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• maksimalno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• kontrolno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• kontrolno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• maksimalno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• kontrolno zadrževanje diha
• tri minute plitvega dihanja
• vnovično merjenje utripa

 

Ljudje z lažje oblike astme, pri katerih se astmatični napadi pojavijo le občasno ob naporih, duševnih pretresih ali virusnih okužbah, bodo ob občasnem izvajanju metode Buteyko potrebovali inhalator le redko.

Bolniki s srednje težko obliko astme in takšni, ki redno uporabljajo aerosol z raztopino steroidov, naj bi vadili dva- do štirikrat na dan do 20 minut.

Bolniki s hudo obliko astme naj sprva vadijo tri- do petkrat na dan, od 20 do 30 minut, in postopno začnejo zmanjševati vadbo do dvakrat na dan. Prvi uspehi se pri teh bolniki pokažejo šele po treh do dvanajstih mesecih vadbe.

OPOZORILO: Namen članka je zgolj informiranje bralcev o tej metodi in ni navodilo za njeno uporabo. Metode se je treba naučiti pri pooblaščenem izvajalcu ali zdravniku in jo izvajati pod njegovim nadzorom!

 

xxx

FIZIOLOGIJA DIHANJA

Brez dihanja ni življenja. Tudi hrana je nujna, vendar brez hrane lahko človek zdrži razmeroma dolgo, brez dihanja pa le od treh do pet minut. V enem dnevu vdihnemo od 20 000- do 30 000-krat. Ko zrak pride v pljuča, skozi pljučne mešičke pride v kri, in se prenaša po telesu. Kisik prenašajo rdeče krvničke, saj je vezan na hemoglobin. Ko količina ogljikovega dioksida zaradi globokega dihanja pade, se kisik trdneje veže za hemoglobin in se ne more tako hitro ločiti od njega, zato v tkiva ne prihaja dovolj kisika.

V zahodni kulturi nam govorijo, da moramo dihati globoko, da bi prejeli čim več kisika. Toda bistveno vprašanje je, koliko kisika in ogljikovega dioksida prek krvnega obtoka dejansko pride v tkiva. To dobro izraža tako imenovani učinek Verigo-Bohr: čim manj je ogljikovega dioksida, tem tesneje se kisik veže s hemoglobinom in tem manj kisika prihaja v tkiva. Cilj metode Buteyko pa je doseči obrnjeni učinek Verigo-Bohr. Ko človek diha plitveje, se v pljučih povečuje količina ogljikovega dioksida. In ko je količina ogljikovega dioksida normalna, se kisik lažje loči od hemoglobina in iz krvi lažje prihaja v tkiva.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 306, februar 2015

Fotografija: 123RF