Ko slišimo besedo »odvisnost«, najprej pomislimo na odvisnost od alkohola, tobaka ali nedovoljenih drog. Pomislimo na klateže s steklenico vina v roki ali na zasvojence, ki praznega pogleda tavajo po ulicah. In vendar ima odvisnost več obrazov. Odvisnosti od alkohola in drog sodita med kemične odvisnosti, je pa še cela vrsta nekemičnih odvisnosti, kot na primer odvisnost od hrane, iger na srečo, nakupovanja, uporabe računalnika, spolnosti, odnosov itn., ki se lahko kažejo v prikritih oblikah. Ko se spopadamo s katero koli obliko zasvojenosti, četudi je to zasvojenost z jutranjo kavo, pa nam je lahko v veliko pomoč meditacija.

Ljudje so zmotno prepričani, da je zasvojenost nekaj, kar povprečnega posameznika, ki vsak dan hodi v službo in skrbi za družino, ne zadeva; da sodi zasvojenost za zidove psihiatričnih bolnišnic, kjer se z njo ukvarjajo zdravniki in psihoterapevti. In vendar smo zasvojeni vsi, toda z različnimi stvarmi. Nekateri s tobakom in cigaretami, drugi z jutranjo kavo, tretji s čokolado. Zasvojenost s kemičnimi sredstvi in drogami pa je le ena vrsta zasvojenosti. Ko postanemo odvisni od kakega vedenja, na primer od igranja igric na računalniku, zahajanja v igralnice, gledanja televizije, pa je tovrstno odvisnost teže prepoznati; razvija se dlje časa in ima za človeka dolgotrajne posledice.

Priznana slovenska terapevtka, specialistka za odvisnosti Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica opiše odvisnost takole: »Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest. Pomeni kompleksno vedenje zasvojenega človeka, ravnanje, o katerem on sam prav dobro ve, da je škodljivo, pa ga ponavlja in ga ne more opustiti, ker bi sicer doživel abstinenčno reakcijo.« Odvisnost je torej vsakršno škodljivo vedenje, ki ga posameznik ne zmore opustiti. To vedenje mu prinaša užitek in ga omamlja, četudi se omami le na psihični ravni.

Ko se omamljamo psihično, to pomeni, da svoje notranje doživljanje sveta, samega sebe in drugih zazibamo v spanec. Preprosto se izklopimo in ne čutimo. Navadimo se, da z uporabo nekega vedenja potlačimo in na videz ustavimo boleče občutke, ki se porajajo v naši notranjosti. Ali, kot pravi Sanja Rozman: »Zasvojeni si namesto legitimne bolečine, ki bi jo morali prenesti, ko bi reševali probleme, raje izberejo čustveno smrt. V sebi ubijejo boleča čustva in skupaj z njimi velike dele svoje osebnosti.«

 

Nad težave z odvisnostjo

Težave so sestavni del našega življenja. Pojavijo se prej ali slej in tedaj se moramo z njimi znati prav spoprijeti. Ko smo odvisni, pa se s težavami navadno ne spoprimemo, temveč se jim skušamo ogniti. Bežimo v odvisniško vedenje, prenajedanje, pretirano spolnost, sanjarjenje, deloholizem, obsedenost s športom. Težave pa nam kakor senca sledijo in nas prej ali slej dohitijo. Mi pa še naprej poskušamo. Vse bolj bežimo in vse bolj zlorabljamo odvisniško vedenje. Prepričujemo se, da nimamo resnih težav, da nam le občasno spodleti in se preveč najemo ali pa ponoči malce predolgo ostajamo ob računalniku. Miselni pingpong v naših možganih traja kar nekaj časa. Naš ego nas prepričuje, da ni tako hudo; da se nam kaj takega res ne more zgoditi, saj smo pametni, razgledani, sposobni. Odvisnost je nekaj, kar se dogaja drugim. V nekem trenutku se sesujemo, ne zmoremo več. Morda smo izgoreli od dela, morda smo zaradi pretiranega nakupovanja in zadolževanja izgubili premoženje, morda se je naš partner naveličal naše obsedenosti s spolnostjo. Čas je, da priznamo dejstva. Odvisni smo. Bežimo pred težavami. Čustvena bolečina v naših srcih je prevelika, ne zmoremo se spopasti z njo. Kako naprej? Kako ravnati? Kot pravi Sanja Rozman, je zasvojenost kronična bolezen, ki se razvija dlje časa, zato je tudi zdravljenje dolgotrajno, nujna je pomoč usposobljenega terapevta. Poleg terapevta ali vključitve v ustrezno terapevtsko skupino pa si lahko pomagamo tudi sami. Eden izmed takšnih načinov je meditacija.

 

Zavedanje

Katera koli praksa ali vadba, ki okrepi naše zavedanje, nam bo pri boju z odvisnostjo veliko pomagala. Zavedanje pomeni, da smo navzoči tukaj in zdaj, zavedamo se, kaj se dogaja zunaj nas in v nas. Nismo le pasivni opazovalci življenja, ampak smo dejavno udeleženi v sedanjem trenutku. Smo, dihamo, čutimo, razmišljamo. In ko nas popade želja, da bi škodljivo odvisniško vedenje nadaljevali, smo navzoči, se tega zavedamo in se poskušamo ne odzvati. Čutimo močno željo, ki v nas gori in se razrašča. Čutimo, kako nas dobesedno vleče k računalniku ali v igralnico in ta občutek skušamo premagati. Skušamo se ne odzivati nanj, temveč ga samo opazujemo. Ko opazujemo, izstopimo iz kroga akcije in reakcije. Postanemo nemi opazovalec, ki na zaslonu pred seboj opazuje čustveno dramo v svoji glavi.

Namen meditacije je, da se urimo v neodzivnosti; da se ne bi odzivali na misli, ki kakor oblaki potujejo po našem miselnem nebu. Samo smo in opazujemo. Ne damo se zapeljati v razmišljanje. Ne pustimo misli, da bi nas omrežila in popeljala za seboj. Glas v naši glavi, ki nam prigovarja, naj bomo še nadalje odvisni, je prav tako samo misel. Velikokrat bosta ta misel in želja tako močni, da nas bosta nadvladali, ampak če bomo potrpežljivi in vsak dan vadili zavedanje, bomo kmalu spet prevzeli nadzor nad svojim vedenjem. Ko smo odvisni, namreč ne nadzorujemo svojega življenja, temveč dopustimo, da neka snov ali vedenje nadzoruje nas.

 

Kako vaditi zavedanje

Zavedanje lahko vadimo različno. Ni nujno, da se poglobimo v posebno obliko meditacije, začnemo lahko povsem preprosto – z zavedanjem svojega diha, s pozornostjo, namenjeno dihu. V tišini sedemo, se umirimo in opazujemo, kako naš dih vstopa in izstopa iz nosnic. Opazujemo, kako je ob vdihu temperatura vdihnjenega zraka malce hladnejša kakor ob izdihu. Opazujemo, kako se prsni koš ob vdihu dvigne in razširi in ob izdihu spusti. Zavedamo se lahko tudi svoje zunanjosti, prostora, v katerem smo, položaja, v katerem sedimo. Pozornost usmerimo na zunanje zvoke, zvok vetra, dežnih kapelj, zvok avtomobilov – vse to je lahko vaja v zavedanju, v navzočnosti. Zavedanje vadimo tudi med premikanjem, meditacija v gibanju je na primer vadba, ki zajema ozaveščeno hojo, ko hodimo in postavljamo eno nogo pred drugo ter zraven izgovarjamo mantro (primer tovrstne vadbe je breathwalk, ki izhaja iz tradicije kundalini joge). Vadba zavedanja nas vrača v zdajšnji trenutek in v umu ustvari prostor med eno mislijo in drugo, In prav ta prostor nam omogoči, da se ne prepustimo močnemu vzgibu naše notranjosti po nadaljevanju odvisniškega vedenja. Kot rečeno, meditacija sama po sebi ne more razrešiti vzrokov za nastanek odvisniškega vedenja, lahko pa bistveno ublaži njegovo moč. Bolj ko smo navzoči, manj smo odvisni. Bolj ko se čutimo, manj si želimo škoditi.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, november 2011, št. 267

Fotografija: Bigstockphoto.com